 |
MOJI POTOPISI
Sem državljan Slovenije, zato imam rad to prelepo deželo - to me pa ne moti, da se ne bi potepal okrog (novost: tudi na blogu https://mojipotopisi.wordpress.com/)
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 05 Jun 2014 08:10 Naslov sporočila: ŠKABRIJEL |
 |
|
ŠKABRIJEL
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/hbhm4bo8b78ixuk/Skabrijel.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Škabrijel je hrib nad Novo Gorico, na katerega pelje kar nekaj poti. Iz juga lahko pridemo nanj od gostišča Kekec. Iz zahoda nas pripelje pot prav od Solkana, iz severa pa s Prevala. Midva sva uporabila pot, ki je očitno najbolj pogosto uporabljena. Avto sva pustila na parkirišču pod gostiščem Kekec in se odpravila ob pomoči markacij proti vrhu.
Prvi del poti naju je spremljala asfaltna pot, ki sva ji sledila vse do zajetja oz. vodnjaka. Tam je tudi pipa, če potrebujemo osvežitev v vročem dnevu.
Markirana pot nato zavije levo (asfaltirana pot pelje naprej proti zaselku Bonetovšče) in kmalu stopimo na gozdno pot, ki poteka deloma po bivši mulatjeri in nas pripelje prav do vrha. Kmalu po odcepu je spomenik 20. madžarskemu domobranskemu polku, na vrhu Škabrijela pa je tudi spomenik vsem padlim v prvi svetovni vojni.
Škabrijel je bil namreč del Soške fronte. Najhujši boji so na tem področju potekali v 11. soški bitki, ko so Italijani na vsak način želeli zavzeti ta hrib. Dejansko je frontna črta tukaj potekala vse od leta 1915 do oktobra 1917, pomemben pa je bil kot strateški branik, saj so Italijani prej že zavzeli sosednja vrhova Sabotin in Sveto goro. Z zavzetjem Škabrijela bi se Italijanom odprla prosta pot preko Trnovske planote, tako bi lahko prišli v Vipavsko dolino, Postojno in tudi v Trst.
Spust do izhodišča je potekal po isti poti, lahko pa pot podaljšamo za 3 km tako, da se z vrha po vijugasti stezi in po strelskih jarkih spustimo proti vzhodu do sedla Vratca, od koder po kolovozu, mimo samotne domačije Carli s prelepim razgledom na spodnjo Vipavsko dolino in na Furlanijo pridemo na pot, po kateri prispemo do izhodišča.
Če imamo več časa, se lahko sprehodimo tudi čez Mali vrh do Prevala in potem po obodnem kolovozu nazaj.
Tudi iz doline sta možni dve izhodišči. Prvo je v severnem delu Ulice Borisa Kalina v Solkanu (kolovoz), drugo pa s konca Sedejeve ulice v Novi Gorici. V obeh primerih se čas hoje do vrha podaljša za največ eno uro.
Nekaj več o spopadih med 11. in 12. soško bitko na Škabrijelu
Južna pobočja Škabrijela nekoč.. ..in danes
Enajsta soška bitka
19. avgust - 15. september 1917
Tokrat so imeli Italijani pripravljenih 567 bataljonov, 3430 topov in 1752 minometov. Avstro-ogrska vojska pa je razpolagala le z 249 bataljoni in 1544 topovi.
Italijani so najprej avstro-ogrske položaje obstreljevali s topovi, potem pa je 19. avgusta v napad krenila pehota. Avstro-ogrski vojaki so pri Avčah uspešno zadrževali Italijane. Toda druge enote tega sploh niso vedele, saj so bile zaradi silovitega topovskega obstreljevanja pretrgane vse telefonske vezi. Severno in južno od Avč so Italijani prodrli in popolnoma uničili avstro-ogrske položaje. Pri Kanalu so zaradi pretrganih zvez, pa tudi zato, ker avstro-ogrska vojska ni imela pregleda nad bojiščem, prišli Italijani branilcem za hrbet. Napadali so tudi Škabrijel (646 m), vendar so jih tam odbili. V napad so krenile italijanske čete tudi južno od Vipave. Tam so prodrli skozi avstro-ogrske položaje. Ustavili so jih šele pri Stari Loki (275 m).
Ko so avstro-ogrske sile ugotovile, da je težišče napada na Banjšicah, so se oddahnile, saj so se tam počutile najmočnejše. Toda silovito italijansko obstreljevanje je onemogočilo protinapad. Tako so se avstro-ogrski vojaki pri Avčah znašli skoraj obkoljeni in so se morali čez tri dni (22. avgusta) umakniti. Istega dne so Italijani osvojili tudi Jelenk (787 m) in Golek (821 m). Napadi na tolminskem mostišču pa niso uspeli.
Avstro-ogrsko poveljstvo se je odločilo umakniti frontno črto daleč v zaledje, v Čepovanski dol, torej kar za več kot sedem kilometrov! Ko pa so izvedeli, da zadržujejo Italijane pri Avčah, so se odločili za črto Log, Mešnjak, Hoje, Kal, Podlaka, Madoni, Zagorje, Škabrijel. S tem so dosegli, da so morali Italijani prepeljati topove čez Sočo in tudi za morebitne naslednje protiofenzive so imeli boljši položaj.
Italijansko topništvo je tako ure in ure streljalo na prazne, bivše avstro-ogrske položaje. Ko pa so šli 24. avgusta v napad, so se zmedeno ustavili. Bili so navdušeni ob tej nepričakovani zmagi. Takrat pa jih je zasulo avstro-ogrsko topništvo. Toda vseeno so počasi zasedli vse zapuščeno ozemlje. Po več napadih so zasedli tudi Sveto Goro.
Nato so napadli še Škabrijel. Tam so uporabili granate največjega kalibra - 420 mm! 4. septembra so ga za kratek čas osvojili, potem pa so jih avstro-ogrski vojaki s silovitim protinapadom pregnali. Ta protinapad je obsegal celotno ozemlje Krasa, kjer so osvojili prej izgubljene položaje. Napadi Italijanov na Škabrijel so trajali vse do 13. septembra, toda položaj se ni spremenil.
Teh sedemindvajset dni je trajal najbolj krvav spopad na slovenskih tleh. Padlo je 40.000 Italijanov, 108.000 jih je bilo ranjenih. V avstro-ogrski vojski pa je bilo 10.000 mrtvih in 95.000 ranjenih, obolelih ali pogrešanih.
Skica iz avstrijskega vojno-zgodovinskega dela Avstro-Ogrska zadnja vojna 1914-1918. Debela črta kaže položaj branilcev do 23. avgusta 1917. Črtkasta črta kaže položaj branilcev od 24. 8. do 03. 9. 1917, pikčasta črta pa kaže položaje branilcev od 4. do 17. septembra 1917.
Boji na Škabrijelu
Odločilna italijanska ofenziva se je začela 24. avgusta 1917. Dva polka italijanske brigade Palermo sta poskušala dvanajstkrat v dvanajstih urah zasesti obrambne položaje na Kramarci in Sv, Katarini. Brez uspeha.
Naslednji dan so italijanske baterije obstreljevale položaje branilcev od jutra do druge ure popoldan. Temu je sledil napad pehote proti severozahodnemu delu Škabrijela. Prišlo je do boja prsa na prsa, pri čemer so se vojaki bojevali s kopiti pušk, bajoneti, bodali, ročnimi granatami, okovanimi kiji in z vsem kar so lahko vzeli v roke. Boj se je širil navzgor od skale do skale, za vsak kvadratni meter, čez koto 526 m in naprej po grebenu proti vrhu Škabrijela. Izgledalo je že, da bodo Italijani vendarle zavzeli vrh hriba. Tedaj pa so se v štirih silovitih protinapadih proti njim pognali Štajerci 87. Celjskega pešpolka in pregnali Italijane s Škabrijela.
Spominski znak celjskega 87. pehotnega polka - Škabrijel 1916 - 1917
Podčastnik 87. (Celjskega) polka. Na levi strani kape je lepo vidna številka 87, oznaka polka, kateremu pripada. V njegovem sestavu je služilo kar 95 odstotkov Slovencev iz dežele Štajerske
V naslednjih dneh je bojevanje za Sveti Gabrijel postajalo vse srditejše in brez premora. Napadi so se ponavljali neumorno, brez predaha, vmes pa je bobnel neprestan ogenj v obliki eksplozij min in treskov granat. Italijanski brigadi Palermo sta sledili še dve brigadi, Messina in Avellino. Položaje Celjskega pešpolka so Italijani napadli kar v sedmih zaporednih valovih, vendar so bili vselej odločno odbiti. Pobočja Škabrijela so bila na gosto posuta z mrtvimi in ranjenimi, ki so jih šele ponoči sanitejci zvlekli v zavetje.
28. avgusta so Italijani ponovno ves dopoldan s topovi bruhali na Škabrijel. Pobočja so obstreljevali tudi z minometi kalibra 400 mm, ki so jih pričeli uporabljati v vojski prav leta 1917 in so ob eksploziji naredili tri metre globok ter deset metrov širok krater. Na Kraškem, skalnatem terenu je bilo to orožje še bolj strahotno, saj je poleg drobcev mine ob eksploziji okrog letelo še ogromno drobnega kamenja, ki je bilo prav tako hudo nevarno.
29.8. zvečer so Italijani po štirih dneh neprestanih spopadov, vendarle uspeli zasesti del avstrijskih položajev. Bil je to en okop na severnem delu kote 526 m na Velikem hribu, zahodnem pobočju Škabrijela. Že v naslednji noči so slovenski bojevniki, pripadniki 87. Celjskega polka odvzeli napadalcem nekatere predhodno osvojene položaje. Pri tem so enote tega polka zajele tudi čez sto Italijanov.
Naslednji dan so nekajkrat številčnejši italijanski napadalci ponovno zavzeli okrog dvesto metrski odsek avstro-ogrskih položajev. 31.8.1917 so Italijani vnovič silovito napadli po več urni topovski predpripravi. Uspelo jim je nekoliko razširiti zavzeto ozemlje na Velikem hribu.
2. septembra je topniški ogenj vendarle malo pojenjal. Na obrambnih položajih so še vedno vztrajali hrabri branilci 87. Celjskega polka, ki jim je ponovno uspelo zožiti zavzeto italijansko ozemlje na Velikem hribu. Tudi ta večer so uspešno odbili Italijane. Položaj se je vendarle nekoliko umiril in končno so lahko hudo krvaveče in zdesetkane enote legendarnega slovenskega polka zamenjali s novimi svežimi silami. Po bojih na Škabrijelu je ostalo v 1. bataljonu živih le še 185 mož, v drugih bataljonih pa ni bilo nič bolje. Na Škabrijelu so bili bitko trije bataljoni tega polka in vsak je štel okrog 800 mož. Naborni okoliš 87. Celjskega polka je obsegal celjski okraj s Ptujem in Pohorjem. Kar 95 odstotkov njegovega moštva so sestavljali Slovenci! Polku je bil pridružen še 9. bataljon graškega polka poljskih lovcev, v katerem je bilo prav tako precej Slovencev. Celjski 87. pešpolk je veljal za eno najboljših enot avstro-ogrske armade. Prav njihovemu junaštvu, neizmerni hrabrosti in trdovratni uspešni obrambi položajev na Škabrijelu je pripisati, da so poveljnika njihove 18. brigade, polkovnika Vladimirja Laxa, odlikovali z visokim odličjem Marije Terezije.
4. septembra 1917, so italijanske enote ponovno napadle Škabrijel. Tokrat so pri napadu sodelovale italijanske posebne enote – arditi. To so bili sami izbrani prostovoljci, posebej izurjeni naskakovalni oddelki, pripravljeni na boj prsa na prsa. Razlikovali so se od ostale pehote tudi po svojih drugačnih uniformah. Namen arditov je bil, da prvi naskočijo sovražne položaje, prebijejo obrambno črto in prodrejo v bližnje zaledje. Za njimi naj bi napredovala ostala pehota, ki bi dokončno dotolkla nasprotnika in ga vrgla s Škabrijela.
4. septembra zjutraj, se je napad začel. Italijansko topništvo je obstreljevalo Škabrijel iz Gorice, Sabotina, Svete gore, Oslavja in iz Grgarske kotline. Silovit ogenj, ki je pokrival dobesedno vsak kvadratni meter zgornjega predela Škabrijela in njegovo okolico, naj bi uničil vse, kar bi lahko pehoto oviralo pri naskoku ter ji dejansko utrl pot. Ob 5.45 uri, po topovski predpripravi, so arditi napadli z vso močjo. V nekaj minutah so v teku premagali t.i. mrtvi prostor in pregazili prvo linijo, ki so jo branili le redki izvidniki. Italijansko topništvo je medtem še vedno obstreljevalo Škabrijel, vendar takrat le še njegov vrh. Arditi pa so pred seboj kar naprej metali ročne granate in branilci so bili zato prepričani, da topniška priprava še zmeraj traja. Naenkrat so se znašli Italijani pred kavernami, v katerih je večina branilcev poiskala zaklon pred topniškim obstreljevanjem. Arditi so blokirali izhode iz teh kavern in nasprotnika prisilili k vdaji. Kdor ni dvignil rok, so ga brez milosti takoj zabodli. Ujetnike so takoj prepustili pehoti, ki je napredovala za njimi ter z vso naglico krenili proti severnim pobočjem Škabrijela. Boj se je kmalu razširil po vsem hribu. Ko je že skoraj izgledalo, da bodo Italijani končno zasedli Škabrijel, pa je prišlo do nenavadnega preobrata. Del branilcev se je uspešno prikril v topniški kaverni, ki je arditi niso opazili. Nenadoma so topničarji pričeli obstreljevati napadalce v hrbet. Takrat je tudi preostalo avstrijsko topništvo sprožilo zaporni ogenj nekje v sredo hriba. Italijanska pehota, ki je prodirala za arditi, je bila s tem odrezana od čela. Arditi pa so se znašli v strahotnem peklu topniškega obstreljevanja. Začel se je tudi silovit protinapad branilcev, ki se je končal okrog 16. ure. Zdesetkane enote arditov so se morale umakniti na greben hriba.
Mnenja glede te bitke se pri obeh straneh razlikujeta. Italijani trdijo, da jim je uspelo zasesti vrh hriba Škabrijel, medtem ko Avstrijci trdijo, da vrh ni bil nikoli zavzet. Ob koncu boja so na vrhu Škabrijela dejansko bili avstrijski vojaki, italijanski pa so se nahajali nekoliko nižje na koti 552 m in na Velikem hribu. Izgube so bile na obeh straneh strašanske. Italijanska 11. pehotna divizija je na primer izgubila kar tri četrtine svojega moštva. Avstrijci so bili presenečeni in jih je italijanski napad dosegel prav v trenutku, ko so menjavali večino svojih bojnih enot na Škabrijelu. Večji del 87. Celjskega polka je bil že zamenjan, tako da so v bojih sodelovali le njegovi deli. V celoti je sodeloval 2. gorski strelski oz. Slovenski planinski polk ter dva polka 106. črnovojniške pehotne divizije, ki sta istega dne prispela na bojišče. Ta dva polka sta bila skoraj v celoti razbita, več kot polovica moštva pa je padla v italijansko ujetništvo na položaju pri koti 552 m.
Strojnični položaj branilcev na Škabrijelu v 11. soški bitki. Topniška kaverna na Velikem hribu. S topniškim ognjem iz te kaverne so branilci zaustavili prodor arditov.
Boj se je nato nadaljeval kar naprej še 5. in 6. septembra. Italijanskim napadom so sledili protinapadi branilcev in to je trajalo vse do 12. 9.1917. V tem boju se je še posebej odlikoval slovenski častnik iz 1. čete 1. bataljona, 2. gorskega strelskega polka, poročnik Maks Peterlin.
12. september 1917 je prinesel konec 11. italijanske soške ofenzive. Bitka se je tega dne končala, toda boj za Škabrijel je trajal še nekaj dni. V teh dnevih je na Škabrijelu padlo okrog 25.000 Italijanov ter 15.000 avstro-ogrskih branilcev. Hrib je po nekaterih podatkih, v vseh teh dneh, naskakovalo okrog 80.000 Italijanov.
Škabrijel - kota 408 imenovana tudi Vratca. Takoj nad cesto je dobro viden povezovalni obrambni jarek, ki vodi proti vrhu Škabrijela. Hrib je bil v začetku leta 1915 še porasel z gozdom, ob koncu leta 1917 pa skoraj povsem gol in pust - brez življenja. Solkan po koncu soške fronte
Gradivo o bitkah iz I. svetovne vojne je povzeto po spletni strani: http://www.hervardi.com/skabrijel.php
Na Škabrijelu je imel pomembno vlogo tudi Kraljevi madžarski 4. Domobranski pehotni polk (Honved), ki je prišel na bojišče šele po koncu 11. soške bitke, ki je trajala od 17.8. do 15.9. Madžarski polk je tja prišel 28.9.1917. Njegovo naborno območje je bil Veliki Varaždin (Nagyvarad, danes Oradea).
2.10.1917 je pripadnikom polka uspelo zasesti oporišče »Nord« in koto 468, ki sta bila začasno v italijanskih rokah. V spremstvu topniškega obstreljevanja je sledil protinapad dveh italijanskih polkov, ki jima je popoldne zopet uspelo zavzeti izgubljene položaje. V deževnih in vetrovnih dneh, ki so sledili, sta si kljub hudim izgubam obe strani nenehno prizadevali, da bi si izborili kar najbolj ugodne položaje. 13.10.1917 se je polk umaknil v zaledje, kjer se je pri Ajdovščini pripravljal na 12. soško bitko.
24.10.1917 se je polk vrnil na bojišče in uspešno izpeljal napad na oporišče »Nord« in koto 468. Sledil je italijanski protinapad, v katerem je branilcem kljub ponovni izgubi oporišča »Nord« uspelo obdržati 150-200 metrov strelskega jarka. 25.10.1917 so navkljub hudim nalivom sledili številni italijanski protinapadi, ki jih je spremlja močan artilerijski ogenj. Medtem ko jih je polk uspešno odvračal, so prispele novice o uspešnem preboju fronte v Zgornjem Posočju. Tudi naslednja dva dneva je italijanska vojska intenzivno obstreljevala škabrijelsko bojišče.
27.10.1917 so v jutranjih urah pripadniki polka napadli oporišče »Nord« in koto 468 ter ju zasedli. Kljub močnemu italijanskemu odporu se je nekaterim napadalnim skupinam uspelo prebiti iz pravkar zavzetih položajev in že pred osmo uro zjutraj doseči breg reke Soče. Tega dne je polk izgubil polovico svojih vojakov.
Zjutraj 28.10.1917 je italijansko obstreljevanje prenehalo, italijanska vojska se je začela umikati, svoj umik je pospremila z razstrelitvijo mostov čez Sočo in požigom skladišč.
Kraljevi madžarski 4. Domobranski pehotni polk (Honved) je leta 1918 v spomin na svoje padle v bližini kote 468 na južnem pobočju Škabrijela postavil spominsko obeležje, piramido, ki je bila leta 2014 obnovljena.
Gradivo o madžarskem polku je vzeto iz table ob spomeniku. Povezava z dvanajsto soško bitki pa je v nadaljevanju.
Dvanajsta soška bitka
24. oktober - november 1917
Uspehi Italijanov v enajstih ofenzivah so bili neznatni. Zasedli so samo Gorico, zahodni rob Banjščic in 12 km dolg pas na Krasu. Ti rezultati in hude izgube Italijanov (kar 200.000 mrtvih od začetka vojne) je hudo načelo moralo in razpoloženje vojakov.
Hude izgube v avstro-ogrski vojski pa so kazale na to, da obramba še ene italijanske ofenzive ne bi vzdržala. Zato so se v poveljstvu odločili za priprave na protiofenzivo. Ker pa je vse kazalo na to, da je ne bodo mogli izpeljati sami, so poklicali na pomoč Nemce. Izredno pomembno je bilo, da Italijani ne odkrijejo priprav na ofenzivo. Enote so poslali na bojišče šele tik pred napadom. Zaprli so mejo s sosednjo Švico. Bali so se tudi, da bi dezerterji izdali datum napada, zato so navodila zadrževali do zadnjega trenutka. Zaradi premoči Italijanov so se odločili tudi za bojne pline, ki bi na ključnih mestih (predvsem na prvih bojnih črtah) onemogočili odpor. Zaradi obsežnih priprav pa so morali prestaviti začetek ofenzive. Cilji ofenzive so bili: prebitje fronte pri Tolminu in Bovcu in prodor vsaj do črte Gumin (Gemona) - Čedad (Cividale).
Italijanski generali so ukazali obrambo. Toda niso vedeli kako, saj so prej samo napadali. Kljub dvema uspešnima avstro-ogrskima protiofenzivama pa sploh niso imeli organizirane prave obrambne strategije. Na koncu so izvedeli celo za dan napada, toda ker so ga medtem spremenili, sploh niso bili zaskrbljeni. Najbolj čudna pa je bila postavitev čet. Prva bojna črta je bila utrjena in aktivno branjena z veliko četami, ni pa bila prilagojena novozasedenemu terenu. Druga pa je bila na odličnih terenskih ovirah, vendar ni bila popolnoma zasedena. Ponekod je sploh ni bilo! V obrambnem položaju bi se tako morali umakniti na drugo črto, vendar general Cadorna to ni dovolil. Poleg tega kljub vestem o plinskem napadu čete niso bile ustrezno zaščitene. Italijanska plinska maska je bila preveč preprosta in je varovala samo pred klorom. A marsikje jih vojaki sploh niso nosili.
Dan pred napadom sta si tako stali nasproti italijanska vojska, ki je obsegala 41 divizij in 3626 topov in združena avstro-ogrsko - nemška vojska, ki je obsegala 37 divizij in 3302 topova.
24. oktobra so ob 2.00 zjutraj v oblačnem in deževnem vremenu zagrmeli nemški plinometi pri Bovcu. To je trajalo pol ure. Nato se je začelo silovito rušilno obstreljevanje italijanskih topniških položajev in utrdb. Ob 9.00 se je začel napad pehote. Toda napad na Rombonu in na Nevejskem prevalu je bil odbit, a Avstrijci so zavzeli italijanske položaje pri Bovcu. Italijani so se začeli umikati. Najprej iz Bovca, Čuklje, s planine Jama, Polovnika, Krasjega vrha in planine Predolina, kjer so omogočili prost prehod proti Kobaridu. Ko so izvedeli za padec Kobarida, so se umaknili na tretjo obrambno črto in tako omogočili, da so se avstro-ogrske sile prosto premikali proti Učji. Zaradi zavzetja doline ni bilo več smiselno braniti Krn in so se tako Italijani umaknili tudi od tam. Avstro-ogrska 12. divizija je ob 22.30 zasedla Robič. Pri Tolminu pa so napadale nemške čete. Prodrle so do Hlevnika, ki sploh ni bil branjen. Nato so napadli tudi Matajur, na katerem so se Italijani po dveh napadih vdali. Na Banjšicah pa jim ni uspelo zadržati že osvojenih italijanskih jarkov.
Avstro-ogrska vojska je, potem ko je osvojila dolino proti Učji in pobočja Skutnika in Kala, zavzela vas Učjo. Zasedli so še Kobariški stol, ključno točko italijanske obrambe.
Sedaj je bil rezultat bitke za avstro-ogrske in nemške enote več kot ugoden. V italijanski obrambi je bila 32 km dolga vrzel. Cadorna je zato umaknil čete na zahodni rob Banjšic. Kot zadnjo obrambno črto je označil Tilment (Tagliamento).
27. oktobra se je začel splošen italijanski umik. Ogromna vojska se je premikala proti zahodu. Ta umik pa se je vse bolj spreminjal v panični beg. Italijani so za seboj puščali vse, kar jim je oteževalo umik. Na sedlu Prevala med Škabrijelom in Sveto goro so Italijani sicer še zadrževali Avstrijce, toda tudi tukaj so morali popustiti. 28. oktobra je avstro-ogrska vojska zasedla Prevalo. Dve nemški diviziji sta zasedli Čedad (Cividale). 29. oktobra so zasedli tudi Gorico. Malo potem so bili že v Vidmu (Udine). 1. novembra so Tilment prečkale zadnje italijanske čete. Toda avstro-ogrska in nemška vojska se nista ustavili. Nadaljevali sta z ofenzivo in 9. novembra prišli do Piave. Tam pa so jih ustavile združene italijansko - francosko - britanske čete.
Splet: http://vojni-muzej-solkan.com/solkan/soska-fronta
Spominsko obeležje na vrhu Škabrijela
Kadar hodimo po teh hribih, je prav, da se spomnimo tudi teh težkih časov, ki jih je napovedal pesnik Simon Gregorčič v svoji pesmi Soči:
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Vir: http://www.simongregorcic.si/pesmi/soci
Danes po nekdanji Soški fronti poteka »Pot miru«. Upamo lahko, da smo se iz zgodovine tudi kaj naučili… |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
