tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 01 Avg 2017 11:43 Naslov sporočila: ALZACIJA |
 |
|
Še v pdf obliki s slikcami:
www.mediafire.com/file/41zbz46942ziscp/Potopis_Alzacija.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Alzacija je pokrajina zahodno od Rena, ki sta si jo v preteklosti "podajali" Francija in Nemčija. Danes sodi pod Francijo, čeprav imena krajev in priimki tamkajšnjih prebivalcev kažejo na nemški izvor. Tudi glavno mesto, Strasbourg, kaže precejšnje nemške vplive. Ker gre tudi za vinorodno deželo, se nama je zdela kot nalašč za izhodišče kolesarjenja po vinskih poteh. Pa še en razlog je bil, zakaj je bila Alzacija še bolj zanimiva. Moja boljša polovica goduje 15. aprila, ko je na koledarju zapisana sv. Helena, alzaška kneginja. O njej nisva nikjer našla bolj konkretnih zapisov (življenjepisa ali česa podobnega), zato sva sklenila, da bova poskušala raziskati še to zadevo. Domov pa bi se vračala preko Schwarzwalda, si ogledala izvir Donave in tudi preučila, kje se prične kolesarska pot ob Donavi (informacija nama bo, vsaj tako upava, koristila kdaj v prihodnosti).
Načrt poti
Dan Datum Aktivnost
Sobota 22.7.2017 Zgodaj zjutraj na pot cca 8 ur z avtom, popoldne s kolesom v Strasbourg, z avtom morda do postojanke Fort de Mutzig nad Molsheimom
Nedelja 23.7.2017 Kolesarjenje po Heleninih stopinjah (Hunawihr, Riquewihr, Kayserberg, Turckheim, Colmar, Hunawihr), spotoma spomenik liniji Maginot
Ponedeljek 24.7.2017 Potep z avtom (Obernai, hrib Sv. Otilde, Natzwiller / Struthof, <Senonens, Rambervillers / St. Helene, Liepvre / Königsburg)
Torek 25.7.2017 Kolesarjenje po vinski poti (Kogenheim, Epfig, Itterswiller, Dieffenthall, Kintzheim, Selestat, Ebersmunster, Kogenheim)
Sreda 26.7.2017 Zjutraj se zapeljeva cca 100km (1,5 ure) v Furtwangen , kjer je eden izmed gorskih izvirov Donave (Breg) /če bo dovolj časa in volje, se lahko zapeljeva še do drugega izvira pri kraju St.Georgen, ki se imenuje Brigach/in naprej v Donaueschingen (30km, pol ure), kjer se prične Donavska kolesarska pot. Nato ob Donavi (si ogledava še: muzej na prostem v kraju Nuehausen (?), grad Sigmarinken in kraj Bieberach), prečiva vse do kraja Memmingen (160 km, 2 uri), kjer se ponovno pridruživa avtocesti in popoldne mimo Münchna nazaj domov.
Sobota, 22.7.2017
malo pred tretjo uro zjutraj sva štartala na Vrhniki. Imela sva srečo, da sva se vozila v nasprotni smeri kot je tistega dne potekala selitev narodov proti morju. Brez posebnih zapletov sva bila okoli poldneva že na nemško-francoski meji, ki sva jo prečkala severno od Stasbourga preko hidrocentral (Ren na tem mestu naredi otok, tako da sta v obeh straneh struge hidrocentrali, ena napaja nemško, drugo francosko omrežje) v bližini nemškega kraja Baden-Baden. Najin prvi cilj je bil kraj Bischwiller (zelo francosko zveni, kajne?), saj je bilo nekje v mojem spominu zapisano, da so v bližini tega kraja ostanki Maginotove linije. Maginotova linija je bila serija vojaških bunkerjev, ki so jo Francozi po prvi svetovni vojni zgradili kot zaščitno bariero pred morebitnim nemškim napadom. Ta se je v drugi svetovno vojni res zgodil, vendar so Nemci Maginotovo linijo preprosto obšli, tako da Franciji ni prav nič koristila. No, moj spomin je bil očitno "luknjičast", nobenega bunkerja nisva našla. Sva se pa sprehodila skozi simpatično mestece, kjer je bil ravno tržni dan.
Ker je bila ura še dokaj zgodnja, sva še malo raziskovala ta del Alzacije in se zapeljala do kraja Saverne, kjer leži lepa palača, danes namenjena šolskim dejavnostim. Kraj leži ob kanalu, ki povezuje reki Ren in Marne. Ker je potrebno vmes premagati kar nekaj višinske razlike, je na kanalu kar nekaj jezov, preko katerih morajo potovati ladje. Eden takih jezov je tudi v kraju Saverne, tako da sva si lahko v živo ogledala, kako so se ladjice spustile na nižji nivo in pot nadaljevale po kanalu. Saverne ima povsem spodobno pristanišče, kjer se lahko ladjice (oz. njihovi lastniki oz. krmarji) odpočijejo.
Hribovje Vogezi, ki Alzacijo loči od ostale Francije, se zahodno od Saverne najbolj zniža (celo pod 400 metrov), zato je mimo mesta postavljena avtocesta, ki Strasbourg povezuje s centralno Francijo. Povezave preko hribovja, ki so bolj proti jugu, so preko prelazov, ki so precej višji.
Nato naju je pot končno zanesla v kraj Illkirch-Graffenstaden (ponovno zveni zelo francosko, kajne? - ampak Francozi ga izgovarjajo po francosko: "ilkirš"), kjer sva imela rezervirano prenočišče. Bila sva prijetno presenečena, ko nama je lastnica razkazala studio, ki bo najin dom za tri noči. Dovolj prostorno, celo kuhinja je bila večja kot sva jo pričakovala.
Najina gostiteljica nama je svetovala, da je pot v Strasbourg najugodneje opraviti s tramvajem, saj zadnja postaja rdeče linije pripelje iz Starsbourga prav do Illkircha. Načrtovano kolesarjenje sva torej opustila (vmes je malo porosilo) in izbrala tramvaj, ki se je res pokazal kot dobra izbira.
Malo sva že bila pozna za ogled katedrale, zato sva se sprehodila po mestu, katerega stari del leži na otoku, ki ga naredi reka Ill. Od trga Kleber preko trga Gutenberg do katedrale, pa proti zahodu do "Petit France" (kjer so prav prijazni lokalčki) in nazaj. Strasbourg nama je bil všeč. Razmišljala sva tudi o tem, da bi se z ladjico popeljala po kanalu, vendar je bila ura že pozna in dan že zelo dolg, tako sva se ob mraku vrnila do najinega studia, kjer sva hitro zaspala.
Nedelja, 23.7.2017
Nočni dež je ponehal, zato sva bila kar optimistično razpoložena, ko sva se odpravila v smeri kraja Hunawihr, ki leži ob vznožju Vogezov. Do vznožja Vogezov sva prispela v kraju Saint Hippolyte in se v spremstvu vinogradov preko Rorschwira, Bergheima in Reibeauvilla zapeljala do Hunawihrja. Hunawihr je bil prav poseben cilj. Na isti dan, ko goduje sv. Helena, alzaška kneginja (15. april), goduje tudi druga alzaška svetnica, sv. Huna, ki je bila doma na področju današnjega Hunawihrja (po njej se dandanes kraj tudi imenuje, v tamkajšnji cerkvi je tudi njena grobnica).
Ko sva si ogledala cerkev in ugotovila, da bo tega dne v cerkvi celo maša (imajo jo enkrat na mesec), sva se zapeljala še nazaj do kraja Ribeauville, ki velja za enega izmed najbolj turističnih na tistem koncu. Sprehodila sva se skozi prijetno mestece, ki je prav očarljivo. Urica je hitro minila in že sva bila nazaj v Hunawihrju, kjer sva res ujela mašo. Čeprav nisva več najmlajša (do upokojitve imava le še kakšnih 10 let), sva ugotavljala, da sva bila pri maši najmlajša udeleženca. Po maši sva njihovo cerkovnico povpraša ali morda kaj ve o sv. Heleni (ni se bilo potrebno mučiti s francoščino, gospa je solidno govorila nemško). Ker sama ni nič vedela, je povprašala še drugo faranko, ki je po izobrazbi zgodovinarka. Tudi ta o sv. Heleni Alzaški ni nikoli nič slišala...
Najina neuradna domneva je torej sledeča: ime sv. Hune se je v teku let nekako "preoblikovalo" in je v naših krajih nastala sv.Helena. Torej gre po najini oceni za isto svetnico, le da se je ime "pomešalo". Moja boljša polovica je zato modro ugotovila, da bo godovni dan na 15. april sicer ohranila, vendar bo praznovala tudi 18. avgusta, ko goduje najbolj znana sv. Helena (mati cesarja Konstantina), ki je po izročilu našla tudi ostanke Kristusovega križa. Človek se res ne more zameriti nobeni od svetnic. Poleg tega je bolje praznovati dvakrat kot nikoli!
Sicer pa tudi sv. Huna ni kar tako. Čeprav je bila plemiškega rodu (živela je v 7. stoletju), je pomagala okoliškim ljudem in je danes zavetnica peric (bo že držalo, saj moja boljša polovica tudi rada pere.. no, danes ji pomaga pralni stroj...).
Poiskati sva morala še primerno izhodišče za pričetek kolesarjenja. Niti v Ribeauvillu (parkirišča so bila plačljiva) niti v Hunawihrju nisva našla primerne lokacije, zato sva se zapeljala še malo proti jugu do kraja Mittelwihr, kjer sva parkirala na tamkajšnjem trgu.
Skozi te kraje pelje tudi alzaška kolesarska vinska pot, ki pa je po najini oceni relativno slabo označena. Na nekaterih pomembnih križiščih ni jasnih oznak, v katero smer moraš zaviti in hitro se zgodi, da vsaj za nekaj časa skreneš s poti. No, midva niti nisva računala na to, da bi povsem sledila tej poti, čeprav sva se je kar nekajkrat dotaknila. Kolesarila sva iz kraja Mittelwihr do kraja Bennwihr, kjer sva po zahodnem obrobju sledila poti skozi vinograde in se pred Sigolsheimom srečala z označeno kolesarsko potjo. Po njej sva mimo Kinetzheima kolesarila do Kaysersberga, ki prav tako velja za izrazito turistično mesto. To je bilo kar res, ura je bila že preko poldne in v mestu je bilo res zelo živahno.
Kar po glavni cesti sva jo mahnila nazaj navzdol proti Kientzheimu, ki se je nama zdel skoraj lepši od Kayserberga, vendar je bil povem opustel - očitno reklama naredi svoje. Nato sva zavila proti Ammerschwihrju in po poljih (na koncu tudi malo po bolj glavni cesti) prispela v Ingersheim. Od tu naprej po označeni kolesarski poti poti Colmarju (vmes so se oznake kar nekam izgubile, vendar sva kar nadaljeval po kolovozu ob glavni cesti). Skozi Colmar so kolesarske poti zgledno označene.
Colmar je največje mesto v spodnjem delu Alzacije. Zato je glavno mesto departmaja "Haut-Rhin". Je prav tako lepo in prisrčno, vredno ogleda. Ponaša se tudi s lepo ohranjeno gotsko katedralo sv. Martina, ki je bila zgrajena že v 13. stoletju na temeljih romanske cerkve (zgrajena okoli leta 1.000). Znana je tudi po baročnih orglah iz leta 1755.
Zgodovina mesta sega tam pred leto 900 (leta 823 je omenjen kot "Columbarium Fiscum"). Nekaj čas je bilo samostojno, doživelo je celo švedsko zasedbo, poletu 1673 so ga zasedli Francozi, vendar le za kratko, saj je bilo mesto leta 1671 priključeno takratnemu nemškemu cesarstvu v pokrajini Alzacija-Lorena. Po prvi svetovni vojni je skladno z versajsko mirovno pogodbo pripadlo Franciji, v letih 1940 do 1945 je bilo del nacistične Nemčije, po drugi svetovni vojni je ponovno pripadlo Franciji.
Po kolesarskih poteh sva nadaljevala mimo letališča proti severu in se ustavila na krožišču, kjer na sredini stoji kopija kipa svobode (original je postavljen v New Yorku). Skozi Housen in Bennwihr sva se zapeljala še do najinega izhodišča (pot je bila dolga cca 40 km).
Ker je bilo popoldne kar zgodnje, sva se z avtom vračala malo naokrog. Kar preko Rena med Marckolsheimom (v bližini je tudi eden izmed bunkerjev na Maginotovi liniji, tako da sva si ga končno lahko ogledala) in Wyhl-om, nato sva si mimogrede v kraju Rust od zunaj ogledala še zabaviščni Europapark (se je vpitje z vlakcev smrti kar precej slišalo) in pri kraju Rhinau zopet prečkala Ren (tokrat z brezplačnim trajektom). Le še vrnitev do prenočišča in lep dan je bil mimo.
Ponedeljek, 24.7.2017
Vremenska napoved za ta dan je bila bolj deževna. Se je kar uresničila. Ampak ta dan sva planirala pot z avtomobilom, zato naju tudi morebitni dež ni motil tako hudo. Prvi postanek je bil v kraju Obernai, ki ima prav prijeten center in lepo katedralo. Še dež se naju je usmili in naju pustil malo pri miru. Ko sva pogledovala proti hribu sv. Otilde, ki je bil še v megli, sva malo dvomila ali si bova lahko ogledala najin naslednji cilj v celoti. Vendar naju ima očitno nekdo tam zgoraj kar rad, saj se je med najinim postankom na hribu, kjer stoji srednjeveški samostan in cerkev z grobnico sv. Otilde (zavetnice Alzacije) zjasnilo in posijalo je sonce. Samostan je danes namenjen duhovnim vajam, dogajanje je bilo videti kar živahno. Razgledi s hriba so bili prav očarljivi, čeprav so megle deloma skrivale dolino pred nami.
Naslednji postanek je bil v koncentracijskem taborišču Struthof nad krajem Natzwiller. To je bilo najbolj zahodno ležeče koncentracijsko taborišče v nacistični Nemčiji. Ustanovljeno je bilo kot delovno taborišče, vendar so težki delovni in življenjski pogoji (pomagali so tudi medicinski "poskusi" na ljudeh, ki so jih izvajali trije nacistični "zdravniki") pripomogli k temu, da se praktično vsak tretji taboriščnik nikoli ni vrnil domov. V tem taborišču je bil zaprt tudi Boris Pahor, tržaški pisatelj, rojen leta 1913. O življenju v tem taborišču in drugih, kjer je bil zaprt, je že leta 1967 napisal odmeven roman "Nekropola", katerega prvi prevod v italijanščino je izšel leta 1997, leta 2008 pa je bil celo proglašen za najboljšo tujejezično knjigo v Italiji. Njegov spomin je zabeležen tudi v samem taborišču, kjer je zraven karikature dodan njegov citat ("A kaj, nobeni panoji ne bodo mogli nikoli podati razpoloženja človeka, kateremu se zdi, da je njegov sosed dobil v železni skodeli za pol prsta več rumene tekočine. Seveda, lahko bi kdo upodobil oči in jim dal posebno srepost, ki jo ustvarja lakota; vendar ne bi mogel oživiti nemira ustne votline ne samovoljnih teženj požiralnika").
Naslednji postanek je bil kraj Sainte-Helene (Sainte-Helene-des-Vosges), kjer je obstajala še zadnja minimalna možnost, da kaj izveva o alzaški kneginji sv. Heleni. Žal sva bila neuspešna, kraj se le tako imenuje, cerkev ni posvečena sv. Heleni, ampak sv. Juriju, kar se je nama zdela prijetna slučajnost. Na poti nazaj sva se najprej ustavila v opatiji Autrey, kjer nekaj starih patrov poskuša ohranjati opatijo (no, imajo tudi kakšnega mlajšega, vendar uvoženega iz Afrike, saj je v Franciji pomanjkanje duhovnikov še bolj izrazito kot v Sloveniji).
Na drugo stran Vogezov sva se zapeljala skozi plačljiv predor in se za konec dvignila še do gradu Haut-Koenigsburg, ki so ga lepo obnovili v začetku 20.stoletja. Njegova prva omemba sega v 12. stoletje, zaradi dobre lokacije je bil strateška utrdba, ki so jo koncem tridesetletne vojne požgali Švedi leta 1633. Danes je ena najbolj obiskanih alzaških turističnih znamenitosti.
Proti koncu ogleda naju je ujel dež, vendar ni bilo kaj hujšega.
Torek, 25.7.2017
Kolesarjenje sva pričela pri opatiji v kraju Ebersmunster. Kar po cesti (sicer je bilo malo prometa) sva dosegla obronke Vogezov v kraju Dambach-la-Ville, tipičnem alzaškem mestecu z vinogradi v okolišu. Preko Schwerwillerja sva po kolesarski poti dospela v Chatenois, kjer sva se malo ustavila, tudi zato, da sva malo vedrila (vmes se je malo vlilo). Iz Chatenoisa še v Kintzheima in nato v večji kraj Selestat, ki se ponaša z očarljivim starim mestnim jedrom. Ulice v središču so bile zaprte za promet, ker je bil semanji dan. Ker se je ponovno pričelo pripravljati k dežju, so branjevci že pospravljali svojo ponudbo. Ogledala sva si še njihovo katedralo in se odpravila proti Muttersholzu. Pot je vodila preko travnikov, kjer so se zbirale štorklje. Na poti nazaj proti Ebersheimu sva še malo vedrila (ploha je bila na srečo kratkotrajna) in se dokaj suha vrnila do najinega avtomobila (prevoženih cca 35km).
Še pot domov, zvečer pa še malce v Strasbourg.
Sreda, 26.7.2017
Po dogovoru sva ključe najinega malega stanovanja že ob šestih zjutraj predala lastnici in se odpravila proti izviru Donave. Dokaj dobra cesta mimo Offenburga po dolini reke Kinzig naju je pripeljala v osrčje deževnega Schwarzwalda, na koncu je sledil še vzpon proti kraju Furtwangen, v katerega bližini je eden izmed izvirov Donave oz. njene predhodnice, rečice Breg, ki je ena izmed njenih izvirov. zapeljala sva se prav do parkirišča, ki je v bližini izvira, samega izvira pa nisva obiskala, ker je preveč deževalo. Nadaljevala sva do kraja Donaueschingen, kjer se Breg združi z rečico Brigach in od tam naprej se reka imenuje Donava. V kraju je tudi simbolični izvir Donave, lepo urejen na obrobju grajskega parka. Vreme se naju je ravno toliko usmililo, da sva se v suhem sprehodila do tja. Drugih načrtov sploh nisva več skušala uresničiti, ker je preveč deževalo. Z nekaj obvozi in postankov v Raublingu sva v Neblo prispela že malo po šesti uri zvečer. Dež je ponehal šele po avstrijskih predorih...
Stroški:
- prenočišče: 140 EUR
- potni stroški, vinjeta, predori: 200 EUR
- vstopnine, tramvaj: 60 EUR
Skupaj: 400 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
