tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 25 Maj 2017 08:01 Naslov sporočila: JUŽNA AFIKA - III. DEL: JOHANESBURG - KRUGER PARK - SWAZILAN |
 |
|
POTOPIS JUŽNA AFRIKA
III.DEL: JOHANESBURG - KRUGER PARK - SWAZILAND
Se v "pdf" formatu s slikcami:
www.mediafire.com/file/ey67dpn11qedo14/Potopis_Juzna_Afrika_III.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
7.5.2017
Zjutraj sva vstala dokaj zgodaj, da se izogneva jutranji gneči. Po avtocesti sva šla v smeri Nelspruita, ki je že povsem blizu Krugerjevega parka, najinega cilja za naslednji dan. Spala sva malce bolj severno, ker sva v tem dnevu želel prevoziti vsaj del panoramske ceste po planotah osrednje J. Afrike. Tako se je v najini navigaciji kot prvi cilj pojavil kraj Sabie (enako se imenuje tudi rečica, ki izvira v tistih koncih in nato teče skozi Krugerjev park). Ko sva se dvigovala proti planoti, se je pokrajina izrazito spreminjala. Širne ravnice nad Johannesburgom, kjer je rasla predvsem koruza, so zamenjali hribi, v dolinah z vodo so rasli agrumi, na planotah pa so bile plantaže borovcev in evkaliptusa. Imajo kar zanimiv sistem. Ko drevesa dovolj zrastejo, naredijo golosek, potem ostanke požgejo in ponovno pogozdijo z mladimi drevesi. Les so včasih uporabljali predvsem za podporne tramove v rudnikih. J. Afrika je bogata z rudami, to so stara gorstva, v katerih so našli dosti zlata in diamantov, danes pa je najpomembnejša ruda, ki jo kopljejo, platina.
Cesta iz Johannesburga proti Nelspruitu se sicer najprej znatno spusti, saj je Johannesburg na planoti s povprečno nadmorsko višino 1.500 do 1.600 metrov, Nelspruit pa na 700 metrih. Toda Sabie je zopet v hribih, saj je na višini cca 1.200 metrov, okoliški hribi pa so celo višji od 2.000 metrov. To hribovje očitno zadržuje (ali celo ustvarja) oblake, kar pomeni, da je količina padavin precej večja od južnoafriškega povprečja. Zato je narava bolj zelena in tudi gozdovi lahko uspevajo.
Sabie je živahno mestece z bogato turistično ponudbo, ponujajo hribolazenje, vožnje s kanuji, kanjonig in še kakšna aktivnost na prostem bi se našla pri njih. Po krajšem postanku so bili najin naslednji cilj tolmuni in slapovi Mac-Mac, ki ležijo nekaj kilometrov bolj severno. Vode je bilo kar precej, zelenja naokrog tudi, kar razumela sva, zakaj cesti po tej planoti rečejo tudi panoramska pot. V nadaljevanju sva malo skrenila z načrtovane poti do manjšega kraja Pilgrim`s Rest, znanega po rudnikih zlata. Zanimivost tega mesteca je v tem, da je danes mesto muzej. V njem so obnovili stare hiše tako kot so bile koncem 19-tega in v začetku 20. stoletja. Prav prijazni kotički in lepo mestece.
Preko Graskopa sva se zapeljala do razgledišča "God`s Window" (božje okno), kjer je razgled nad prepadnimi stenami porti vzhodu res lep. Ker smo bili kar visoko (cca 1.600 metrov nad morjem, ravnica podaj pa okrog 800 metrov nad morjem), so bili razgledi res lepi. Malce naprej je bil na vrhu hribčka pravi deževni gozd, tudi rastje je bilo zelo bujno, skoraj džungelsko.
Naslednji cilj so bili Berlinski slapovi (Lizbonske sva spustila), tam so se naju "prijela" pregrinjala, s katerimi ima moja boljša polovica prav posebne namene (naj bi iz njih nastale blazine za klop v najini hiški v Brdih). Slapovi so bili kar precej vodnati, prav lepi, vendar po Viktorijinih slapovih malo manj mikavni.
Naslednji postanek je bila na sotočju dveh rečic, "Blyde" in "Treur", ki se stekata v ozki soteski, v bližini je na tudi slap na rečici "Treur", kraj imenujejo "Bourke's Luck Pot Holes". Zelo slikovito!
Naprej teče skupna reka, poimenovan "Blyde" in ta rečica ustvari lep kanjon, ki je bil najin naslednji cilj. Ni samo kanjon tisti, ki si res zasluži občudovanje, nad njim se pnejo zelo zanimivi hribi, tri kopičaste vrhove enega ob drugem so imenovali "Three Roundavels". Razgledišče je na višini cca 1.400 metrov nad morjem, gladina jezera v zajetju nad jezom pa okoli 700 metrov nad morjem. Popoldansko sonce, ki je lepo osvetlilo hribe na drugi strani soteske, je zelo poživilo pogled in misliva, da nama je uspela tudi kakšna lepa fotografija.
Počasi se je bližal večer, zato naslednjih postankov do prenočišča v kraju Hazyview nisva več načrtovala. Čeprav naju je navigacija peljala nazaj v smeri Sabie, sva pot nadaljevala proti severozahodu in obkrožila hribovje nato po severni in vzhodni strani. Vmes sva se peljala celo skozi tunel (Strydom), ki velja za strašno znamenitost na tisti cesti (sicer je res, da drugje na tej poti tunela nisva srečala). Par deset metrov dolga luknja si sicer po naših merilih komaj zasluži ime tunel, ampak očitno se jim tam zdi zelo imenitno, da ga imajo (na obeh straneh so bile obcestne prodajalne).
Nato sva že prišla v spodnji tok reke "Blyde", ponovno bolj na planoti, cca 500 metrov nad morjem, kjer so se vrstile plantaže agrumov. Še po vzhodnem obrobju hribovja in že ponoči sva prispela v Hazyview, z malo sreče našla najino prenočišče, nekaj prigriznila in padla v posteljo. Ta dan je bi res kar naporen!
8.5.2017
Kruger park!
Končno! Ali bova videla tudi kakšnega levčka? Na jutranjih poročilih sva zasledila, da je prejšnji dan iz parka pobegnilo 5 levov, ki so se napotili proti Swazilandu. Slabi obeti! Pa vseeno, morda je le kakšen počakal na najin obisk v Krugerju...
Skozi "Numbi" vrata sva se zapeljala v park in najprej naredila manjši krog tam v bližini. Za pot po Krugerjevem parku se je potrebno kar dobro organizirati. Njegova površina je približno enaka polovici Slovenije, glavne ceste v parku so asfaltirane, manjše (povezovalne) pa makadamske. Ker ne gre za puščavsko okolje, so tudi makadamske ceste dobro utrjene in ne predstavljajo nikakršne ovire za manjši avto, kakršnega sva imela midva. Dovoljena hitrost je 50 km/uro na asfaltirani cesti in 40 km/uro na makadamski cesti, v praksi to pomeni, da zaradi postankov, ko opazuješ živali, lahko računaš s povprečno hitrostjo 20 do 25 km/uro. Drugače povedano, če se želiš zadržati v parku pet do šest ur, je primerna načrtovana pot 100 do 150 kilometrov. Iz parka lahko izstopiš na poljubnem izhodu, vendar moraš park do določene ure zapustiti, drugače plačaš kar precejšnjo kazen.
Midva sva se najinega načrta kar držala. Imela sva srečo z izbrano potjo, saj sva videla večino živali, ki v parku živijo: slone, antilope vseh vrst, zebre, žirafe, bivole, celo nosoroga, leva z dvema levinjama, povodne konje in krokodila.
Moja boljša polovica je bila najbolj očarana nad žirafami... (saj jaz sem tudi, ampak nad drugo vrsto žirafe, nad tisto, kjer v pivnici postrežejo "MAXI" pivo...)
Verjetnost, da bi videla leoparda, se nama je že prej zdela minimalna, tako da nisva bila na koncu nič razočarana. Res lep in bogat dan.
9.5.2017
tega dne je bil načrtovan drugi dan v parku. Ampak: saj sva prejšnji dan srečala že vse živali, ki sva jih načrtovala. Torej plačati še eno dnevno vstopnino...
Mojo boljšo polovico je zamikal Swaziland, ki niti ni tako daleč stran od Hazyviewa (le kakšnih 200 kilometrov od meje sva bila). Mi je dala malo pogledati, kakšna dežela je to, je obljubila, da me bo peljala v etno vasico, kjer si bova lahko ogledala njihove plese (tako kot je pisalo, tudi punce plešejo le v krilih, zgoraj pa so le poslikane - dovolj zanimiv argument, ki je prepričal tudi mene!), šla na kosilo v restavracijo, ki so jo priporočili najini znanci, saj so tudi oni tam dobro jedli...
Pot se je kar malce vlekla, vendar se na cestah v J. Afriki dosegajo kar lepe povprečne hitrosti in tako sva bila že kmalu po deseti uri na meji. Mejne formalnosti naju niso dosti zamudile (viza ni potrebna, plačati je potrebno le majhno pristojbino za ceste), denarja ni bilo potrebno menjati, saj tudi v Swazilandu jemljejo rande (imajo sicer svoj denar, ki pa je fiksno vezan na rand). V etno vasici sva bila malo po enajsti uri, program s petjem in plesom se je že začel...
Kakšno razočaranje: plesalke niso bile pobarvane, ampak zadekane!!!
Očitno so malo prilagodile svoj stil! Pa ne po tisti prvinski modi, ampak bolj po modernih smernicah! Saj so lepo plesale in pele, ampak.... No, moji boljši polovici je bilo kar všeč.
Je bilo pa zanimivo vodenje po etno vasici, ki je bila tam postavljena. To naj bi bila najbolj tipična vasica, domovanje odraslega moškega, ki je poročen z dvema ženama. Moški si žensko lahko kupi, uradna cena je 17 krav. Vendar: da lahko kupi prvo ženo, mora teh 17 krav najprej zaslužiti. Zato je že pri prvi poroki razlika v letih precejšnja, moški preko 30 let, ženska okoli 15 let. Pri drugi poroki (zopet je treba prislužiti 17 krav) je razlika še večja: moški kakšnih 45 let, ženska okoli 15 let. Tretje poroke običajno ni. Moški (cel zgaran) prej umre...
Malo bolj preprosto je za kralja, ki ima več denarja, zato si lahko privošči več žena. Njihov prejšnji kralj je imel 49 žena (in preko 300 potomcev), sedanji je bolj skromen, saj ima "le" 14 žena pri svojih 49 letih.
Kakšna je dinamika njihovega življenja in kako pomembna je vloga stare matere, pa je najbolje, če poizveste kar tam, v Swazilandu....
V bližini sva si na koncu doline ogledala še slap, nato pa naprej. Najin cilj je bila restavracija, katere koordinate in naslov sv dobila od najinih predhodnikov. Imela sva kar nekaj sreče. Kmalu po izvozu na glavno cesto v smeri glavnega mesta sva videla oznake za slapove Mvubu ("Mvubu Falls") in tista restavracija je bila tam zelo blizu. Res sva jo našla, vendar je bila zaprta. Ura je bila okoli dveh popoldne. Sva se sprehodila okrog in opazila, da nekdo ropota v hiši. Služkinja je očitno čistila. Sva povprašala ali je zaprto. Odgovor je bil pozitiven, vendar naju je potem vprašala, kaj želiva. Ko sva ji pojasnila, da sva želela nekaj prigrizniti, nama je rekla, naj malo počakava, bo poklicala lastnika. In res, čez dobrih pet minut je prišel lastnik, nama povedal, kaj lahko ponudi in kljub temu, da sva naročila le dve jedi (ki sta običajno porcija za enega človeka), nama je skuhal in postregel!!! In prav okusno je bilo (piščanec v zanimivi omaki, mehka govedina z gobicami, za prilogo zvitki iz koruzne moke, mnammmmi....). Tudi cena (vključno z buteljko vina) je bila povsem sprejemljiva, dobrih 15 EUR. Ko sva se mu na koncu zahvalila, ker se je tako potrudil za naju, sva bila po njegovem odgovoru že skoraj šokirana: "Veste, vidva imata denar, jaz ima hrano, ki jo želim prodati. Ali ni povsem razumljivo, da se za to malo potrudim?"
Takšna podjetnost sredi Afrike naju je res osupnila!
Sicer je Swaziland urejena in čista dežela (precej drugače kot Južna Afrika). Očitno je njihov kralj kar moder vladar, od svojega desetega do osemnajstega leta se je šolal v Angliji. Takrat oziroma celo od njegovega tretjega leta, ko mu je umrl oče (prejšnji kralj), je v njegovem imenu vladala njegova mama, mati kraljica. Kralj je postal na osnovi Swazi zakona, da je dedič najmlajši edinec (torej je bila njegova mama verjetno 49. žena prejšnjega kralja, ker so ostale žene imele že več otrok). In zato Swaziji pravijo, da se njihov naslednji kralj še ni rodil, saj je sedanji še kar pri močeh (in bo verjetno imel še nekaj žena).
Swazilanda Angleži nikoli niso osvojili, očitno na tistem področju ni naravnih bogastev, ki bi jih zanimala. V ta pretežno hribovit svet (čeprav nadmorska višina ni zelo visoka, večinoma okoli 1000 metrov nad morjem) so se že stoletja nazaj umaknila tri plemena, ki se niso želela mešati v spore in spopade med Angleži in domorodci (Zuluji). Očitno so se dobro odločili, saj imajo še danes mir.
Še po njihovi panoramski cesti preko Pig`s Peaka sva se zapeljala in mejo prečkala pri kraju Jeppes Reef. Se je že večerilo, čakalo naju je še kar nekaj poti do najinega prenočišča... Meje med Swazilandom in sosednjimi državami se zaprejo zvečer ob 20h, ponoči se ne da priti v ali iz državice.
Je pa bil izlet v Swaziland zelo prijeten!
10.5.2017
Za pot nazaj proti Johannesburgu sva izbrala panoramsko cesto preko Sabieja v Lyndenburg. Cesta je v dobrem stanju, ker se ves čas voziš po grebenih, so razgledi res lepi. Dvignila sva se celo preko 2.000 metrov.
V Lyndenburgu sva si ogledala še najstarejšo cerkev v pokrajini (pozneje so v njeni bližini zgradili moderno, višjo) in staro šolo (en prostor, zelo me je spominjala na tisto iz nadaljevanke "Hišica v preriji"). Še malo kroga sva naredila preko kraja Roossenekal (sem mislil, da bodo tam rasle kake rožice, glede na ime kraja, pa jih ni hotelo biti). V Stoffbergu (tam okoli se pridela precej koruze in ostalega žita) sva se usmerila proti Pretorii, njihovemu glavnemu mestu.
Želela sva si ogledati center mesta, nekaj problemov sva imela s parkiranjem, vendar je bil tisti enourni sprehod povsem spodoben. Pretoria je mešanica malo starejšega in modernega mesta, na osrednjem trgu je Krugerjev spomenik. In to je bil tudi edini belec, ki sva ga v Pretorii videla!
Se je že večerilo, ko sva se odpravila proti Johannesburgu, imela sva srečo, da na najini avtocesti ni bilo pretirane gneče, tako da smo se le nekajkrat povsem ustavili,drugače je promet potekal kar tekoče.
Brez problemov sva našla najino prebivališče (isto kot že prvo noč, ko sva tam prespala).
11.5.2017
Johannesburg se je pričel razvijati šele v drugi polovici 19. stoletja, ko so tam odkrili zlato. Danes je finančno središče J. Afrike. Naju je malo zanimal drugi kotiček, ki mu pravijo Sun City. K zlatu so sodile vedno tudi igre na srečo, ki pa so bile v J. Afriki prepovedane. Zato so igralnice postavili v zavetju hribov "Pilansberg", v skritih dolinah, ki niso bile vsakomur dostopne. ker je v teh hribih dovolj vode, je tudi danes ta konec prijeten (zelen, poraščen) in urejen. Malo sva pofirbcala po notranjosti hotela "Palace" (kar bogato, ni kaj), se sprehodila po livadah ob golf igrišču do jezera in je že bila polovica dneva mimo. Še pot nazaj proti Pretorii oz. Johannesburgu (videla sva še veliko delujočih rudnikov, dandanes kopljejo predvsem platino).
12. 5.2017
Zadnji dan. Preko noči je deževalo, jutro je bilo vetrovno in hladno (samo 6 stopinj). Zapeljala sva se do "Apartheid" muzeja (sedaj še bolj razumeva, zakaj je belce v J. Afriki tako strah, njihov teror nad črnci je bil zares nečloveški), nato še preko do zabaviščnega parka (zaradi mraza je bilo komaj kaj obiskovalcev), kjer sva si ogledala nekdanji rudnik zlata (zapeljejo do drugega nivoja, cca 79 metrov globoko pod zemljo), na koncu predstavijo še način vlivanja zlata za zlate palice (sicer uporabljajo baker, ne zlata), eno izmed njih (mislim, da smo pozlačeno, ne zlato) imajo spravljeno v sefu in po koncu predstavitve jo pripeljejo pred občinstvo, ki se je lahko dotakne (tokrat sva bila celotno občinstvo le midva, čeprav je bilo prostora za nekaj sto ljudi).
Še skok na drugo stran ceste, kjer je igralnica, malo sprehoda po njej, potem še kosilo v eni izmed njihovih restavracij; zopet sva si privoščil morsko hrano, celo školjke - ostrige (biserov ni bilo v njih), ki jih postrežejo surove, le z limoninim sokom (naju niso prepričale).
Le še skok do letališča, oddaja avtomobila, zadnji nakupi v "duty free" in pot nazaj se je pričela.
13.5.2017
Žal tokrat nisva imela dodatnega prostega sedeža, tako da je bila pot precej bolj naporna. Potrebno je bilo počakati še nekaj ur v Parizu in že smo leteli proti Brniku.
Na Brniku so naju cariniki takoj postavil na stran (očitno sva bila edina potnika, ki sta pripela iz bolj zanimivih dežel) ter detajlno pregledali najino prtljago (sva se zamudila več kot četrt ure zaradi tega). Saj so bili prijazni, ampak tudi zelo firbčni, so želeli še videti, kaj imava, pot kovčkov preko rentgena ni bilo dovolj!
Kar utrujena sva se doma zavalila na kavč. Ampak kot navadno: bilo je naporno in prijetno.
Enotna sva si bila v tem, da to potovanje ne sodi med najine dosedanje tri najljubše destinacije. Naravne danosti so naju sicer pozitivno presenetile, navdušili so naju vsi parki, še zlasti manj znani Karoo, srečala sva le prijazne ljudi, niti se nisva počutila nikdar v nevarnosti. Vendar pa so naju visoke zidane ograje z dodatno bodečo žico ali električno žico zelo odbijale in nama vsiljevale občutek nelagodja. Skoraj vsako prenočišče je bilo opremljeno z vsaj štirimi vrati (železnimi, lesenimi, celo vrsto ključavnic, alarmnimi napravami), pa sva spala v predelih, ki veljajo za mirna. Pri poročilih so nenehno poročali o nemirih, ki so bili najpogostejši v okolici Johannesburga, razlike med bogato manjšino in izjemno številčnim revnim prebivalstvom, ki živi na vseh mestnih obrobjih, so zelo velike. Očitno se belci držijo povsem zase v posebej odmaknjenih predelih, saj jih skorajda nisva srečevala.
Prav tako kot v ostalih revnih državah je povsod po mestih veliko odpadkov, zlasti predmestja so dobesedno nastlana z odpadki. Tudi o varčevanju z embalažo ne razmišljajo, saj v trgovini vsako stvar prebogato zavijejo v plastične vrečke. Prav posebej se jih je potrebno braniti…
Še stroški:
Letalske karte do Johannesburga in nazaj: 1.300 EUR - 600 EUR (voucher) = 700 EUR
Letalske karte po J. Afriki in v Zambijo: 800 EUR
Najemi avtomobilov: 500 EUR
Bencin in cestnine: 400 EUR
Prenočišča: 450 EUR
Vstopnine in vize: 500 EUR
Ostali stroški (hrana, darila ipd.): 500 EUR
SKUPAJ za oba: 3.850 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
