tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 08 Jul 2016 07:43 Naslov sporočila: PREKO BRAČA V MEDJUGORJE |
 |
|
Preko Brača v Medjugorje
V "pdf" verziji s fotkami:
www.mediafire.com/download/42f0ps8l2ssmboa/Preko_Braca_v_Medjugorje.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Ob zamenjavi avtomobila se običajno zapeljeva do kakšne Marijine božjepotne cerkve, da se zahvaliva za vse dobro v preteklosti in prosiva milost za v prihodnje. Pa še avto spotoma požegnava. »Novi« (oz. stari, saj ga krasi že peta obletnica njegove izdelave) pežojček si je tokrat prislužil pot v Medjugorje. Ker pa sva pred leti že bila v Medjugorju, sva se tokrat odločila za manjši ovinek: preko Brača:
Datum Opis Prenočišče
Petek, 17.6. Zgodaj zjutraj na pot, pri Splitu zavijeva na Brač, po katerem se cel dan potepava (in tudi kopava, če bo dovolj lepo vreme). Prespiva na Braču Bol
Sobota, 18.6. Potep po Braču Bol
Nedelja, 19.6. Celo dopoldne še na Braču, popoldne pot v Medjugorje Medjugorje
Ponedeljek, 20.6. Medjugorje Medjugorje
Torek, 21.6. Vračanje domov, postanek še izbereva.
Petek, 17.6.2016
Zjutraj ob pol treh naju je zbudila ura, popila sva kavico in zložila stvari v avto ter se odpravila na pot proti Splitu (izbrala sva pot preko Dolenjske in Črnomlja do Vinice in pri Bosiljevem na avtocesto proti Splitu). Zjutraj je bila cesta popolnoma prazna, tako da najin cilj (pred deveto zjutraj na pomolu v Splitu) ni izgledal vprašljiv. No, takoj po meji pa sem »pozabil« zaviti na avtocesto in zato sva se kar nekaj časa peljala v smeri Reke, dokler nisva prišla do prvega izvoza na avtocesto – kakšnih 10 minut je že šlo po gobe. Tudi na avtocesti ni šlo vse po načrtu. Zaradi vetra oz. burje so bile ves čas omejitve relativno nizke (100 km/h), tako da me je že pričelo malo skrbeti. Na srečo se je po predoru sv. Rok burja umirila in mimo Zadra je šlo kot namazano. Že pred pol deveto sva bila pred Splitom. Seveda je vkrcanje na trajekt ob morju, na pomolu praktično sredi mesta in tako je bilo potrebno biti še kakšne četrt ure potrpežljiv, preden sva dejansko parkirala na dovozu proti trajektu. Hitro še do blagajne, da kupiva karte in že so pričeli spuščati na trajekt - do Brača vozi tisti srednje velikosti, ki ima zraven avtomobilske palube še dodatno montažno nadpalubje ob vsaki strani za eno vrsto osebnih avtomobilov. Pa nas ni bilo toliko, da bi polnili obe strani, tako da smo se relativno hitro vkrcali in se sprehodili do palube, od koder je bil lep pogled na Split.
Do Brača (Supetar) je bilo morje mirno, razgledi so bili lepi, že takoj po izplutju smo se peljali mimo turistične križarke, ki je bila zasidrana pred Splitom, prvi turisti so s servisnimi čolni že peljali na ogled mesta. Na palubi sva slišala pravo babilonsko mešanico govoric: od slovanskih, germanskih, romanskih, pa vse do korejskih ali kitajskih – pravi svet v malem.
Mojo boljšo polovico je opazila domačinka, ki se ji je očitno že prej na obali zdela silno simpatična: »Ajde, Slovenka, kupi malo originalnog Paškog sira. Jedino vi Slovenci ste moje komšije, svi ostali Evropljani ni ne znaju kvalitetu Paškog sira…« Sicer ne vem, kako ji je uspelo, ampak ko je to ponovila kakšnih dvajsetkrat, je moja boljša polovica odprla denarnico in deset evrov je zamenjalo lastnico!
Supetar nas je pričakal obsijan s soncem, midva pa sva se najprej zapeljal proti zahodnemu delu otoka. Prvi krajši postanek je bil v kraju Sutivan, kjer sva se malo ustavila, si mestece ogledala in preverila toploto vode: kar resnični so bili podatki o 22 stopinjah, ki so obetali, da se bo možno v morju tudi kaj namočiti. Nad Sutivanom je kapela sv. Roka, ki služi tudi kot pokopališka cerkev. V bližini je namreč zares lepo urejeno pokopališče, kjer izstopajo čudoviti nagrobniki in bračkega belega in sivega kamna.
Brački kamen je osnovni gradbeni material na otoku. Zaradi svoje kvalitete je poznan tudi na celini, celo Dioklecijanova palača je zgrajena iz tega materiala, po nekaterih informacijah pa je vgrajen tudi v papeški palači v Rimu, parlamentih na Dunaju in Budimpešti in baje celo preko luže (celo v ameriški Beli hiši, predsedniški palači – vir: http://www.obiteljsko-blago.com.hr/bracki_kamen.php , kar pa že malo meji na »mit«, ker so viri glede tega zelo nezanesljivi, pa tudi v arhivih o gradnji Bele hiše baje ni nobenega podatka o tem – je pa to lahko povsem spodobna povest o Bračkem kamnu za zvedave turiste: http://www.forum.hr/showthread.php?t=228093 ). Kakorkoli že. Očitno gre za kvalitetni kamen, ki je tako doma kot po svetu visoko cenjen. Večje število kamnolomov na otoku to vsekakor dokazuje.
Naslednji postanek je bil v skritem zalivu v mestecu Milna, ki je lepo zavarovano z okoliškimi hribi.
Brač je kar gorat otok, na njem je tudi najvišji vrh jadranskih otokov: Vidova gora.
Milna je prisrčno mestece, že v tem času je bilo ob obali zasidranih kar nekaj jadrnic, nekatere izmed njih so se že odpravljale na odprto morje ali na raziskovanje okoliških otokov. Kar malce kičasto…
Nazaj sva ubrala bližnjico, pri Ložiščih sva zavila proti kraju Nerežišća, nato pa še do Sutivana.
Po ogledu mesteca pa le še po glavni cesti do Bola, kjer naju je čakalo prenočišče. Ker je bilo še zgodnje popoldne, sva si privoščila še skok do najbolj znane točke na otoku: plaže Zlatni Rat.
Majhen polotok s peščeno plažo se kar malo zarije v morje, ki je povsem čisto, barva ob polotoku je smaragdna in se potem spremeni v modrino globokega morja. Ni čudno, da velja za eno lepših plaž na Jadranu.
Voda je bila osvežujoča, vendar prav prijetna in kar pol ure sva plavala naokrog rta in počasi nazaj. Prav prijetno in osvežujoče!
Trebušček naju je pregnal nazaj do apartmaja, po okrepitvi pa sva si privoščila še večerni sprehod po rivi v Bolu. Za predsezono je bilo že prav živahno.
Sobota, 18.6.2016
Jutranje sonce naju je ujelo na planinski poti na Vidovo goro. Pot sva si res malce skrajšala, saj sva se z avtom zapeljala do kamnoloma, od tam naprej pa je lepo urejena (in označena) mulatjera do prelaza in nato po grebenu do vrha. Mulatjero so že pred dolgimi leti uporabljali domačini za prehod z ene strani otoka na drugo stran, zato je bila lepo utrjena. Kljub temu, da dandanes ni več v redni uporabi, je še zelo lepo ohranjena.
Vidova gora kot najvišji vrh jadranskih otokov pa je tudi dovolj mamljiv cilj, da se nanj povzpne kar nekaj turistov (tega dne sva srečala še osem drugih pohodnikov, ki so se odločili za ta vzpon). Ker sva bila dovolj zgodnja, sva praktično ves čas do grebena hodila v njegovem zavetju, tako da je sonce posijalo na naju šele povsem pod vrhom. Tudi drugače je ob poti precej zelenja in dreves, tako da je pot tudi v manj ugodnem dnevnem času še zmeraj povsem sprejemljiva.
Z vrha se nama je odprl lep pogled na Hvar, na celino, v ozadju sva zaznala celo Pelješac. Prepustila sva se trenutku in preprosto uživala v tem.
Sprehodila sva se še do križa v bližini vrha in malo naprej do ostankov cerkvice sv. Vida, po katerem je hrib dobil ime. Družbo so nama delali martinčki in zelenci, kač nisva opazila, čeprav so baje tudi prebivalke tega otoka.
Spotoma sva srečala tudi starejšega čikota, ki je prodajal »vsemogočno« olje: le namažeš se po razbolelem mestu in bolečina takoj mine! Ker naju ni nič bolelo tako zelo, da bi lahko to takoj preverila v praksi, sva se lepo zahvalila in malo bolj izobražena nadaljevala pot v dolino. Pa tisto »vsemogočo« olje sploh ni bilo tako poceni – no, če dobro pomislim: če bi jaz prodajal »vsemogočno« olje, potem tudi ne bi postavil prenizke cene…
Pot navzdol se nama je sicer malce vlekla, vendar ni bilo nič posebej naporno. Malce se je že čutila moč sonca, tako da sva prišla do avta kar lepo prepotena.
V apartmaju sva si privoščila malico in zopet je sledil skok na plažo. Ker je bilo na obali bolj vetrovno, sva izbrala tisti del Zlatnega rata, ki je bil v zavetrju. Osvežitev je prav dobro dela.
Po kosilu sva nadaljevala z raziskovanjem otoka. Pri Pražnici sva zavila proti kraju Pučišća, ki je prav tako skrit v enem izmed globokih zalivov. Lepo mestece, še zelo mirno v tem delu leta pred glavno sezono. Verjamem, da se v juliju in avgustu to bistveno spremeni. Mestece je dobro poznano po poletni glasbeni šoli.
Po priobalni cesti sva se zapeljala do Postire in po Splitski zavila v Škrip, najstarejše mestece na otoku. Ogledala sva si muzej in v bližnji kleti kupila njihovo olivno olje (pri naju bo še nekaj let trajalo, da bodo oljke rodile toliko pridelka, da bova lahko imela svoje domače olivno olje). Stara mamca ga je imela spravljenega v velikem kamnitem škafu, tako da ga je morala naliti v plastenko s pomočjo zajemalke (prav zanimivo: takšne kamnite kadi še nisem videl). Ker je bilo na voljo tudi domače vino, sem tudi jaz prišel na svoj račun: še litrček domačega črnega se je našel v najini lasti. Pa da smo lepo zaokrožili posel: še liter svetlega prošeka (izredno sladko vino oz. skoraj bolj liker iz trte kot vino). Vendar moram priznati, da so bile po kosilu narezane breskve, ki jih je moja boljša polovica zalila s prošekom, prav okusne…
Zapeljala sva se še do Supetarja in si vzela dovolj časa za njegov ogled in firbcanje po njegovih štantih. Pa ni bilo kaj posebnega: visoke cene za navlako, ki je na koncu ne moreš nikakor porabiti. Sploh se nama je zdel Brač relativno drag, tako po cenah v trgovinah kot po cenah v restavracijah…
Ker se je popoldne že prevesilo proti večeru, naju je čakala le še pot nazaj v Bol.
Nedelja, 19.6.2016
Ob enajstih sva imela trajekt iz Sumartina proti Makarski, zato se nama ni pretirano mudilo. Pa še poslabšanje vremena je zajelo srednjo Dalmacijo in tudi na Braču je padlo nekaj dežja. Kljub temu sva se spotoma zapeljala do Povalje, ki je prav tako umeščena ob globokem zalivu in tako zavarovana pred odprtim morjem. Vseeno sva bila še prva med čakajočimi, tako da sva se lahko sprehodila še skozi Sumartin in si privoščila kavico v enem izmed lokalčkov. Proti Makarski vozi manjši trajekt (le 25 avtomobilov), zato se zna zgoditi, da kdo ostane na kopnem – potem ima možnost, da počaka naslednji trajekt, ki pelje šele čez nekaj ur ali se odpravi do Supetarja, kjer vozi večji trajekt. No, midva sva se kmalu stiskala na trajektu in po slabi uri sva že bila v Makarski. Do Medjugorja nisva ubrala najkrajše poti, ampak sva mimo Ploč zavila v dolino reke Neretve, ki je obema zelo všeč. Na enem izmed obcestnih prodajalnic sva se oskrbela s svežim sadjem, domačim krompirjem in paradižnikom, svoje mesto v avtomobilu pa so našle tudi sadike agrumov (mandarina, limona in še nekaj, kar ve moja boljša polovica, kako se reče…). Saj potem nama je bilo malo žal, ker promet preko mejnega pretoka Metkovići teče s polžjo hitrostjo (od ta malega polža). Skoraj dve uri je trajalo, da sva se prebila preko meje.
Od tam od Medjugorja je bil le še polurni skok in kmalu sva se lahko ugnezdila v novem apartmaju na obrobju mesta. Pozno popoldne še pot v center in do večerne maše ob sedmi uri. Medjugorje je vedno zelo živahen kraj, tudi tokrat ni bilo drugače.
Božjepotni kraj se je že pripravljal na 35. obletnico prvega prikazovanja (25.6.1981, točno deset let pred začetkom agresije na Slovenijo, saj so že 25.6.1991 prvi tanki zasedli mejni prehod z Italijo v Rožni dolini – sporočilo »Kraljice miru« je bilo, da je potrebno moliti za mir! Naključje ali Božja Previdnost: to presodite sami…)
Ponedeljek, 20.6.2016
Jutranje sonce naju je ujelo pri zajtrku, saj je bil tega dne najin prvi cilj Križevac, 439 metrov visoki hrib nad Medjugorjem, na katerega vodi križev pot. Vzpon na hrib ni kar tako, saj se križev pot prične na cca. 210 metrih n.m. in se konča praktično pod vrhom. Bila sva med bolj zgodnjimi, ker sva bila sama, si ob posameznih postajah nisva vzela toliko časa kot večje skupine.
Tako sva nekaj skupin prehitela in lahko sva videla, da marsikdo še zmeraj ohranja staro navado: bosonogo romanje ob križevem potu do vrha. Povsem spoštovanja vredna odločitev, saj hoja po razbrazdanem hercegovskem kamenju ni ravno prijetna! Nazaj sva se vrnila po okoliški poti, da nisva motila skupin, ki so romale proti vrhu.
Po malici sva skočila še do Kravic. To so slapovi na reki Trebižat, ki s svojo širino (cca 120 metrov) in višino (nekaj manj kot 30 metrov) sodijo med večje slapove na tistem koncu. Čeprav je bila voda še dokaj hladna (pod 20 stopinj), sva se v njej namočila oz. okopala. Sam se zaplaval tudi na drugo stran reke. Na koncu, ko sem že lezel iz vode, sem prestrašil še mlado kačico (mislim, da je bila kobranka, ki sodi med nestrupene kače), ki je kar hitro zaplavala v bližnje ločje.
Po prijetni osvežitvi sva bila proti večeru pripravljena še za vzpon na Crnico, do mesta prvega Marijinega prikazovanja. Čeprav je bila že pozna popoldanska ura, je bilo še zmeraj zelo toplo, saj je bilo preko dneva kar vroče (približno 32°C).
Proti večeru sva si vzela še nekaj časa za nakupe in se odpravila nazaj do najinega apartmaja.
Torek, 21.6.2016
Po jutranji maši sva se odpravila proti domu. Spotoma sva si želela ogledati še Modro in Redeče jezero v bližini kraja Imotski, vendar sva očitno nekje spregledala smerokaz, tako da sva prišla na cesto, ki vodi proti Splitu. Ker se nisva želela vračati nazaj, sva se ustavila le še v kraju Lokvičići, kjer je zanimiva cerkev sv. Ane, od koder je tudi razgled na presihajoče jezero Blato.
V bližini je še nekaj jezerc, ki pa jih nisva poiskala – mora ostati še kaj za drugič… |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
