tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 13 Okt 2011 10:43 Naslov sporočila: S kolesom okrog Blatnega jezera - potopis |
 |
|
Kolesarjenje okrog Blatnega jezera
In še pdf s slikcami:
http://www.mediafire.com/download/i3trxgr0shmd43i/Kolesarjenje+Blatno+jezero_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Mala malica, sem si mislil, kaj pa je tistih 200 kilometrčkov po ravnem okrog Blatnega jezera... Pa moram priznati, da sem po opravljeni poti malce spremenil svoje mnenje.
Pa pojdimo lepo po vrsti. Ko sva se letos v maju potepala proti Budimpešti, je moja boljša polovica gledala na Blatno jezero in rekla: "Tu bi bilo pa res prijetno kolesariti..."
Rečeno, strojeno. Na netu sva poiskala nekaj informacij o poti, okvirno sva določila termin in pot. Je že kar nekaj zapisov o tej kolesarski poti, ki je dobro označena in tudi solidno urejena. Pomisleke bom raje dodal na koncu, da ne bom koga prestrašil.
Takšno kolesarsko pot sva želela pospraviti v podaljšanem vikendu, v treh dneh (združeno še s kakšnim ogledom) in dvema nočitvama. Torej prvi dan iz Ljubljane, pričetek kolesarjenja okrog 10-ih, prvi dan za ogrevanje dobrih petdeset kilometrov, nato prenočiva v kakšnem kolesarskem kampu (ali kaj podobnega), drugi dan naprej (morda malo daljši delež poti) in zadnji dan še zaključek kroga do avta, potem pa še prevoz nazaj v Ljubljano.
Pot sva prilagodila iskanju nočitve. Na južni obali ni nikakršnega problema, tudi preko neta lahko rezerviraš zelo široko paleto možnosti. Zato sva malo več pozornosti posvetila severni strani in našla ugodno prenočitve v Revfulopu, kot logična posledica se je na južni strani ponudil Siofok. Tako je bil določen tudi start: okolica Fonyoda. Za smer kolesarjenja sva izbrala smer urinega kazalca: iz juga na zahod, potem na sever, nato na vzhod in nazaj na jug. Tudi na koncu se nama je zdela ta varianta ugodnejša.
Kolesarske poti okrog jezera so dobro označene ("Balatoni korut"). Večinoma se izogibajo prometnic, saj uporabljajo že obstoječe kolesarske poti ob jezeru, ki so že prej potekale v okolici večjih krajev. Kjer pa teh poti ni bilo, so ob glavnih prometnicah naredili nove kolesarske poti ali pa jih speljali po manj prometnih ulicah v naseljih. Temu primerna je tudi kvaliteta asfalta. Na novejših poteh je boljši, boljši je tudi v večjih krajih, precej problematičen je v manjših krajih, kjer ponekod asfalt ne zasluži tega imena, probleme pa povzročajo tudi kolesarske poti, ki so jih že dvignile korenine dreves, ki rastejo ob poti. Vsekakor pot ni za kolesarsko specialko - s solidnim mestnik kolesom pa je že povsem obvladljiva.
Prvi dan naju je pot vodila po južni in zahodni strani, kjer pot poteka večinoma po ravnem. Ko sva zavila na severno stran, se je pričelo gričevje in "povezovalne" kolesarske poti: v kraju je pot potekala ob samem jezeru, potem pa je sledil vzpon do glavne ceste (ta vzpon zna biti tudi 50 višinskim metrov ali celo več, kar je ogrelo dlani in podplate moje boljše polovice, tako da tudi njen jezik ni mogel biti povsem pri miru: "Pa naj mi še kdo reče, da je Madžarska ravna in položna dežela...").
Križišča so dokaj dobro označena, spremembe smeri tudi, tako da navigacija ni problematična. Problem je nastal takrat, ko sva mimo križišča (bili sta dve oznaki za smer poti, obe z oznako "Balatoni korut") zavila proti Tihany-ju. Ta pot je bila speljana precej daleč stran od jezera (cca 10km), tako da sva se potem morala vračati do kraja, kjer sva prespala. Saj sva kmalu opazila, da pot pelje predaleč stran, vendar sva sklenila, da bova uporabila odcep, ki naju bo prej privedel nazaj proti jezeru, pa sva nekako zgrešila tisti ta pravi odcep in se zapeljala čez Madžarske griče v njihov narodni park, ki nama sploh ni bil tako zelo všeč, da bi njegov ogled z veseljem "plačala" z 10 dodatnimi prevoženimi kilometri.
Večina poti tega dne na severi obali je potekala sredi vinogradov, tako da so se malo spočile tudi moje oči. V prijetnem gostišču sva še poizkusila vinsko kapljico iz tega okoliša in ugotovila, da je njihov muškat zelo prijetna in (tudi za mojo boljšo polovico) dovolj sladka kapljica.
No, na koncu sva vseeno našla najino prenočišče, šla na poznopopoldansko kosilo (ribice iz Blatnega jezera), v trgovino po buteljko muškata, jo pospravila za večerjo in šla spat že kmalu po osmi uri zvečer. Svež zrak pač naredi svoje...
Drugi dan sva nadaljevala pot po severni strani Blatnega jezera, spet v znanem ritmu: v večjih krajih je pot potekala ob jezeru, med njimi se je bili potrebno povzpeti do glavne ceste, kjer so speljali povezovalne kolesarske poti. Tako se je teh hribčkov kar nekaj nabralo. Jutro je bilo precej sveže, tako da tudi vetrovka ni bila odveč. Se pa je po nekaj urah kolesarjenja pojavila neprijetna bolečina (tam, kjer hrbet lepo ime izgubi), kar je užitke ob kolesarjenju močno zmanjšalo. Letos sva sicer že kar nekaj kolesarila, vendar le na enodnevnih izletih, od ene do dveh ur (morda tudi kaj več) hkrati. Tokrat pa sva že prvi dan (tudi po zaslugi ovinka) presedela na kolesu preko pet ur. Toda najine zadnjice preprosto niso bile dovolj utrjene za takšno turo. Lahko mi verjamete, da je kombinacija hriba z obteženim kolesom (s sabo sva pač vozila vse, kar sva v teh treh dneh potrebovala) in "ritobolja" nekaj, kar zelo zmanjša navdušenje nad morebitnimi novimi kolesarskimi podvigi. Torej nasvet: čim bolj udoben sedež za čim bolj trpežno rit!
Kar naju je prijetno presenetilo, je bila urejenost turističnih krajev. Voda v jezeru ni ravno najbolj čista, vendar se ljudje kar precej namakajo, saj je relativno topla. Blatno jezero je sicer največje jezero v srednji Evropi po površini, vendar je izredno plitvo. Njegova povprečna globina je le 2m. Na severni strani se brežine hitreje spuščajo in 1m globine dosežete že 10 do 20 metrov stran od obale. Na južni strani je vse skupaj precej bolj položno in je globina enega metra šele kakšnih 100 metrov stran od obale. Po tleh je mivka in mulj, kar omogoča uspešno rast vodnih rastlin, ob katerih morebitni kopalci seveda ne morejo kazati prevelikega navdušenja.
So pa brežine pokošene, urejene, marsikje je možen dostop do samega jezera brez plačila parkirnine ali vstopnine. Vstopnine so praviloma le na mestnih plažah, ki ponujajo še kakšne tobogane, tuše, WC-je in relativno bogato gostinsko ponudbo.
Na severni strani je najbolj turistični kraj Balatonfüred, so pa tudi drugi manjši kraji povsem prijetni za potepanje.
Ko sva kmalu po Balatonfüredu zamenjala smer in zavila proti jugu, sva pomislila, da je največjih vzponov sedaj konec. Vendar naju je pot postavila pred drugačno dejstvo. Ko je pot zavila v notranjost, se je kar precej (tudi relativno strmo) dvignila nad gladino jezera. Po moji oceni za dobrih 100m. Ko se je pot nato ponovno približala jezeru, sva bila nagrajena z lepim panoramskim razgledom preko jezera. Hiške na tistem koncu so zares na lepem mestu, le dostop do jezera je problematičen (strm).
Toda to je bilo tudi vse, kar se "hribolazenja" tiče. Po spustu proti Siofoku se obala poravna in večina južnega dela je zares povsem položna.
Siofok je najbolj mondeno turistično mesto ob Blatnem jezeru. Z bogastvom kavarn, pubov in plesišč je vabljiv tudi za mlade - velja za "madžarsko Ibizo" - nočno življenje je zares bogato.
Midva sva prespala nekaj kilometrov izven centra, v mirnejšem okolju (sicer je bila v neposredni bližini velika zelenica, na kateri je stal cirkuški šotor, vendar samo dogajanje ni bilo pretirano moteče). Zopet sva si privoščila poznopopoldansko kosilo, v trgovini poiskala muškat in si ga privoščila za večerjo ob sladkem grozdju.
Jutro naju je pričakalo v družbi nadležnih obiskovalcev (komarjev). Glede na dejstvo, da je velika površina Blatnega jezera s svojimi številnimi zatoki idealno gojišče komarjev, sva bila celo presenečena, da jih ni bilo še več. Očitno jih dovolj uspešno uničujejo.
Je pa bil zadnji dan kolesarsko najmanj naporen. Pot poteka praktično ves čas po ravnem, na južni strani ni nikakršnih vzpetin, ki bi jih bilo potrebno premagati. Zato je bila tudi povprečna hitrost zadnjega dne najvišja.
Hitrosti sicer nisva merila, pogosto sva se na poti ustavljala in si pogledala kakšne zanimivosti ob poti (ob tem sva se malo spočila od "ritobolja"), napravila tudi kakšno fotko, malo pofirbcala... vse skupaj sva vzela kot izlet, ne kot postavljanje hitrostnih rekordov. Moram priznati, da so podobno filozofijo osvojili tudi drugi kolesarski popotniki. Le tu in tam naju je prehitel kakšen zavzet kolesar, ki je gonil kot za stavo.
Za večje hitrosti s kolesom je pot večinoma neprimerna. Kjer je speljana ob cesti, je njena širina le en meter in pol, kar je za srečevanje večje skupine včasih že premalo in je potrebno zmanjšati hitrost. Tudi korenine, ki poskrbijo za grbine na potkah, ne zagotavljajo udobne in hitre vožnje. V naseljih pa pot poteka sicer izven glavnih prometnih poti, vendar je pešcev, kolesarjev in tudi prometa dovolj, da je prevelika hitrost s kolesom že rahlo nevarna. Tudi kvaliteta asfalta je ponekod pod kritiko (luknje, zasilne zaplate, prekopan in slabo nazaj položen asfalt zaradi kanalizacije ali drugih inštalacij).
Hrana je bila okusna, cenovno zelo sprejemljiva in zanimiva. Seveda sva poskusila tudi njihov golaž, ki pa ga naredijo bolj po okusu turistov (ni tako močno začinjen). Specialitete okrog jezera so sladkovodne ribe, ki jih ulovijo v jezeru. Blatno jezero naj bi bilo zelo bogato z ribami, vendar je bil moj občutek takšen, da so obale Blatnega jezera zelo bogate z ribiči, vendar nikoli nisva videla, da bi katerikoli izmed ribičev kaj potegnil na suho! Zato pač verjameva na besedo, da so bile ribe na krožniku res ujete v jezeru.
Kolesarsko popotovanje priporočava vsem, ki jim kolo ni tuje, vendar jih pretirani napori ne zanimajo. Dolžina celotne poti (220 km) je takšna, da se da prepeljati v enem dnevu (za najbolj zavzete navdušence), sam pa priporočam, da si za pot vzamete dva ali tri dni časa. Tako ne bo poudarek le na kolesarjenju, ampak boste doživeli tudi utrip življenja v okolici Blatnega jezera.
Ljudje so prijazni, mlajši govorijo precej dobro angleško, najde se tudi precej takšnih, ki jim tudi nemščina ni tuja. V eni izmed gostiln so naju hoteli nagovoriti tudi po rusko (verjetno jim slovenščina podobno zveni).
Slovence sva srečala le dvakrat. Največ turistov je domačinov, nekaj je tudi Avstrijcev in Nemcev. Spalnih kapacitet ob jezeru je dovolj, midva sva sicer rezervirala prenočišča naprej, vendar to niti ne bi bilo potrebno, saj je ponudbe res dovolj (je pa res, da je iskanje prenočišča po celodnevnem kolesarjenju lahko malce neprijetna reč). Še vedno je dosti hiš in penzionov iz socialističnih časov, seveda pa se najdejo tudi moderni hotelski objekti z najvišjim standardom. Ogromno hiš in zemljišč je naprodaj, na zelo različnih lokacijah, tako da lahko vsak najde kaj zase, če ga tisti konec kaj bolj zanima.
Naju je pokrajina kar očarala, malo manj sva bila navdušena nad samim jezerom, tako da kakšnega dopusta na tistem koncu ne načrtujeva. Mislim, da so n.pr.: toplice v Hevizu v bližini Blatnega jezera za dopust vseeno precej prijetnejša izbira.
Vendar: okusi so različni in morda si bo kdo o tem ustvaril še svoje mnenje.
Prijetno pot! |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
