tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 09 Jan 2019 11:30 Naslov sporočila: TAJSKA - POTOPIS |
 |
|
TAJSKA - potopis
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/h3f47fnh53b28mu/Tajska_potopis.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Tudi letos so Božični in novoletni prazniki prinesli nekaj prostih dni, ki bi se jih dalo preživeti kje v bolj toplih krajih kot doma. Že poleti so se kar od nekod pojavile letalske karte in smer je bila znana. Še načrt in rezervacije, kakšna sprememba in priprave so bile opravljene.
Načrt poti:
DATUM KRAJ Ogledi (znamenitosti)
20.12.2018 Ljubljana - Bangkok Polet z Brnika preko Beograda in Abu Dhabija v Bangkok (17h)
21.12.2018 nastanitev, ogled mesta (ulica Khao San , kraljeva plača, tempelj smaragdnega Bude, tempelj Pho, tempelj Arun, izlet s čolnom po reki Chao praya
22.12.2018 Bangkok
23.12.2018 AYUTTHAYA (nekdanja prestolnica) - nočni vlak ogled tempeljskega kompleksa Mahathat
24.12.2018 Chiang mai izposoja koles v prenočišču, ogled tigrov, slonov, zvečer polnočnica v cerkvi Sacred heart Cathedral ali Catholic Mission Center Chiang mai Diocese
25.12.2018 Chiang mai izlet v okolico (lahko treking; narava, templji na S Tajske)
26.12.2018 izlet v Chiang rai vroči izviri, beli tempelj, tromeja z Mnjanmarom in Laosom, Akkha hill vas (dekleta z obroči); plačan depozit v višini 600 THB
27.12.2018 letalo na jug (Krabi) 27.12. ob 15:45, postanek Bangkok, prihod v Krabi ob 20:15
28.12.2018 Krabi izlet v nacionalni park
29.12.2018 izlet na otoke
30.12.2018 letalo v Bangkok ob 10:00; prihod v Bangkok ob 11:25
31.12.2018 Bangkok plavajoča tržnica, kitajska četrt ali NP Eravan…
1.01.2019 Bangkok - Abu Dhabi - Beograd - Ljubljana večerni let iz Bangkoka (18h)
2.01.2019
20.12.2018
Zgodaj dopoldne sva bila na letališču Brnik. Želela sva prevzeti karte, ko naju je pričakalo prvo presenečenje.
"Ne moremo vam izdati letalskih kart, ker rezervacija ni bila opravljena pravilno," je dokaj prijazno pojasnila uslužbenka pri pultu. V začetku sploh nisva razumela, v čem je problem, šele nato sva opazila, da je moje ime zapisano pod okencem za priimek, priimek pa pod okencem za ime. Ja, moja ženka je v trenutku, ko je prvič vpisovala podatke za letalske karte, napačno vnesla zaporedje mojega imena in priimka. Ker se podatki v rezervaciji niso strinjali s podatki v potnem listu, je prišlo do "kratkega stika" pri obdelavi - zato karte niso bile pripravljene.
Morala sva na agencijo, ki je izdajala letalske karte- Air Serbia. Na srečo je bil njihov urad na letališču odprt, uslužbenec nama je podal informacije o številki najine rezervacije in telefonsko številko na njihovi centrali v Beogradu. Sva poklicala tja, povedala, v čem je problem, toda kaj dosti nama niso mogli pomagati. Pri rezervaciji so sicer dali opombo, da je prišlo do zamenjave zapisa imena in priimka, da pa so vsi ostali podatki pravilni.
To je zadoščalo, da sva na Brniku lahko dobila letalsko karto do Beograda, tam pa naj bi ponovno "ponovila vajo".
Kar malo naju je stiskalo v grlu, ko sva pristala v Beogradu. Kaj bo s kartami za naprej?
Na pultu za transfer pa niso kaj posebej komplicirali. Dobila sva karte za Abu Dhabi in naprej za Bangkok. Opozorili so naju le to, da karte za nazaj še niso urejene, da se morava potem v Bangkoku obrniti na prevoznika Etihad, s katerega letali sva letela na relaciji do Abu Dhabija in Bangkoka.
Za začetek sva si to potovanje res "začinila"...
21.12.2018
Nočni let je hitro minil (od Ljubljane do Bangkoka smo "pridobili" šest ur zaradi svetovnih časovnih pasov. Na letališču sva poskrbela za prvo menjavo denarja, nakup SIM kartice za 8-dnevni dostop do interneta in se z direktnim busom (S1) zapeljala do starega centra Bangkoka. Še deset minut peš in že sva stala pred najinim hotelčkom. Še osvežitev v sobi, skok v bazenček (ob zunanjih temperaturah preko 30 stopinj je bila temperatura vode v bazenu povsem prijetna) in že sva bila pripravljena za prvo raziskovanje mesta. Sprehodila sva se do glavnega trga, si ogledala njihov Narodni muzej (prav prijeten muzej z dokaj bogato zgodovinsko zbirko), se sprehodila ob obali reke in že se je bližal večer. Še en skok v bazen in spat - bila sva kar precej utrujena.
22.12.2018
Prvi "pravi" dan dopusta. Ker je bil najin hotel blizu glavnega trga (krožni park Sanam Luang), na katerega drugi strani je bila stara kraljevska palača (najin naslednji cilj), sva se kar peš odpravila tja. Spotoma naju je prestregel "uraden" vodič, ki naju je opozoril na to, da v teh zgodnjih dopoldanskih urah ogled palače ni smiseln, ker je pravkar pravi naval kitajskih turistov (to je bilo celo res, saj sva videla, kako so se z avtobusov valile prave horde proti vhodu v palačo), po drugi strani pa za ogled tudi nisva primerno opravljena (na vhodu zahtevajo dolge hlače in pokrite rame). Svetoval nama je, da se najprej zapeljeva naokrog po rečnih kanalih in si ogledava kakšno manjšo tržnico na vodi, potem pa nama bodo posodili še hlače za ogled stare palače...
Saj sva oba imela občutek, da takšna prijaznost ni povezana s skrbjo za naju, ampak vseeno, njegov predlog sva sprejela.
Seveda sva izlet po rečnih kanalih preplačala, obljubljen postanek pri tržnici na vodi se je realiziral z enim čolnom, ki nama je hotel prodati nekaj spominkov, tudi hlač na izposojo nisva dobila... pa kaj, vedno je potrebno dati tudi nekaj za plačilo lastne neumnosti...
Izlet po kanalih je bil vseeno zanimiv in prijeten, na čolničku sva bila edina potnika poleg družine, ki je opravljala prevoz. Glavna rečna struga Chao Praya je do ostalih kanalov razmejena z zapornicami, ki preprečujejo vdor visoke rečne vode v kanale. Pa je Bangkok v monsunskem času vseeno pogosto poplavljen. Sedaj teh problemov ni bilo, vendar je bilo vseeno potrebno pred zapornicami malo počakati. Če ne bi šlo za relativno drag izlet, bi lahko celo rekla, da sva preživela prav prijetno urico na vodi...
Čolnar naju je oddal v bližini templja Wat Pho, ki je znan po največjem ležečem Budi v pokritem svetišču. Svetišče je že samo po sebi dovolj mogočno, še bolj mogočen je pozlačeni Budov ležeči kip (dolg cca 20 metrov). Buda v ležeči (oz. naslonjeni) pozi je tako velik zaradi tega, ker je s svojo velikostjo na ta način lahko premagal tudi največje težave in skušnjave...(nama torej manjka kar nekaj metrov!).
Spotoma še mimo kraljeve palače, kjer sva ugotovila, da bi res morala kupiti dodatne hlače za vstop... Ker je bil blizu čas kosila, sva se odpravila nazaj proti staremu mestnemu jedru, se okrepčala, spotoma v hotelu navlekla dolge hlače in ponovila vajo: tokrat sva si vstop v staro palačo brez problemov izborila. Pred vhodom smo morali sicer malce počakati, ker je ravno potekala menjava straže in takrat strumnih vojakov ni dovoljeno motiti niti slikati. Palača je lepa in zanimiva, vredna ogleda. Po stenah naokrog kompleksa so slike tajskega nacionalnega epa Ramakien, ki je po vsebini dokaj podoben indijski pesnitvi Ramajana. Na sredi pa je sklop pozlačenih templjev, cele procesije kipov Bude v različnih pozah, čuvarjev templja v pisanih opravah z maskami…
Dandanes kraljeva družina sicer biva v novi palači, ki je malo umaknjena iz središča mesta, vendar sva po obisku palače vseeno morala malo počakati na poti do hotela, ker je do bližnje univerze pripeljal konvoj vozil z varovanjem (očitno je univerzo ob njenem jubileju obiskal sam kralj). Kralj (oz. celotna kraljeva družina) je na Tajskem zelo cenjena institucija. Sedanja dinastija je na oblati že več sto let, Tajska je bila tudi v obdobju kolonizacije vedno samostojno kraljevina oz. država. Buda ne daj, da bi kdo imel kakršnokoli neprimerno pripombo na kraljevo družino - to je na Tajskem izredno žaljivo in povsem nesprejemljivo!
23.12.2018
V bližini hotela (le cca 1 km stran) je bila agencija, kjer sva kupila karte za prevoz s kombijem do Ayutthaye (stare tajske prestolnice). Očitno so se tega dne v agenciji malce zaplanirali: prispela sta le dva kombija, nas pa je bilo za tri kombije. Tako smo morali malce počakati na tretji kombi, ki nas je nato odpeljal na avtobusno postajo na obrobju Bangkoka, kjer smo se presedli na redne kombijevske linije. Ker sva potovala z osebo prtljago (nahrbtniki) posebnega sedeža za prtljago nisva dokupila, zato je bil voznik na naju malce hud in sva morala večino časa imeti nahrbtnika neposredno v naročju, čeprav je bilo nekaj prostora za prtljago prostega. Pa sta tisti dve urici do Ayutthaye vseeno minili in kar malce polomljena sva se skobacala iz kombija. Tokrat sva imela srečo. Na avtobusni postaji je stal tuk-tuk (njihov taksi na osnovi motornega kolesa), njegova lastnica nama je ponudila, da nama v naslednjih štirih urah za sprejemljivo vsoto razkaže vse pomembnejše lokacije v Ayutthayi. Svetišča so namreč precej oddaljena drug od drugega in je bil tovrsten prevoz koristen. Pa še na železniško postajo naju je najprej odpeljala, da sva oddala nahrbtnike v hrambo do večerne vožnje z vlakom na naslednjo destinacijo. Ayutthaya, ki je bila dolgo prestolnica Tajske, je bila dobro zavarovana z reko, ki jo je oblivala z vseh strani, tako da je bil kraj zgrajen praktično na velikem rečnem otoku. Toda Burmanci so ga kljub temu osvojili in ga požgali. Pustili so le svetišča, ki pa nikoli več niso dosegala nekdanjega blišča. S kraljevsko družino so se iz kraja umaknili tudi menihi in tako so bila svetišča prepuščena propadu. So pa danes vseeno znanilci ponosne tajske zgodovine in kot arheološka nahajališča dokaj dobro obiskani. V kraju je možno pojezditi tudi na slonih, vendar se midva za to nisva odločila. Z najino vodičko sva si ogledala štiri najpomembnejša svetišča, kjer sva se ponovno srečala z "naslonjenim" Budo, tokrat na prostem in bil je še večji kot v Bangkoku.
Večkrat sva opazila tudi zapis v letih po njihovem štetju, ki je od našega zamaknjeno v preteklost za dodatnih 543 let. Začetek njihovega štetja je namreč povezan z letom, v katerem je umrl Buda. Rodil se je kot plemič Sidharta, ki je poskušal v svojem življenju najti popolnost: nirvano. Še danes velja, da se življenje budista na tem svetu zaključi šele takrat, ko najde nirvano: prej tudi po smrti le prehaja iz ene življenjske oblike v drugo.
Budizem je miroljubna in prijazna religija, to je tudi eden izmed vzrokov, da so Tajci tako prijazni ljudje.
Še sprehod do železniške postaje naju je čakal, popestrila sva ga s prevozom z ladjico preko reke (po cesti naokrog čez most bi morala hoditi več kot dva kilometra, tako pa je bilo od centra Ayutaye do železniške postaje le pol kilometra. Privoščila sva si še večerjo in se pravočasno vkrcala na vlak - neke vrste spalnik proti Chang Mai-ju.
Spalnik je bil zanimivo zastavljen. Na sredini je bil prehod, na vsaki strani so bili po dolgem postavljeni pogradi. Spodnji del pograda se je dal "razstaviti", tako da sva lahko zjutraj pridobila dva sedeža.
24.12.2018
Kljub temu, da do najinega prenočišča v Chang Mai-ju ni bilo daleč, sva se odločila, da uporabiva lokalni prevoz (zjutraj se nama še ni dalo napenjati možgančkov še s tem, kje bova zvečer spala - domačini so točno vedeli, kje naju morajo odložiti). Tako so naju dostavili neposredno do najinega hotelčka. Malce sva se osvežila in se z lastnikom dogovorila, da si izposodiva kolesa, ki so bila na voljo celo brezplačno. Chang Mai je dovolj velik, da je pešačenje malce odveč, kolesa so se tako izkazala kot optimalna možnost. Tam, kjer sva si želela kaj ogledati, sva kolesa zaklenila in potem nadaljevala z ogledi. Kar nekaj prijetnih svetišč je v kraju, ki so vredna ogleda.
Naredila sva še krog do katoliške cerkve, kjer sva se zvečer želela udeležiti polnočnice in se potem vrnila nazaj v hotel.
Malce sva si oddahnila in se proti večeru počasi odpravila proti centru (na nočni tržnici sva malo pofirbcala, v eni od številnih turističnih agencij sva rezervirala izlet za naslednji dan in se okrepčala v bližnjem gostišču - imeli so celo živo glasbo), nato pa še do cerkve, dokaj velike stolnice. Ker je poleg tudi katoliška šola (te so po vsem svetu zaradi kakovosti zelo cenjene), je fara zelo močna in vključuje lepo število vernikov. To naju je kar malce presenetilo, saj na Tajskem tega res nisva pričakovala.
Tam so se že preko poznega popoldneva zbirali ljudje (bilo je poskrbljeno tudi za otroke), ki so se družili, imeli organiziran dobrodelni bazar, za majhen denar skupno večerjo, sodelovali so v srečelovu in tako čakali na polnočno mašo. Že ob desetih se je začela Božičnica (igrana igra Jezusovega rojstva), približno ob pol enajstih je v svečanem sprevodu pričel v cerkev tudi njihov škof, ki je vodil mašo. Ker je videl, da je pri maši prisotnih tudi nekaj tujcev (tudi nama je spotoma prijazno pokimal) je povzetek pridige povedal tudi v angleščini - prav pozorno od njega. Tako je bila slovesnost do polnoči že zaključena, le sprehod do najinega hotelčka naju je še čakal in potem spat!
25.12.2018
Ob osmih naju je kombi pobral pred hotelom: tokratni dan je bil namenjen izletu v najvišje tajske hribe. Odločila sva se za treking v nacionalnem parku Doi Inthanon z obiskom istoimenskega najvišjega vrha, 2565m visoke vzpetine, ki so jo včasih poimenovali »Doi Luang« ali v prevodu: Velika gora)
Mesto smo kmalu zapustili in se skozi podeželsko dolino odpeljali proti jugu in nato zahodu. Dolina je bila lepo obdelana. Kmetijstvo je najpomembnejša gospodarska panoga, takoj nato sledi že turizem. Tajska je najbolj razvita država na polotoku Indokina, čeprav ima le malo industrije. Gre za stabilno državo, ki ima nekaj problemov le na skrajnem jugu, kjer večino predstavljajo muslimani, posledično to pomeni, da se tam pojavljajo tudi islamski skrajneži. Sever je precej bolj miroljuben. Prvi postanek je bil kar pod najvišjim vrhom na višini 2.565 metrov. Bilo je res malce sveže (v sončnem dopoldnevu je temperatura dosegal 16 stopinj), vendar so te temperature za Tajce grozljivo nizke, zato so bili vsi zaviti v bunde, šale in rokavice (midva pa kar v kratkih majicah). Na bližnji vremenski postaji imajo celo obelodanjeno, da so tam izmerili najnižjo temperaturo na Tajskem: +6 (plus šest) stopinj!!!
Zapeljali smo se do bližnje vzpetine, kjer so po džungli uredili prijetno treking pot - to je bil naš "vrhunec" dneva. Že sam sprehod skozi džunglo je bil zanimiv, prav osupljiv pa je bil razgled s travnate planote, ki ga lahko primerjamo z razgledi v našem sredogorju. Vsekakor nama ni bilo žal, da sva izbrala to varianto. Še skok do najvišje ležečih pagod na Tajskem, ki sta bili postavljeni v spomin na kralja in kraljico: Phra Mahathat Napha Methanidon in Phra Mahathat Naphaphon Phumisiri, kakšna dodatna fotka...
Če človek hodi, se zlakoti! Zato je bil naslednji postanek v restavraciji, kjer so nam postregli njihov značilni menu pad thai, tokrat so bili riževi rezanci obogateni s piščancem. Kar okusno.
Ustavili smo se še v lokalni vasici, kjer "pridelujejo" lastno kavo. V okolici je množica kavnih dreves, tako da kavo samostojno pražijo, meljejo in kuhajo. Smo jo poskusili - kakšnih presežkov nismo bili deležni. Ustavili smo se še pri slapu Wachirathan. Za naše razmere sicer ni posebno velik, je pa vsekakor vreden ogleda.
Dan se je že prevesil v pozno popoldne, tako da nas je čakala le še pot nazaj do Chang Mai-ja. Zvečer se nama ni dalo več v mesto, sva bila kar utrujena in naslednji dan naju je zopet čakala dolga pot.
26.12.2018
Malce bolj zgodaj kot prejšnji dan so naju zopet pobrali s kombijem. Tokrat smo imeli v načrtu daljši izlet povsem na sever, do tromeje z Mjanmarom (Burma) in Laosom. Del ceste na tem odseku prenavljajo (obstoječo dvopasovnico spreminjajo v štiripasovnico), zato se je pot časovno malce podaljšala.
Ko nas je pot prepeljala preko hriba, je sledil prvi postanek pri vročih vrelcih. Posebnost: kuhanje jajca v izvirski vodi...
Naslednji postanek je bil pri najbolj "načičkanem" svetišču (White Temple), ki je novejšega datuma, vendar je zaradi svoje gradnje (na beli osnovi srebrni trakovi in koščki stekla) postalo hitro priljubljeno pri turističnih agencijah. Saj je zanimivo, vendar za moj okus preveč izumetničeno...
Čakal nas je še postanek v vasi, kjer bivajo tudi "ženske z visokimi vratovi". Gre za burmansko pleme Karen, ki je na Tajskem verjetno predvsem zaradi turističnih zaslužkov. Dekleta pri petih letih vprašajo ali si želijo nositi vratne obroče. Če pristanejo (le kako naj se petletni otrok odloča za vse življenje?), jim potem vsako leto dodajo kakšen obroč več. Obroči pomenijo tudi premožnost družine in več kot jih lahko kupijo, bolje je. Takšni obroči zaradi lastne teže (vsak obroč tehta cca kilogram) potiskajo ramena in ključnico navzdol, zaradi tega se navidezno podaljša vrat... Nehumano?
Seveda, vendar se držijo tradicije zaradi turizma in s tem povezanih zaslužkov. Na tromeji (poznan je tudi izraz "Zlati trikotnik) smo izvedeli, da je bilo to področje nekoč središče trgovine z opijem (ta "gospodarska" panoga je še zmeraj prisotna, vendar v precej bolj omejenem obsegu). Možakar, ki je bil glavni pri tem poslu, se je kar znašel. Na otočku sredi reke, ki sodi pod nikogaršnjo zemljo, je uredil središče za trgovanje z opijem. Mi smo se zapeljali mimo tega otočka in se ustavili na laoški strani, prav tako na rečnem otoku, ki ga je Laos namenil za brezcarinsko cono. Zaradi tega so cene zelo zanimive, seveda gre za ponaredke, ki pa so dokaj kvalitetni. Druga posebnost je njihovo žganje, ki ga rahlo obogatijo. Podobno obogatitev poznano tudi pri nas (močeradovec), vendar v Laosu ne namakajo močeradov, ampak opij, škorpijone in kobre. Malce pogreni. Sem poskusil (in sem še živ...).
Potem še na kosilo (tokrat smo imeli samopostrežni bife - kar dober nabor hrane, tudi za tiste, ki obožujejo curry in feferone - mednje jaz prav gotovo ne sodim, moja ženka pa se tudi česa bolj ostrega ne brani).
Še do razgledišča nad reko, kjer smo si lahko z višin ogledali "Zlati trikotnik", potem pa že nazaj proti Chang Mai-ju (čakala nas je kar dolga pot).
27.12.2018
Dopoldne sva se odpravila s kolesi do tržnice s svilo. Imajo tudi prikaz, kako so svilo včasih pridelovali (od sviloprejk naprej) in tkali. Seveda je zraven tudi trgovinica, kjer ponudijo kakšno malenkost (trikrat ugibajte ali se je kaj znašlo v najini prtljagi).
Še prigrizek in že naju je pobral taksi, ki naju je popeljal na letališče. Smer: Krabi (na jugi, ob morju), z vmesnim postankom v Bangkoku.
Ker je šlo za notranji let, sva bila malce zaskrbljena zaradi najine prtljage. Res sta bila to le dva nahrbtnika, ki sta se pa vmes že malce zredila in obtežila, vsak je imel že blizu 9 kg. Malo naju je zasrkrbelo, ker so za osebno prtljago dovolili le 7 kg. Pa ne preveč, ker je hkrati tudi pisalo, da do 10 kg se lahko odda brezplačno v prtljago, ki ji peljejo v letalskem prtljažnem prostoru. Torej sva prtljago oddala.
Ko smo se vkrcali, naju je čakalo presenečenje. Ne le, da ni nihče kontroliral teže in velikosti prtljage, še več, letalo je bilo na pol prazno. Sicer je bilo prodanih dobrih 200 kart (običajni avionček bi bil poln), vendar je ta družba (Thai Lion Air) kupila tri večja letala s 420 sedeži, zaenkrat so jih preizkušali (in usposabljali osebje) na notranji letih, preden bi letala pričela leteti na daljših linijah. Sva se peljala kot lorda v skorajda zasebni coni popolnoma novega letala!
V Bangkoku sva imela skoraj dve uri časa do vezanega leta naprej v Krabi. Postavila sva se pred transportni trak, da prevzameva prtljago in čakala, čakala, čakala... Po pol ure so sporočili, da bo prtljaga malo zamujala!? Zakaj že? A ni prišla z istim avionom kot mi? Pa je moja ženka šla na informacije, kjer so bili sicer vljudni, kaj dosti pomagati pa niso mogli. Čez eno uro so sporočili, da zaradi tehničnih problemov ne morejo do prtljage v letalu (očitno je bil avion tako nov, da ga še odpreti niso znali!!!), čez pol ure so prišli po nas, da so nas direktno spremili do aviona za Krabi (nisva bila edina) z opravičilom, da bodo prtljago poslali z naslednjim letom (naslednje jutro...). A sva povedala, da sva imela za naslednje jutro že rezerviran izlet, kjer naj bi se tudi kopali - najine kopalke so bile poleg vsega ostalega seveda v prtljagi!!! Edini kos oblačila so bile vetrovke, ki jih zaradi močne klime vedno vzameva s sabo v letalo. Sva bila kot v tistem vicu: »sve golo i boso, samo ja i Mujo u bundama«)
Ko sva v Krabiju prispela v hotel, sva povedala, zakaj sva brez prtljage. Ponudili so nama, da naju brezplačno zapeljejo do centra mesta, da v kakšni trgovini poskušava še kaj kupiti za naslednji dan. Voznik je bil prav prijazen, prekrižaril je cel center in res našel trgovinco, ki je še bila odprta. Jaz sem zase celo našel majico in kopalne hlače, za mojo ženko pa se žal ni našlo nič primernega (dimenzije tajskih deklet pač ne ustrezajo njenim meram...).
Zaspala sva bolj slabe volje.
28.12.2018
Po zajtrku sva čakala na kombi, s katerim bi morali na izlet. Pa se je zgodilo prijetno presenečenje: z letališča so prav takrat dostavili najino prtljago: kot blisk sva švignila v sobo in zamenjala garderobo...
Ko sva prišla nazaj v preddverje hotela, naju je kombibus že čakal. Smer: džungla. Cilj: topli izviri.
Res so bili, namočili smo se v mini bazenčkih oz. kotanjah na brzicah, se malo ogreli še v bazenu in že naprej.
Na naslednji postaji naju je čakal sprehod skozi džunglo do naravnih bazenov, ki so se poimenovali po barvi vode: modri, smaragdni, zeleni. V smaragdnem je bilo kopanje dovoljeno.
Zatem še kosilo v bližnji restavraciji in nazaj proti Krabiju. Ustavili smo se obrobju, kjer je na vrhu hriba (cca 300 metrov višinske razlike, preko 1.300 stopnic) budistični tempelj z velikim Budo - kar daleč je tja gor, stopnice so neprijetne (različne višine, zelo strmo postavljene). Pa sva prilezla, razgled je bil lep.
Spodaj še tigrov tempelj, pa nazaj v hotel.
Še na večerjo v mestece, malo firbcanja po trgovincah (jih je bilo malo več odprtih kot prejšnji večer) in spat.
29.12.2018
Zjutraj naju taksi-bus pobral pred hotelom in naju odpeljal do pristanišča, kjer smo se vkrcali na ladjice. Cilj: štirje otoki s šnorkljanjem.
Najprej smo se ustavili na prvem otočku nedaleč od obale pri templju na obali, v bližini katerega je tudi plezalna stena. Ker so stene dokaj previsne, so za plezanje zelo zanimive. So bile kar obljudene.
Z ladjico smo se peljali do naslednjih otokov, v bližini naslednjega (poimenovanega Chicken island) smo si privoščili šnorkljanje. Presenetljivo bogati vodni svet naju je kar presenetil. Bogastvo koral in ribic je bilo prav prisrčno.
Še prosto kopanje in nato kosilce. Se je že prav prileglo.
Malce ožgani od sonca smo se vrnili nazaj na obalo. Sprehodila sva se še do mesta (imeli so lokalno praznovanje z veliko tržnico in dobrodelno loterijo), nekaj povečerjala in potem spat.
30.12.2018
Zjutraj naju je taksi odpeljal na letališče, od koder sva ponovno odletela v Bangkok (na manjše letališče Don Muang, bolj namenjeno notranjim letom).
Ko sva se namestila, sva se odločila, da si vseeno vzameva čas in greva do letalske družbe Etihad na mednarodnem letališču v Bangkoku preverit ali bova sploh lahko letela nazaj. Že vmes sva bila v kontaktih z vsemi udeleženci pri organizaciji najinega potovanja (My Trip, Air Serbia, Etihad), vendar nikjer nisva mogla urediti, da bi se moje ime in priimek zapisalo pravilno, pa tudi zagotovil, da bova lahko letela domov, nisva dobila.
Uslužbenka na Etihadu je bila dokaj prijazna, preverila je stanje in naju "razveselila" z naslednjo informacijo:
- ker rezervacija ni urejena, ni nujno, da bodo karte pripravljene - svetovala nama je, da se na dan leta prej pojaviva na njihovem čekirnem mestu.
Moja ženka je očitno pokazala svoje navdušenje nad to informacijo, zato jo je uslužbenka potolažila: če so nama pustili leteti v Bangkok, potem je dokaj velika verjetnost, da naju bodo pustili tudi domov...
Popoldne sva namenila še nakupom (nekaj malenkosti se je tako le znašlo v najini prtljagi).
31.12.2018
Z ladjico sva se odpeljala najprej do templja Wat Arun na drugem bregu, ki je ves obdan v čudovite cvetlične ornamente iz keramike. Malce tajsko kičasto, vendar občudovanja vredni detajli… Nato sva pot z ladjico nadaljevala do kitajske četrti. Kakšna trgovina je bila zaprta (silvestrovo je na Tajskem državni praznik), gneča pa kljub temu ogromna. Ni naju preveč mikalo, da bi se še naprej potepala tam, zato sva se z lokalnim busom odpeljala do parka Dusit (oz. malce predaleč, ker sva prepozno izstopila). Park sva sicer našla, vendar nama to ni kaj dosti pomagalo. Tako živalski vrt kot park sta bila namenja obiskom posebnih povabljencev, med katere midva žal nisva sodila. Tako sva počasi odhlačala nazaj proti staremu mestnemu jedru, potolažila sva se s pohajkovanjem mimo trgovinic ob uličicah, kjer sva hodila (se je spet kaj znašlo pri naju) ter sončni zahod dočakala na njihovem templju Wat Saket oz. »Zlati gori« . Sva pa si kljub vsemu vzela še čas za namakanje v hotelskem bazenčku, večerji v bližini...
Zvečer sva se malce zabavala ob gledanju vsaj za enega od naju zanimivih filmov, polnoč sva dočakala budna: ognjemet sva poslušala v živo, ogledala sva si ga po TV.
1.1.2019
Še jutranji skok v bazenček, malo pohajkovanja po okoliških uličicah (seveda z obogatitvijo prtljage), zadnje tajsko pivo in že je napočil čas odhoda...
Tajsko pivo mi je bilo všeč: vse štiri vrste, ki sva jih preizkusila (Chang, Leo, Tiger in Singha), so bile dokaj okusne, za mojo ženko sva okus izboljšala z dodatkom (sprite je ustvaril pridih radlerja).
Na letališču (zanimivo: karte sva dobila brez problemov s sicer zamenjanim imenom in priimkov, zato sva si oddahnila šele po carinskem pregledu potnih listov), še kakšen nakup v "duty free" in relativno dolgi leti preko Abu Dhabija in Beograda do Ljubljane so se lahko začeli.
Stroški (12 dni v času novoletnih praznikov, ko so cene višje od običajnih):
- Letalske karte (z notranjimi leti): 1400 EUR
- Prevozi (vlak, kombi, taksiji, redni avtobusi): ca.150 EUR
- Prenočišča: ca.250 EUR
- Izleti: ca.300 EUR
- Ostalo (hrana, vstopnine, nakupi): 300 EUR
- Skupaj: 2400 EUR za oba
PRAKTIČNI NAPOTKI ZA POTOVANJE NA TAJSKO
Tajska je turistom zelo prijazna dežela, z osnovnim znanjem angleščine se boste čisto lahko znašli, četudi sicer niste vešči potovanj v lastni režiji. Ljudje so zelo prijazni in večinoma pošteni. Seveda se najde kdo, ki vas bo skušal opetnajstiti, vendar večinoma ni tako.
Najboljši čas za obisk Tajske je med koncem novembra in marcem. V poletnem času je monsunsko obdobje, soočajo se s poplavami, deževjem, nekaterih predelov in znamenitosti ni moč obiskati.
PRIHOD: državljani Slovenije vize za bivanje do 30 dni ne potrebujemo. Na letalu razdelijo lističe, ki jih je potrebno v celoti izpolniti. Del obdržijo ob prihodu pri pregledu dokumentov, drugi del je treba hraniti do izhoda iz države. Več in aktualne info dobite na straneh MZZ in Konzulata Kraljevine Tajske.
V Bangkoku sta dve letališči, iz zahoda se prileti na večje letališče Suvarnabhumi (koda BKK). Denar se najbolj splača zamenjati v kleti v eni od menjalnic pred vstopom na podzemni vlak. Dvig na bankomatih se dodatno zaračunava tako na njihovi kot naši banki, zato midva tega nisva prakticirala.
V prvi etaži so na voljo taksiji (normalna cena okrog 600 BHT) ali bistveno cenejši javni prevoz z linijo S1 (oranžni avtobus, postajališče je dobro označeno), ki pripelje prav v staro mestno središče in obrača na krožišču Sanam Luang za vsega 60 BHT (manj kot 2 EUR). Prav tam ima postajališče tudi redni avtobus iz drugega letališča (DMK), tisti bus ima oznako A4 in je modre barve.
Med obema letališčema vozi tudi brezplačen kombi bele barve, vendar samo, če dokazujete z letalsko karto, da tak prevoz potrebujete.
Vožnja z avtobusom je sicer manj udobna od tiste s taksijem, traja pa podobno dolgo, ker je pač čas odvisen za vse od gneče na cesti, torej tudi s taksijem ne profitirate prav dosti.
Če pa nimate rezerviranega prenočišča v okolici Koh Sana, se morda splača z letališča odpotovati z letališko železnico, ki je prav tako poceni in zelo hitro pripelje do postaje Makkasan (povezava z metrojem, ki pa ne pelje v stari del mesta) ali do postaje Phaya Thai, kjer imate povezavo z nadzemno mestno železnico BTS (Sky train). Vožnja stane ca. 35-45 BHT (odvisno od izstopne postaje). Pred vstopom kupite karto na avtomatu.
V kleti letališča je tudi veliko ponudnikov telefonskih storitev (paketov, namenjenih turistom, je kar veliko). Midva sva vzela 8 dnevni paket za 250 BHT s 5 GB prenosa podatkov – več kot dovolj.
Po državi lahko potujete z notranjimi leti (poceni karte ima npr. Air Asia, Thai Lion Air…) in odvisno od sezone lahko z enega na drug konec države letite za manj kot 20 EUR.
Med kraji se lahko dobi ugodne prevoze s kombiji (midva sva nekatere rezervirala vnaprej zaradi visoke sezone in vožnja od Bangkoka do Ayutthaje stane od 3 do 12 EUR (spet odvisno od sezone in časa rezervacije).
Potovanje z vlakom je prav tako ugodno (npr. iz Bangkoka v Chiang Rai) v nočnem času, ob čemer prihranite strošek za prenočišče. Lahko vzamete spalnik (1. in 2. razred) ali pač samo sedež v 2. razredu.
Tuk tuk je prevozno sredstvo, s katerim se peljete, ker pač to sodi k obisku Tajske. Sicer pa se morate vnaprej dogovoriti za ceno. Po mestu se lahko prevažate tudi s kolesom (izposojajo jih na več mestih), tudi lokalni avtobusi so zelo poceni. Vendar morate imeti načrt prog ali vsaj zemljevid, da se ne boste odpeljali predaleč. Na teh avtobusih načeloma nihče ne govori angleško.
Vožnja s čolni: v Bangkoku poteka živahen rečni promet. Lahko kupite »hop on- hop of« turistično karto ter si na ta način ogledate glavne znamenitosti ob reki ali pa potujete skupaj z domačini. Ladjice so opremljene z barvnimi zastavicami in povprašate pri nakupu karte, s katero barvo se kam peljete. Toliko se boste že sporazumeli, če ne drugače, z rokami. Tovrstni prevoz je bistveno cenejši (od 7 do 15 BHT), medtem ko boste za turistično varianto odšteli bistveno več.
Tudi v ostalih mestih (npr. Ayutthaji) se splača peljati od centra mesta do železniške postaje z rečno ladjico za vsega 7 BHT, medtem ko je naokrog po cesti skoraj 4km in vas bo taksi stal bistveno več.
Najem avta: na Tajskem se vozi po levi (kot v Angliji). Najem avta ni drag, ceste so zelo solidne (vsaj med večjimi turističnimi mesti). Midva sva bila tokrat časovno zelo omejena, zato sva raje izbrala kar vodene izlete, se pa najem zagotovo izplača, če želite obiskati več predelov Tajske in ne le glavnih destinacij. Cene bencina so bistveno nižje kot pri nas (za l boste odšteli od ca. 0,7 – 0,8 EUR)
Prenočišča: midva navadno potujeva tako, da si že vnaprej rezervirava prenočišča (Booking, Airbnb…), kar nama skrajša čas iskanja v samem kraju. Prenočišč pa je sicer v vseh tajskih turističnih mestih res ogromno in v vseh cenovnih razredih ter ga boste zagotovo našli tudi brez predhodne rezervacije. Seveda ob tem niha tudi kakovost.
Hrana: kdor ima rad tajsko hrano, bo prišel na svoj račun. Je veliko cenejša kot pri nas in zelo okusna. Lahko poskusite tudi kakšne eksotične stvari (npr. razne ličinke ali škorpijona), njihovo hrano na ulici za vsega 20 BHT (dobre pol EUR) ali kosilo za dve osebi v gostišču za ca. 300 – 500 BHT (9-15 EUR) s pijačo vred. Pivo je zelo dobro in ne predrago, medtem ko je vino res izjemno drago.
Chiang mai velja za prestolnico dobre hrane, tam organizirajo tudi celo vrsto poldnevnih kuharskih tečajev za turiste. Cena je okrog 15 EUR, za ta denar vas bodo peljali po tržnici ter pokazali nekaj osnov priprave hrane. Na koncu pojeste, kar skuhate.
Povsod v turističnih krajih je na ulicah ogromno ponudnikov tajske masaže (za masažo stopal kar na ulici boste odšteli do 3 EUR, za enourno masažo telesa ca. 10 EUR). |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
