tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 28 Nov 2018 10:19 Naslov sporočila: FIRENCE - ASISIS (potopis) |
 |
|
FIRENCE - ASSISI
Še v pdf-ju s slikcai:
www.mediafire.com/file/pkfg5xoktmzo5kf/Firence_Assisi.pdf/file
Petek, 9.11.2018
Naši punci sva obljubila, da jo enkrat odpeljeva v Firence. Pa ne zato, ker tam še ne bi bila, ampak zato, da se malo podružimo, hkrati pa ji malo popestriva njeno običajno pot na občasni študij (strokovno izpopolnjevanje pri profesorju, dva do trikrat na semester).
Že v popoldanskem času smo se odpravili na pot. Sončni dan je malo pred Benetkami zamenjal megleni večer. Megla je vztrajala vse do Bologne. Šele ko smo se začeli dvigovati proti apeninskim prelazom, smo bili zopet deležni nekaj jasnine. Ker je bilo že temno, smo izbrali "direktno" varianto. Ker med Bologno in Firencami povsod niso mogli umestiti šestpasovnice (trije pasovi v eno smer) v okvire obstoječe štiripasovnice, se cesta po dobrih 20km iz Bologne razcepi. Namesto šestpasovnice imamo na izbiro dve štiripasovni avtocesti. Starejša trasa je ohranjena (sedaj jo imenujejo "panoramica"), namesto tretjega pasu v vsako smer pa je izgrajena povsem nova avtocesta ("diretissima"). Že ime pove, da nas stara avtocesta popelje čez prelaz po lepi panoramski poti (priporočam, če potujete preko dneva, saj se ponujajo lepi pogledi po Apeninih), novejša pa prečka (bolje rečeno preluknja) Apenine večinoma po predorih in viaduktih (razgledov je bolj malo), zato je nekaj hitrejša. Skupaj prideta šele pred Firencami, kjer tretji pas na vsaki strani še ni dograjen (potekajo pa pripravljalna dela).
Firence so pojem zase. Relativno veliko mesto, avtocesta deluje tudi kot delna obvoznica, vendar je prometa preprosto preveč in zastoji so pogosti. Mi smo se morali prebiti povsem na drugo stran, do izvoza Firence-jug, saj je bil tam najhitrejši dostop do našega prebivališča. Prespali smo v kampu (na obali reke Arno), kjer so na voljo tudi montažne hišice. Ker smo bili trije, smo izbrali tisto ta večjo (v njej lahko prespi do 5 ljudi). Hišice niti niso tako slabe (so sicer precej utesnjene, vendar za nekaj dni to ni moteče), dnevni prostor s kuhinjo in jedilnim kotom je kar prostoren, pred hišicami je še veranda z zunanjo jedilnico. Ker ima vsaka hišica kombinirano klimo, ogrevanje v hladnejših mesecih ni problem. Smo si bili edini, da je za prehodno obdobje, ko mraz še ni premočan, takšna hišica prav prijetna varianta.
Naša punca je kljub večerni uri še skočila do mesta (naslednji dan je imela večino dneva strokovno izpopolnjevanje, zato na potep po Firencah ni mogla računati). Mimo kampa poteka redna avtobusna linija (št. 14, varianta A), ki potem po vzporednih cestah pelje do centra mesta. Zaradi enosmernih ulic je treba upoštevati dejstvo, da se avtobus ne vrača po istih ulicah, hkrati pa je pot iz mesta ločena po variantah (varianta 14A pelje mimo kampa, varianta 14B pa ne). Za lažjo ilustracijo še zemljevid Firenc z načrtom avtobusne linijie (na zgornji sliki je izhodiščna periferna postaja "IL GIRONE", na spodnji sliki je izhodiščna postaja v centru "STAZIONE NACIONALE"):
Midva (starejša in pametnejša) sva šla še malo na večeri sprehod in potem spat.
SOBOTA, 10.11.2018
Smo bili že kar zgodaj pokonci, ob sedmih je kavica že dišala. Z ženko sva se namreč odločila, da tokratni obisk Firenc izkoristiva za ogled njihove najbolj znane galerije. Preko spleta sva rezervirala karte že takoj po odprtju (8:30), zato je bilo potrebno zjutraj pohiteti. Ker avtobus skozi mestno jedro pelje bolj po severnem delu, sva se skozi center sprehodila navzdol proti Jugu (Ufizzi je praktično na obrežju reke Arno). Sva ugotovila, da so tudi nekateri drugi obiskovalci imeli podobe misli, tako da je prišlo do manjšega zastoja zaradi kontrole pri vhodu v galerijo (podobni sistem kot na letališčih). Ker se ogled galerije začne v drugem nadstropju, lahko kot opcijo izberete tudi dvigalo namesto stopnic (ki sva jih izbrala midva). Ufizzi imajo v svojem naboru nekaj čudovitih mojstrovin. Bogastvo Firenc in njihove vladajoče rodbine Medici se kaže tudi v naboru umetnin, ki bogatijo galerijo, zgrajeno v 16. stoletju. Ne samo, da je Ufizzi najpomembnejša galerija v Firencah, zaradi svojega arhiva sodi med najuglednejše evropske in svetovne galerije (vir Wikipedia).
Med umetniškimi imeni najdemo celo takšne mojstre kot so: Giotto, Botticelli, da Vinci, Michelangelo, Rafael, Tizian, Caravaggio, Rubens, Rembrandt idr.
Ker je s kakšnimi umetninami povezana tudi kakšna zgodba, bom tokrat malce (tako za firbc) predstavil zgodbo Medičejske Venere. Kip je najverjetneje grškega porekla (antični kip naj bi bil izdelan v Atenah v prvem stoletju), preko Rima je našel svoj prosto v zbirki Medičejcev. Ko so kip razstavili v Firencah, je veljal za najbolj popolni antični kip takrat poznanega sveta, tako da je bil prvovrstna atrakcija njihove zbirke (danes temu ni več tako, po moje tega kipa marsikdo niti ne opazi). Njegov pomen se kaže tudi v tem, da si je kipa "poželel" osvajalec Napoleon. Kar tako si ga ni upal vzeti iz galerije, ker so bili takrat Medičejski še njegovi zavezniki. Je pa obljubil, da bo kip zaplenil, če se bodo Medičejci upirali francoski oblasti. Medičejci so "preventivno" poslali kip na restavracijo (češ da je potreben obnove) v Palermo, da bi se tako izognili njegovi kraji. To ni pomagalo, Napoleon je za to zvedel in njegova vojska je kip odpeljala v Pariz. Domov (v Firence) se je vrnil šele po Napoleonovem debaklu pri Waterlooju. Ker je vmes galerija Uffizi ostala brez svojega znamenitega kipa, so sklenili, da si bodo priskrbeli repliko. Najbolj znanega in uveljavljenega italijanskega kiparja tistega časa so najeli, da bi naredil podoben kip. Canova je kip res naredil, vendar je bil dokončan šele po vrnitvi originalne Medičejske Venere v Firence. Je pa Canova izdelal res lep kip, ki so ga poimenovali "italijanska Venera".
Če se ne mudi, traja obisk galerije slabe tri ure, v kolikor se kje zadržite malo dlje, se obisk podaljša, v kolikor je časa manj, se lahko pogleda bolj "na hitro", agencijski ogledi pa so lahko še krajši, ker se vodiči ustavijo le ob najbolj "udarnih" mojstrovinah.
Nama se ni mudilo, zato sva si za konec ogledala še posebno zbirko, posvečeno Leonardu da Viciju in njegovemu odnosu do vode, hidravlike, raziskovanja lune in zgodovine sveta (to so dela, ki so nastala v letih 1504 do 1508). Zbirka nosi naziv "Codex Leiceser" po njegovem nekdanjem lastniku, ki je ta da Vincijeva dela zbral in uredil. Zanimivo. Da Vincijev genialni um je dejansko presegal takratni čas (prepričan sem, da bi bil med vodilnimi inovatorji tudi danes, če bi bil naš sodobnik). Na naslednji sliki je folija z njegovim raziskovanjem zmožnosti letenja pri ptičih (vir: https://www.lonelyplanet.com/news/2018/10/03/new-leonardo-da-vinci-exhibit-florence-uffizi/ ):
Po odhodu iz galerije sva ugotovila, da imava za tisti dan umetnosti dovolj. Počasi sva se sprehodila ob reki, pofirbcala preko prodajaln na mostu "Porto vechio", se sprehodila nazaj do glavnega trga (in prisluhnila godbi na pihala, ki se je ravno ustavila na njem), zavila v kakšno trgovinico in se lenobno odpravila nazaj proti kampu.
Malce sva iskala postajo najinega buska, sva imela nekaj sreče, da je na postajo pripeljal 14A..
Po kosilu smo se zapeljali še do trga Michellangelo na drugi strani reke, od koder je lep razgled na mesto. Prav romantično...
Zvečer nas je čakal še obisk opere, saj je naša punca rezervirala karte za Rossinijevo Pepelko. Rossini mi je kar všeč, ima lepo spevno muziko, ob kateri se da lepo zaspati... Ženski sta seveda mnogo bolj uživali kot jaz!
NEDELJA, 11.11.2018
Čeprav smo prejšnji večer "ponočevali" (opera je trajala preko enajste ure zvečer), smo zopet vstali pred sedmo. Pot domov nikoli ne sme biti najkrajša, zato smo jo zaokrožili preko Assisija. Pač tako je: naša punca tam še ni bila, čeprav je o Frančišku in Klari vedela več kot midva z ženko. Torej je bilo potrebno to opraviti! Še malo po avtocesti proti jugu in nato po superstradi mimo Perugie proti Assisiju. Megla se je mešala z jasnim nebom, tako da so se nam predvsem v okolici jezera Trasimeno (po naše »Trazimensko jezero« - tako velikega jezera v Sloveniji nimamo) ponujali čarobni pogledi skozi jutranje meglice.
Prvi postanek je bil v kraji Santa Maria degli Angeli, kjer je znamenita Porcijunkula. Majhna cerkvica, ki jo je obnovil sv. Frančišek in tako obvaroval pred propadom (že takrat, ko še ni razumel, da Kristusovo navodilo "obnovi mojo Cerkev" ni veljalo stavbam, ampak cerkvenemu občestvu). Danes je nad to majhno cerkvico zgrajena mogočna bazilika, tako da se Porcijunkula kar skrije v njej... Ravno prav smo prišli, da smo ujeli mašo ob deveti uri.
Meglice so se še zmeraj podile preko Umbrije, ko smo prispeli pod Assisi. Avto smo parkirali kar v parkirni hiši in se sprehodili do bazilike. V srednji baziliki se je maša ravno začenjala, zato smo jo le prečkali do katakombe, kjer je pokopan sv. Frančišek. Katakombe so izkopali naknadno, tako da je sedaj sarkofag, v katerem so svetnikovi ostanki, viden iz vseh strani. Čeprav nas je bilo precej v tisti majhni kapeli, je bilo vse tiho: vsak je s svojimi mislimi poskušal dojeti bližino človeka, ki je bil prvi ekolog na svetu.
Še ogled gornje cerkve s čudovitimi Giottovimi freskami, sprehod skozi mestece (kakšna malenkost se v trgovinicah vedno najde za firbčne romarje), skok do sv. Petra (smo ravno prišli tja, ko so v cerkvi trenirali za pevski posnetek Frančiškove Sončne pesmi) in naprej.
Sv. Damjan ni smel ostati brez našega obiska. Prva cerkvica, ki jo je sv. Frančišek obnovil in potem prizidal majhen samostan, v katerem je živela sv. Klara s svojimi sosestrami, leži v spokoju umbrijskih gričev malo stran od mesta. Mirno okolje in čudovit ambient sta nas popeljala v čase pred osemsto leti, ko je po teh tleh stopala bosa noga asiškega ubožca...
Sv. Frančišek je proti koncu svojega življenja za svoje sobrate izbral novo lokacijo samostana (La Verna), kjer bi se lahko posvetili molitvi in delu v miru pred civilizacijo. Samostan leži v Apeninih kakšnih 70km severno od Assisija, nedaleč stran od superstrade Perugia - Cesena. Tokrat nam ni bilo usojeno, da bi ga obiskali, čeprav je za sv. Frančiška to zelo pomemben kraj, saj je prav tam prejel stigme - Kristusove rane.
Po superstradi smo "brzeli" (ta del ceste je v relativno slabem stanju, deloma jo prenavljajo, kar pomeni, da je precej omejitev zaradi gradbišč na cesti) proti severu do Cesene. Namesto po avtocesti smo se mimo Ravenne po magistralki odpravili proti Benetkam. Včasih je bila ta cesta precej zanimiva alternativa avtocesti preko Bologne in Padove, sedaj pa izgublja svoj pomen (jo zares odsvetujem). Radarji (vsaj 30 jih je na relaciji 150km) zelo upočasnijo promet, če pa kakšnega "zgrešiš" oz. ne opaziš, hitro dobiš položnico, ki predstavlja precej višji strošek kot cestnina na avtocesti (ki res ni poceni, za cca vsakih 10-15km zaračunajo 1 EUR). Saj tudi po avtocesti od Benetk proti Trstu ne gre preveč hitro, ker dvopasovnico "spreminjajo" v tropasovnico, tako da so predvsem med Portoguarom in Palmanovo pogoste omejitve. Ampak smo vseeno bili doma že pred sedmo uro zvečer, tako da smo se lahko še v miru pripravili na ponedeljkov delavnik... |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
