tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 20 Okt 2017 08:31 Naslov sporočila: KRETA POTOPIS |
 |
|
KRETA POTOPIS
Še v pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/cblc9yeb4z4hu2p/Kreta_potopis.pdf
Čeprav sva obiskala že kar nekaj večjih otokov po Sredozemlju, Kreta kar nekako ni prišla na vrsto. Sicer je Kreta tudi pri Slovencih zelo popularna destinacija, na spletu lahko o tem otoku najdemo kar nekaj dobrih zapisov v slovenščini.
Zadeva se je odvila tako kot po navadi. Moja boljša polovica je izvohala solidno ceno letalskih kart (za oba skupaj povratni karti manj kot 200 EUR), jih rezervirala in me obvestila, da pač greva na Kreto!
V protest takšnemu početju (ker me prej ni nič vprašala) sem se tudi sam vrgel v stroške (brez da bi se z njo vnaprej posvetoval) in domov prinesel vodnik po Kreti (tisti ta mali: 10 NAJ). Tako sem ji pokazal, da se ne dam...
Kot naslednje sem pripravil načrt poti, da je ona lahko rezervirala prenočišča. Malo je komplicirala, malo sem kompliciral tudi jaz (sem si zaželel, da bi najina hotelčka imela bazenček, če ne ležita povsem ob morju). Ker me moja boljša polovica vedno uboga (seveda samo takrat, kadar imam dobre ideje - vsaj po njenem mnenju), sem bil tokrat uslišan. Moj argument: temperature preko dneva znajo biti še preko 25 stopinj, torej bi večerno kopanje v bazenu lahko pomenilo prav prijetno osvežitev.
Načrt poti
Datum Dan Načrt poti
28.9.2017 Četrtek Polet 11:35 iz Trevisa v Chanio (15:05), tam najem avtomobila in pot do prenočišča v Analipsi, spotoma postanek Rethimo
29.9.2017 Petek Pot proti vzhodu: Sitia, samostan Toplos, plaža s palmami Itanos, Zakros
30.9.2017 Sobota Pot proti zahodu: Iraklion, Knosos, Zeusova votlina Psihro, Lato, Kritsa, Neapoli, Malia
1.10.2017 Nedelja Proti južni obali: Ha Canyon, Ierapetra, Mirtos, soteska Sarakinas
2.10.2017 Ponedeljek Pot proti zahodu, do prenočišča v Malene, spotoma ogled Melidoni, samostan Arkadiou, Patsos, jezero Mouri, samostan Gouvmetos
3.10.2017 Torek Soteska Samarija, večerni ogled Chania
4.10.2017 Sreda Pot po zahodni obali: samostan Hissoslalitissa, plaže v Elafonissi, Kantanos, votlina Agia Sofia, če bo čas, še do plaže v laguni Balos
5.10.2017 Četrtek Zgodaj zjutraj na letališče, oddaja avtomobila, let iz Chania (9:30) v Benetke - 11:10, transfer do Trevisa in pot domov
Četrtek, 28.9.2017
Za četrtek sva seveda vzela dopust, tako sva se iz Vrhnike odpeljala že v sredo zvečer in prespala na najinem vikendu v Goriških Brdih. Od tam do Trevisa sploh ni več daleč (komaj kaj več kot urico). Ker sva bila kar zgodnja, sva še malo pogledala, če bi se splačalo kje v okolici letališča parkirati "na črno", vendar se nama parkirišče, ki sva ga našla, ni zdelo dovolj varno. Tako sva avto pustila kar na bližnjem javnem parkirišču (parkiranje: 5 EUR/dan).
Letalo je bilo točno in tako sva bil okoli dveh popoldne (po uri na Kreti je bilo že tri popoldne) že tam. Pričakal naju je prav prijetno topel dan. Kakšnega pol kilometra od letališča je bila najina agencija, kjer sva si sposodila avtomobilček, naj bi bila Nissan Micra ali podobno. Bilo je tisto podobno – »uvalili« so nama 8 let stari Hyundai Accent, ki je že močno pokašljeval pri vžigu. Pa saj bo šlo, sva se tolažila...
Prvi postanek je bil v predmestju kraja Chania, da sva si nabrala malo zalog (hrane in pijače). Prvi pravi postanek pa je bil v kraju Rethimo, kakor sva načrtovala. Sprehodila sva se po obali okrog trdnjave, splezala na hribček in si trdnjavo ogledala tudi od znotraj. Je na kar dobri lokaciji, dober razgled in težka dostopnost sta dve strateški prednosti, ki sta imeli v tistem času prav gotovo svoj pomen). Še prijetnejši je bil sprehod skozi mestece Rethimo, ozke uličice, polne živahnega vrveža, so zelo prijetne. Malo sva pofirbcala po trgovinicah, da sva si pridobila nekaj informacij o cenovnem rangu spominkov, ki so bili zaenkrat še v najinih mislih, na koncu pa bi se naj znašli v najini prtljagi na poti domov.
Dan se je kar hitro nagnil proti večeru in po glavni cesti (national road), ki je široka dvopasovnica (počasnejša vozila se umikajo na kraj in potem je po sredini dovolj prostora za prehitevanje) oz. v okolici večjih mest celo štiripasovnica, proti vzhodu poiskala najino prenočišče. Na tej cesti je sicer precej radarjev, vendar so "kulturno vzgojeni". Po prvem opozorilu, da bo radar, je potem še drugo opozorilo o radarju, nato še tabla z aktualno omejitvijo hitrosti (če si slučajno vmes pozabil, kakšna je omejitev, ker se omejitve res kar pogosto spreminjajo).
Povsem točnega naslova prenočišča v najini navigaciji sicer ni bilo, vendar je bil kraj majhen in so nama hitro povedali, da je to apartmajski hotel v bližini lekarne, ki je bila zelo dobro označena. Sicer sva rezervirala studio, vendar je bil očitno tisti del hotelčka že zaprt, zato so nama dali apartma s pogledom na bazen (naslednji dan sva ugotovila, da se z enega okna vidi celo morje, čeprav je bil hotelček kakšnega pol kilometra stran). So pa hotelčki v tem letnem času že povsem cenovno sprejemljivi (25 EUR/noč najem apartmaja za oba).
Še priprava večerje in že je bil čas, da po naporih prvega dne malo počivava.
Petek, 29.9.2017
Na poti proti vzhodu sva naredila še krog skozi kraj Agios Nikolaos (nisva se ustavila, ker v bližini centra nisva našla nobenega parkirnega prostora) in se zapeljala do kraja Sitia. Cesta od odcepa za Ierapetro do Sitia je precej kavbojska, precej zavita in tudi precej gor-dol, tako da ni za ljudi s slabim želodcem. Ja pa Sitia zelo prijetno obalno mestece, ki diha turistično. Na obali je bilo prav živahno, najbolj pogosta govorica, ki sva jo slišala, je bila ruska. Zato ni posebej presenetljivo, da so marsikje na ulici informacije v treh jezikih: grščini, angleščini in ruščini. Sicer pa je med grško in rusko abecedo kar nekaj podobnosti. Sprehodila sva se po obali, po uličicah navzgor do stare beneške trdnjave in že sva bila zopet na poti proti vzhodu.
Naslednja postojanka je bil samostan Toplos, ki je danes namenjen muzeju, menihi v njem ne živijo več. So pa živeli še za časa druge svetovne vojne, ko je nekaj časa v samostanu deloval tudi skrivni radio, ki je pozival k uporu Krečanov proti nemškemu okupatorju. Ko so Nemci ugotovili, od kod prihaja signal, so samostanskega opata z dvema drugima menihoma zaprli in nato v Chanii ubili.
Največja znamenitost tega samostana je muzej ikon, kjer prav posebej izstopa ikona iz leta 1770, katere avtor je Joannis Kornaros in jo je poimenoval "Megas ei Kyrie" (Vsemogočen si, Gospod). Ikona je sestavljanka dogodkov iz Kristusovega življenja in življenja prve cerkve, kot takšna je nekaj posebnega v poznani ikonografiji (fotografija je povzeta po spletni strani "https://en.wikipedia.org/wiki/Toplou_Monastery").
Sploh je bila Kreta plen vsakega, ki je imel pet minut časa, da si jo je prilastil. Obdobju bogate minojske kulture je sledila navezava na Grčijo, v letu 67 pr.Kr. je bil potok priključen rimski provinci Kireni, v 13. st. so jo zasedli Benečani, ki so jo poimenovali Kandija. Osmanski Turki so po dolgotrajnem obleganju Kreto zavzeli leta 1669, šele leta 1897 je dobila delno samostojnost, leta 1913 je bila vključena v sestavo današnje Grčije. Med drugo svetovno vojno so jo okupirali Nemci od 1941 do 1944.
Pot naju je vodila do ene bolj popularnih plaž na Kreti, do skoraj najbolj vzhodne dostopne točke na otoku (povsem na vzhodnem rtu je zagrajeno zaradi vojaškega oporišča). Plaža Vai je popularna zaradi palmovih dreves (zelo stari nasadi) in drobnega peska, ki je vseeno malce večjih dimenzij kot kamenčki v običajni mivki. Prva priložnost za skok v vodo je uspela. Čeprav je vmes vreme že malo grozilo, je zdržalo.
Ob izvozu je domačin prodajal male banane, ki so nama dobro znane iz prejšnjih potovanj in sva si jih seveda nekaj privoščila. Ponujal je še bananino marmelado in sva jo kupila, da bi jo doma ponudila v preizkus. Pa žal ni prišla do doma, ker so nama jo ob povratku domov na letališču zasegli (potovala sva samo z osebno prtljago). Še poskusila je nisva. Prav žalostno sva pogledala carinico, vendar ni pomagalo - očitno so se odločili, da si pri potnikih naberejo zajtrk za tisti dan.
Nato po obali proti jugu, do kraja Zakros. Med krajem Zakros in Kato Zakros je urejena pešpot, ki poteka po istoimenovani soteski. Vzela sva si toliko časa, da sva jo malo "okusila" (dobre pol ure), nato sva se zaradi grozečih oblakov vrnila na izhodišče. Zapeljala sva se do morja in razmišljala o tem, da bi morda naredila še kakšen kilometer po soteski navzgor, seveda šele potem, ko bi se malo okrepčala. Cene so bile povsem sprejemljive, hrana je bila okusna, vino dobro... Vmes se je zares vlilo (ubogi reveži, ki so bili takrat sredi soteske), lilo je dobre pol ure. Ker sva pustila avto pod drevesom, je bil avto potem povsem prekrit s cvetnim prahom tega drevesa (morda ni bil povsem cvetni prah, ker je imelo drevo podolgovate liste z resicami, malce podobno vrbi, tiste resice so se otresale in tako obarvale najin sivi avtoček bolj na rjavo barvo).
Malo sva razmišljala, da bi vseeno nadaljevala po južni strani proti Ierapetri, vendar naju cesta, ki je vodila v tisto smer, ni prepričala (tudi na zemljevidu je bila narisana bolj skromno), zato sva se vračala po isti poti kot sva prišla. Vreme je bilo kar turobno, občasno je še deževalo in nekako si nisva želela izzivati problemov na neznani cesti.
Sva se pa ob povratku zapeljala skozi Malio in Hersonissou, oba kraja sta znani turistični letovišči. Tako so se med sprehodom po mestecih tudi naju prijele prve drobnarije, saj so bile trgovinice dovolj privlačne, da so naju privabile v notranjost. Pa tudi lačna še nisva bila, večerja je lahko še malo počakala.
Sobota, 30.9.2017
Kar zgodaj sva vstala, jutro naju je že ujelo na poti proti glavnemu mestu. To je bila dobra odločitev, saj sva v Iraklionu našla parkirišče povsem blizu muzeja. Še krog po centru, ogledala sva si trg in beneško ložo, se sprehodila do stare cerkve za njo in naredila še krog skozi tržnico, ki se je šele prebujala.
Pravi postanek je bil Arheološki muzej, kjer hranijo večino minojskih znamenitosti, ki so jih na Kreti odkrili med arheološkimi izkopavanji. Minojska kultura sega v obdobje starega Egipta in se po kvaliteti izdelkov povsem spodobno meri s takratno egipčansko kulturo.
Tudi njihova pisava spominja na egipčanske hieroglife, čeprav je imela očitno drugačno logiko, saj je do dandanes strokovnjakom še ni uspelo razvozlati. Vsekakor prvovrstna muzejska zbirka: priporočam!
Naslednji postanek je bil Knosos. Ker je bilo vreme slabše, nisva bila edina, ki sva prišla na to idejo, da si ga tega dne ogledava. Na arheoloških ostankih stare palače se je trlo ljudi. Knosos je izkopal angleški arheolog Arthur Evans, ki mu strokovnjaki očitajo preveč svobode pri rekonstrukciji nekdanje palače. Ker je bila palača praktično vsa v ruševinah, so nekatere njene dele obnovili (tudi z betonskimi zidovi in rekonstruiranimi poslikavami - rekonstrukcijo poslikav je naredil, čeprav je bilo na voljo n.pr.: manj kot 20% originalne poslikave - prav to je verjetno vzrok, da so ga nekateri sodobniki tako grajali).
Knosos je sicer zanimiv, vendar je po tem, ko prideš iz bogatega arheološkega muzeja, to le kopica ruševin, ki sicer imajo svojo zgodbo, vendar v določeni meri dokaj neprofesionalno "rekonstruirano".
Naslednji cilj je bila planota Lassiti pod hribovjem Dikti (najvišji vrh 2.148 m.n.m.). Njen zaščitni znak so mlini na veter, poznana je po rodovitnih poljih in votlinah, ki so nastale v apnenčastih skalah na obrobju. Ena najbolj znanih je Diktijska votlina, v kateri bi se naj po legendi rodil Zeus, glavni grški bog. Votlino sva si sicer ogledala (naju ni preveč navdušila), Zeusa pa nisva srečala...
Po drugi strani sva se spustila navzdol do kraja Kritsa, kjer na obrobju mesta stoji ena najstarejših cerkva na otoku z dobro ohranjenimi freskami. Žal je bila cerkev že zaprta, zato sva se le malo sprehodila po mestecu. Ker se je večer že bližal, sva se počasi odpravila nazaj proti domu.
Nedelja, 1.10.2017
Ker je bila prejšnji večer cerkev pri Kritsi že zaprta, sva jo pa želela vseeno videti, sva se odločila, da zamenjava smer. Zato je bila prav Kritsa prva postojanka najine današnje poti. Čudovite poslikave na stenah so naju očarale. Freske so bogate, lepe in presenetljivo dobro ohranjene. Zares vredno ogleda.
Pot sva še malo nadaljevala po severni strani otoka in se nato obrnila proti jugu proti Ierapetri, kjer je najkrajši in najlažji dostop do južnega dela. Spustila sva sotesko Ha Canyon, ki je bila v širšem načrtu, saj sva ocenjevala, da imava še precej poti pred seboj.
Iapetra je živahno mestece, v pristanišču so čakale kar tri ladjice, ki so turiste odpeljala na kopanje na bližnje otočje (Chrissi oz. Hrissi), ki je poznano po lepih plažah in čistem morju. Otočje sicer ni redno naseljeno, je pa tam v času turistične sezone dokaj živahno. No, midva sva se sprehodila po Ierapetri, si ogledala beneško trdnjavo, naredila krog po turški četrti in nato nadaljevala pot.
Prijetna cesta naju je popeljala po južni obali nad Libijskim morjem do kraja Mirtos, kjer se je še vedno čutil močan turistični utrip. Gre sicer za manjše mestece (mogoče prej večja vas), ki ima lepo plažo in živahno uličico, vzporedno z obalo. Nisva se ustavila, ampak sva pot nadaljevala proti kraju Agii Deka. Spotoma sva se ustavila le še na hribu, kjer stoji spomenik vsem padlim Krečanom v II. svetovni vojni.
V Agii Deka sva na obrobju poiskala cerkvico, po kateri je kraj dobil ime. V bližini je tudi grobnica, kjer je deset mučencev (Agathopos, Basilides, Gelasios , Evarestos , Evnikianos , Efporos, Zotikos, Theodoulos, Pompios in Saturninos ) iz tretjega stoletja po preganjanju cesarja Decija našlo svoj zadnji dom.
Zdaj sva bila že blizu Matale, dan je bil lep, sončen in topel, pravi trenutek za skok v morje. Nisva ga zamudila - malo razvajanja nikoli ne škodi.
Po kosilu sva se odpravila nazaj proti severnemu delu otoka. Ponovno sva lahko občudovala oljke, ki včasih rastejo tudi na dokaj zahtevnih strminah. Na Kreti je po oceni domačinov med 25 in 30 milijoni oljk. Zato ni čudno, da se hvalijo s tem, da Kreta pridela polovico grškega oljčnega olja. Grčija je sicer največji pridelovalec olivnega olja na svetu, njen delež naj bi na svetovnem trgu dosegal kar 40%. So pa olive precej manjše kot smo jih vajeni pri nas. Pod oljkami so marsikje že ležale mreže, očitno se je čas za spravilo pridelka že približal.
Ponedeljek, 2.10.2017
Čas za pot proti zahodu. Glavno cesto sva zapustila kmalu po Iraklionu in se po nekdanji glavni cesti odpravila v hribovito zaledje. Cesta je bila kar precej zavita, ponekod tudi precej ozka. Šele na planoti pod goro Idi se je vse skupaj poravnalo in zopet sva se peljala skozi nepregledne nasade oljk. Žal so bili hribi zaviti v oblake, tako da tudi tokrat najvišje gore na Kreti (Idi doseže 2465m) nisva videla.
Prvi postanek je bil pri jami v bližini kraja Melidoni. Podzemna jama je bila precej lepša kot tista Zeusova. Je bila že kar malce podobna našim kraškim jamam. Vsekakor zanimivo.
Po planoti sva zavila še malce navzgor do samostana Arkadiou. Gre za samostan, ki ima zelo pomembno vlogo pri neodvisnosti Krete, vsako leto je na tem mestu posebna slovesnost 8. novembra. Samostan je bil namreč eden izmed sedežev odporniškega gibanja proti otomanski okupaciji. Turki so samostan dolgo časa pustili pri miru, šele leta 1866 so se odločili, da ga bodo osvojili. V samostanu je našlo pribežališče veliko Grkov, večinoma so bile ženske in otroci. Moški so se osvajalcem uprli, vendar je po tridnevnih spopadih prišlo do njihovega poraza, saj so praktično vsi za boj sposobni Grki v teh treh dneh že padli. Ko so Turki vstopili v zadnji nezavzeti prostor, kapelo na skrajnem robu, najbolj oddaljeno od vhoda, jih je pričakal presenetljiv prizor. Na tleh so klečali ženske, otroci in starci, pred njimi je stal predstojnik samostana, ki je s svečo prižgal stenj. V kapeli so bili shranjene zaloge smodnika, ki so eksplodirale, podrl se je obok cerkve in pod seboj pokopal vse, ki so bili v njej...
Samožrtvovanje vseh, ki so bili v samostanu, je močno odmevalo po Kreti in tudi po svetu. O tem je pisal tudi pisatelj Victor Hugo (objavljeno v tržaškem časopisu Kleio marca 1867):
"Poznamo to ime, Arkadi, vendar vemo malo o tem, kaj se je tam zgodilo. Tukaj so natančnejši in doslej nepoznani podatki. V samostanu Arkadi, pod goro Ida, ki ga je ustanovil Heraklej, je 16.000 Turkov napadlo 197 moških, 343 žensk in otrok. Turki so imeli 26 topov in dve havbici, Grki so imeli 240 pušk. Bitka je trajala dva dneva in dve noči; samostan so prerešetali s 1.200 kroglami; zidovi so se podrli, Turki so vdrli, Grki so se borili še naprej, 150 pušk je bilo onesposobljenih, boj se je preselil za naslednjih šest ur v hodnike, celice in stopnišča, na samostanskih tleh je obležalo 2.000 trupel. Končno, zadnji odpor je bil premagan; zmagoviti Turki so zasedli samostan. Le ena soba, skladišče smodnika, je ostalo zabarikadirano. V tej sobi, v bližini oltarja, v sredini skupine žensk in otrok, je stal 80-letni moški, duhovnik, pater Gabriel, ki je molil. Zunaj so Turki pobijali očete in može, toda v primeru, če ne bi umrli tudi ženske in otroci, bi jih čakala strašna usoda, saj bi morali v harem. Vrata, ki so bila zabarikadirana z močno sulico, so popustila in padla. Stari moški je z oltarja vzel svečo, pogledal po otrocih in ženskah okoli sebe, porinil svečo v smodnik in rešil vse. Strašanska eksplozija je rešila muke prisotnih, agonija je postala zmaga, ko je ta herojski samostan, ki je postal trdnjava, umrl kakor vulkan."
Skoraj 200 let so Turki pustili samostan relativno pri miru, ko jim je postal prenevaren, so ga preprosto zradirali s sveta...
Ja, na Kreti so se dogajale hude stvari, toda morda je bila prav ta najhujša v njeni zgodovini.
Kar malce v tišini, tako naju je presunila zgodba, ki sva jo podoživela v samostanu, sva se odpravila naprej. Naslednji postanek je bil šele ob jezeru Kournas pri kraju Mouri, največjem naravnem jezeru na Kreti. Po površini so danes nekatere zajezene reke naredile večja jezera, vendar gre za človekov poseg, jezero Kournas pa je takšno kot ga je ustvarila narava. Po jezeru je živahen promet (pendolini), po velikosti je nekaj manjše od našega Blejskega jezera.
Naslednji postanek je bila malo naprej od Chanie, saj sva v kraju Galatas poiskala agencijo, preko katere sva preko spleta rezervirala izlet v Samarijo za naslednji dan. Zatem sva se vrnila do Chanie in si jo ogledala. Prijetno mestece znotraj starega obzidja je ena sama velika tržnica.
Še kosilo, malo firbcanja, kakšen ogled in že sva se obrnila proti zahodu, kjer naju je čakal najin novi apartma v kraju Malene.
Torek, 3.10.2017
Zjutraj so naju pred hotelčkom pobrali že ob pol šestih. Avtobus je nato pobiral prijavljene vse do Chanie, kjer so se nam pridružili potniki iz drugega minibusa, ki je očitno pobiral vzhodno od Chanie. Čakala nas je še urica vožnje do kraja Omalos, kjer smo si malo pretegnili noge in opravili naravne potrebe, kmalu po sončnem vzhodu smo tako že bili na planoti nad sotesko Samarija. Čakal nas je spust po soteski Samarija, delno po narodnem parku (cca 13 km) in zadnjim delom proti obali (3 km). S svojo dolžino 16km velja za najdaljšo sotesko na Kreti (hvalijo se tudi, da naj bi bila najdaljša v Evropi?). Pričakalo nas je jasno in sončno jutro, na planoti je bilo dokaj hladno (manj kot 10 stopinj).
Na hitrem spustu (v prvih dveh kilometrih se že spustimo na polovico nadmorske višine) smo se kar hitro ogreli. Ker smo res bili dokaj zgodnji, je bil pred nami le en avtobus, torej smo bili med prvimi. Naš vodič nam je povedal, da je prejšnji dan v Samarijo pripeljalo preko 40 avtobusov. Ker nisva želele hoditi v gneči, sva na začetku malce pohitela in tako sva se kmalu znašla v manjši skupinici, s katero sva se po poti večkrat srečevala. Prvi počitek sva si privoščila na drugem večjem prostoru, kjer sva tudi pomalicala. Nisva se dolgo zadržala in pot nadaljevala do kraja Samarija, ki ga danes sicer ni več. Ko so leta 1962 razglasili narodni park, so izselili vse ljudi. Po Samariji se prava soteska šele prične. Visoke in strme stene na vsaki strani struge (pešpot poteka kar po strugi) so kar malce grozeče, sploh ker so tu in tam opozorila, da je potrebno biti pozoren in hitro hoditi zaradi padajočih skal. Zlasti zapis o hitri hoji skozi sotesko nas je vse malce zabaval, saj je verjetnost padca kamenja majhna in hitra ali počasna hoja je ne spremenita bistveno…
Po naslednjem organiziranem mestu za počitek sva se ponovno malo ustavila in si privezala dušo. Nalila sva tudi svežo vodo, saj je voda v soteski pitna. Čakal naju je prehod skozi najožji del, kjer je celotna soteska široka le dobre tri metre. Ta del poti je speljan po lesenem mostu povsem ob robu.
Kmalu zatem smo bili na zaključku poti skozi narodni park, ponovno smo pokazali karte (preverjajo, če vsi, ki gredo noter, tudi pridejo ven). V zadnjem delu je bilo kar živahno tudi v obratni smeri, saj se marsikdo z ladjico pripelje do vasice Agia Roumeli in se potem sprehodi skozi spodnji, v bistvu najbolj spektakularni del soteske in nazaj.
Na koncu sva si privoščila malo oddiha (zadnja dva kilometra vozi minibus), tako da sva bila v vasici že malo po poldnevu. Do odhoda ladje (okoli pol šestih) sva imela dovolj časa. Najprej je bilo potrebno obnoviti zaloge, saj je bilo v spodnjem delu že kar toplo in je pot kar malo tekel po naju. To sva naredila v enem izmed lokalčkov, kjer so na mojo srečo postregli tudi superco. Me natakar kar ni hotel razumeti ali pa mu nisem izgledal tako, da bi bil sposoben spiti litrček piva... Pa se je kar dalo!
Skok v morje je bil prav prijeten in tudi ugoden za boleča stopala (ker se ves čas hodi le navzdol, prsti in stopala kar malce trpijo). Prava uživancija, ki sva jo nekajkrat ponovila. Še kosilce v istem lokalčku (so mi skoraj prinesli še eno superco, sem jih komaj zaustavil, saj sva si z ženko omislila litrček domačega vina ob kosilu) in že je bil čas, da se počasi vkrcamo na ladjo. Naša ladja je peljala proti zahodu do kraja Sougia, kjer so nas že čakali avtobusi. Zaradi logistike so naju prestavili na drugi avtobus, kar se je na koncu pokazalo kar koristno, saj sva kot druga izstopila iz avtobusa. Bil je že kar pozen večer.
Sreda, 4.10.2017
Zadnji dan nama je ostal skrajni zahodni konec otoka. Prvi cilj je bil kraj Paleohora, še na južni strani. Dokaj živahno turistično mestece ni sicer nič posebnega, plaže pa so kar lepo urejene.
Da se ne bi vračala naokrog, sva jo ubrala kar po bližnjici do plaže Elafonissi, ki velja za eno najlepših plaž na Kreti. Prvi del poti je bil kar normalen, po kraju Sklavapoula pa se je začela makadamska cesta, ki je bila ponekod bolj kolovoz kot cesta, čeprav nama je stari domačin ob prehodu na makadam zatrdil, da je cesta dobra (»good road« je bilo sicer vse, kar je povedal v angleščini). Ostri robovi kamnov so grozili, da bodo prebili gume na najinem hundajčku, razorana cesta je bila ponekod bolj podobna hudourniku, tako da sva kar malo slalomirala, da nisva prevečkrat podrsala po tleh. Pa sva se prebila: za 10 km sva porabila skoraj eno uro. Bi bilo enostavneje, če bi naredila tistih 20 dodatnih kilometrov in se zapeljala naokrog!
Je pa Elafonissi res opravičila svoj sloves. Plaža z drobnim belim peskom je prijetna, na obe strani polotoka se razteza smaragdno morje (tudi na Baliju ne more biti dosti drugače). Ko sva prišla, je bilo kar nekaj gneče okoli naju na plaži.
Skočila sva v prijetno morje in nato malce zadremala na obali (včerajšnja pot je pustila posledice). No, ne samo zadremala, tudi zasmrčala sva in ko sva se zbudila, v najini neposredni bližini ni bilo več nikogar, čeprav je bila plaža še zmeraj polna. "Izumila" sva odganjalca turistov iz najine bližine! Deluje mednarodno!!!
Dan se je nagnil v popoldne in pot sva nadaljevala po zahodnih grebenih vse do kraja Kissamos. Za laguno Balos je zmanjkalo časa (bo pa za drugič).
Po obalnih krajih na severu sva se počasi zapeljala do Malene, kjer sva naredila še en postanek. Obiskala sva pokopališče nemških vojakov iz druge svetovne vojne. Velika večina (pokopanih je 4.600 mož) je umrla že maja leta 1941 med padalskim desantom na Kreto oz. na letališče pri Chanii. Močne angleške enote so se z domačini nekaj časa uspešno branile, vendar so potem, ko so Nemci osvojili letališče, počasi zrinili domačo vojsko v hribe, nato pa se je le-ta z ladjami umaknila v Egipt. Pokopališče mladih ljudi (redko kateri je bil starejši od trideset let, precej jih je bilo mlajših od dvajset let) naju je še enkrat spomnilo na nesmiselnost vojne, ko morajo zaradi oholosti in prevzetnosti posameznikov umirati mladi ljudje!
To je bilo neke vrste tudi najino simbolično slovo od Krete.
O bazenčkih pred hotelčki pa nisem nič povedal: ker jih nikoli nisva uporabila! Pa tako sem kompliciral na začetku.
Na koncu je morda prav, da spregovorim še o miniaturnih cerkvicah, ki jih postavljajo ob cesti. Nekatere so prave mojstrovine. Po eni verziji naj bi bile postavljene tam, kjer se je kdaj zgodila kakšna nesreča, po drugi verziji pač tam, kjer so jih postavili ljudje v kakšen spomin. Prav prisrčne so...
Četrtek, 5.10.2017
Zgodaj zjutraj sva odrinila po obalni cesti proti Chanii in mimo nje do letališča na polotoku. Oddala sva avtočka (tudi to jutro je kašljal), ki naju je vseeno varno pripeljal na vse kotičke Krete. Še drobec čakanja na letališču in že smo bili v letalu, ki naju je tokrat popeljalo na Marco Polo. Na Marco Polu sva iskala direktni avtobus, da naju zapelje do letališča v Trevisu (sva ga videla ob odhodu na Kreto in tudi vozni red je objavljen na internetu).... pa ga ni bilo!!! Ker se letališče v Trevisu prenavlja, tudi direktni avtobus ne vozi. Je moja boljša polovica takoj angažirala svojo hčerko, da nama je poiskala najboljšo možno nadomestno logistiko: z letališkim avtobusom do železniške postaje Mestre, nato z vlakom (dve postaji) do Trevisa in z lokalnim busom št. 6 od železniške postaje do letališča... Mala malca za urco in pol, kolikor sva porabila za to pot.
Na parkirišču je bil najin avto kar osamljen. Moja boljša polovica se je potrudila do plačilnega avtomata in ni mogla verjeti, kako drago je bilo, saj je vendar pisalo, da je parkirišče za dlje kot 5 dni le 5 EUR/dan. No, ko sva bolje pogledala, sva videla, kaj sva narobe prebrala: 5 EUR je od petega dneva naprej, prvi štirje dnevi pa so precej dražji! Pa sva si spet "kupila" malo pameti....
Še malo zalog v trgovini na obrobju Trevisa in čez slabi dve uri sva že bila nazaj v Brdih.
STROŠKI (za dve osebi):
Letalske karte: 200 EUR
Najem avtomobila in bencin: 250 EUR
Prenočišča: 150 EUR
Izlet v Samarijo: 80 EUR
Vstopnine, parkirnina na letališču: 100 EUR
SKUPAJ: 780 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
