tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 06 Jun 2019 08:27 Naslov sporočila: ZAHODNA ČEŠKA |
 |
|
POTOPIS - zahodna Češka
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/ahz921by0tgeeqx/Zahodna_%C4%8Ce%C5%A1ka.pdf
Po Češki sva se že potepala, vendar bolj po centralnem in vzhodnem delu, zahodna Češka je bila doslej še "neodkrita". Zato je bila prav primeren cilj za prvomajske praznike:
Datum Pot, aktivnost
1.5.2019 Vrhnika - LJ - Passau - Regensburg - Karlovy Vary
2.5.2019 Karlovy Vary z okolico (kopanje v toplicah), kraj/grad Loket, kraj/grad Ostrov, Marianske Lazne
3.5.2019 Karlovy Vary - Plzen - Češke Budjejovice (poizkušanje piva)
4.5.2019 Češke Budjejovice (okolica), n.pr.:gradovi Huboka, Česky Krumlov
5.5.2019 Vračanje v Slovenijo (cca 500km, 6 ur), predlagan postanek ob Taunsee (Gmunden, morda z gondolo na Grünberg in sprehod po okolici)
,
Ko se je praznik približeval, sva vedno bolj zaskrbljeno pogledovala na vremensko napoved, ki se je iz dneva v dan slabšala. Ali bi sploh šla na pot? Ker tokrat nisva bila sama, najinima družabnikoma pa nisva hotela preveč težiti, naju je zgodnje jutro že pričakalo na poti. Spotoma sva v Ljubljani pobrala še njiju in hitro na pot. Vreme je bilo rahlo kislo, vendar je kar zdržalo. Do Passau-a smo prispeli že kmalu po deveti uri dopoldne. Prav prijetno se je bilo sprehoditi skozi mesto. Kraj je znan po sotočju dveh večjih rek, Donave in Inna. čeprav je Inn bolj vodnat, je trasa Donave do sotočja daljša in tako se tudi naprej od Passau-a reka imenuje Donava. Vendar se v tem kraju v neposredni bližini tega velikega sotočja Donavi pridruži še ena, sicer manjša reka: Ilz. Zato za Passau velja, da je mesto, zgrajeno na sotočju treh rek.
Po prijetnih uličicah smo se najprej sprehodili do trga pred katedralo, kjer je bilo polno turistov (predvsem Kitajcev). katedralo smo si ogledali tudi od znotraj in se nato napotili do samega sotočja. Ob obali Donave smo se nato vračali proti avtu. Kmalu smo odkrili, zakaj je bilo na trgu toliko Kitajcev. Ob bregu je bil parkiran plavajoči hotel, pred vhodom na ladjo pa napisi v kitajščini. Očitno so ti Kitajci križarili po Donavi.
Pri mestni hiši smo si ogledali tudi merjene vodostaje med poplavami, najvišje vode so bile krepko nad našimi glavami.
Pot smo nadaljevali mimo Regensburga (tam je kar precej deževalo in nas postanek ni mikal) naprej proti severu in nato vzhodu proti češki meji. Na meji smo kupili še češko vinjeto in se po avtocesti zapeljali do našega cilja. Karlovy Vary (Karlsbad) so nas pričakali obsijani s soncem. Poiskali smo naše prenočišče in se nato peš odpravili do centra mesta.
Karlovy Vary so lepo urejeno mesto, ki se še vedno kiti z nekdanjo slavo (danes sicer že malce obledelo). Ob reki Tepli je na obeh straneh vrsta hotelov, ki gostom ponujajo udobje in toplice. Kar 12 je izvirov, iz katerih se toplice po mestu napajajo. Niso vsi izviri enako topli, nekateri so hladnejši, ponekod je tudi drugačna vsebnost mineralov, nekateri so namenjeni bolj pitju kot kopanju. Mogoče je prav kombinacija mineralne in tople vode omogočila razvoj mesta. Toplice na tej lokaciji so poznane že preko 600 let, na tem mestu je takratni češki kralj Karel IV pogosto preživljal lovski dopust (zato se toplice še dane imenujejo po njem). Zdravilno moč te vode je "odkril" sicer njegov pes, ki se je med lovom poškodoval, nato pa si celil rane v toplem izviru. Ker so se rane v izvirski vodi zelo učinkovito zacelile, je kralj preveril zdravilno moč te vode tudi na sebi (rade so ga bolele kosti in izvirska voda mu je bolečine res olajšala). Prvo naselje se je razvilo okrog kraljevega lovskega dvorca, mestne pravice je pridobilo že leta 1370. Današnji izgled mesta je nastal konec 19. stoletja, ko je mesto zares cvetelo.
Kraj je poznan tudi po filmskem festivalu, ki velja za enega pomembnejših v Evropi. Pa tudi kakšen film je bil tukaj posnet. Eden novejših je romantična drama-komedija "Last holiday" (2006), v katerem glavna junakinja Georgia (z umetniški imenom Queen Lafitah, rojena Dana Elaine Owens) zve, da je smrtno bolna. Ker želi zadnje dneva svojega življenja še nekaj doživeti, dvigne vse svoje prihranke in se odpravi v Karlovy Vary, kjer v enem izmed luksuznih hotelov (Grandhotel Pupp) kuha svetovno znani kuhar Chef Didier (Gerard Depardieu), katerega si želi nadvse spoznati in uživati v njegovi hrani. No, na koncu se izkaže, da je bila zdravniška prognoza napačna... (za kaj več pa si bo treba film pogledati - je bil tržno kar uspešen).
Seveda na našem sprehodu skozi mesto ni manjkalo niti časa za pivo!
Naslednji dan smo se po zajtrku odpravili proti drugim toplicam: Marianske Lazne (Marienbad). Njihova zgodovina je še malce daljša in sega v 14. stoletje, ko je bil na tem koncu postavljen samostan Tepla, menihi pa so že poznali zdravilne lastnosti mineralnih izvirov. Kraj je sicer nekaj manjši, vendar prav tako lepo urejen. Ker leži malo višje, so na bližnjem hribu uredili smučišče.
Punce so se malce okrepčale z zdravilno mineralno vodo (okusi različnih izvirov so kar precej različni) in se ustavile ob srečanju dveh nekdanjih pomembnih državnikov (britanskega kralja Edwara II. in avstroogrskega cesarja Franca Jožefa).
Pot smo nadaljevali po gričevnato-hriboviti pokrajini (višina planot med 400 in 700 metri) do kraja Krasno, kjer smo se sprehodili do bližnje vzpetine, kjer so na višini 777 metrov postavili razgledni stolp. Kljub muhastemu vremenu je bil razgled zelo lep.
Pa nazaj v Karlovy Vary. Ker smo bili dokaj zgodnji, smo se najprej malce okrepčali (s pivom), potem pa na ogled muzeja Beherovke. Beherovka je znan zeliščni liker in eden izmed pomembnih izvoznih čeških artiklov. Gre za "trinajsti vrelec" v Karlovy Vary. "Odkril" ga je tamkajšnji lekarnar Jan Becher po napotkih angleškega zdravnika Frobinga. Po enakem receptu jo izdelujejo že od leta 1805. Dolgo je bila v družinski lasti, po drugi svetovni vojni so firmo nacionalizirali in jo na koncu leta 1997 prodali svetovno uveljavljenemu proizvajalcu alkoholnih pijač (Pernod Ricard).
Na koncu je sledila tudi pokušina Beherovke (poleg originalnega proizvoda so si zamislili še malo drugačne okuse), ki je baje prav tako zdravilna (seveda v primernih količinah).
Po kosilu smo pobrali kopalke in brisače ter se sprehodili do enega izmed termalnih kopališč (Elizabetinih). Gre za manjše kopališče (en bazen, dva jazzuzija, savne), ki se ne more niti približno primerjati s standardom, ki smo ga navajeni v slovenskih toplicah, pa vendar: malce smo zaplavali, malo smo se pogreli...
Fanta sva bila po kopanju seveda prej urejena kot punci (imajo strogo ločene garderobe). Jaz sem še malo pogledal po kopališču, prijatelj pa je odtaval na prosto. Ko sta prišli še punci iz garderobe, njega ni bilo več v bližini. Seveda sem jaz zatrdil, da vem, kje je - na pivu, kjer smo se oglasili tudi prejšnji dan - pa njegova boljša polovica ni bila preveč potolažena - je bila precej huda, ko smo ga našli tam, kjer sem jaz napovedal...
Sicer je potrebno priznati, da njegova ženka ni bila huda le zaradi tega dogodka: ko je hotela nekaj plačati s kartico, je ugotovila, da je nima. Spomnila se je, da jo je dala možu. Pa ji je on ni mogel vrniti, ker se je spomnil, da jo je odložil v njunem avtomobilu na armaturo. Avto je bil v Ljubljani, on pa na Češkem - prostorska dilema je bila kar precejšnja. Ker smo vsi skupaj ocenili, da je vidna bančna kartica na armaturni plošči dokaj velik magnet za morebitne nepridiprave, je poklical sosedo, ki ima ključe njunega stanovanja, in jo poprosil, da v njunem stanovanju poišče rezervni ključ od avtomobila in kartico umakne na varnejše mesto. Mislim, da se je potem moral sosedi kako oddolžiti... Pa tudi malce razumem njegovo ženko, zakaj je bila huda....
Naslednje jutro smo se odpravili proti jugu. Naša prva postojanka je bil Plzen. Točneje: njegovo podzemlje pri Muzeju piva. Zaradi omejenega dostopa v podzemne rove smo imeli še dobro uro časa, zato smo se sprehodili mimo katedrale (jo prenavljajo) vse do sinagoge, ki smo si jo ogledali. Na stenah v notranjosti je zbrana zanimiva zbirka fotografij iz obdobja pred drugo svetovno vojno. Še krog skozi mesto (do pivovarne nismo prišli, ker je malce umaknjena iz centra) in že je bil čas za ogled muzeja in podzemnih hodnikov. Ti rovi so nastali pod hišami, ki so imele pravice za predelavo piva (12 je bilo takšnih družin v Plznu). Ker je znano, da je pivo boljše, če se ga pije ohlajenega, so si omislili te rove kot skladišča za led, ki so ga na bližnjih jezerih zrezali preko zime. Relativno nizke temperature pod zemljo so omogočale, da se je led obdržal preko poletja. Je pa rovih danes prikazanih še nekaj dodatnih zanimivosti okrog proizvodnje piva, ledu pa tam ne skladiščijo več (je pa vseeno kar sveže).
Še ogled muzeja in pokušina piva (vključeno v ceni) - ti Čehi so mi postali prav simpatični!
Po napornem ogledu smo se ustavili še na trgu pri stojnicah s hrano in si privoščili njihove klobase in pivo. Pivo v Plznu ni kar tako, splošna oznaka za svetlo pivo (pils) izvira prav iz imena tega kraja!
Nadaljevali smo pot proti Češkim Budjejovicam, ki prav tako slovijo po svojem pivo (Budvar oz. Budweiser). Na poti smo imeli manjši obvoz, ker se je na enem izmed klancev vžgal tovornjak in je bila pot po glavni cesti zaprta.
Še večerni sprehod po kraju in glavnem trgu, večerja v eni izmed restavracij in dan je bil naokrog.
Še kozarček pred spanjem, ogled njihove "Šlager TV" (podobno kot pri nas Golica TV), kjer nas je do solz nasmejala predvsem tale pesmica skupine Kortina (je dovolj, da v iskalnik vpišete "bzum", čeprav je celotni naslov "Bzum-bzum breke-keke"):
https://www.youtube.com/watch?v=UqXJ0ktrmh0
Če noč je kar precej deževalo, vendar nas je jutro vseeno pričakalo z nekaj jasnine. Ker smo želeli izkoristiti dan, smo se hitro odpravili v Češky Krumlov. Mestece je zgrajeno na okljuku reke Vltave, nad njim se dviga vzpetina z mogočnim gradom. Živahno mestece je turistično izredno poznano, tako da je bilo že v zgodnjih dopoldanskih urah precej ljudi. Seveda tudi Slovencev - ne samo nas, na parkirišču smo videli še dva avtomobila s slovenskimi registrskimi tablicami.
Zapeljali smo se še malce proti zahodu, kjer Vltava pred elektrarno Lipno naredi dokaj veliko jezero (po naši oceni je večje od Bohinjskega), ob katerem je naravni park z enakim imenom (Lipno). To je bila želja najinega prijatelja, ki je navdušen ribič in je spotoma oprezal po morebitnih ribiških kotičkih.
Ob jezeru smo se zapeljali proti severu in se preko planot vračali proti vzhodu. Ustavili smo se še v enem kraju z zanimivim trgom (Prachatice), kjer smo si v hotelu "Černy medved" privoščili pivo. S prijateljem sva si zaželela mešanega (pol svetlega, pol temnega piva), po računu, ki smo ga dobili, bi moralo biti tako, v resnici pa sva dobila pivsko brozgo (po najini oceni pol črnega piva, namesto druge polovice svetlega piva pa so nama natočili navadno vodo) - so se nama prav zamerili tam pri medvedu....
No, kljub temu smo se okrepljeni vračali proti Budjejovicam, spotoma smo bolj od daleč kontrolirali še jedrsko elektrarno Temelin ali še dela, za cilj pa smo si postavili grad v kraju Hluboka. Ge za kraj, nad katerim se dviga izredno lepo ohranjen grad Hluboka, katerega začetek sega v 13. stoletje, v čeških rokah je bil vse do leta 1661, ko ga je kupil grof Johann Adolf I. von Schwarzenberg (delno kot zaslugo za uspešno borbo proti Turkom v bitki pri Györu). V lasti rodbine Schwarzenberg je ostal vse do konca 2. svetovne vojne oz. do nacionalizacije leta 1947. Prav ti lastniki so vtisnili pečat temu gradu, pa tudi njegov današnji izgled, ki izvira iz druge polovice devetnajstega stoletja. Že zunanjost in okolica gradu sta navdušujoča, vendar tudi notranjost ne zaostaja. Vsekakor vredno ogleda (ker v notranjosti gradu fotografiranje ni dovoljeno, so slike notranjosti vzete z uradne grajske spletne strani).
Še po stari cesti nazaj v Budejovice, spotoma še na kosilo (smo so privoščili pečeno svinjsko kračo in piščančje perutke na češki način - prav okusno! - tokrat nam v pivo niso dotakali vode).
Naslednje jutro se je vremenska napoved kar uresničevala: padavine in hladno. Preventivno smo se za pot domov odločili preko Maribora (o kakšnih dodatnih postankih sploh nismo več premišljevali), saj se na pirnski avtocesti cesta dvigne le na 850 metrov, na cesti med Salzburgom in Beljakom pa celo preko 1.300 metrov. Kljub temu smo na višini nad 600 metrov že srečali sneg, malo višje pa smo se vozili v pravem snežnem metežu, čeprav se na srečo sneg ni oprijemal cestišča. Pa smo si vseeno oddahnili, ko smo se spuščali proti Gradcu in se je vreme izboljševalo.
Stroški (za 4 osebe):
- prenočišča (4 noči): 220 EUR
- bencin, vinjete, predornine: 150 EUR
- vstopnine, toplice: 100 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
