tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 11 Avg 2014 11:01 Naslov sporočila: PREKO POHORJA |
 |
|
Dvodnevni potep po Pohorju
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/25xc665gtaqvt3j/Potep_Pohorje.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Sobota, 2.8.2014
Na pot smo šli z dvema avtomobiloma. En avto smo pustili pod Veliko Kopo (Grmovščkov dom), z drugim avtom smo se zapeljali do Maribora (Razdvanje), kjer smo parkirali v bližini gondole.
Gondolo smo ujeli že ob 10.00 in se z njo zapeljali do hotela Bellevue. Tako smo s hojo pričeli okrog 10:20.
Sledili smo poti mimo cerkve sv. Bolfenka in nato po smučišču sedežnice Stolp proti Videcu. Pridružila se nam je tudi pot iz Mariborske koče (preko katere gre tudi slovenska transverzala). Mimo radarja smo po solidnem kolovozu kmalu prispeli do asfaltne ceste, ki povezuje Areh s Hočami. Le še nekaj sto metrov in že smo bili na točki našega prvega počivališča: Ruška koča ob cerkvici na Arehu.
Bilo je že malo čez poldne, tudi sonce nas je ogrelo (ne le hoja), tako da sta radler in pivo padla na plodna tla. Pa tudi za okrepčilo je bil že čas.
Malo pred eno uro smo pot nadaljevali po poti proti Šumiku. Nekaj čas po cesti, nato se pohodna pot loči od makadamske poti in nas popelje preko Žigartovega vrha vse do Šumika.
Hodili smo po lepih gozdovih, ki so bili kar precej bogati z gobami. Kakšen jurček se je znašel tudi v našem nahrbtniku.
Mirno pohorsko okolje so zmotili le mulci na motokrosističnih motorjih, ki so se proti nam pripeljali kar po planinski poti. Očitno še niso slišali za to, da je vožnja izven urejenih cest prepovedana.
Naslednji postanek je bil na klopci pri potoku Šumik. Ker je do slapov še kar daleč, ura pa je bila že okrog dveh, smo tokrat slapove spustili.
Ponovno smo sledili markacijam za slovensko transverzalo (oznaka št. 1 zraven markacije), ki nas je v naslednji dobri uri in pol pripeljala do koče na Klopnem vrhu.
Vmes smo srečali še ene pohodnike (sicer opazno mlajše od nas), ki so imeli enak namen: prečenje Pohorja. So pa bili precej bolj vneti kot mi. Na pot so šli od spodnje postaje gondole in so bili tako na poti že dve uri več kot mi (prvi dve uri smo mi malce pogoljufali, saj smo se do Bolfenka zapeljali z gondolo). Zmotili smo jih med počitkom sredi gozda, ko so si ogledovali žulje in ugotavljali, da je do Slovenj Gradca še kar dolga pot.
Mi se nismo ustavljali in smo nadaljevali pot proti Klopnemu vrhu, vendar so nas mladeniči kmalu prehiteli. Pa ne za dolgo. Tudi oni so si na Klopnem vrhu privoščili počitek.
Ura je bila že preko četrte, ko smo nadaljevali pot proti Pesku, kjer smo si obetali prenočišče. Kar dve uri in pol je še oznaka na Klopnem vrhu do Peska in res je bilo to kar realno. Prečili smo Pohorske planjave proti zahodu in že tu naleteli na obilico močvirja, potočkov in blata. Pohorje je staro gorstvo, sestavljeno iz pretežno tonalitnih kamnin, ki slabo prepuščajo vodo. Zato se vsa voda zbira na površju, dokler po potokih ne steče v dolino. Ker je Pohorska planota precej ravna, se na njej zadržuje obilica vode, ki le počasi odteka. Tako je močvirnatega sveta kar zadosti. Letos še več, saj je bilo v zadnjem času obilo padavin.
Čas smo si krajšali tudi z gobarjenjem, tako da je na koncu vsak izmed nas s seboj nosil kakšnega jurčka.
Do koče na Pesku smo prišli okrog sedmih zvečer, kar prijetno utrujeni. Dobrote njihove kuhinje so še kako prijale. Njihovo gobovo juho toplo priporočam. Pa tudi borovničev zavitek ni bil slab.
In zvečer še veliki luksuz (vsaj za nekatere izmed prisotnih): tuš s toplo vodo.
Kmalu za nami je prispela tudi mladina, ki smo jo spoznali med potjo. Očitno je tudi njih pot že malo zdelala in tako so potem, ko so zvedeli, da imamo mi avto na Kopah, poprosili za uslugo: »ali bi s Kop vzeli s seboj njihovega voznika, da bi se z nami zapeljal po svoj avto v Slovenj Gradec?« Brihtna mladina, ni kaj (no, pa tudi mi ta stari nismo neumni, če smo že vnaprej tako splanirali).
Nedelja, 3.8.2014
Ta stari bolj slabo spimo in smo rogovilili že pred sedmo uro. Po zajtrku smo takoj štartali in bili na poti že pred osmo. Saj smo vedeli, da nas bo mladina dohitela.
Mimo spodnje postaje smučišča na Rogli smo se pričeli vzpenjati proti Lovrenškim jezerom. Vode je bilo tudi tukaj na pretek.
Lovrenška jezera so majhni ribniki znotraj širšega močvirja, ki je danes zaraslo z majhnimi borovci. Do jezer je speljana pot (po lesenih brunih), tako da je možen enostaven ogled. Ob robu močvirja pa je tudi stolp, s katerega je lep razgled po močvirju in širši okolici.
Ko smo zavili z Lovrenških jezer nazaj na pot, smo ponovno srečali ta mlade. Nekaj časa smo držali njihov korak, potem pa so nam malce ušli. Naš korak je bil namreč malo bolj premišljen in preudaren, predvsem takrat, ko je šlo navzgor. Ja, z Lovrenških jezer se je potrebno spustiti na Ribniško sedlo in se ponovno povzpeti na Ribniški vrh. Kar precej gor in dol.
No, pa smo le prilezli tudi na Ribniški vrh, od koder se je že lepo videl Ribniška koča – naš naslednji cilj.
Je bilo že preko enajste, ko smo si privoščili pivo in radler.
Bilo je že skoraj poldne, ko smo pot nadaljevali proti Kopam. Ta del poti je morda na Pohorju najlepši, saj je precej travnikov, preko katerih se odpirajo pogledi proti severu in jugu, pa tudi vzhodu in zahodu. Prvi dan smo namreč hodili bolj po gozdu in edini pravi razgled smo imeli od koče na Klopnem vrhu.
Ker je bila nedelja, je bil ta del poti zelo obiskan. Že pred Ribniškim vrhom smo srečevali predvsem obiralce borovnic, ki so imeli kaj delati. Borovnic je bilo res dovolj in seveda so se ti sadeži znašli tudi v naših trebuščkih (v dokaz nosim še danes temno vijolično barvo na prstih).
Kar hitro smo zagledali Kope in ni dolgo trajalo, da smo že pakiral v avto.
Grmovščkov dom nas je razveselil s solidno hrano in pijačo (tako po kvaliteti kot ceni), tako da smo so privezali duše. Naročili smo ploščo za dve osebi, pa je bila za nas štiri povsem dovolj velika.
Še navzdol do Slovenj Gradca, kjer smo oddali voznika ta maldih in nato okrog Pohorja v Maribor po drugi avto, potem pa domov.
Prvi dan je bilo hoje za slabih 7 ur, drugi dan dobrih 5 ur, skupaj smo bili v dveh dneh na poti cca 12 ur. Mislim, da se je naša odločitev, da pot malo skrajšamo, kar obrestovala. Če bi želeli pešačiti še iz doline do Bolfenka ( 2 uri navkreber) in od Grmovščkovega doma do Slovenj Gradca (4 ure – še precej gor in dol), bi potrebovali še tretji dan. Za naše zmožnosti bi bila dva dneva za celotno pot verjetno preveč naporna. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
