tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 26 Apr 2019 11:13 Naslov sporočila: POTOPIS GRČIJA |
 |
|
POTOPIS GRČIJA
Še s slikcami:
www.mediafire.com/file/nfufnf3nfcabz0q/Potopis_Grcija.pdf/file
Včasih se kakšne načrt kar prikrade sam od sebe. Tokrat se je prikradla pot v Atene z okolico kot neke vrste "študijsko izpopolnjevanje". Sedaj smo že v zrelih zrelih letih, večina najinih prijateljev (seveda vključno z nama) je že pred leti srečala Abrahama. No, prijateljica (nekdanja soplesalka v folklorni skupini) pa je še rosno mlada in bo Abrahama srečala šele letos jeseni. Punce (nekdanje soplesalke) so se že pred časom odločile, da bodo to proslavile z "žensko žurko", ki ne bo kar tako. Kar nekaj dni bo trajalo, malo na Santoriniju, malo v Atenah. Seveda je glavni organizator moja boljša polovica, ki ji to nikoli ni v breme. Jo pa je glodal malo črv negotovosti, če bo postanek v Atenah res povsem popoln. Ker v Atenah še ni bila, je sklenila, da bom jaz njen poskusni zajček, zato je organizirala "študijsko potovanje" v Atene. Če to pišem. verjetno pomeni, da je poskusni zajček preživel...
Pa same Atene za naju niso dovolj zanimiv cilj, sva malo podaljšala v okolico in skovala načrt "študijskega potovanja":
Dan Aktivnost
Četrtek, 11.4. 17:40 polet iz Benetk, 20:50 pristanek v Atenah
Petek, 12.4. Dopoldan ogled Aten, popoldan pot proti Termopilam ali Delfiju; 200km
Sobota, 13.4. pot do - Meteore 230 km; ogled Meteore
Nedelja, 14.4. Dopoldne še v Meteori, popoldne pot proti Atenam (postanek v Mesolongionu) 260km
Ponedeljek, 15.4. Peloponez (Korint, Epidaurus, Mikene, Patras) 211 km
Torek, 16.4. 13:30 polet iz Aten, 14:50 pristanek v Benetkah
Kilometrino sva tokrat bolj skromno zastavila, tako da bi bilo tudi nekaj več časa za počitek in sprostitev.
Četrtek, 11.4.
Zjutraj sva šla še v službo, po malici pa na pot. Spotoma sva se ustavila še doma v Brdih in nadaljevala pot do Benetk. Nobenih posebnih zapletov, letalo je bilo točno in v poznem mraku smo pristali v Atenah. Še na metro (od letališča do mesta velja posebna cena vozovnice 10 EUR), vmes sva prestopila na drugo linijo in na postaji Ominia izstopila. Najine karte naju sicer niso hotele spustiti ven, vendar sva ob pomoči prijazne Grkinje (sva se zgužvala takoj za njo) le prišla na plano. Sva spotoma pobarala še policaje, kje je najina ulica in kmalu sva bila pri najinem hotelčku. Skromnem, vendar je bil OK. Dvigalo je bilo tako majhno, da sva se komaj spravila vanj z najinima nahrbtnikoma.
Petek, 12.4.
Peš sva se sprehodila do Monastiraki (dober kilometer, vendar skozi del Aten, ki je precej zanemarjen in umazan), kjer se začne stari del.
Sva želel obiskati še staro Agoro, pa ni šlo. Na vratih je bil napis, da je zaradi stavke tistega dne odpiralni čas z devete ure prestavljen na enajsto uro...Zato sva tisti dve uri malce pohajkoval po Atenah, šla na kavico in se proti enajsti uri odpravila proti Akropoli. Seveda so tudi Akropolo odpirali šele ob enajstih (ne ob devetih kot običajno), zato je bilo pred vhodom vse polno. Pa še deževati je začelo. Skoraj sva si premislila in opustila misel na obisk Akropole, vendar sva vseeno počakala in si jo ogledala.
Deževni ogled Akropole je nekaj posebnega: ko prideš ven, si moker do kosti!!!
Akropola je sicer vrhunski arheološki spomenik in za Grke skoraj "sveti" kraj. Seveda je njeno popularnost spodbudilo tudi nekaj drugih dejavnikov, med drugimi tudi pesem "Acropolis Adieu", ki jo je leta 1984 zapela Mireille Mathieu, posnetek si lahko pogledate na "https://www.youtube.com/watch?v=zPvKRDnAz5A", dodanih je nekaj prisrčnih fotografij same Akropole.
Veličastna zgodovina Akropole se sicer pričenja z grškim junakom Periklejem, ki je v 5.st.pr.Kr. sezidal najpomembnejše objekte na tej pečini. Je pa res, da je bila pečina poseljena že dosti prej, saj je zaradi svoje višine in relativne nedostopnosti predstavljala naravno zavetišče pred zunanjimi napadi. Največji del uničenja lahko pripišemo Beničanom, ki so v 17.st. s topovsko kroglo zadeli tudi stavbo, kjer je bilo skladišče smodnika. Zatem Akropole nikoli niso več obudili v nekdanji sijaj.
Hitro do poslovalnice, kjer sva najela avto in dala gretje na polno (tako da sva se vsaj malce ogrela). Spotoma sva pobrala še nahrbtnike (ki sva jih pustila v hotelu) in začela se je pot proti severu. Kmalu po Atenah se je gneča na avtocesti zmanjšala in pot naprej je bila prav prijetna. Po prelazih že v bližini kraja Delfi sva zavila še na stransko pot do samostana "Hosios Loukas" v bližini kraja Distomo.
Samostan oz. delno tudi utrdba na griču ponuja zelo lep pogled na polja v dolini. Zaradi svojega pomena kot eden najpomembnejših spomenikov bizantinske arhitekture v Grčiji je vpisan v Unescov seznam kulturnih spomenikov. Tudi tega popoldneva je bil precej obiskan.
Še skok v Delfi, kjer sva z malo kroženja našla najin hotel (ceste v kraju so enosmerne in to lahko zmede tudi navigacijo). Lep hotelček, z lepim pogledom proti jugu, na Korintski zaliv in zasnežene hribe (je zasnežilo do 1.500 m.n.m.) na Peleponezu. Po priporočilih lastnika hotela sva šla na večerjo v eno izmed tamkajšnjih restavracij. Nekakšnih presežkov ni bilo.
Sobota, 13.4.
Zgodaj dopoldne sva si ogledala arheološki muzej in ostanke nekdanjih veličastnih zgradb v kraju. Poskušala sva najti tudi preročišče (saj veste, morda bi nama prerokinje povedale, katere številke bodo zadele na lotu v naslednjem tednu), vendar je danes precej zapuščeno in se nama je skrilo za enim izmed templjev. Je pa arheološki muzej z okoliškim parkom zares velik in povsem spodobno urejen, tako da se je obisk vsekakor splačal.
Kar pa se prerokovanja tiče, bova poskusila kdaj drugič (sicer pa imava oleander tudi doma: če je res, da so prerokinje padle v trans zaradi tega, ker so pile čaj iz strupenega oleandra!? Iščeva primerno prostovoljko...)
Pot sva nadaljevala proti severu. Kar nekaj prelazov sva prevozila. Hribi v Grčiji so speljani v smeri vzhod-zahod, saj reke tečejo v eno ali drugo stran proti Jonskemu ali Egejskemu morju (ponekod sta obe morji oddaljeni le nekaj desetin kilometrov drug od drugega). Do Meteore sva se pripeljal preko široke doline, po kateri teče rečica Pineios. Zapeljala sva se do najinega prenočišča v Kalabaki, od koder sva že videla mogočne meteorske balvane. Ker je bilo še dovolj zgodaj, sva sklenila, da si kakšnega izmed samostanov ogledava še ta dan.
Zapeljala sva se skozi Kastraki in prvi postanek naredila pod samostanom svetega Miklavža Anapausasa (zgrajen v 16.st.). Sprehodila sva se po potki do skale in po stopnicah (ki jih včasih ni bilo) do vrha skale, na kateri je postavljen samostan. Včasih so na skalo splezali, ves material pa so po škripcih povlekli na vrh.
Nato sva pot nadaljevala in se ustavila pod samostanom Varlaam, ki sodi med večje samostane v Meteori. Tokrat je bilo potrebo tudi preko mostička in potem po stopnicah na vrh. Ker je skala malo večja, imajo na vrhu urejen celo manjši vrtiček.
A sva povedala, da sva bila ponovno mokra?
Nedelja, 14.4.
Zjutraj sva se dokaj zgodaj odpravil nazaj proti Meteori, vendar sva ugotovila, da so imeli enako idejo tudi drugi.
Gneča se nama je zdela prevelika, konec koncev sva si dva samostana že ogledala, zato sva se odpravila kar lepo naprej v smeri Ionanine.
Zopet na planoto, kjer sva se pridružila avtocesti iz Soluna proti jugu ob jonski obali. V Ionanini sva se ustavila, si ogledal njihovo trdnjavo, v kateri je tudi muzej srebrnine in po sprehodu po mestecu (seveda še kakšen obvezni nakup) počasi naprej.
Na jezeru, ob katerem leži Ionanina, je sicer otoček z dokaj znano palačo (danes muzejem) Ali Paše, vendar bi za ogled potrebovala vsaj tri ure (ladjica na otok pelje le na vsake pol ure), zato je to ostalo za drugič.
Naslednji cilj je bil kraj Preveza, ki leži ob morski ožini jonskega morja, ki se potem razširi v dokaj velik zaliv. Pot okrog zaliva na drugo stran je dolga preko 40km, zato so kraje na obeh straneh ožine povezali, vendar ne z mostom, pač pa predorom pod morjem. Se še nisva skupaj peljala z avtom pod morjem, za mene je bilo to absolutno prvič, moja ženka pa se je spomnila, da so se na Nizozemskem že vozili po predorih, ki so bili pod gladino morja. Predor si je zaslužil celo filmček in objavo na facebooku.
Na drugi strani bi lahko zavila tudi proti Lefkadi (znan turistični otok, ki je povezan s celino z mostom), vendar sva tudi ta ovinek pustila za drugič. Morje sva ponovno dosegla pri kraju Mesolongio, kjer je bilo najino naslednje prenočišče. Morje tam je zelo nizko, zato je polno zatokov, ki služijo tudi kot zatočišče pticam, tokrat tudi pelikanom. Lep pogled.
Kraj je sicer turistično zamrl, v edinem večjem hotelu so naseljeni begunci...
Je pa kraj znan po zgodovini, bolj točno po osamosvojitveni vojni iz predprejšnjega stoletja, ko so se Grki uspeli iztrgati iz turške okupacije. V kraju je park junakov, v njem ima dokaj častno mesto tudi kip lorda Byrona (znan angleški pesnik), ki se je prišel boriti na strani Grkov, vendar je tam kmalu zaradi bolezni umrl.
Ponedeljek, 15.4.
Pot nazaj proti Atenah sva nadaljeval po avtocesti mimo Patrasa. Ožino jonskega morja sva prečkala preko veličastnega mostu Rio-Antirrio (razpon 2.262m), ki so ga zgradili leta 2004. V najinem spominu je le en večji most preko katerega sva se doslej peljala (viadukt Millau preko doline v Franciji).
Pot do Korinta je bila prav prijetna, kakšnega posebnega prometa ni bilo.
Pri Korintu sva zapustila avtocesto in se povzpela na hrib, na katerem je bil včasih stari Korint. Hrib doseže višino preko 500 metrov, povsem na vrhu je utrjen stolp (danes obnovljen), od koder je res lep razgled po okolici.
Velika površina starega Korinta je bila na tej gori zelo dobro utrjena, saj so imeli kar tri obrambne linije. Zaradi težko dostopnega terena je bil kraj v starem veku zelo dobro zavarovan. Pod samim hribom, še daleč od morja, se je razvil tudi novejši del Korinta v rimskem obdobju (tudi del arheološkega parka), novi kraj pa je danes nekaj kilometrov stran povsem ob morski obali.
Korint sva obiskala tudi v smislu potovanja po poteh sv. Pavla, saj je ta apostol oznanjal Evangelij tudi Korinčanom. V prvem pismu, ki jim ga je namenil, je tudi besedilo, namenjeno ljubezni. Še dandanes velja to besedilo za enega najlepših literaturnih presežkov v človeški zgodovini:
Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.
Sv. Pavel Korinčanom I, 13, 1-13
Naslednji postanki so bili namenjeni Korintskemu prekopu. Zgradili so ga na ožini med Egejskim in Jonskim morjem (6,4km) v širini 21,4m ob morski gladini, kar pomeni, da je preozek za večino sodobnih ladij in dandanes nima posebnega gospodarskega pomena. Tudi tega dne sva v prekopu opazila le no manjšo ladjo.
Najprej sva se ustavila pri dvižnem mostu ob Jonskem morju, nato sva ga prečkala po sredini in nazadnje še po dvižnem mostu ob Egejskem morju. Zanimivi pogledi!
V Atene sva prišla dokaj zgodaj popoldne, se zapeljala do najinega apartmaja (z res lepim pogledom na Akropolo) in nato vrnila avtomobil.
Sva mislila, da bova ujela še muzej Akropole, vendar so ga pravkar zapirali. Pred dežjem sva se umaknila v eno izmed restavracij, kjer sva si privoščila malo grške hrane (je imela god moja ženka, tako da je bil to dodatni razlog).
Dež zunaj je bil kar močan, pošteno je zagrmelo in vsula se je toča. Kar belo je bilo po tleh. Atene naju res niso marale!
Do apartmaja sva šla peš. Seveda še ni nehalo deževati in tako sva bila ponovno premočena. Še dobro, da so se najina rezervna oblačila že posušila...
Torek, 16.4.
Deževalo je tudi ponoči, vendar je jutro prineslo s seboj jasen in sončen dan. Obiskala sva še Apolonov tempelj in Hadrijanova vrata,
nato pa se napotila do Sintagme, kjer sva si po sprehodu po vrtu ogledala še menjavo straže: prav špasno - pajaci pajacajo!!!
Še na metro in do letališča. Let je bil miren, kmalu po drugi uri sva že pristala v Benetkah. Okoli petih sva že bila doma v Brdih.
Stroški:
- letalske karte: 160 EUR
- prenočišča: 200 EUR
- najem avta, bencin, cestnine: 200 EUR
- vstopnine: 100 EUR
SKUPAJ: 660 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
