tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 09 Avg 2016 12:35 Naslov sporočila: POKRAJINA PETIH JEZER |
 |
|
POKRAJINA PETIH JEZER
Še varaianta v pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/download/l0h92qhfg1eijlg/Pokrajina_petih_jezer_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
»Starnberger Fünf-Seen-Land« (Pokrajina petih jezer pri Starnbergu) leži jugozahodno od Münchna (Starnberg je od Münchna oddaljen cca 40km). Gre za pokrajino, kjer leži pet jezer, od tega sta dve večji (Starnberger See in Ammersee), tri pa so manjša (Pilsensee, Wörthsee, Wesslinger See). V neposredni okolici je sicer še nekaj večjih in manjših jezer, ki pa ne spadajo v okraj, katerega glavno mesto je Starnberg. Gre za nežno valovito pokrajino, mogoče malce podobno naši Dolenjski.
Ker sva bila prejšnje leto malo bolj vzhodno, se je to področje Bavarske ponujalo kot logično nadaljevanje. Štiridnevni izlet sva si omislila na naslednji način:
Dan Aktivnost
Sobota, 23.7. Dopoldne preko Dolomitov, Innsbrucka ter Garmischa do Ammersee, popoldne kolesarjenje okoli Ammersee, zvečer do prenočišča, možno na večerni koncert v Wolfratshausen (teoretično lahko tudi spotoma, če bi se v stanovanju umestila že opoldne, pred kolesarjenjem)
Nedelja, 4.7. Kolesarjenje okoli Starnberger See, malo potepanja
Ponedeljek, 5.7. Pot do Kochelsse, tam na Jochenberg (1569m)
Torek, 6.7. Dopoldne kolesarjenje do reke Lech in nato deloma ob njej (popoldne povratek domov preko Salzburga in Beljaka.
Ker načrti niso narejeni zato, da bi jih uresničevala, je bila izvedba seveda malenkost drugačna.
Sobota, 23.7.2016
Zgodaj zjutraj (že ob pol šesti uri) sva zapustila Brda in preko Italije mimo Vidma in Tolmezza zapeljala skozi Karnijske Alpe proti severozahodu. Uživala sva v vožnji po dolinah do Sappade in se nato spustila v dolino reke Piave ter navzgor proti Sextenu, kjer sva se spustila v Puschtertal, po njej pa proti Brunecku. Nato preko Brennerja do Insbrucka in ponovni vzpon proti Garmisch-Partenkirchnu. Čeprav je bila sobota in je bilo precej zastojev na cesti proti morju, sva imela srečo, da v najini smeri zastojev ni bilo.
Pri Garmischu sva zavila proti Augsburgu in se ustavila v Ettalu, kjer sva si pogledala veličastno benediktinsko opatijo, ki je danes deloma spremenjena v gimnazijski kompleks z internatom, saj je v njej ostalo le še malo menihov. Gre za največjo benediktinsko zgradbo v Nemčiji (po nekaterih podatkih celo največjo na svetu), v katere sklopu so tudi gospodarska poslopja (opatija ima precej obdelovalne zemlje), ne manjka pa niti pivovarna (pivo še vedno varijo po starih opatijskih receptih). Opatija je bila ustanovljena v 14. Stoletju, mogočna cerkev se odlikuje z baročnim okrasjem, njena notranjost je zares veličastna in vredna ogleda.
Seveda ni manjkal niti obisk samostanske trgovine, tako da se je v najini potovalni torbi znašlo tudi kakšno pivo in še kakšna malenkost.
Naprej sva se želela odpeljati skozi Oberammergau (znan po pisanih fasadah na hišah z upodobitvami raznih zgodb, celo pravljic), vendar sem pozabil zaviti v kraj in tako sva se po obvoznici zapeljala mimo ne da bi si kraj ogledala (bo počakalo do drugič).
Tako sva že v popoldanskem času prispela na severni obronek Ammersee, kjer naju je v kraju Innig čakalo najino počitniško stanovanje na kmetiji.
Gospodarjev ni bilo doma, našla sva le napotke, kje najdeva ključe najinega stanovanja, ki sploh ni bilo majhno, čeprav je bilo že v osnovi namenjeno le dvema osebama. Velika dnevna soba s spalnim delom in mizo, priročna kuhinja in kopalnica – prav lep apartma…
Vreme se je malo kisalo, zato sva se odločila za kolesarski krog okoli treh manjših jezer. Kolesarska pot je bila speljana po stranskih cestah ali celo posebej zraven glavne ceste, tako je bilo kolesarjenje prav prijetno. Malo naju je zmotil le rahel dež, ki pa niti ni bil posebej moteč. Kljub temu sva eno jezerce spustila in pot malce skrajšala. Pa saj je bilo dovolj za prvi dan!
Nedelja, 4.7.2016
Prav za nedeljo je bila najboljša vremenska napoved, zato sva se odločila, da planinski izlet prestaviva na ta dan. Zjutraj sva se zato zapeljala do predalpskih hribov, se mimo Kochelsee vzpela na prelaz Kesselberghöhe v smeri Walchensee, kjer sva avto parkirala in se odpravila proti vrhu Jochenberga.
Dobro označena, urejena in shojena pot (kar precej Nemcev je imelo očitno isti cilj kot midva) naju je po dobri uri pripeljala na greben, od koder se je razprostrl pogled tako na Kochelsee kot Walchensee ter širšo okolico (razgled je sicer motila oblačnost, ki se je podila preko grebena), grebenska pot pa je naslednjo uro poskrbela za občasne lepe razglede na različne strani.
Na vrhu je križ, okoli njega pa so postavljene informativne table z imeni okoliških hribov, kar je vedno zanimiva informacija.
Navzdol sva se spustila do koče (Joch-hütte) in po poti proti jezeru Walchensee. Vmes sva se še malo posladkala z borovnicami, pri jezeru pa naju je pričakala krožna pot (primerna tudi za kolesarjenje – to si morava zapomniti za kakšno izmed naslednjih let) , po kateri sva se skozi kraj Urfeld vrnila do izhodišča (poti je bilo skupaj za dobre 4 ure).
Ker je bilo šele poldne, sva se zapeljala še do kraja Glentleiten, kjer je urejen zanimiv etnološki muzej na prostem. Gre za stare hiše iz Bavarske, ki so jih komplet prestavili iz njihovega matičnega izhodišča v novo okolje. Tako predstavljajo zanimiv pomnik nekdanjega življenja. Zelo lepo in poučno.
Ogledala sva si še staro opatijo v kraju Benediktbeuernu ki ima zelo stare korenine, saj naj bi bila postavljena že pred 1250 leti. Seveda tudi tukaj varijo lastno pivo, kot se za samostane na Bavarskem spodobi. Nameravala sva se udeležiti vodenega ogleda, pa sva ugotovila, da lahko prihraniva nekaj časa, če si jo ogledava kar sama.
Dan je bil namreč lep, v avtu so bile tudi kopalke in naslednji postanek je preprosto moral biti ob kakšnem jezercu, kje sva se želela osvežiti. Voda v jezerih je preko poletja dokaj topla, ponekod imajo urejena kopališča (plača se le parkirišče v bližini), kjer je dostop do vode urejen (nasuto drobno kamenje, tako da obala ni zamuljena). Izbral sem eno manjših jezer v bližini kraja Murnau. V mislih sem imel Riegsee, ampak kopališče je bilo urejeno ob bližnjem bajerju (Froschhauser-See), ki si imena »jezero« sicer ni zaslužil. Je bila pa voda čista in topla, zaplavati se je dalo tudi skozi lokvanje… malce naju je spominjalo na tolpo jezero pri Hevizu na Madžarskem.
Po osvežitvi sva pot nadaljevala do kraja Wolfratshausen, ki je znan po svoji splavarski tradiciji na reki Loisach. Sprehodila sva se preko mostičkov na reki do starega mestnega jedra. Kraj je znan tudi po poletnem festivalu (ob reki je velika festivalna dvorana, kje se praktično vsak vikend preko poletja kaj dogaja).
Nato sva se zapeljala proti jezeru Starnbergsee in skozi kraj Starnberg nazaj v Innig. Doživela sva sicer neprijetno gnečo pred Starnbergom, ker je bil uvoz na avtocesto proti Münchnu »zavarovan« z zelo slabo prepustnim semaforjem. To, da sva midva zavijala na drugo stran, nama žal ni nič pomagalo!
Ponedeljek, 5.7.2016
Ponoči je deževalo, jutro naju je pričakalo z grozečimi oblaki. Pa sva se vseeno odpravila proti Starnbergu, kjer sva želela pustiti avto in s kolesi obkrožiti jezero. Toda grozeči oblaki so postajali težji in nenadoma se je vlilo. Kolesariti v dežju? To pa ne! Greva pa nazaj proti Ammersee. Žal je v tem času dež dosegel tudi že Inning, zato sva sklenila, da se zapeljeva proti Landsbergu, kjer je ob rečici Lech prav tako urejenih nekaj prijetnih kolesarskih poti. Naredila sva manjši krog mimo sv. Otilije (Sankt Ottilien), kjer je manjša misijonska benediktinska opatija iz 19. Stoletja. Lepo urejen park in zanimiva cerkev, vredno ogleda.
Zapeljala sva se še mimo kraja Kaltenberg, ki je znan po srednjeveških igrah. Glede na velikost parkirišča mora biti tam kar precejšnja gneča, kadar je čez vikend kakšno dogajanje. Ko sva se midva peljala mimo, so bile aktivne le smetarske službe. Gre pa v bistvu za celotno srednjeveško vas, v katere centru je stadion, ki je namenjen viteškim igram. Imajo celo lastno spletno stran: http://www.ritterturnier.de/ , pa tudi zasoljene cene (od 23 do 67 EUR). Morda bova naslednjič preverila, če za ta denar dejansko dobiš toliko kot plačaš…
Nebo se je vedno bolj zapiralo tudi v smeri Landsberga in najino kolesarjenje je očitno padlo v vodo. Proti severozahodu je bilo manj zaprto, v tisti smeri je bil Augsburg, zato sva se odločila, da se odpeljeva do tja. Augsburg je univerzitetno mesto s cca. 250.000 prebivalci, velja za eno izmed najstarejših nemških mest. V bližini centra sva pustila avto v garaži in se sprehodila po starem mestnem jedru.
Na turističnih informacijah so zelo dobro založeni z obilico (koristnih in nekoristnih) prospektov, nekaj jih je pristalo tudi v najinih žepih. Po glavni ulici sva se sprehodila do evangeličanske cerkve sv. Ulricha, nato pa še na drugo stran do katedrale. Priznati moram, da mi je bilo mesto všeč. Mogoče bo kdaj čas, da si ga še bolje ogledava.
Dež naju je ponovno ujel, proti jugozahodu je bilo vse zaprto, proti severu in zahodu je zgledalo malo lepše. Zato sva pot nadaljevala v tej smeri: za cilj sva si postavila Ulm. Tako sva že zapustila Bavarsko, saj Ulm sodi pod pokrajino Baden-Wüttemberg (preko Donave leži kraj Neu-Ulm, ki še spada pod Bavarsko). Donava je tukaj še relativno majhna reka. Je pa res, da se v neposredni bližini Donavi priključita dve reki (Blau in Iller), ki dodata precej vode v njeno strugo, tako da so poplave za mesto stalni problem. Gre za univerzitetno mesto s starim mestnim jedrom, kjer kraljuje mogočna katedrala (baje z najvišjim zvonikom na svetu 161,53m). V Ulmu se je rodil Einstein (če koga takšen podatek zanima). Sprehod skozi staro mestno jedro je bil prijeten, na poti sva v ribiški četrti srečala tudi »najbolj vegast hotel« na svetu (Schiefes Haus) z nagibom 9 do 100.
Mirno lahko zatrdim, da je Ulm eno lepših nemških mest, ki sem si jih doslej ogledal (morda mu lahko konkurira le Bamberg).
Je bilo že popoldne, ko sva se odpravila nazaj, kmalu naju je dočakalo deževje, zato sva se ustavila v Augsburgu pri Ikei (da pogledamo, če imajo kaj drugače kot v Vilesse-ju), na koncu se je v avtu znašel še pisarniški stol…
Se je počasi že večerilo, ko sva prispela nazaj v Inning.
Torek, 6.7.2016
Jutro je bilo dokaj sveže, vendar suho. Zato: hitro na kolo in okrog Ammerseeja. Žal Ammersee ni jezero, kjer bi lahko kolesarili povsod povsem ob jezeru. Ko je kolesarska pot zavila stran od jezera, sva se odločila, da nadaljujeva ob obali, saj se bo prav gotovo našel kakšen prehod. No, ja… našel se je že, po »bližnjici«, ki je bila zaradi deževja prejšnjega dne bolj podobna blatnemu dolu kot kolovozu…
Ko sva prišla nazaj na kolesarsko pot, sva se je potem kar držala, razen na južni strani, ko sva jo ubrala kar po glavni cesti, ki je bila najbolj naravnost (kolesarska pot je šla precej bolj naokrog). Kolesarjenje je bilo povsem prijetno, tudi vzponov ni bilo preveč (občasno se pot dvigne nad obalo, kadar so ob obali kakšne privatne vile), tako da sva bil v cca treh urah naokrog. Prav prijetno…
Še stvari je bilo potrebno spraviti v avto in okoli poldneva sva se poslovila od Inninga. Ustavila sva se še v samostanu Andesch, saj so andeški grofje zaznamovali tudi del naše zgodovine, povezane tudi s Kamnikom. Opatija je zelo znana po svoji bogati in vplivni preteklosti, sedaj pa si del stroškov pokrivajo z obveznim varjenjem lastnega piva.
Ker sva se odločila, da se izogneva Münchnu, sva izbrala pot preko Stranberga in Bad Töltza po deželni cesti (sicer krajša, vendar časovno nekaj daljša). Ni nama bilo žal. Spotoma sva uživala v pogledih na bavarsko pokrajino, ki je z avtoceste sploh ne opaziš.
Pri Rosenheimu še skok v Raubling (manjši kraj, kjer se običajno ustaviva v outletu s cunjami), nato pa po avtocesti nazaj v Neblo. Kot zanimivost: prvič sva se skupaj peljala po slikoviti avtocesti med Beljakom in Vidmom…
Stroški:
- Tridnevni najem »Ferienwohnung«: 120 EUR
- Potni stroški, vinjeta, cestnine, predori: 140 EUR
- Vstopnine: 40 EUR
SKUPAJ: 300 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
