tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 25 Avg 2021 12:43 Naslov sporočila: JUŽNA TOSKANA |
 |
|
POTOPIS - JUŽNA TOSKANA
V pdfju s slikcami
www.mediafire.com/file/wtpdvfe3bt1q307/POTOPIS_JUZNA_TOSKANA.pdf/file
Toskana je približno tako velika kot Slovenija, vendar ima približno dvakrat več prebivalcev.
Leži v osrčju Italije in na jugu meji na Lacijo, kjer leži tudi glavno italijansko mesto Rim.
Severni del Toskane (nad Sieno) je bil že obema dokaj dobro poznan, bolj južno pa skoraj nikoli še nisva zavila.
Zato se je kot možna opcija ta pokrajina ponudila skoraj sama.
In kako sva načrtovala:
Datum / dan Aktivnost
Sobota, 31.7. Zjutraj proti Ravenni, preko po superstradi proti Perrugi, postanek v samostanu pri La Verni, naprej v dolino mimo Poppi (postanke) in Bibiena v Arezzo (postanek, tam so snemali film "la vita e bella"), naprej do prenočišča južno od Siene
Nedelja, 1.8. Siena, Voltera in San Gimiliano, spotoma nazaj še pokušina vina chianti
Ponedeljek, 2.8. Kolesarjenje Val d'Orcia, potepanje po krajih v tej dolini (Montalcino, Pienza, Montepulciano)
Torek, 3.8. otok ELBA (cel dan)
Sreda, 4.8. Ligurnijska obala, kolesarjenje po poti cipres (Bolgeria), San Galgano
Četrtek, 5.8. Monte Argentario, Grosseto
Petek, 6.8. Jezero Bolsena, kolesarjenje, Pitigliano ali Sorano, kopanje v naravnih toplicah Saturnia
Sobota, 7.8. Vračanje domov, preko Cortone severno od Siene (postanek) in Assisija (postanek)
Začetek je bil kar po načrtu. Zjutraj okoli sedme ure sva bila že mimo Benetk in se po obalni cesti vozila proti Ravenni. Naprej od Ravenne cesto proti Ceseni in naprej preko Apeninov obnavljajo, zato so bila pogosta zoženja, občasno je promet potekal le po eni strani superstrade. Italijanske superstrade so sicer štiripasovnice, vendar so pasovi ožji kot na avtocesti, pa tudi odstavnega pasu ni. Prednost je v tem, da niso plačljive, saj vožnja po avtocesti (na cca 100 km je cestnina 1 EUR) hitro udari po žepu. je pa res, da so superstrade na splošno v precej slabem stanju...
Nekje blizu najvišje točke na tej superstradi sva zavila v smeri La Verna, kjer stoji frančiškanski samostan, postavljen na mestu, kjer je sv. Frančišek dobil stigme (znamenja Jezusovih ran). Relativno visoko v hribih (preko 1.100 metrov nad morjem) je klima tudi poleti zelo prijetna, v senci bogatih gozdov se najde dosti tišine in miru. Tega jutra je bilo sicer že kar živahno, kar nekaj pohodnikov se je odpravljalo na pot, njihov cilj je bil Assissi v Umbriji (kjer se je sv. Frančišek rodil), do koder vodi prav posebej določena pešpot, po kateri naj bi hodil tudi asiški ubožec.
Midva sva se spustila v dolino proti kraju Bibiena (ZOO v kraju Poppi sva spustila) in se naslednjič ustavila v Arezzu. Mestno jedro je "klasično": na hribčku, obdano z ostanki obzidja, seveda se danes širi tudi v okolici in ima že okrog 100.000 prebivalcev.
Dejansko gre za staro mestno jedro, ki očara. Zato ni presenetljivo, da so v tem mestu posneli večji del začetnega dela filma "Življenje je lepo", na kar opozarjajo tudi plakati po mestu. Kakor mestece je tudi film vreden ogleda!
Tega dne je bil semanji dan, tako da je bilo kar živahno. Sicer so bili po stojnicah bolj firbci kot kupci, vendar živahnosti ni manjkalo. Bila je ravno prava ura za kapučino in zares se je prilegel.
Iz Arezza sva nadaljevala v smeri Siene. Nekaj časa po superstradi, nato je bilo potrebno prečkati še en hribček in že sva bila nazaj v dolini, po kateri poteka superstradna povezava med Peruggio in Sieno. Še mimo Siene in proti Grossetu, približno na polovici poti je kraj Pari, v bližini katerega je bil najina namestitev.
Lokacija najine namestitve ni bila slaba. Le nekaj kilometrov od superstrade, približno na polovici poti med Sieno in Grossetom, približno n apolovici poti med dolino Orcia in morjem. Sicer sva se zavedala, da bo prevoženih kilometrov kar nekaj, vendar sva tokrat sklenila, da se ne bova selila, ampak ostala na enem mestu. Kmečki turizem je imel tri apartmaje, okolico je obogatil manjši bazen, ki je vendar nudila nekaj svežine v vročem dnevu. Hiška je bila sicer na vrhu griča, tako da je skoraj vedno rahlo pihljalo in se je dalo v senci kar lepo počivati. Vse skupaj sicer na videz zelo daleč od centrov dogajanja, vendar najinim načrtom je ta lokacija povsem ustrezala.
Proti večeru sva se zapeljala še proti prvemu večjemu kraju (Paganico), da bi malo "obnovila" zaloge. Pa so nama market zaprli pred nosom. Sva pač podaljšala v Grosseto, kjer je bil trgovski center odprt vse do devetih zvečer. Je potem večerja kar pasala (seveda obogatena s kozarčkom vina).
Nedelja, 1.8.
Zjutraj se nama ni pretirano mudilo. Prvi cilj je vila Siena. Parkirala sva v eni izmed garažnih hiš in se odpravila proti centru. Spotoma sva se ustavila pri cerkvi sv. Lucije in bila soudeležena še pri nedeljski maši. Nato naprej proti stolnici in glavnemu trgu (Piazza del campo). Na tem trgu se še danadanes dogajajo četrtni boji, kjer se v konjski dirki Palio pomerijo jezdeci različnih mestnih četrti. Siena je eno najbolj obiskanih mest v Italiji, čeprav ne sodi med večja mesta (le dobrih 50.000 prebivalcev), saj je precej omejena s hribovito pokrajino naokrog. Je pa njen zgodovinski pome toliko večji, njena unierza je ena bolj priznanih v Italiji (obiskuje jo približno 20.000 študentov), v njej je tudi sedež najstarejše še obstoječe italijanske banke (Banca Monte dei Paschi di Siena), ki sodi tudi med večje banke v Italiji.
V Sieni se je rodila tudi sv. Katarina (Katarina Sienska), ki je živela v 14. stoletju in velja za eno pomembnejših ženskih likov tistega obdobja. Papež Janez Pavel II. jo je imenoval za sozavetnico Evrope. Tako sva obiskala tudi njeno domačo hišo in kapelo, ki je zgrajena ob njej. V cerkev nisva mogla, saj je tam potekala maša.
Nato sva hotela po "bližnjici" nazaj do najinega parkirišča, pa se nekako ni izšlo. Siena je namreč zgrajena na hribčkih, ki so sicer povezani z grebeni, vendar najina bližnjica ni "našla" pravega grebena...
Naslednji cilj je bila Volterra, eno bolj znanih etruščanskih mest v italiji. Spotoma sva se ustavila še v dolini reke Else v kraju Colle di Val d'Elsa. Ali bi bili presnečeni, če bi rekel, da je mesto zgrajeno na vrhu hribčka? Malo sva se sprehodila naokrog (gre za povsem očarljivo mestece) in nadaljevala z manjšim krogom mimo San Gimignana, ki je znan predvsem po svoji stolpih (bolj ko je bil lastnih premožen oz.pomeben, višji stolp si je lahko postavil). Ker sva oba v San Gimignanu že bila, sva ga spustila in se odpeljala proti Volterri. Ker je bila nedelja, so očitno vsi Italijani in turisti mislili, da morajo hkrati z nama obiskati to mesto... Sva raje kar zavila naprej. Na poti proti morju sva se ustavil in nekaj pomalicala v eni izmed gostiln ob cesti (glede kvalitete hrane so bili občutki malo mešani) in se naslednjič ustavila šele v kraju Cecina, ki je že povsem ob Ligurnijskem morju. Tega dne je bilo morje kar živahno, zato je bilo kopalcev malo, več je bilo jadralcev in kajtarjev. Cesti sva sledila povsem ob morju (kolikor se je pač dalo, saj je v okolici polno hotelov, ceste so pogosto enosmerne). Ker sva želela nadaljevati v smeri proti jugu, sva poskušla (ponovno) ubrati bližnjico. Sicer solidni kolovoz so nama zaprli gasilski avtomobili, saj so se očitno vžgale smeti na okoliškem divjem smetišču in tako sva morala najino "bližnjico" ponovno malo podaljšati. Pa sva bila kar hitro ponovno na glavni cesti. Ker je bilo to področje tudi ena izmed kolesarskih variant, sva bila malo bolj pozorna tudi na kvaliteto kolesarskih poti, ki pa jih sploh ni bilo! Kolesarjev sicer precej, vendar vsi po nekdanji glavni cesti (danes je pač bolj glavna superstrada, ki povezuje Livorno in Grosseto). Sva se oba strinjala, da tukaj pač ne bova kolesarila!
Le še hribčke proti najinemu prenočišču je bilo treba premagati. Bila sva kar presenečena, saj je to področje relativno malo poseljeno, precej je gozda in tudi dokaj strmih hribčkov, tako da je razumljivo, da je na voljo dovolj divjine, v kateri uživajo divji prašiči, s katerimi se Italijani tako radi pohvalijo.
Ponedeljek, 2.8.2021
Čakala naju je pot v eno najlepših dolin v Toskani: Val d'Orcia. Njene kvalitete segajo tako visoko, da je dolina uvrščena v Unescov seznam svetovne dediščine. Za pot sva ponovno ubrala "bližnjico", tokrat po najinem grebenu, ki sega vse do rečice Ombrone (v njo se izliva tudi rečica Orcia) in se skozi Monte Antico vrnila proti Paganicu, kjer sva se priključila regionalki proti vzhodu. Kmalu sva preko Orcie zavila na desni breg rečice in se preko manjšega grebena (Sant'Angelo in Colle in Mntalcino) spustila nazaj do reke. To področje je bogato z vinsko trto in oljkami, tako da so vedute zares lepe. Pa tudi gozdov na manjka, zato ne čudi, da sva on cesti naletela na mladega divjega prašička, ki očitno ni preživel posledic prometne nesreče. Ustavila sva se v bližini termalnega kopališča Bagno Vignoni (na sredini trga je velik bazen, ki ga napaja bližnji izvir - obiskovalci se lahko kopajo brezplačno - plačljivo je le parkirišče v bližini, malo nižje pod mestecem pa je še en (bolj naravno oblikovan) bazen s termalno vodo) in zajahala najina kolesa. Pa nisva imela sreče: ta del doline je zelo razgiban, tako da je pot vedno malo gor, malo dol. Šele pozneje (ko sva pot nadaljevala z avtom) sva ugotovila, da bi bil izbor ene ceste višje dosti bolj primeren.
Po kolesarjenju sva se zapeljala do kraja Pienza, ki leži na hribčku nad dolino. Domačini pravijo, da je z obzidja tega mesteca najlepši pogled po dolini. Res je bilo lepo. še lepše pa je zgodaj pomladi, ko žitna polja bogatijo svojo okolico z živozeleno barvo. Takrat so barvni kontrasti še bolj izraziti (za pokušino sva si sposodila eno fotko z uradne strani kraja Pienza, da s vsaj malo vidi razlika v spomladni in poletni barvitosti).
Na poti nazaj sva se ustavila še v Montalcinu (prav tako na hribčku), kjer so glavna znamenitost vinarije, kjer lahko vino poskusiš in seveda tudi kupiš. Če kupiš n.pr.: 10 buteljk, vino pošljejo kamorkoli po svetu brezplačno (je pa res, da so tiste buteljke med 50 in 300 EUR ena...).
Sva malce razmišljala, da bi na kakšni izmed kmetij spotoma (sva videla, da vino prodajajo tudi po kmetijah) kupila kaj vina, pa se ni izšlo: v ponedeljek imajo zaprto.
Sva pa po zgodnji večerji še naredila krog do bližnjih term Petronio. Manjše terme so prosto dostopne, v bližini so ostanki načrtovanega letovišča, ki so opuščeni. Izvir je kar vroč (preko 50 stopinj), je pa količina vode relativno majhna. Močan vonj po žveplu naju ni ravno preveč privabljal, ampak vseeno sva se toliko približala, da sva malo namočila noge. Da bi se okopala, pa naju niso prepričale.
Torek, 3.8.2021
Če sva prejšnji dan zavila proti vzhodu, se je spodobilo, da ta dan zavijeva proti zahodu. Najin cilj je bil otok Elba. Zapeljala sva se do kraja Piombino, tam parkirala (celodnevno 10 EUR) in se od tam odpeljala s trajektom do Elbe oz. do pristanišča Portoferraio na Elbi (povratni karti za oba cca 80 EUR). Elba je tretji največji italijanski otok, znana je tudi po tem, da je na njen preživel skoraj celo leto Napoleon (maj 1814 / marec 1815), ko so ga prvič premagali Angleži z zavezniki in ga poslali v "ujetništvo" na Elbo. To ujetništvo je bilo bolj čudne sorte, saj mu je bil na voljo cel otok, namesto zaporne celice je dobil vilo in naslov upravitelja otoka. Vila dei Mullini je bila zaradi prenove žal zaprta, tako da sva si jo lahko ogledala le iz bližnje trdnjave. Sicer je imle še letno rezidencu na gričku San Martino, kamor pa se tokrat nisva odpravila.
Z busom sva se odpravila na drugo stran otoka (Porto Azzurro) in se tam malce osvežila v morju. Če bi šla še enkrat na tisti konec, bi verjetno izstopila malo prej (Lido di Capoliveri), ker so plaže tam lepše.
Po kopanju sva ugotovila, da sva malce lačna, zato sva se odločila, da poiščeva kakšno restavracijo. Pa zopet ni bilo sreče: med drugo uro popoldne in sedmo uro zvečer so kuhinje zaprte.
Sva zato malce pohitela in ujela nazaj trajekt ob pol šestih - sva si mislila, da bova potem na celinski obali našla kaj primernega. Smola: tam so bile kuhinje zaprte do osmih zvečer.
Sva pač nadaljeval pot proti prenočišču. Spotoma sva se ustavila še v kraju Massa Maritima (a uganete, da leži na hribčku), ki je znano po svojem strelskem tekmovanju s samostreli - ampak to niso kakšni mali samostreli, to so že havbice! O tem mestu in tekmovanju zato malo več še v nadaljevanju.
Balestro del Girifalco je massetanska tradicija par excellence. Spodbudni dogodek je srednjeveško tekmovanje v samostrelu, ki poteka med strelci iz vseh "predelov" mesta, ki se dvakrat letno izzivajo v skladu s pravili starodavnih vojnih iger. Starodavna navada sega v čase, ko je bila Massa svobodna občina; prva pričevanja, ki potrjujejo obstoj te prakse, segajo v 14. - 15. stoletje. Igra, ki temelji na starih statutih, poteka dvakrat letno: četrto nedeljo v maju in 14. avgusta. Na tekmovanju sodeluje 24 samostrelcev, 8 za vsakega Terzierja, v katerem je Massa Marittima razdeljena od njene ustanovitve kot svobodne občine v 13. stoletju. Tri konkurenčna "okrožja" so: Cittanuova (rdeča in bela), katere meje so najvišjega dela mesta, Cittavecchia, ki črno-belo zajema območje zgodovinskega središča, in Borgo (rumena in modra), ki se razteza po ulicah starejši. Vsak Balestro se odvija znotraj značilnega trga Piazza Garibaldi, ob vznožju katedrale San Cerbone iz 14. stoletja, katedrala Massa; Pred dirko poteka zgodovinska povorka več kot 150 ljudi, ki so bili natančno negovani v oblačilih in instrumentih, ki jih imajo samostrelci in figure. V vznemirljivi skupini, ki se spušča iz zgornjega mesta v središče, sodelujejo glasbeniki, nosilci, dame vsakega okrožja in 24 strelcev. Na koncu parade skupina Compagnia Sbandieratori iz Massa Marittima, ki je zdaj znana po vsej Italiji, nastopa v mogočnih trezorjih in koreografijah, nakar se začne tekmovanje med Baletsrieri; Kdor s puščico osvoji ciljni kot, najbližji središču, lastnemu okrožju podeli zmago, ki jo predstavlja zaželena ročno poslikana svilena tkanina, imenovana "palio".
Balestro se igra popoldne v maju, s pričetkom ob 17.30 in ponoči v avgustu (21.00). Dogodek se začne z odhodom zgodovinske povorke, ki se iz Cittanuove spusti do vznožja katedrale, kjer se začne prava dirka. Po nastopu in koreografiji Družbe zastav iz Mase se prvi samostrelec postavi na strelsko klop in s svojo puščico izstreli tarčo, »dren« ali »jazbec«. Dren, ki se nahaja na razdalji 36 metrov, se nahaja v središču velikega vrtca; majhna tarča je okrnjena stožčasta palica s premerom 13 cm in 42 cm, ki štrli iz krožne podlage tudi v lesu in s premerom 50 cm. Puščice streljamo s starodavnim italijanskim samostrelom, reprodukcijo tistih, ki so jih uporabljali v 14. stoletju. Strelec, ki uspe svojo puščico približati natančno središču tarče, zmaga v svojem okrožju. Kot darilo zmagovalni "okrožje" prejme za nagrado simbolično zlato puščico, njegov Terziere pa bo prejel znameniti palio, veliko svileno krpo, ki jo bo ročno poslikal umetnik; samostrelcu je namesto tega dodeljena simbolična "zlata puščica". Od maja 2005 je bila ustanovljena še ena posebna nagrada, "Ovratnik Giovanni Soldini", ki bo prejel najbolj zmagovalnega Terziereja v desetletju 200-2015 ali pa samostrelca, ki bo v tem letu osvojil Balestro del Balestro trikrat zapored Girifalco.
Balestro je zakoreninjen v zgodovini Masse; odmev vaje z reretnimi streli sega v začetek štirinajstega stoletja, ko se je že v dokumentih omenjal magister Balistrarum (mojster samostrelov) in predvsem Camerario, čuvaj samostrelov in drugega orožja mesto. Poleg pergamenta z dne 2. avgusta 1497 je s sklepom glavnega sveta iz leta 1476 določeno še eno pričevanje: »Da se samostrel vzbuja vsake tri mesece. Naj se mladi pohvalijo, pod pogojem, da se bodo štiri mesece v treh mesecih tri mesece prepustili samostrelu ... ". Iz starodavne tradicije se je rodila trenutna zgodovinska ponovitev Balestra del Girifalco: konec petdesetih let so se nekateri prostovoljci ukvarjali s ponovnim odkritjem te starodavne umetnosti. Prva ponovna izdaja filma Balestro del Girifalco je bila 12. junija 1960 v obliki, v kateri se igra danes. Zmagal je mladi novinec v mestu, Gianfranco Salvadori, znan kot "Bodda", ki je tako osvojil prvo neobjavljeno nagrado, posvečeno San Bernardinu, ki jo je izdelala šivilja M. Faelli Martini.
Tukaj so bile sicer vse restavracije odprte, vendar se je že mračilo, naju pa je čakala še dobra ura vožnje po dokaj neobljudeni pokrajini. ker naju ni mikalo srečevanje s srnjadjo in divjimi prašiči, sva se odločila, da bova raje povečerjala doma.
Sreda, 4.8.2021
Ostal nama je še jug, pot proti Grossetu in naprej do polotoka Monte Argentario. To je prav posebni del južne Toskane, ki ima tudi svoje lastno ime: Maremma. Gre za področje ravnice ob izlivu reke Ombrone v Tirensko morje, področje se sicer razširi tudi na obrobno hribovje, tako da se celo Massa maritima (ki je precej bolj severno) še vedno prišteva temu okrožju. Maremma se razlikuje od drugih delov Toskane predvsem po tem, da v njej nista glavna kmetijska proizvoda olivno olje in vino, ampak je tam bolj doma živinoreja. Florentinski zrezek po maremsko je baje prava poslastica. Gre za kravjo zarebrnico (tale maremska je od kilograma do kilogram in pol), pečeno na žaru, rahlo razrezano in postreženo s prilogami (cca 40 do 50 EUR/kg).
Gosseto je bil še jutranje zaspan. Lepo mestece je bilo včasih utrjeno v obliki šesterokrake trdnjave (malo podobno Palmanovi, ki je nam precej bližje), danes se širi okrog in ima že blizu 100.000 prebivalcev ter je sedež regije z istim imenom. Stari del mesta je lep in se lahko kosa z lepoto ostalih italijanskih mest.
Zapeljala sva se še do obale (Marina di Grosseto), kjer sva ponovno zajahala najina kolesa in se zapeljala malo naokrog: po ravnem! Glavna cesta med Grossetom in morjem ima kolesarsko pot povsem ločeno od cestišča, zato je bilo tudi kolesarjenje bolj varno.
Povsem južno obrobje mesteca Marina di Grosseto (plaže do dolge kakšnih 10 kilometrov) je povsem namenjeno kolesarjem. Nazadnje sem videl toliko parkiranih koles pred železniško postajo v Amsterdamu!
Še z avtom povsem do najbolj južne točke najine poti: polotok Monte Argentario. Na obali, ki povezuje polotok s celino, kraljujejo predvsem kampi. Marsikje direkten dostop do morja.
Polotok je tudi občina, ki se ne imenuje po kraju, ampak po polotoku: Monte Argentario. Podoben primer imamo tudi v Sloveniji (sicer le enega): Brda. Sedež občine je sicer v kraju Dobrovo, občina pa se imenuje Občina Brda. Lahko kar verjamete, da je to res: stanujeva v tej občini!
Nekje sva našla parkirišče in se skopala, nato pa še pravočasno (ura še ni bila dve) poiskala restavracijo z ribjimi dobrotami. Mečarica na žaru v omaki in pečene morske dobrote so se pridružile povsem prijetnemu belemu vino. Solidno (čeprav kar drago) kosilo.
Ura še ni bila pozna, zato sva zavila proti kraju Saturnia. Tam so naravne toplice (topli izviri imajo temperaturo blizu 50 stopinj, močno dišijo po žveplu) z močnimi izviri omogočajo tudi letoviški turizem v okolici. Sami izviri pri rečici so prosto dostopni in jih lahko obiskovalci obiščejo brezplačno. Omejitev je parkirni prostor v bližini, ki s svojo velikostjo omejuje tudi količino obiskovalcev, ki se lahko hkrati namakajo v tolmunih.
No, nama že od daleč te toplice niso preveč "dišale", zato nisva bila nič kaj dosti razočarana, ker je bilo parkirišče polno.
Pot nazaj sva izbrala po stranki cesti, ki se približa vrhu najvišjega hriba v okolici (Monta Amiata je vulkanskega izvora, visoka 1.738m), tudi najina pot naju je enkrat peljala preko tisoč metrov nadmorske višine, drugače je potekala po visokih planotah. Kjer se je cesta umaknila pod hrib, je bilo cestišče pogosto precej neravno, saj so očitno podzemne vode dovolj močne, da odnašajo podložni material pod asfaltom. Ponovno relativno malo poseljeno, res precej divje. Potem ko sva se spustila nazaj do reke Ombrone, se nama je zdelo, da sva že skoraj doma...
Četrtek, 5.8.2021
Ponoči je padlo celo nekaj dežja, zato je bilo jutro dokaj sveže. Midva sva se odločila, da greva vseeno še do Volterre, tokrat sva tudi za pot tja izbrala cesto malo bolj naokrog, ne skozi Sieno. Lepo speljana cesta naju je zopet zapeljala po malo višjih planotah in naju pripeljal tudi do Volterre. Tokrat ni bilo nobene gneče, parkirala sva lahko v garažni hiši neposredno na robu mesteca.
Ogledala sva si njihov trg, se sprehodila mimo ostankov etruščanske citadele in si od znotraj ogledala stolnico ter bližnjo krstilnico. Volterra je bila poseljena že osem stoletij pr.Kr., sodila je med najpomembnejša etruščanska mesta.
Volterro sicer obdaja obzidje z ostanki antičnega etruščanskega zidu, za njim pa se skriva edinstveno mesto, zgrajeno večinoma v srednjem veku. Prvo, kar lahko opazimo, so trgovinice in delavnice z izdelki iz 'božjega kamna' alabastra, mehke in prosojne kamnine, ki spominja na marmor – od drobnih predmetov, skodelic, krožnikov, do velikanskih okrasnih vaz in kipov. Mestni umetniki in obrtniki so iz alabastra sposobni izdelati prav vse. Volterro imenujejo tudi 'mesto vetra in skal', kar ji daje mističen pridih, ki se ga da baje najbolje občutiti 31. oktobra na noč čarovnic, ko se mesto spremeni v eno samo veliko svetilko iz alabastra. pa mislim, da zaradi tega takrat ne bova šla še enkrat tja.
Žal je bil etruščanski muzej zaprt, zato sva malo pofirbcala po trgovincah in se počasi odpravila naprej.
Še San Gminiagno je dobil novo priložost. Pa spet ni šlo. Saj sem omenil, da je bilo jutro malo hladnejše in bolj vetrovno? Verjeno so bili ob morju kar visoki valovi in se kopati ni dalo. Pa so vsi turisti navalili v notranjost. Parkirišča v okolici kraja so bila zasedena (raje si nisva predstavljala, kakšna gneča je v uličicah tega sicer prijetnega mesteca), predaleč se nama ni dalo pešačiti... Ura pa je bila že takšna, da bi bil čas za polnjenje trebuščka. Sva se spomnila, da sva med ogledom prvega dne v kraju Colle di Val d'Elsa opazila restavracijo, iz katere je prav lepo dišalo. Saj nama je bilo spotoma in res sva še ujela odprto kuhinjo preko opoldneva. Mešano meso na žaru in goveji biftek so našli svoj prostor v zadovoljenih trebuščkih.
Za pot proti prenočišču sva ponovno izbrala stranske poti in zopet občudovala divjino hribčkov in gričev v zaledju Siene. Naletela sva tudi na skupino skavtov, ki so bili na poti. Čez nekaj kilometrov sva videla tudi njihovo stalno lokacijo. So imeli še kar lep sprehod pred sabo...
Na hribčkih in gričih so se mešali gozdovi, vinogradi in oljčniki, občasno se je našla še kakšna njiva ali travnik v bližini osamljene kmetije, poselitve je bilo zelo malo. Res precej divje. Prej sva vedno mislila, da je Toskana bolj poseljena.
Petek, 6.8.2021
Nekako se nama je zdelo, da sva večino načrtov že izpolnila, zato sva se odločila, da se domov vrneva en dan prej. Ni bila slaba odločitev. Po avtocesti sva prispela domov v Brda že kmalu po eni uri popoldne. Skok v najin bazen se je takoj izkazal za idealno odločitev. Tudi vedute, ki jih lahko opazujeva od doma, niso prav nič zaostajale za toskanskimi!
Sva pa opazila še eno zanimivost. Mi na slovenski strani imamo Brda, enakemu koncu preko meje Italijani pravijo Colio. In morda ste opazili, da se nama je tudi v potopisu zapisal izraz "Colle", torej ima tudi v imenih krajev pokrajina goriških gričev nekaj skupnega s pokrajino toskanskih gričev... |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
