tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 15 Sep 2016 09:23 Naslov sporočila: JUŽNA ITALIJA |
 |
|
JUŽNA ITALIJA
Še v pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/download/b0g4r2frxwe5irs/Juzna_Italija_potopis.pdf
In še pot, ki sva jo ubrala:
www.mediafire.com/download/55r03dfd7rm9iqj/Pot_Juzna_Italija.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Najbolj južni del italijanskega škornja je bil še »neosvojen«. Že večkrat v mislih, vendar do realizacije še ni prišlo. Kako tja? Z letalom ali z avtom? Ker je do Barija manj kot 1.000km, je na koncu pretehtala odločitev za avto. In tako je nastal tudi načrt:
Dan Pot Ogledi:
3.9 Sobota Neblo – Mattinata (zgodaj zjutraj na pot, 900 km, vožnje cca 9 ur) Ortona (grob sv. Tomaža apostola), Lesina (lago di Lesina), Peschichi, Vieste
4.9 Nedelja Mattinata – Taranto (350 km) Lucera, Troia, Castel del Monte, Bari, Polifnano, Alberobello (truli), Locorotondo, Martina Franca, Taranto
5.9 Ponedeljek Krog po »petki« (250 km) Oria, Mesagne (Torre Cuazetto), Brindisi, Lecce, Otranto, Santa Cesarea Terme
6.9 Torek Taranto – Pizzo (300 km) Ginosa, Matera, Roseto, Castella, Catanzaro
7.9 Sreda Pizzo in krog navzdol Pizzo, Tropea, Palmi, Scila, Locri
8.9 Četrtek Pizzo – Cosenza (hribi, direktno le 100 km) Parco nazionale della Sila
Krožni pohod cca 3 ure na Colli Perilli (1749m) od Lago Arvo (1300m), poti 420 in 438
9.9 Petek Cosenza – Marina di Camerota (250 km) Cosenza, Papasidere, Maratea (kip odrešenika), (Agripoli), Marina di Camerota
10.9 Sobota Marina di Camerota – Monte Cassino (250 km) Benevento, Monte Cassino
11.9 Nedelja Monte Cassino (Assisi) – Vrhnika (cca 850 km) Assisi
3.9.2016 (sobota)
Zgodaj zjutraj (okoli pol treh) sva krenila na pot. Po uri in pol vožnje sva že bila pred Benetkami in se tam usmerila na obalno cesto proti Raveni (cca 80 km krajša kot po avtocesti preko Padove in Bologne). Malo sem se »držal« romunskih voznikov pred seboj, ki so očitno vedeli, kje so radarji: običajno so vozili 20 do 30 km nad omejitvijo, ko se je približal stacionarni radar, pa so ustrezno zmanjšali hitrost. Ali so bili prav obveščeni, bom verjetno zvedel čez nekaj časa (če dobim po pošti kakšno sporočilo o prekoračitvi hitrosti in posledični kazni). Tako sva bila ob zori že pred Raveno. Pot sva nadaljevala po obalni cesti proti Riminiju in se tam priključila na avtocesto. Nato je krmilo prevzela moja boljša polovica, jaz pa sem malo oddremal. Šele pri Pescari sva se zopet zamenjala. Najin prvi cilj je bil že blizu. Malo pred deseto uro sva zapeljala v Ortono, mesto na obali Jadranskega morja. Največja znamenitost tega kraja je bazilika, v kateri je grob apostola Tomaža (pri nas je bolj poznan kot »nejeverni« Tomaž). Pa sva si prej ogledala še obnovljene ostanke gradu na obali. Celo brez vstopnine se je izšlo. Še malo sprehoda skozi mestece in ponovno na pot.
Naslednji postanek je bil že na »ostrogi« (polotok Gargano), ob laguni v kraju Lesina. Laguna je sicer velika, vendar brez večjega stika z odprtim morjem, tako da je voda v njej precej kalna in zamuljena.
Nič kaj posebnega. Pa naprej po obali naokrog in prečkanje preko do kraja Peschichi (na hribčku nad mestom)
ter še do največjega kraja na tem koncu: Vieste. Spremljal naju je lep borov gozd, skozi okno avtomobila je prav prijetno dišalo po borovcih. Vieste je najbolj znan po svojih belih pečinah in belem stebru na plaži, ki se je verjetno nekoč držal pečin, danes pa kot osamelec molče čuva peščeno plažo pod mestom. Lepa plaža, lep steber, dovolj časa za kratek počitek.
Pa še malo naprej do najinega prenočišča nad zalivom Baia di Vignanotica, kjer sva prenočila v nekdanji gorski koči (prav lepo urejene sobe), od katere so naju s kombijem zapeljali prav do plaže, tako da sva se lahko že malo namočila v morju. Plaža naju je prijetno presenetila. Ni bila peščena, ampak je bila podlaga iz kamenčkov, okrog so se dvigali mogočni beli klifi, voda je bila topla in čista… Prava uživancija po prvem dnevu.
Pa ga še ni bilo čisto konec. Sva skočila še do kraja Monte Sant'Angelo, ki se nama je na papirju zdel čisto blizu. Pa ni bilo čisto tako. Cca 40 km po vijugasti cesti se nenadoma zdi daleč. Vendar sva bila nagrajena s prelepimi pogledi s hriba, na katerem je kar veliko mesto. Njegova največja znamenitost je votlina, ki je danes spremenjena v cerkev, posvečena nadangelu Mihaelu. Na tem mestu se je po izročilu prikazoval nadangel Mihael ob koncu petega stoletja škofu iz Siponta in mu priporočil, naj na tem mestu zgradi cerkev in tako bo njegova škofija obvarovana pred vdori poganskih tujcev. No, to je bilo najino prvo srečanje z nadangelom Mihaelom, ne pa tudi zadnje. Kmalu sva namreč ugotovila, da je Mihec na južnem koncu Italije pravi frajer (pogosto je njegov kip ali slika zelo blizu glavnega oltarja, če ne kar na njem).
4.9.2016 (nedelja)
Ker ima dan omejeno število ur, načrt pa je bil zelo pogumno zastavljen, sva se modro odločila, da bo Bari ostal za kdaj drugič. Po obalni cesti sva se skozi Mafredonio in Margherita di Savoia (velike soline) zapeljala v Barletto. Iskala sva največji bronasti kip, ki je ostal v Barletti zato, ker je v bližini potonila ladja, s katero so ga peljali proti severnemu Jadranu.
»Eracleo« oz »Colosso« je 5-metrski bronasti kip (največji bronasti kip iz rimljanskega obdobja) iz 4.st. in verjetno predstavlja bizantinskega cesarja Valentinijana (umrl 375). Benečani so ga ukradli v Carigradu, ampak do Benetk pa ni prišel… V mestu je še lep grad (ogled je bil brezplačen: vsako prvo nedeljo v mesecu imajo v Apuliji brezplačni vstop v muzeje in druge znamenitosti), ogledala pa sva si tudi ostanke nekdanje srednjeveške krčme, ki je prav tako preurejena v mini muzej.
Ko sva šla že proti avtu, sva zaslišala slovensko govorico: bila sta dva Kranjčana, ki sta se prav tako potepala po tistih koncih. Na kratko smo poklepetali in si zaželeli prijetno pot.
Pot sva nadaljevala v smeri Castel del Monte, skrivnostne trdnjave Friderika II, ki je povsem geometrijsko skladno oblikovana: 8 soban je povezanih z vrati, v obzidju so še servisna stopnišča. Grad je postavljen na vzpetini, nikoli ni bil posebej varovan, bolj je bil namenjen dnevnim gostom, ki so v tem gradu razmišljali, debatirali ali le lenarili… Morda je bil to tudi lovski grad, zgodovinarji si niso povsem edini. Na gradu ni bilo spalnih prostorov, tako da so si morali gostje proti večeru poiskati prenočišča v bližini.
Na poti proti parkirišču sva še enkrat srečala tista dva Kranjčana in to je bilo tudi zadnjič na poti, da sva slišala slovensko govorico (še koga drugega, ne le od sebe).
Naslednji postanek je bil še bolj zanimiv: Alberobello je znan po svojih »trulijih«, to so okrogle, pritlične stavbe iz kamnov. Tudi stožčaste strehe so kamnite. Najverjetneje so prebivalci uporabili to rešitev zaradi izogibanja davkom. Ko so kraljevi nadzorniki prihajali na obračun davkov, so prebivalci hiške hitro odkrili, saj so bile obdavčene le dokončane hiše, truliji brez strehe pa to niso bili. Ko so se nadzorniki umaknili, so truliji hitro dobili streho nazaj, denar pa je ostal pri prebivalcih, ne pa v kraljevi blagajni. Je prav velik del mesta tako narejen, v nekaterih trulijih so urejene prisrčne trgovinice, nekateri pa so še zmeraj namenjeni prebivanju. Danes služijo kot dodatna turistična zanimivost tudi apartmaji, ki so urejeni v njih in na voljo za spanje turistov, ki jih prinese v tiste konce. Mogoče bova poskusila naslednjič, če prideva ponovno tja.
Dan se je že nagibal proti večeru, zato naju je čakala še pot proti Tarantu. Spotoma sva se ustavila še v prijetnem mestecu Martina Franca (privoščila sva si tudi njihov sladoled) in skoraj v mraku prispela do prenočišča v Tarantu. Kar blizu centra sva imela na voljo apartma, oz. boljše rečeno: celo dvosobno stanovanje. Dobra izbira za počitek v naslednjih dveh nočeh.
5.9.2016 (ponedeljek)
Čakala naju je pot po »petki« italijanskega škornja. Po notranjosti polotoka Salento sva se zapeljala zopet proti obali pri kraju Gallipoli in na kratko pokukala v »Baia Verde« - zeleni zaliv, ki je zelo znano turistično središče v tem koncu Italije. Dolga peščena plaža… lepo, če vam je všeč – midva peščenih plaž ne obožujeva, zato se tam nisva dolgo zadrževala. Tako je bil prvi resni postanek v kraju Leuca, na skrajnem delu polotoka. Kar nekaj časa sva si vzela, da sva malo pofirbcala naokrog (seveda sva v cerkvi našla sv. Mihaela na častnem mestu v stranskem oltarju), se sprehodila še do svetilnika in bližnjega samostana… Prav zanimiv konec.
Na tem koncu je stičišče Jonskega in Jadranskega morja, tako da sva nadaljevala po jadranski obali do kraja Santa Cesarea Terme, kjer je bila pred nama dilema: ali se skopati ali ne?! Kar precej je pihljalo, zato sva se odločila, da kopanje pustiva za kakšen drugi dan.
Tako sva bila kar zgodaj v Otrantu, ki je po najinem mnenju eno najlepših mestec na tem koncu. Majhno in stisnjeno mestece znotraj obzidja je zelo živahno, barvito in očarljivo.
Še največji kraj na polotoku naju je čakal: Lecce. Že včasih je bil to večji kraj in stari del znotraj obzidja ni tako majhen. Mesto je znano po svojih baročnih stavbah in naj bi bilo ena večjih turističnih zanimivosti v Apuliji. Kot eden redkih krajev v južni Italiji ima urejeno kompletno avtocestno obvoznico.
Še pot nazaj v Taranto in že se je dan nagnil v večer.
V Apuliji naju je najbolj pretresel pogled na mogočna stara oljčna drevesa v nepreglednih nasadih, ki pa jih je napadla huda bolezen oljk, kar bo pomenilo, da bodo morali vse te nasade posekati in ponovno nasaditi. To je res velika izguba za tamkajšnje pridelovalce oljčnega olja in oliv.
6.9.2016 (torek)
Pot proti zahodu sva začela s postankom v kraju Matera, ki je znana po hišah, skopanih v peščenec (sassi). Prve votline so bile tukaj obljudene že v prazgodovini, že kakšnih 5.000 let nazaj. Očitno je ugodna klima, bližina vode v dolini in enostavno kopanje peščenca omogočilo razvoj bivališč, ki so prerasla v pravo mesto. V 19. Stoletju je v bližini nastalo zidano mesto, v izdolbenih hišah pa so se zadrževali predvsem reveži in berači. To se je spremenilo nekaj desetletij nazaj, ko je mestna uprava te peščene hiše izpraznila in iz njih naredila turistično znamenitost. Danes si v teh peščenih hišah urejajo prebivališča bolj petični prebivalci tega mesta. Ogledala sva si tudi nekaj cerkvic, v nekaterih izmed njih so bili še sledovi starih poslikav.
Zapeljala sva se nazaj ob Jonsko morje in naprej proti jugu. Pri kraju Rosetto sva se zapeljala do hribčka, kjer je staro mestno jedro. Majhno in prisrčno.
V pritličju mestne hiše je urejen etnološki muzej (skupaj so znosili vse »starine« iz okolice), ki je prav zanimiv – kot bi se vrnila v najina mlada leta… Čeprav je napočil čas njihove sieste, nama je skrbnik v tem etnološkem muzejčku prijazno pustil vstopiti. Zahteval je edino, da se oba vpiševa v knjigo obiskovalcev, saj nas v ta kraj očitno ni zašlo prav veliko.
Naslednji postanek je bil v Rossanu, ki je eno bolj zanimivih mestec tam naokrog. Pa ne za naju. Prišla sva tja v času sieste (med dvanajsto uro opoldne in četrto uro popoldne je vse zaprto, ulice so bile povsem opustele), tako da sva naredila le manjši sprehod in kmalu odbrzela naprej.
Sledil je še obisk manjšega kraja La Casteleta, ki je poznan po svojem gradu. Dostop do gradu je možen le v času oseke, med plimo je dostop preplavljen in grad je na otočku.
Pri Catanzaru sva prečkala hribe proti Ligurnijskemu morju (zelo solidna štiripasovnica) in pri kraju Lamezia Terme dosegla glavno avtocesto iz Salerna proti jugu. Še malo po njej in na stran v kraj Pizzo, kjer naju je čakalo prenočišče v naslednjih dveh dneh.
7.9.2016 (sreda)
Čakal naju je krog po najbolj južnem delu kopenskega dela Italije. Prvi postanek je bil v kraju Capo Vaticano, od koder je najlepši pogled proti vulkanu Stromboli, enemu izmed vulkankih otočkov arhipelaga Eolskih otokov. Znan je po svoji stalni vulkanski aktivnosti, predvsem ponoči so priljubljeni ladijski izleti v njegovo bližino, saj se takrat lepo vidi iskrenje iz njegovega kraterja. Tokrat je bil pogled zaradi slabega vremena zamegljen.
Pot sva nadaljevala delno po avtocesti vse do Scile, kraj, ki nosi ime po morski nimfi. Opisana je tudi v Odiseji oz. dogodku, ko se je Odisej z ladjo pelje med Scilo (na italijanskem škornju) in Karibdo (na Siciliji). Zaradi ozkega pretoka med celino in otokom so tukaj zelo močni vodni tokovi, ki predvsem za manjše ladje predstavljajo realne probleme. Scila je sicer prav prijetno mestece, na trgu je tudi kip Scile, nekdanje morske nimfe (ki se naj bi pozneje spremenila v pošast), ki je Odiseja klicala k sebi v svoj objem. Ogledala sva si tudi grad na pečini, od koder se lepo vidi na mesto ter na Sicilijo.
Malo nižje od Scile je tudi najbolj ozki preliv do Sicilije, kjer v prihodnosti načrtujejo most, ki naj bi povezal celino in otok. Zaenkrat je to v načrtih, kakšne aktivnosti še ni videti. Sicer pa je ladijski oz. trajektni promet med celino in otokom dovolj živahen, da pokrije trenutne potrebe po transportu, tako da mostu morda niti ne rabijo.
Nadaljevala sva povsem ob obali vse do največjega kraja na tistem kraju, Reggio Calabria. Gre tudi za upravno središče pokrajine. Sprehodila sva se po njeni rivi, za katero nekateri menijo, da je najlepši del obale v celotni Kalabriji. Promenada je res lepa, na drugi strani morske ožine nas vedno spremlja sicilijanska obala. Kraj je kar prijeten za sprehod.
Pot sva nadaljevala na najbolj skrajni celinski jug, kamor sodita kraja Porto Salvo in Palizzi Marina. V prvem sva se celo ustavila, vendar le za minutko, saj praktično po obali poteka železniška proga in nama to ni bilo všeč.
Cesta je sicer solidna: dvopasovnica z dodatnima odstavnima pasovoma, večinoma se izogne naseljem, omejitve pa so nizke, 50 km/h, redkokdaj 70 km/h. Tudi na avtocesti je bila omejitev nizka, 90 km/h. Sicer je res, da teh omejitev nihče ne spoštuje, vendar je vseeno bolje voziti za domačinom, kajti radarji so dokaj pogosti in je lepo, če je pred teboj nekdo, ki ve, kje se nahajajo, tako da pravočasno zmanjšaš hitrost. Nerodno je tudi to, da imajo različne radarje, ne samo standardnih stacionarnih, ampak tudi sekcijske, ki spremljajo tvojo hitrost na določeni razdalji (n. pr.: 2 km). Zato je bila prisotnost domačina pred najinim avtom še toliko bolj koristna. Zanimivo je tudi to, da v Kalabriji avtocesta od Salerna do Reggio Calabria ni plačljiva. Kalabreži so pač povedali, da oni avtoceste že ne bodo plačevali in seveda midva nisva bila zato nič jezna.
Naslednji postanek je bil v Sidernu, prijetnem mestecu on obali Jonskega morja, ki je tudi turistično precej živahen. Lepa in urejena plaža je bila sicer prazna, saj je tudi ta del doživel nekaj slabega vremena: kar močno je pihalo,občasno se je vlila kakšna ploha. Je pa ta jugovzhodni del precej manj zelen kot del, ki je obrnjen proti zahodu. Očitno zahodni del dobi precej več padavin.
Malo naprej sva jo ubrala po lepi magistralni cesti ob rečici Torbido (celo nekaj vode je bilo v njej) nazaj proti ligurnijski obali. Ustavila sva se v kraju Gerace, ki je znano kot mesto stoterih zvonov, saj je bilo včasih v tem majhnem mestecu veliko delujočih cerkva. Mestece je bilo prav prijetno, ogledala sva si normansko katedralo iz 11. stoletja, ki velja za največji sakralni spomenik v Kalabriji.
Še najbolj mondeno kalabrijsko letovišče sva morala obiskati. Tropea je bila zjutraj oblačna in deževna, proti večeru pa so se oblaki precej razredčili in čas za njen obisk je bil kar pravi. Parkirala sva zgoraj v mestu in se spustila do obale. Na polotočku je lepa cerkvica, ki je neke vrste zaščitni zank tega mesta, saj jo srečamo kot najbolj pogosti motiv na razglednicah tega kraja. Res lepo. Zopet sva se povzpela nazaj v mesto, se še malo sprehodila po živahnih trgih in uličicah in že v mraku zapustila mestece ter se vrnila nazaj v Pizzo.
8.9.2016 (četrtek)
Spala sva malo ven iz Pizza, zato je bil Pizzo najin prvi jutranji cilj. Zamikala naju je njihova znamenita slaščica »tartufo«, seveda sva poizkusila belo in črno verzijo. Gre za relativno veliko kepo sladoleda, v katerega notranjosti je tekoča čokolada. Pri belem tartufu je sladoled iz vanilije, po vrhu posut z drobljenimi krispiji, pri črnem tartufu je sladoled temnejši, verjetno čokoladni (imel je malo okusa po kavi) in po vrhu posut s kakavovim prahom. Precej nasitna zadeva.
Naslednji postanek sva načrtovala v Lamezia Terme, vendar sva se ustavila le za nekaj minutk. Po regionalni cesti sva zavila proti hribom, saj sva tega dne razmišljala o pohodništvu. Vreme nama sicer ni bilo naklonjeno, kmalu naju je zajela megla (sva že prišla v višine, kjer so se hribov držali oblaki). Vseeno sva se zapeljala tudi do jezera Lago Arvo, kjer je bilo najino izhodišče za hribolazenje na Ciolli Preilli. Pri jezeru naju je celo pričakalo sonce, ki pa se je kmalu skrilo in oblaki so ponovno prekrili nebo, ponovno je malo rosilo. Tako sva se odločila, da bo hribolazenje po Sili (nacionalni park Sila doseže višino blizu 2.000m) ostalo za kdaj drugič.
Spustila sva se v dolino do kraja Cosenza, kjer na ju je čakalo naslednje prenočišče. Ker sva bila relativno zgodnja, v dolini pa je bilo vreme vseeno nekaj lepše, sva imela dovolj časa za daljši sprehod in kakšen nakup.
Cosenza ima stari del mesta, postavljenega v hribu, ki je danes precej zapuščen in zanemarjen (če bi tam prišlo do potresa, bi verjetno le malokatera izmed starih hiš «preživela« in bi bilo stanje enako kot ob nedavnem potresu v osrednji Italiji). Novejši del mesta je malo nižje na ravnini in je dokaj moderno urejen. Mesto je zanimivo tudi zaradi svoje nacionalne mešanosti, v njem je namreč precej potomcev Albancev, ki so v 16. St. pribežali na Apeninski polotok, ko so po Balkanu harali Turki. Bojevitost jim je še ostala: pred vhodom v nakupovalni center sva naletela na spor med dvema ženskama. Spor očitno ni bil tako nedolžen, saj se je zaključil s poskusi karate udarcev, lasanjem, grizenjem, praskanjem in kar je še podobnih ženskih borilnih veščin. Sva naredila kar večji krog naokoli tega udarnega dogajanja. Seveda so padale tudi ostre besede, vendar najino znanje italijanščine tam čisto nič ne pomaga. V Kalabriji govorijo povsem svoj jezik, ki je mešanica grščine, albanščine in italijanščine, zdelo se nama je celo, da sva ujela kakšno besedo, ki je bila bolj podobna španščini ali portugalščini.
9.9.2016 (petek)
Ta dan je že bil namenjen povratku proti severu. Prvi postanek je bil v kraju Altomonte, ki se očitno zelo trudi, da bi prišel na turistični zemljevid. Mestece na hribu je lepo urejeno, zanimiv je tudi muzej, ki je urejen v nekdanjem samostanu.
Ko sva se vpisala v knjigo obiskovalcev, sva sicer videla, da so že dve strani nazaj datumi pomladanski, torej obiskovalcev res ni dosti. Je pa muzej, v katerem je kar nekaj umetnin iz bivšega samostana, precej bogat. Zaradi nekaterih slik, ki so jih naredili slikarji iz firenške šole, ponekod Altomonte imenujejo celo Firence juga (ampak pri tem gre za precejšnje pretiravanje).
Kmalu sva zavila z avtoceste (ki se na tem delu dvigne preko hribov dokaj visoko, preko 1.000m) proti kraju Papasideru, ki leži ob rečici Tao, ki je na tem koncu skopala dokaj globok kanjon. Rečica je dokaj živahna, videla sva tudi reklamo za vožnjo s kajaki in kanuji, propagirali so tudi kanjoning in rafting. Lepo mestece (oz. vasica). Ker so tega dne imeli tam semanji dan, se naju je prijelo še malo domačega olivnega olja. Sva bila kar oba prepričana, da je tisti prodajalec res prodajal olivno olje domače pridelave.
Pot sva nadaljevala kar naprej proti obali, kjer rečica Tao omogoči zelo bogato pridelavo vrtnin in sadja v svoji delti, kjer je očitno celo leto dovolj vode.
Najin naslednji cilj je bila sicer Maratea, nad katero je na hribu 23 metrov visok kip Kristusa Odrešenika. Ko sva se po pešpoti sprehodila zadnji del do vrha, sva doživela srečanje s črnim gožem, ki se je čisto počasi umaknil s kamnitega zidu, na katerem se je v miru sončil, dokler ga nisva midva zmotila. Poleg kipa je malo nižje še nekdanja samostanska cerkvica, majhno in prijetno svetišče, vredno ogleda.
Nadaljevala sva po obali mimo živahnega kraja Sapri in kmalu prečkala polotok, kjer sva se na drugem delu vrnila do naslednjega prenočišča v kraju Marina di Camerota. Gre za živahno turistično destinacijo, ki je znana predvsem po množici votlin na strmih obalah v bližini. Do nekaterih se lahko pride celo peš, večina pa jih je dosegljivih le s čolnom. Sprehodila sva se skozi mestece, si pogledala njihovo pristanišče in že je bilo dovolj za ta dan.
10.9.2016 (sobota)
Nadaljevala sva s potjo proti severu. Prvi postanek je bil v kraju Agripoli, še na obali Ligurnijskega morja. Staro mestno jedro je postavljeno na skalnatem hribčku na polotočku, ki je zelo lepo varoval mestece tako pred morebitnimi napadalci z morja kot s kopnega. Grad je sicer že v razvalinah, mestece pa je lepo urejeno. Njegova zanimivost je tudi dolgo stopnišče do glavnih vrat v obzidju. V cerkvici iz 16. st. je tudi kip Marije iz Konstantinopla (Carigrada), priprošnjice v času kuge.
Še naprej proti severu sva izbrala za postanek kraj Benevento, tako da sva se izognila cesti mimo Neaplja. Mestece naju je prijetno presenetilo. Trajanov slavolok je res veličasten, izredno dobro ohranjen. Mestno jedro je urejeno, čisto. V kraju je tudi lepo ohranjeno rimsko gledališče. Neposredno na robu starega mestnega jedra je tudi lep park. Mislim, da zna biti življenje v tem mestu kar prijetno.
Po dveh prijetnih uricah v Beneventu sva se odpravila še do Monte Casina, obnovljenega samostanskega kompleksa nad mestom Casino, blizu avtoceste med Neapljem in Rimom. Obnovljen je zato, ker je bil v drugi svetovni vojni popolnoma porušen. Nemci so namreč to vzpetino izbrali za svoje položaje, s katerimi so branili dostop ameriške pehote po izkrcanju v Italiji. Ker je bila vzpetina zelo dobro izhodišče za topovski ogenj, so morali Američani najprej zbombandirati celotni hrib, da so lahko potem po dolini prodirali naprej proti severu.
Pri nemškem poveljstvu je posredoval celo sam papež, da do tega ne bi prišlo, saj so vsi vedeli, kakšna usoda čaka samostan, če bodo okoli njega postavljene topniške baterije. Nemci se niso premislili, zato so vse samostanske umetnine, kar je bilo možno, sneli, zbrali in začasno uskladiščil v Rimu. Obnova samostana se je začela šele slabih 10 let po vojni in še do danes ni zaključena.
Od celotnega samostana je ostala nedotaknjena edino kapela v kripti, kjer lahko še danes občudujemo originalne mozaike. V obnovljenem samostanu je lepo urejen muzej, kamor so vrnili dragocenosti, ki so jih med vojno vseeno rešili. Je pa res, da je nekaj dragocenosti izginilo, saj so jih Nemci ukradli (namenjene naj bi bile za privatno Goebellsovo zbirko, za njimi pa je izginila vsaka sled).
Čakala naju je le še pot do obrobja Asissija, kjer je bilo najino naslednje prenočišče.
11.9.2016 (nedelja)
Zjutraj sva ujela mašo v Asissiju že ob osmih, nato sva si v miru pogledala še baziliko (dostop je sicer zagrajen, potrebno je mimo vojaške kontrole, ki varuje ljudi in objekte). Še kakšen nakup in še skok do Porcijunkule, kjer je bilo matično Frančiškovo bivališče po spreobrnitvi. Danes je nad Porcijunkulo zgrajena ogromna bazilika, tako da zgleda stara cerkvica še manjša kot je v resnici. Tudi pred to baziliko je bilo vojaško varovanje in pregled vsakega obiskovalca. Časi so se res zelo spremenili…
Ura je bila že proti poldne, ko sva se po superstradi odpravila proti Ceseni in mimo Ravene ter Benetk nazaj domov. Okrog štirih popoldne sva bila že preko meje.
Zaključek:
Ko sva izbrala pot z avtomobilom, nisem pričakoval, da bo to na koncu tako naporno. Zna biti, da bova v tiste kraje še šla, ampak z letalom, saj so povezave do Barija oz. Lamezia Term dokaj ugodne.
Nabralo se je kar 4.000 km, kar je za devet dni zares zelo dosti. Preveč sva bila v avtu, čeprav je res, da ima potovanje z lastnim avtom tudi svoje prednosti (udobnejša vožnja, cenejše potovanje, ker sva imela lahko več prtljage in sva si v prenočiščih (apartmajih) sama pripravljala obroke, nakupi lokalnih specialitet, ki ob potovanjih z letalom žal odpadejo).
Stroški:
- Gorivo: 300 EUR
- Cestnine: 50 EUR (precej sva se izogibala glavnim avtocestam)
- Prenočišča: 350 EUR
- Vstopnine: 50 EUR
Skupaj: 750 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
