tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 20 Avg 2019 06:36 Naslov sporočila: VZHODNA KANADA - POTOPIS |
 |
|
KANADA - potopis
Še zapis v pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/c7o3uwxz367zbss/Kanada_potopis.pdf/file
Prvič sem bil v Kanadi leta 2002. Takrat sem obljubil stricu in teti, da se bom prav gotovo oglasil pri njiju vsaj še enkrat - takrat, ko bom lahko prižgal svečko na njunem grobu.
Stric je umrl nekaj let zatem, teta ga je preživela kar za nekaj let, toda tudi to, da sta bila oba pokojna, se je enkrat žal zgodilo.
In potrebno je bilo izpolniti svojo obljubo. Ker se za let preko Atlantika ne splača tratiti časa le za eno stvar, je bilo potrebno organizirati še potep po Qubecu in Ontariju, tako da sva lepo zaključila najin krog. Začela in končala sva ga v Montrealu, saj so povezave iz Benetk (ki so nama sedaj blizu, saj potrebujeva od doma do letališča le dobro uro, torej manj kot do Brnika) zelo solidne.
Datum aktivnost
17.7.2019 Let Benetke (12:00) Montreal (14:50)
18.7.2019 Montreal - ogledi
19.7.2019 Pot v Quebec (cca 250km), ogled Quebeca
20.7.2019 Pot v Saquenay (cca 200km), Saguenay Fjord National Park(30 km naprej je "Cap de Bon Desire, kjer opaztujejo kite), jezero Saint-Jean
21.7.2019 Ermitage Saint-Antoine (Lac Bouchette), Trois Rivieres ((cca 400 km), naprej do Mont Tremblant
22.7.2019 Mont Treblant (pohodništvo, dovolj so športni copati), Reserve faunige La Cerendye, Lac Simon - indijanski rezervat (cca 450km), Kinawit
23.7.2019 Aiguebelle National Park, parkirišče pri Lac Sault(Rouyn-Noranda), North Bay (cca 300km)
24.7.2019 otok Manitoulin je največji otok na sladki vodi
25.7.2018 Pot v Toronto (cca 400km)
26.7.2019 Niagarski slapovi (cca 200 km)
27.7.2019 Indijanski muzej (cca 200km)
28.7.2019 Tisoč otokov (Kingston)
29.7.2019 Ottawa, Montreal okolica (cca 250km)
30.7.2019 Let iz Montreala (21:00)
31.7.2019 v Benetke (10:45)
Načrt je bil ponovno kar "obilen", malo so naju skrbele razdalje v Kanadi, saj so lahko le-te med večjimi mesti kar precejšnje.
17.7.2019
Po osemurnem letu smo pristali v Montrealu, poiskala sva agencijo, kjer sva imela rezerviran najem avtomobila in že okoli pete ure popoldne sva že bila mobilna. Prva pot do najinega prenočišča (da se malo orientirava v mestu), nato nakup hrane in pijače (prvi dve noči sva imela apartma, tako da sva si lahko tudi kaj skuhala), ki sva ga kar hitro našla. Malo več problemov sva imela s tem, da sva priklicala kontaktno osebo, ki nama je izročil ključe stanovanja v manjšem bloku. Pa nam je tudi to uspelo, ob pomoči mladeniča, ki je živel v tem bloku (sicer potomca afriških prednikov). Bil je celo toliko prijazen, da je tistega možakarja osebno poiskal v bloku, ker se ni oglasil na telefon.
Še skok do bližnjega marketa, kjer sva se prvič srečala z njihovimi cenami. Saj je res, da je kanadski dolar manj vreden od EUR-a (menjajo cca 1,4 dolarja za EUR-o), vendar so bile cene na napisnih etiketah v trgovini ZARES visoke. Je bilo kar malo šokantno!!!
Še kratek krog z avtomobilom naokrog in čas je bil za večerjo ter spanje po napornem dnevu (ker sva letela proti zahodu, se je ta dan "podaljšal" za 6 ur).
18.7.2019
Odločila sva se, da greva do centra mesta z metrojem. Ker sva načrtovala nekaj relacij z metrojem, sem vzel vozovnico za 10 voženj. Pa ponovni šok: kartica za drugo vožnjo ni prijela! In tako je morala moja ženka kupiti svojo (je bolj šparala, je kupila le enodnevno, ki se je na koncu pokazala povsem zadostna). Če koga zanima: kartica je še pri meni, na njej je še šest neizkoriščenih voženj....
Center Montreala je bil eno samo veliko gradbišče, precej cest so obnavljali, nekaj se je gradilo tudi povsem na novo. Najprej sva se sprehodila do cerkve Notre Dame, naredila še krog okoli starega pristanišča (včasih je bilo v Montrealu veliko rečno pristanišče) in poiskala ponudnika mobilnih storitev, kjer sva kupila SIM kartico za najino tablico. Strošek za dva tedna je bil dokaj sprejemljiv, precej ceneje kot če bi vzela garmin v kombinaciji z najemom avtomobila. Problema slabe pokritosti Kanade z GSM signalom sva se zavedala že vnaprej, zato sva poiskala ponudnika, ki je imel relativno dobro pokritost tako v Quebecu kot Ontariju.
Je bil že čas za malico, sva si privoščila enega izmed njihovih "fast food"-ov. Pa je bila hrana še slabša kot sva pričakovala. Tudi Kanadčani so očitno navdušeni nad sladko-kislimi omakami, dodajo jih toliko, da vse teče naokrog!
Po malici še ogled muzeja (Chateau Ramezay), ki so ga pripravili v eni izmed starejših stavb (1705, v njej je včasih bival kraljevi upravitelj).
Ponovno na metro, ki naju je odpeljal na otok. Ta otok ni kar tako, saj se imenuje po moji ženki - otok sv. Helene.
Otok ni velik, vendar je lepo urejen, na njem je kar nekaj prijetnih kotičkov. Še bolj pa je zanimiv most, ki pelje na drugo stran reke in ima vmesno oporo tudi na otoku, kje je dostop do otoka oz. parka Jean Drapeau. Gre za enega najstarejših mostov, ki je v času svoje gradnje pomenil izredno moderno tehnološko stvaritev. Zgrajen je bil leta 1930 (Montreal Harbour Bridge) in leta 1934 preimenovan v Jacques Cartier Bridge. Do takrat so prometne povezave preko reke sv. Lovrenca na tem koncu potekale le preko železniškega mostu ali s pomočjo ladij. Preimenovanje mostu ni bilo slučajno, sovpadalo je s 400-letnico opisa in geografskega posneta reke sv. Lovrenca, ki jo je opravil zgoraj imenovani Francoz kot prvi Evropejec.
Otok, ki je danes v celoti preurejen v park, je dejansko lep konec Montreala!
Zapeljala sva se še do športnega parka, kjer so leta 1976 potekale olimpijske iger (oz. vsaj večina izmed njih). Kompleks deloma obnavljajo, vendar je vseeno mogočen prikaz tistega časa. Najini letniki se mogoče še spominjajo tistega časa, ko je na mirni vodi kraljeval Matija Ljubek, jugoslovanska košarkarska reprezentanca pa je bila edina, ki se je enakovredno kosala z ZDA (osvojila je srebrno medaljo z legendarci kot so Čosić, Jelovac, Dalipagić, Slavnić, Kičanović...). Danes še toliko bolj občudujem naše (slovenske) športnike v ekipnih športih, ki iz tako male dežele kot je Slovenija "iztisnejo" toliko uspehov!!!!!!!!!!! ČESTITKE!!!!!!!
Ogledala sva si tudi njihov planetarij, žal sva bila prepozna za rezervacijo filmskih predstav.
Ker se je že bližal večer, sva se odločila, da počasi odrineva proti najinemu apartmaju. Tablica z novo SIM kartico je delovala v polnosti, tako sva našla varianto, da naju avtobus izpred olimpijskega parka lahko pripelje v njegovo neposredno bližino, Ja, je kar funkcioniralo.
Nekaj za večerjo... in spat!
19.7.2019
Smeri proti vzhodu ni bilo težko najti. Ker sva se vstala zgodaj zjutraj, sva se izognila gneči, ki je res potekala bolj v smeri proti Montrelau. Kmalu sva bila skoraj sama na avtocesti. Mimo Tres Rivieres sva se odpeljala v Quebec, najin prvi cilj je bila njihova trdnjava, kjer vsak dan ob desetih dopoldan poteka menjava straže (že imava izkušnje, da znajo biti menjave straže prav zanimive in zabavne). Malce sva zamujala, pa ni bilo nič hudega, samo uvodno maširanje sva zamudila. Posebnost menjave straže v Quebecu je njihova maskota (kozel), ki predstavlja vztrajnost, moč in varovanje doma. No ja, kozla jaz doslej nikoli nisem videl s tega zornega kotička, bolj me je privlačila pečenka mladega kozlička (na Dolenjskem opravijo to z odliko!) ali slovaško pivo z istim imenom. Ampak - bila sva v Kanadi.
Po menjavi straže smo si ogledali še trdnjavo, ki je bila s svojo pozicijo na vzpetini nad reko sv. Lovrenca zares dobro zasnovana in s sistemom dodatnih notranjih obrambnih linij tudi učinkovito zavarovana. Topovi nad rtom so lahko prestregli vsako ladjo, ki bi želela pluti mimo, največji top je imel doseg celo več kot tri kilometre, kar je precej dlje kot je širina reke pod Quebecom. Danes za trdnjavo skrbi 22. kanadski polk, ki ima kar bogato zgodovino pri kanadskih vojaških uspehih (kozel očitno res pomaga, saj priznam, trmast je pa res).
Ker je bilo za pohajkovanje po mestu precej vroče, sva se odločila, da greva na malo hladnejši kraj. Nekaj kilometrov naprej so namreč slapovi, ki po svoji višini presegajo Niagarske (količina vode je sicer precej manjša, čeprav še zmeraj spoštljiva). Ker gondola tega dne ni vozila (strojniki so štrajkali), sva si jih od bliže ogledala le od spodaj. Ravno ob slapovih, ki so vidni sicer z avtoceste, je odcep na otoček Ile d`Orleans, ki slovi po skorajda najsevernejših nasadih vinske trte. Seveda, saj sodi v francoski del Kanade. Čisto malo sva se zapeljala naokrog in nato nadaljevala pot proti severu.
Še nekaj deset kilometrov naprej in že sva bila pri najbolj znani božjepotni cerkvi v Kanadi – Sainte Anne de Baupre, katere temelji izvirajo iz leta 1658. Lepo zastavljena zgradba je za Kanado velik zgodovinski, umetnostni in verski spomenik. Spomnila sva se najinih An in jih priporočila v varstvo.
V bližini sva še pomalicala (tokrat so bili z omakami malo bolj skromni, zato je bil steak še kar užiten) in se vrnila v Quebec. Še sprehod skozi staro mestno jedro, ki je res čudovito, kakšen sladoled in že je bil večer.
20.7.2019
Jutro je bilo deloma oblačno, čeprav je dež ponehal že preko noči. Po zajtrku sva se odpravila mimo Quebeca proti vzhodu. Prvi del poti je bil enak kot sva ga že prevozila prejšnji dan (je bilo pač prenočišče toliko cenejše, da sva se odločila za takšno pot). Ob reki svetega Lovrenca sva se zapeljala pod goro Mont Sainte-Anne, ki velja za popularno kanadsko smučarsko središče (spodnja postaja cca 200 m-n.m., zgornja postaja dobrih 800 m.n.m. Tudi v poletnem času je bilo videti precej živahno. Pot naju je peljala še naprej proti vzhodu, kjer se reka sv. Lovrenca počasi spremeni v zaliv sv. Lovrenca. Preko vstopa v fjord Saguenay ni mostu, strani sta povezani s pomočjo trajektnega prevoza. Priznam, da logistika vkrcanja in izkrcanja zelo dobro poteka. Še malo naprej in že sva bila na najinem naslednjem cilju: Cap de Bon Desir.
Polotok je postojanka v narodnem parku, od koder si ljudje z obale ogledujejo kite in delfine, ki občasno priplavajo tam mimo. Vsak dan na razglasni tabli zapišejo, koliko kitov so videli in kakšne vrste kiti so to bili. Kot zanimivost: tudi midva sva enega pričakala, čeprav sva bila tam le dobre pol ure. Sicer res enega bolj manjše sorte, vendar: kit je kit!
Bon Desir je bil tudi najina najbolj vzhodna točka na poti (dobrih 48 stopinj zahodno od Greenwicha), pa zopet po poti malo nazaj proti fjordu in po vzhodni strni fjorda proti severu. Pri kraju l'Anse de Roche sva se ponovno zapeljala do fjorda, vendar posebnega razgleda ni bilo. Nad krajem je tudi razgledna točka z manjšim stolpom, ki sva je prepozno opazila, da bi se ustavila pri njej. Ob reki sv. Margerite sva nadaljevala proti severu, pot je bila lepa in prijetna, občasno so naju ponovno razveseli znaki, ki so opozarjali na to, da lahko na cesti srečamo losa. Midva te "sreče" nisva imela. Losi so kar velike in zaradi tega ob morebitnem naletu z avtom kar nevarne živali. Ne samo njihova teža, tudi njihovo rogovje predstavlja nevarnost. Mogočno losovo rogovje lahko namreč v celoti sname streho avtomobila (in seveda, vse kar je neposredno pod streho, tudi glave potnikov). Morda je bila vožnja ob tej rečici celo eden najlepših delov poti v Kanadi.
V zgornjem delu blizu kraja Saquenay sva se fjordu še enkrat povsem približala, tam je bil že bolj rečne širine. Še malo sva nadaljevala po vzhodni strani in prispela v kraj Saint-Henry-de-Tailon ob jezeru sv. Janeza (Lac Saint-Jean), kjer je bilo najino naslednje prenočišče. Bila sva malce zgodnja, zato sva prijazne gostitelje vprašala. če je kje v bližini kakšna dobra restavracija. Po njunih napotkih sva se zapeljala malce naprej do kraja Sainte-Monique, kjer sva restavracijo res našla. Pa tudi tam sva bila malce razočarana, pica z morskimi sadeži je bila daleč od podobnih izdelkov v naših krajih. Je bil pa domače pivo dokaj okusno! To prenočišče je bilo eno lepših na najini poti, preurejeno iz stare šole, ki jo najemodajalca uporabljata tudi za lastno prebivališče, kadar nimata gostov. Kadar gosti so, se preselita v bližnjo šupo, kjer imata za silo urejeno spalnico in kuhinjo. Vmes je postavljen velik jaccuzzi (za šest ljudi), ki sva ga seveda preizkusila. Je kar prijalo! Najina soba je bila v prvem nadstropju polkrožnega prizidka (polmer cca 8 metrov), ki je bil v celoti najina spalnica. VELIKA! No, malo je služila tudi za priročno skladišče. V njej so bili spravljeni teleskopi za opazovanje neba (mož je bil navdušen amaterski astronom).
21.7.2019
Po jutranjem zajtrku sva naredila krog okoli celega jezera in se pri kraju Saint Felicien ustavila v tamkajšnjem živalskem vrtu. Gre bolj za živalski park, saj so živali dokaj proste, ker imajo na razpolago dovolj prostora. Zato je ogled možen le s parkovnimi traktor-vlakci, od koder so lepi pogledi na živali, ki živijo v naravnem okolju. No ja, volkove in grizlije imajo pod električnim pastirjem, bi bili očitno preveč nevarni. Zanimivo se nama je zdelo, da so bili črni medvedi dokaj prosti in so se sprehajali po odprti savani, v neposredni bližini drugih živali. Vodič je rekel, da je ta vrsta medveda zelo miroljubna, ampak medo je medo in pač kosmat za ušesi…. Saj bizonov to verjetno ne moti preveč (so tudi za medveda preveliki), toda srnice bi pa lahko bile povsem spodobni obrok za medveda. Tudi nekaj losov so imeli tam: bolje, da sva jih videla tako v parku, ne pa na cesti! V začetnem delu parka imajo tudi nekaj posebnih ograd, kjer so najbolj ponosni na dve beli polarni medvedki s svojima mladičema. Po njihovih trditvah noben ZOO na svetu ne premore dveh mladičev belega medveda. Para sta ločena, eden je v večji ogradi, ki je namenjena pohajkovanju, drugi pa v manjši ogradi z bazenom, kjer je medvedka nadvse uživala pri namakanju. Ker imajo zunanji rob bazena steklen, si lahko vsak ogleda njene vragolije.
Zanimivost: slišala sva celo slovensko govorico.
Pot proti jugu je bila zopet zanimiva, posebej del ob reki St. Maurice. Ker sva se želela izogniti avtocesti, sva pri kraju Shawinigan zavila proti Mont Tremblantu po stranski cestah. To je bila zelo dobra odločitev. Pot naju je vodila skozi prijetne vasice, skoraj vsaka je imela "obvezno" jezero in ta jezera so bila zelo živahna. Morda mi je bil osebno ta del Kanade celo najbolj všeč. Edino, kar sva pogrešala, je bila kakšna dobra restavracija ob cesti. Le kje ti ljudje jedo? Ali se res prehranjujejo le v lokalih s hitro prehrano?
Motel v bližini Mont Tremblanta je bil prav simpatičen. Imajo tudi simpatičnega "ilegalca", ki se ga po uradni objavi ne sme hraniti, v resnici pa je očitno precej drugače: čisto od blizu naju je prišel pozdraviti zvedavi rakun, precej solidno rejen (očitno obiskovalci niso v celoti upoštevali navodil upravnika). Rakuni sicer ne veljajo za pretirano koristne živali, tako da upravo deloma razumem...
Še večerni skok do mesteca, ki je prav simpatično in tudi poleti zelo živahno. Že v mraku sva se odpeljala nazaj do motela, spotoma sva se morala skoraj izogibati srnam, ki so v tej uri hodile na pašo (sprehajale so se kar lepo ob cesti, tako kot kakšne krave v švicarskih hribih, ko gredo na pašo).
22.7.2019
Zjutraj ponovno do Mont Tremblant, z gondolo na vrh in krožna pot po vrhu- smučišče je pomanjšani Kronplatz (vsaj midva sva dobila takšen občutek). Kljub ne povsem jasnemu vremenu so bili razgledi povsem spodobni. Mont Tremblant v pogorju Laurentides je največje smučišče v tem delu Kanade, spodnja postaja je na cca 250 m.n.v., gornja postaja na cca 900. Ker naju je čakal še del poti, se na vrhu nisva zadržala preveč dolgo.
Pot proti severozahodu je bila dokaj samotna. Gre sicer za severni krak transkanadske ceste, ki pa poteka po precej bolj odročnih krajih kot južni krak. Je sicer v osnovi dvopasovnica, pogosto je dodan tretji pas, ki omogoča prehitevanje počasnejših vozil (ki jih tam skoraj ni, saj tudi tovornjaki potegnejo preko 100 km/h). Omejitev na takšni cesti je sicer 90 km/h, vendar v praksi vsi vozijo do 20km čez omejitev, tako da je "normalna" vozna hitrost cca 110 km/h. Teh 20 km/h je praktičnih zaradi tega, ker se šele pri prekoračitvi te hitrosti začnejo kazni zaradi prehitre vožnje. Vendar so izjemno visoke, zato skorajda ni bilo avta, ki bi vozil hitreje.
Res pa je, da so tukaj prostrana močvirja, jezera in gozdovi, kjer na desetine kilometrov ni naselja. Vmes tudi ni GMS signala, tako da so popotniki v primeru okvare avtomobila odvisni od pomoči tistih, ki se pripeljejo po cesti. Čeprav je pokrajina lepa, so razdalje velike in počasi postaja to precej monotono. Do kraja Val d'Or se je cesta kar vlekla.
Po malici sva si kraj še malo ogledala, v bližini so mulci igrali poletni hokej (seveda niso imeli drsalk, tudi rolerjev ne, po igrišču so tekli. Ta igra je v Kanadi zelo popularna, imenuje se »floorball«). Mislim, da so imeli celo manjši turnir, ker so bili v popolni opremi, pa tudi drese so imeli različne.
23.7.2019
Zjutraj sva se zapeljala do rudnika zlata (zato ima kraj tudi takšno ime), ki sva si ga z manjšo skupino tudi ogledala. Zanimiv je prevoz do rudnika (s pomočjo rudniškega traktorja), na voljo je ogled le v začetnem delu. Rudnik trenutno ne obratuje, saj je cena zlata na trgu prenizka. Če se bo cena zlata povišala, bo morda rudnik ponovno rentabilen in ga bodo ponovno odprli. V podzemlju je še precej rude, ki ima majhno vsebnost zlata (za eno unčo - cca 28 gramov - zlata je potrebo skopati pet ton rude). Videla sva že bolj urejene rudnike, vendar je bilo kar zanimivo. Ogledali smo si tudi naprave nad rudnikom (laboratorij, dvigalo v jašku za dvigovanje rudi iz jame - velikost pogonskega motorja je bila kar spoštljiva).
Pred rudnikom so ohranili staro rudniško naselje z lesenimi hišami, ki danes deloma služijo muzeju, deloma pa so uporabljene kot stanovanjske hiše. Nekatere so prav zanimive.
Tokrat bolj proti zahodu. Pred krajem Rouyn-Noranda sva ponovno zavila proti severu do parka d'Aigubelle. Park je velik, seveda za vse poti nisva imela časa, izbrala sva kotiček okoli pri jezeru Lac Sault, kjer je manjša vzpetina, s katere je lep razgled po parku. Spust nazaj do jezerskega obrežja poteka po umetno izdelanem kovinskem krožnem stopnišču. Prečkanje vode je urejeno z mostički, tako da v eni uri sprehoda naokrog vidiš kar nekaj zanimivosti.
Še pot preko Rouyn-Noranda do kraja Sudbury, kjer sva imela naslednje prenočišče. Sem že omenil, da je tudi tam nekaj jezer?
24.7.2019
Tokratni dan sva namenila otoku Manitoulin. Gre za največji otok na svetu, ki leži sredi sladkovodnih jezer. Obdaja ga Huronsko jezero. ki predstavlja tudi mejo med ZDA in Kanado. Otok je sicer v celoti v Kanadi.
pred vstopom na otok naju je pričakalo še eno presenečenje. prehod preko mostu je bil zaprt, ker je bil kanal med otokom in celino v tistem času namenjen prehodu ladjic. Zanimivo je bilo to, da ne gre za dvižni most, ampak za rotirajoči most. Glavni del mostu je postavljen na stebru v jezeru in se obrne za 90 stopinj (obojestransko). No, pa sva videla še nekaj novega!
Vsako uro za petnajst minut namenijo prehodu ladij, tri četrt ure pa je potem most podprt za vozila.
prvi postanek sva imela v kraju M'Chigeeng, kje je indijanski kulturni center "Objiwe Cultural Foundation". Posvečen je spominu na "prevzgojo" domorodcev oz. staroselcev iz plemen Objiwe. Priseljenci, ki so ustanovili kanadsko državo, so si namreč zamislili način, kako bodo staroselce "prevzgojili". Že pri petih letih so staršem pobrali otroke in jih za deset let zaprli v ustanove (šole oz. vzgojne domove), kjer so iz njih poskušali "narediti" vzorne kanadske državljane. Žal se je v teh ustanovah razen vzgoje in šolanja dogajalo še marsikaj, kar upravnikom teh šol ne more biti v ponos. Fizične, psihične in celo spolne zlorabe so bile nekaj pogostega. Mladostniki, ki so prestali tako prevzgojo, so se odzvali zelo različno. Pri nekaterih je prevzgoja uspela, drugi so se upirali. In prav ti uporniki so dandanes nosilci originalnega izročila staroselcev...
Izrazu "Indijanci" se v Kanadi danes izogibajo, tako da ga v uradnem jeziku ne slišimo več. Bolj pogosti izraz je "first nation" (prvi narod oz. staroselci – Kanadčani jih imenujejo tudi »aborgini«, čeprav nimajo povezav z avstralskim plemenom)
Je pa iz tega centra odšel z nama rakunov plašček. Staroselci očitno še obvladajo strojenje kože, poleg tega pa gre velik del izkupička v dobrodelne namene.
Pot sva nadaljevala do kraja Kagawong. Kratka rečica iz otoškega jezera Kagawong se preliva preko skale in ustvarja manjši slap, ki je precej obiskan. Ker je voda poleti dovolj topla, je tudi kopalcev veliko, najbolj pogumni pa se celo sprehodijo za slapom. Sprehodila sva se še ob rečici do njenega izliva v Huronsko jezero, tam pofirbcala na tržnici, če se najde kaj zanimivega in nadaljevala s krožno potjo okoli jezera Kagawong.
Še vračanje v Sundbury, kjer naju je presenetil močan naliv.
25.7.2019
Po avtocesti proti Torontu. Ker je bila pot dolga, sva si jo skrajšala s kakšnim postankom. Parry Sound se nama je zdel kar primeren. Leži v zalivu Huronskega jezera, velja tudi za zanimivo turistično letovišče. Z ladjico se lahko zapeljete okoli otočkov v zalivu, ogledate si jih lahko tudi s hidroplana. Midva sva se sprehodila po obali in se dvignila na hrib, kjer stoji razgledni stolp, ki ne razočara z razgledom. V neposredni bližini je še manjši muzej, posvečen nekdanjemu življenju priseljencev (povezano predvsem z ribištvom, ki predstavlja stalno razstavo). V tem času je bila dodana tudi razstava oblačil v zadnjih 200 letih.
Naslednji postanek je bil v kraju Barrie, zelo živahnem obalnem mestu ob jezeru Simcoe. Ker je bil ravno pravi čas za malico, sva si na prijetnih klopcah ob rečni promenadi privoščila nekaj dobrot.
Obisk kulturnega centra Objiwe naju je spodbudil, da bi obiskala še kakšen muzej, namenjen Indijancem. zato sva v iskalnik to napisala in navigacija naju je pripeljala točno tja: "Indian Museum". A se spomnite, zakaj je Kolumb poimenoval ameriške staroselce Indijanci? Zato, ker je mislil, da je odkril vzhodno Indijo. To dejstvo sva na neki način izkusila tudi midva: stala sva pred indijskim muzejem v Kanadi, ne indijanskim!?
Sva se kar ponižno odpravila proti Hamiltoniu, kjer naju je pričakovala moja sestrična. Bil je čas popoldanske gužve, zato sva zamujala. Pa ni bilo tako hudo. Sestrična naju je bila zelo vesela. Proti večeru smo se sprehodili še po obrobju njihove "planine", od koder je lep razgled na mesto in jezero za njim.
26.7.2019
Skupaj s sestrično smo se odpeljali do Niagarskih slapov. Ker je bila reka Niagara v tem obdobju zelo vodnata, so bili tudi slapovi lepi in mogočni. Že pri njihovem opazovanju z vrha smo bili malo mokri (vetrovi pogosto zanesejo meglice čez rob), tako da se za ogled z ladjico nismo odločili. Raje smo se zapeljali na stolp, s katerega je bil pogled na slapove morda še bolj zanimiv. Z vrha se namreč lepo vidi celotno povodje, ki se vali proti slapovom. Nazaj proti parkirišču smo se zapeljali še z manjšo tirno vzpenjačo.
Niagarski slapovi so največji slapovi (najbolj vodnati, poletni pretok cca 150 milijonov litrov na minuto) v severni Ameriki in veljajo za eno izmed velikih turističnih atrakcij (ljudi je bilo res obilica). Največji del vode se preliva preko podkvastih slapov (ker so v obliki podkve) na kanadski strani, manjši del pa preko ameriških slapov, zelo majhen del še preko slapov nevestine tančice. Ustvari jih reka Niagara, ki povezuje Erijsko in Ontarijsko jezero, zato je dolga le 58km. Višinska razlika med jezeroma je 99 metrov, največji del te razlike opravi voda na slapovih, ki so visoki 51 metrov.
Naslednja postojanka je bilo jezero Crawford, kjer je na arheološkem nahajališču nekdanje staroselske naselbine (Irokezi) postavljena muzejska vas. Gre za "velike hiše", v katerih je prebival celoten družinski klan, tudi do 50 ljudi. Hiše se narejene iz lesenega ogrodja, preko tega ogrodja je položeno drevesno lubje (v dveh ločenih plasteh, vmes je zrak, ki je pozimi služil za toplotno izolacijo) se do strehe. na sredini hiše je odprtina, ki je služila za odvajanje dima iz hiše. V osrednjem delu je bilo kurišče, ob robovih so bili postavljeni neke vrste pogradi. Spodnji del pogradov je služil kot shramba, višje zgoraj so bila ležišča. V zimskem času so v velikih hišah živeli tako moški kot ženske, v poletnem času so moški odhajali na lov (tudi za več tednov skupaj), ženske pa so doma skrbele za hišo in vrt- Prav zato so imele ženske najbolj pomembno vlogo pri odločanju organizacije v družini. Njihovi vrtovi so bili dokaj pestri, osnovni vir prehrane so sicer predstavljale "tri sestre": koruza, fižol in buče. Ob koruzi so posadili fižol. Ta fižol se je lahko vzpenjal po koruzi in zato boljše obrodil, hkrati pa so vitice fižola ojačale togo koruzno steblo, tako da je bilo bolj odporno pred udarci vetra. Naokrog so bile posajene še buče. ki so s svojimi velikimi listi senčile tla pod koruzo in onemogočale izsuševanje zemlje. Vse tri poljščine so bile primerne za skladiščenje preko zime, zato so predstavljale osnovni vir vegetarijanske hrane preko zime, ki je v teh koncih dolga (prvi sneg lahko zapade že v začetku novembra in se obdrži vse do aprila) in mrzla.
Še nazaj v Hamilton in priprava na večerni dogodek. Na gostovanje k Hamilton Tiger-cats so namreč prišli Winnipeg Blue Bombers. Gre za tekmo v kanadskem nogometu (je podoben ameriškemu nogometu, le pravila so po kanadsko prikrojena), ki smo si jo ogledali. Mene so navdušile tudi navijačice, punce so bile zadovoljne z glasbeno spremljavo (so imel večer country glasbe), imam občutek, da je vse skupaj bolj družabni kot športni dogodek...
27.7.2019
Tokrat smo se odpravili proti Bramptonu. Na tamkajšnjem pokopališču so slovenski izseljenci zakupili na istem koncu kar precej parcel, ki so namenjen njihovim grobovom. Na sredini tega dela stoji spomenik našemu svetniku, Antonu Martinu Slomšku. Grob mojega strica in tete je v neposredni bližini. V počastitev njunega spomina sva zmolila in počakala na bratranca, ki je z druge strani Toronta prav tako prišel na pokopališče. Svečk na grobovih se tam ne prižiga. Kako dobro bi bilo, da bi to navado povzeli tudi pri nas, veliko bi storili za varovanje okolja.
Pot smo nadaljevali skupaj v center Bramptona, kjer je muzej Peel Art Gallery, v katerem dela moja sestrična. Muzej je namenjen domačinom, predstavlja način življenja v teh koncih v zadnjih dveh stoletjih.
Zelo pomemben del muzeja je namenjen tudi priseljevanju. V vitrini je opisana tudi zgodba mojih rojakov, ki sta se podala iz takratne Jugoslavije najprej preko meje v Avstrijo in nato v Kanado. Tam sta najprej živela eno leto pri drugi slovenski družini, tako da sta se naučila angleško in pridobila dovoljenje za delo. Po nekaj letih sta lahko zaprosila za kanadsko državljanstvo. ki sta ga dobila. Pogoji za priseljevanje v Kanado so dokaj strogi tudi sedaj. V Kanado sprejmejo le nekoga, ki ga lahko preverijo (preko njegovih osebnih podatkov), turistična viza se dobi za največ pol leta, nato se mora oseba, ki ne dobi dovoljenj za delo, izseliti! Pogoji za pridobivanje državljanstva so še bolj strogi, potrebno je našturdirati tudi zgodovino Kanade in njen pravni sistem. Celo sestrična je bila mnenja, da ni prepričana, če bi ta preizkus opravila, če bi ga morala narediti (njej ga seveda nikoli ni bilo potrebno, saj je v Kanadi rojena). Oba z bratrancem še znata nekaj slovenskih besed, resno sporazumevanje v slovenščini pa je zanju prezahtevno. Deloma je to tudi razumljivo, njuna partnerja ne znata slovensko, drugih Slovencev v bližin svojih domov nimata, zato je angleščina nadomestila jezik, ki je bil doma v hiši njunih staršev.
Po kosilu (obiskali smo italijansko restavracijo, ki naju ni preveč navdušila) smo si ogledali še vulkanske ostanke v bližini mesta in že je bil čas, da se posloviva od bratranca, saj smo ponovno odšli vsak na svoj konec.
28.7.2019
Zjutraj sva se poslovila od sestrične in se odpravila nazaj proti vzhodu. Ker je bila nedelja, sva izkoristila priložnost in se udeležila svete maše v slovenski cerkvi. Cerkev je bila kar polna, slovenska beseda je bila jasna in brez napak, sva pa bila med najmlajšimi udeleženci. Žal druge generacije v cerkvi skorajda ni več…
Ustavila sva se še v Torontu in si ga ogledala s ptičje perspektive (z vrha CNN stolpa). Vidljivost je bila malo slabša, vendar je bil razgled povsem OK.
Na avtocesti se nisva ustavljala. Najin naslednji cilj so bili otoki na reki sv. Lovrenca. Izhodišče je prijeten kraj Kingston. Izbrala sva dvourno vožnjo z ladjico, ki nas je po reki nizvodno zapeljal do manjšega otočka, na katerem je lep zaliv za kopanje in nato po drugi strani rečice nazaj.
Kingston je znan tudi po vojaški mornarski akademiji, saj je to glavna postojanka za usposabljanje njihovih mornariških vojaških oficirjev.
Še malce naprej do kraja Prescott, ki je bil včasih dokaj pomemben kraj, danes pa je stran od dogajanja. Ni čudno, da so njegovi hoteli preurejeni v domove za ostarele. Včasih je kraj služil za trajektno pristanišče proti ZDA (Ogdenburg), danes je dobrih 10 km naprej zgrajen most, trajekt ni več potreben in kraj je zaspal v spominu na bogato preteklost. Pa ga vseeno poskušajo oživaljati, poleti imajo vsak petek festivalni večer, tokrat je nastopala starejša blues skupina iz Ottawe. Prav primerno, saj so bili tudi poslušalci kar opazno starejši od naju. Ohranjena je še trasa železnice, po kateri so včasih dovažali robo do reke. V neposredni bližini je tudi manjša trdnjava Fort Wellington, ki je bila pomembna vojaška postojanka ob reki sv. Lovrenca.
V neposredni bližini sta se odvijali tudi dve pomembnejši bitki (1812, 1838), predvsem druga je bila pomembna za osamosvojitev Kanade.
29.7.2019
Pot naju je ponovno zapeljala malo na sever, do glavnega mesta Kanade, v Ottawo. Prispela sva ravno pravi čas, da sva si ogledala menjavo straže pred njihovim parlamentom (vsekakor precej bolj dolgočasna kot tista v Quebecu, niti kozla niso imeli, imeli pa so škotska krila in enake kučme kot v Quebecu! Nisva uspela ugotoviti, kako sploh kaj vidijo skoznje, saj imajo potisnjene globoko preko oči). Še sprehod mimo ostalih pomembnejših stavb in vračanje po peš uličici v središču mesta. Ottawa je prav prijetno mesto.
Zatem sva se zapeljala še na drugo stran reke in si parlament ogledal še s tiste strani. Sva kar ostala na tisti strani v smeri proti Montrealu. Ustavila sva se še v bližini kraja Plaisance, kjer so na manjši rečici z istim imenom lepe brzice. Očitno je voda v rečici kar topla, je bilo kar nekaj kopalcev, še več pa tistih, ki so imeli na obali piknik. Čeprav je prijetno dišalo, naju niso premamili.
Sploh so obale rek in jezer poleti kar obljudene. Pikniki v naravi so v Kanadi očitno zelo priljubljeni. Zelo priljubljeno je očitno tudi kampiranje, saj sva videla obilico kamp prikolic in avtodomov. Če so njihovi avtodomi našim še malo podobni (no, morda so malo večji, pogosto zgledajo kot avtobusi), pa za kamp prikolice to ne velja. "Izumili" so zložljive kamp prikolice. Takšne prikolice se potem, ko jih parkirajo, malo razširijo in ponudijo obilo prostora v svoji notranjosti, pred transportom pa jih ponovno zožijo. Ogromne so, iz radovednosti sva si ogledala celo njihovo luksuzno notranjost na enem od številnih prodajnih mest. Načeloma po velikosti ne zaostajajo za njihovimi manjšimi hišami, ki prevladujejo v večjem delu Kanade.
Kmalu se je pred nama pojavil Montreal. Načrtovani postanek pri sv. Jožefu sva uspešno izvedla. Verjetno največja cerkev v Kanadi je zgrajena v nekaj nivojih. Pod glavno baziliko je še spodnja cerkev in še nižje kripta. cerkev so vkomponirali v skalo na robu hriba (Mont Royal), ki se dviga nad mestom. Hrib ni posebej visok (kakšnih 200 metrov), na njem so urejeni parki in sprehajalne poti. Zapeljala sva se po cesti preko hriba in se nato počasi spustila proti najinemu prebivališču.
30.7.2019
Zadnji dan sva opravila še nekaj nakupov. Ker sva vedela, da naju čaka še naporni nočni let domov, sva se usklajeno odločila, da nekaj ur preživiva v kopališču na otoku sv. Helene. Zapeljala sva se preko njihovega mostu še na drugo stran, tam opravila še kakšen nakup in že je bil čas za pot proti letališču.
Sicer sva imela avto popolnoma zavarovan, vendar se zaradi manjše poškodbe vse ni izšlo kot bi bilo treba. Agencija, ki je posredovala najem avta Car rentals), je pokasirala denar za polno zavarovanje, ni pa ga prenesla na rent a car posrednika v Montrealu. Smo še v dopisovanju, kdaj bom dobil denar iz pologa (500 CAD oz. 350 EUR) nazaj.
Nočni let je minil mirno, avto naju je čakal na parkirišču pred letališčem v Benetkah, tako da sva bila okoli enih popoldne že v Brdih, kjer naju je hčerka že čakala s pripravljenim kosilom. Končno spet prava, dobra hrana!
Za konec še nekaj praktičnih napotkov:
PREVOZ: Če vam ni do prestopanja na letališčih se lahko odločite za poceni direktne lete iz Benetk v Toronto ali Montreal (nekje med 300 in 400 EUR preko Skyscannerja). Vozi kanadski nizkocenovnik Air Canada rouge. Polet traja 7 do 8 ur. Nama je škoda časa na letališčih in če se le da in razlika v ceni ni previsoka, vzameva direktni let.
Ker so razdalje v Kanadi velike, je najbolje najeti avto. Bencin je občutno cenejši kot pri nas (ca. 0,9 EUR/l). V mestih je na voljo metro, avtobus, najem koles je npr. v Montrealu zelo ugoden primerjalno na metro. POZOR: kartice za metro ne moreta uporabiti dve osebi druga za drugo, čeprav kupite blok 10 voženj!
VIZA: ni potrebna, je pa potrebno pridobiti elektronsko registracijo ETA (stane manj kot 5 EUR). Če je ne boste prejeli v enem dnevu in vam bodo poslali obvestilo, da je potrebna prijava ter pošiljanje kopije potnega lista, vam iz lastne izkušnje priporočam, da raje vplačate ponovno registracijo. Cariniki na meji so sicer korektni, o prijaznosti pa bi težko govorila. Kar precej so bili vzvišeni tisti, ki s katerimi sva imela midva opraviti.
TELEFON: wifi je na voljo skorajda povsod, pokritost pa je pri različnih operaterjih različna. Za Quebec in Ontario je najboljši TELUS ali ROGERS. Na voljo so enomesečni paketi (če kdo potrebuje, podariva sim kartico za Rogers)
PROMET: semaforji so postavljeni na drugo stran križišč, po najinem mnenju je mnogo bolje vidno. Če zavijate desno, lahko peljete tudi ob rdeči luči, če je prosto. Križišča brez semaforjev so opremljena s STOP znaki, vendar ne velja desno pravilo, pač pa pelje prvi tisti, ki je prvi prispel v križišče in nato naslednji po prsti prihoda v križišče. No, to pri nas ne bi funkcioniralo. Na splošno so v Kanadi zelo obzirni vozniki in spoštujejo prometne predpise brez vrivanj ipd…
PLAČEVANJE: menjava denarja skorajda ni potrebna, ker se praktično popolnoma vsa plačuje s karticami (kreditnimi in debetnimi), pa menjava je na ta način res mnogo boljša. Če že menjate, so menjalnice v večjih mestih, bankah, na letališču…
HRANA: naju osebno je razočarala. Ne le, da je izjemno drago tako v trgovinah kot tudi v restavracijah, ni ravno po evropskem okusu. Celo v francoskem delu ni dosti olje. Verjetno so tudi dobre restavracije, ampak že v navadnih so cene izjemno visoke…
NASTANITVE: midva sva vse rezervirala vnaprej kot vedno, da ne izgubljava na poti dragocenega časa. Cene so visoke, se pa preko Bookinga najde tudi kaj solidnega za nekoliko manj denarja. Za dvoposteljno sobo je potrebno odšteti v sezoni od 50 EUR dalje, ceneje skorajda ne gre. Je pa ogromno kampov, tudi divje se verjetno lahko kampira, saj je res prostrana dežela.
ZDRAVSTVO: v Kanadi je na voljo veliko bolnišnic, zdravstvo je dobro urejeno. Potrebno je skleniti zavarovanje kot za vsa potovanja. V Kanadi je sicer zdravstveni sistem dobro urejen: za razliko od nas ni treba plačati, da si prej na vrsti pri specialistu (razen v privatnih klinikah), sicer vse krije zdravstveno zavarovanje, ki se plačuje mesečno od plače (kot pri nas). Večja kot je plača, več se prispeva in to je potem to.
POTOVANJE: Kanada je zelo varna in urejena dežela. Ljudje so prijazni kot povsod po svetu (če smo tudi popotniki prijazni in spoštujemo njihove običaje), zelo pazijo na starejše in invalidne osebe, zanje je povsod dobro urejeno. V angleškem delu Kanade se sporazumevate v angleščini, v francoskem pa najlažje v francoščini, čeprav večina ljudi zna tudi vsaj za silo angleško.
TURIZEM: vstopnine v turistične atrakcije in najbolj znane muzeje so izjemno visoke (od 20 – 45 EUR/osebo). Vstopnine v nacionalne parke so dokaj nizke (ca 10-15 EUR za dve osebi), jih je pa veliko in se plača skorajda vsak pristop do jezer ali rek (npr. opazovanja kitov). Nizke so tudi cene do tistih muzejev, ki so turistično manj obiskani, vstopnin v cerkve z izjemo npr. Notre dame v Montrealu, ni.
Stroški v EUR za dve osebi 14 dni:
550 prenočišča
600 hrana
600 vstopnine
350 gorivo
800 letalske karte
100 parkirišča (Benetke in po Kanadi)
300 razno (spominki, darila, drobni izdatki)
700 rent a car
4000 SKUPAJ |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
