Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

tell

Potopis Mehika, Gvatemala, Belize

Ce je komu blizje zapis v obliki bloga:

https://mojipotopisi.wordpress.com/2017/02/15/mehika-gvatemala-belize-1del/
(potem si lahko pogledate se drugi in tretji del)

Ce pa je komu blizje zapis v A4 formatu (primerno za tisk):

Prvi del potopisa (pdf s slikcami)

www.mediafire.com/download/q9t2h4d1fytswdf/Potopis_Mehika_I.del.pdf

Drugi del potopisa (pdf s slikcami):

www.mediafire.com/download/ctlj9ui45o27bxx/Potopis_Mehika_II.del.pdf

Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).

Se sploh ne spomnim točno, kako sva prišla do ideje glede Mehike. Mislim, da je celo bolj pritegnila Gvatemala, pa je Mehika postala izhodišče zaradi relativno poceni letov do Cancuna. Belize pa se pač drži tega konca in je padel noter.
No, dejstvo je bilo takšno, da sva »izračunala«, da lahko malo daljši dopust (že na poti na eno stran se izgubi več kot en dan) vzameva le preko Božično-novoletnih praznikov, torej ni bilo kaj dosti manevrskega prostora. Potrebno je bilo iskati čim cenejše letalske karte na relaciji do tistega konca. Na evropski strani sva preverila tudi ljubljansko in zagrebško letališče, vendar so cene precej odstopale glede na Benetke, Dunaj ali München. Na koncu se je pokazal najbolj ugoden München, na mehiški strani pa Cancun. Če sva hotela malo cenejše karte, sva morala izbrati odhod kakšen teden pred Božičnimi prazniki, povratek pa kakšen teden po Novem letu.
Tako sta se že poleti v najinem žepu našli rezervaciji poleta na tej relaciji: odhod 16.12., povratek 12.1. Kar štiri tedne! Kaj hočemo, drugače so bile karte precej dražje…

Tam nekje v septembru se je oblikoval tudi načrt potovanja:
Datum Dan Potek dneva Prenočišče
1 16.12.2015 Sreda Dopoldanski (10:10) polet proti Cancunu -
2 17.12.2015 Četrtek Zgodaj zjutraj prihod v Cancun, ogled okolice Isla Mujeres
3 18.12.2015 Petek Dokumenti za Guatemalo (prevzem na letališču), nato pot do Meride (300km) Valladoid
4 19.12.2015 Sobota Uxmal (prestolnica Mayev v bližini kraja Muna), Chichen Itza (piramide), kopanje v podzemnih jamah, Coba (piramida), Valladolid oz. Ek-balam (piramide), Izamal (frančiškanski samostan) Valladoid
5 20.12.2015 Nedelja Progreso (obala, most), Celestun (narodni park ob Karibskem morju), Oxkintok ali Mayapan (piramide, manj urejeno), Kabh (palača Mayev), Labna (ostanik priamid in arkad), Loltun (podzemne jame) Valladoid
6 21.12.2015 Ponedeljek Merida –Ciudad del Carmen (450 km) Ciudad del Carmen
7 22.12.2015 Torek Ciudad del Carmen - Villahermosa -Cordoba (ca 650km)
med krajema Od del Carmen in Zacatal je zanimiv most preko zaliva (cca 200 km pred Villahermosa); ovinek mimo jezera Catemalco, Santiago Tuxtla, Tlacotalpan) Cordoba
8 23.12.2015 sreda Cordoba- Peubla (vasica Benito Juarez)- Mexico City
Morda na LMT Sierra negra(Tliltepetl) ali postanek v mestu Orizaba Mexico city
9 24.12.2015 četrtek Mexico City - okolica (Teotihucan, Guadalupska bazilika)
vladna palača na trgu Zocalo (poslikava Diego Rivera), katedrala in ostanki azteškega mesta Tenochtitlan), nebotičnik Torrelatinu, antropološki muzej park Xochimilc (plavajoči vrtovi) Mexico city
10 25.12.2015 petek Mexico City (zjutraj še ogled mesta ali maša v baziliki) – Oaxaca (463km); ogled mesta Oaxaca
11 26.12.2015 sobota Oaxaca – Monte Alban_Tlacolula valley - (do obale Puerto Anhel, Huatulco, Mitla, mazunte (Nacionalni mehiški inštitut za proučevanje želv)- Tehuantepec (ca. 250km) Tehuantepec
12 27.12.2015 nedelja Tehuantepec - San Cristobal (450km) San Cristobal
13 28.12.2015 ponedeljek San Cristobal – Kanjon Sumidero (Tuxla, kanjon Sumidero reke Grijalva), Agua Azul San Cristobal
14 29.12.2015 torek San Crisobal – okolica (San Juan Chamula, Zinacantana) San Cristobal
15 30.12.2015 sreda San Christobal – Huehuetenango (Guatemala) Huehuetenango
16 31.12.2015 četrtek Huehuentenango- Xella- Pot pod Vulkan Tajamulco San Pedro Sacatepequez
Guatemala
17 1.1.2016 petek Vzpon na Tjamulco
18 2.1.2016 sobota Guatemala – jezero Atitlan –(vasice z ladjico ali naokrog z avtom); Panjachel oz. ob jezeru Atitlan
19 3.1.2016 Nedelja Do kraja Chichicastenango (sejem ob nedeljah in četrtkih) nato do Antigue
20 4.1.2016 ponedeljek Antigua (opcija izlet do Escuinta, Monterrico ob Pacifiku)- Guatemala city Antigua ali Guatemala city
21 5.1.2016 torek Antigua – Semuc Ghampey -Livingston Livingston/ Rio Dulce
22 6.1.2016 Sreda Z ladjico po Rio dulce, Santa Elena, nato pot proti Floresu (jezero El Peten) Flores
23 7.1.2016 četrtek Guatemala – Tikal, Melchor de Mencos (meja z Belizejem)Belize Belize
24 8.1.2016 petek Belize (šnorkljanje) Belize
25 9.1.2016 Sobota Belize - okolica Chetumal
26 10.1.2016 nedelja Belize – Chetumal (Tulum, Collectivo – park Achtun Chen) Playa del Carmen
27 11.1.2016 Ponedeljek Poležavanje na plaži v bližini Cancuna, večerni let (20:30) iz Cancuna -
28 12.1.2016 Torek Pozno zvečer (22:30) prihod v München -

Sreda, 16.12.2015

Zelo zgodaj zjutraj (že okoli enih) sva vstala in se odpravila v Ljubljano na Dolgi most, kjer naju je ob pol dveh zjutraj pobral Go-opti in naju že pred osmo uro dostavil na letališče v Münchnu. Sva bila še toliko zgodnja, da se niti oddaja prtljage še ni začela. Čez kakšne pol ure se je pred oddajo prtljage za Cancun (Air Delta) pričelo nekaj dogajati in postavila sva se v vrsto. Neposredno pred nama sta bila tudi dva Slovenca, ki sta imela isti cilj. Tako njima kot nama je prijazna uslužbenka razložila, da je letalo preveč polno, zato nam ponujajo nadomestni let: namesto planirane poti z Air Delta preko Atlante v ZDA do Cancuna bi nas preusmerili na Air France, tako da bi leteli v Cancun preko Pariza, prišli pa bi v Cancun celo nekaj ur prej. Ker je bil prihod z Air Delta v Cancun predviden šele okoli polnoči, nama je seveda v polnosti odgovarjalo, da bi bila tam že ob sedmih zvečer in sva na to pristala.
Posladek: dobropis v višini 200 US$, ki jih lahko v naslednjem letu koristiva pri Air Delta (ker so naju prebukirali)…
Polet je bil sicer kar dolg (v zraku smo bili preko dvanajst ur), vendar miren in prijeten. Tudi postanek v Parizu ni bil nič posebnega, čeprav sva morala zamenjati letalo in se na letališču odpeljati do drugega terminala.
V Cancunu (zvečer je bila temperatura okoli 25 stopinj) sva dvignila nekaj mehiških pesosov (18 pesosov je cca 1 EUR), tako za prvo silo…
Pred letališčem je (očitno ves čas) čakal nekdo od agencije, kjer sva najela avto in že so naju z minibusom odpeljali v predmestje Cancuna, kjer sva uredila vse potrebne formalnosti. Deloma sva jih uredila že prej, saj sva potrebovala dodatno zavarovanje zaradi Gvatemale. Doplačala sva le še dobrih 100 dolarjev zaradi tega, ker sva želela imeti popolni kasko, pa se prej očitno nismo v celoti razumeli.
V dobri urici sva že sedela v najetem avtomobilčku (Dodge attitude), ki naju je popeljal proti prvemu prenočišču. Še dobro, da sva imela navigacijo, ker bi drugače kar malce »lutala« po Cancunu. Cancun je namreč trikotno oblikovano mesto in hitro se lahko zgodi, da se zapelješ v popolnoma napačno smer. No, pa sva na koncu našla najino prenočišče ter že kmalu po deseti uri utrujena zaspala…

Četrtek, 17.12.2015

Zjutraj naju je zbudil najin najemodajalec, tako da smo še poračunali stroške apartmaja. Po zajtrku sva se odpravila proti otočju v bližini. Isla Mujeres velja za enega lepših kotičkov na tistem koncu. Z ladjico (redna linija) sva se zapeljala na otok in najprej poiskala plažo na severozahodni strani, ki slovi po svoji lepoti. No, saj pesek je bil kar lep, voda topla…. Malo uživancije sredi naše zime.
Sledil je še čas za prigrizek, sprehod skozi tržnico in središče mesta, nato pa sva za eno urico najela električni avtomobilček (takšne uporabljajo na golfu) in se zapeljala še malce naokrog po otoku.
Neverjetno, kako hitro je čas minil…

Popoldne sva se vrnila na obalo in se skozi hotelsko naselje Cancuna (cca 20 km) zapeljala naokrog do najinega apartmaja. Še nekaj zalog sva si pripravila v bližnjem supermarketu in že je bil večer. Ker je bila wi-fi povezava kar dobra, sva opravila še nekaj dolžnosti (da se otrokom oglasiva s poti ipd), kmalu po večerji pa naju je utrujenost že premagala in kmalu sva zaspala.

Petek, 18.12.2015

Ker sva vse dokumente za avto prejela že prejšnji dan, sva se lahko zjutraj takoj odpravila proti zahodu. Najin prvi cilj je bila Chicen Itza, eno bolj znanih majevskih arheoloških nahajališč na tistem koncu. Prvi razlog je v njegovi velikosti in ohranjenosti, drugi pa prav gotovo v bližini turističnega dela Mehike (Cancun, Playa del Carmen, Tulum).
Izbrala sva avtocesto, ki je sicer plačljiva, vendar dokaj solidna.
Morda je sedaj čas, da malo spregovorim o Majih, ki so bili prav gotovo ena bistvenih sestavin najine poti. Maji so indijansko ljudstvo, ki je živelo (in še živi) v osrednji Ameriki. Šlo je za različna plemena, v različnih obdobjih so bila različna plemena močnejša in tako se je tudi moč majevske civilizacije selila naokrog po Jukatanu. O Majih si lahko marsikaj preberete tudi v slovenščini, zato bom bolj kratek. Prvi ostanki njihove civilizacije v Srednji Ameriki izvirajo iz obdobja cca 2.000 let pred Kr., poseljevali so današnji polotok Jukatan, Gvatemalo, Belize, Salvador in Honduras. Maji so bili čokati, nizke rasti (takšni so še danes), bili so dobri poljedelci, znani pa so tudi po svoji arhitekturi (piramide, templji) in astronomiji (majevski koledar). Njihovo verovanje v nadnaravne sile je bilo tesno povezano z žrtvovanjem ljudi, tudi otrok.
Njihova arhitektura se je »selila«, kakor se je selil vpliv plemen. V obdobju pred Kr. je bilo najpomembnejše mesto El Mirador (danes na severu Gvatemale), kateremu je primat prevzel Tikal (250 do 900 po Kr.), nato je primat prevzela Chicen Itza.
Mesto leži na skrajnem severnem obrobju majevskega sveta, razvilo se je v krajini, kjer je geološka podlaga apnenec, zato so nekatere značilnosti podobne našemu Krasu. Ker na površju ni vode (vsa takoj steče v podzemlje), se je veliko mesto lahko razvilo le na področju, kjer so bila obsežna podzemna jezera, nekatera v odprtih udrtinah, do nekaterih pa je tudi dandanes možno priti le skozi podzemni rov (»cenote«).
Za mesto je značilno čaščenje boga Kukulkan (Operjena kača), zato je pogosti simbol v arhitekturi kača oz. kačja glava. Nekateri objekti so zelo solidno ohranjeni, celotno mesto je vredno ogleda. Najbolj zanimivo mi je bilo njihovo igrišče, kjer so igrali svojstveno inačico nogometa (ali pa nekaj podobnega, kar je bilo predhodnica našemu nogometu).
Znotraj kompleksa je bila množica prodajalcev najrazličnejših spominkov, seveda se je kakšna malenkost prijela tudi naju.
Ogled je trajal kar nekaj ur, tako da sva bila že kar utrujena, ko sva se vračala proti Valladoidu, kjer je bilo najino naslednje prenočišče. Spotoma sva si ogledala še nekdanji samostan v njegovem predmestju (nekdanja mogočna stavba danes rahlo sameva), nato pa sva se zapeljala do najinega prenočišča, kjer sva se malo spočila in okrepčala.
Ker je bilo šele zgodaj popoldne, sva zavila še na kopanje v »cenote« - njihova podzemna jezera. Prav gotovo ena izmed bolj zanimivih izkušenj. Voda je bila čista in topla, le prehod iz ene v drugo jamo (skozi predor in na prostem) je bil malo vetroven, kar je posledično botrovalo mojemu prehladu v naslednjih dneh. Morda je bilo krivo tudi poslabšanje vremena, saj je zvečer celo rahlo deževalo. Je pa bila moja boljša polovica toliko bolj čvrsta! Zvečer sva se sprehodila po Valadolidu in v cerkvici nekaj časa prisostvovala sveti maši, ki je bila očitno namenjena pripravi neveste na poroko naslednji dan. Ob njej so bili njeni prijatelji – zanimiv obred.

Sobota, 19.12.2015

Prvi cilj je bil Ek Balam, manjše Majevsko arheološko najdišče. Nisva kaj dosti pričakovala od njega, vendar sva bila zelo prijetno presenečena. Je zelo lepo urejeno in tudi bogato. Na eni izmed stavb so zelo bogati reliefi z ornamenti in podobami. Bolj naju je očaral kot Chicen Itza, saj se nahaja v bolj naravnem okolju. Tudi na piramide se je bilo dovoljeno povzpeti za razliko od Chicen Itze. Z vrha najvišje je bil lep razgled po polotoku.
Vreme se je sicer malce skisalo, vendar ni deževalo, je pa bilo precej oblačno in vetrovno. Pot proti parku Rio Lagartos naju je peljala skozi živahen kraj Tizimin, ki je bil očitno neke vrste center dogajanja v tistem koncu. Sam Rio Lagartos je bil precej bolj pust. Majhno ribiško mestece ob zatoku dandanes živi od ljubiteljev ptic, ki si lahko v zatokih tam naokrog v živo ogledajo flaminge, pelikane in druge ptice. Enourna vožnja po zatokih je bila zelo lepo doživetje, najin izkušen čolnar se je povsem tiho približal skupini flamingov, tako da smo pluli skoraj med njimi. Če bi stegnil roko, bi se verjetno lahko skoraj dotaknil kakšnega izmed njih. Spotoma je v vodi pobral tudi nekakšnega raka (morda je bilo bolj podobno kakšni prastari želvi, imena nisva poznala), ki nama je malo zmasiral glavo. Nenavaden občutek…
Po res lepem izletu (tudi malo slabše vreme ga ni pokvarilo) s čolnom sva se počasi odpravila nazaj v notranjost. Najin naslednji cilj je bil kraj Izamal, kjer stroji eden največjih samostanov na tistem koncu. Prijeten kraj z zelo lepim trgom, polnim v mehiškem stilu okrašenih (beri: rahlo kičastih) kočij, ki so čakale na svoje stranke in res velikim samostanom na vzpetini sredi mesta…
Počasi naju je čakala pot nazaj proti najinemu prenočišču. Spotoma sva premišljevala, da sva bila že zelo blizu Meride in da naju bo ista pot čakala še naslednji dan, ker sva načrtovala še eno noč v Valladoidu. Malo sva računala in glede na to, koliko bi izgubila na času in dala za bencin, sva ugotovila, da se nama bolj splača prespati v okolici Meride, ne pa se vračati v Valladoid, čeprav sva imela prenočišče že plačano. Tako sva že zvečer vse pripravila za nadaljevanje poti v naslednjem dnevu.

Nedelja, 20.12.2015

Da poti ne bi ponavljala, sva kmalu po Chitzen Itzi zapustila glavno cesto in se preko Sutote (zanimiv kraj z mogočnim spomenikom sredi mesteca) odpravila proti jugu.
Ustavila sva se še v kraju Mani, kjer je na vzpetini lepa cerkev, ki sva si jo spotoma ogledala. Preko Ticula sva prišla do Santa Elene, ki se ji zaslužila prav poseben postanek (moji boljši polovici je ime Helena). Še malo in že sva bila v kraju Uxmal, kjer so eni najbolj znanih arheoloških ostankov na tistem koncu.
Uxmal je res mogočen, tudi zelo lepo obnovljen.
Preko Mune sva se zapeljala do najinega naslednjega prenočišča v Meridi (rezervirala sva ga kar iz Valladoida). Zanimivost je bila v tem, da je penzion vodila Švicarka, pomagala pa ji je njena prijateljica iz Nizozemske. Ker je bil center mesta kar blizu, sva se proti večeru sprehodila še do centra in se malo razgledala po mestu. V cerkvi sva si vzela nekaj več časa, da sva malo posedela, saj je bil nedeljski večer.
Je pa Merida moderno mesto, dokaj veliko in urejeno. Malce sva celo razumela tisti dve Evropejki, da sta ga izbrali.

Ponedeljek, 21.12.2015

Čakal naju je eden bolj napornih dni, kar se poti tiče. Želela sva opraviti tretjino poti do Mexico Cityja, vse do kraja Ciudad del Carmen. Edini logični postanek se nama je zdel v kraju Campeche ob Mehiškem zalivu in res sva vse od Meride prišla do tja brez postanka.
Campeche se je izkazal kot zelo prijetno obmorsko mesto. Ima obzidje, znotraj katerega se skrivajo prijetne kolonialne uličice. Prav prijeten kotiček, da si človek malo raztegne noge.
Naslednji postanek je bil v kraju Champoton, majhnem ribiškem mestecu ob izlivu istoimenske reke v morje. Razlog je bil tudi povsem praktične narave. Bila je prava ura za malico. Na obalni strani sva našla ulično restavracijo »Dolphin«, kjer se je izkazalo, da imajo resnično delfina v ponudbi. Ko sem si ga izbral, sem bil deležen očitajočih pogledov moje najdražje: me je gledala kot kakšnega zločinca! To se je spremenilo, ko so njej prinesli navadno ribico, meni pa delfinčka. Ko sem se (očitno z užitkom) mastil z njim, se je z druge strani mize slišalo: »Ali lahko dobila košček za poskusit?« Je bila potem razlaga, da se ji sedaj, ko ga že vidi na krožniku in mu ne more več pomagati, delfinček ne smili več tako zelo kot takrat, ko je bil le zapisan v meniju… Moram priznati, da je bilo res okusno, rahlo panirano, okus mesa nekje vmes med morskim psom in piščancem…
Tako sva (ponovno okrepljena) prispela v Ciudad del Carmen, kjer naju je že čakalo naslednje prenočišče. Za kakšen daljši sprehod sva bila preveč utrujena, spotoma sva v supermarketu kupila malo vinca in si ga privoščila namesto večerje. Se je potem res dobro spalo!

Torek, 22.12.2015

Tudi ta dan je bil namenjen »premiku«. Daljši postanek sva naredila v Villahermosi, kjer bi skoraj dobila kazen za vožnjo po voznem pasu, rezerviranim za avtobuse, taksije in ostala javna prevozna sredstva. Na srečo policaj, ki naju je ustavil, ni imel pri sebi nobenega plačilnega naloga, da bi nama zagrozil s tem, da napiše kazen… Tako sva jo poceni odnesla, le z opozorilom. Ogledala sva si ostanke cerkve, ki jo obnavljajo in potem nadaljevala pot.
Spotoma sva spoznavala, da pokrajinske meje v Mehiki niso le črte na papirju. Praktično povsod so stali policaji in pregledovali voznike in avtomobile. Midva sva jo kot turista dobro odnesla, vedno so le zamahnili z roko, naj greva naprej, tako da naju niso niti enkrat pregledali.
Se je pa narava precej spremenila: zeleni Jukatan je zamenjalo bolj puščobno in suho okolje. Proti Cordobi, ki že leži pod hribi, se je to spremenilo – pokrajina je postala zopet bolj zelena. Nekje na tem delu poti sva prevozila tudi najkrajšo navidezno črto med Pacifikom In Mehiškim zalivom: iz Srednje Amerike sva prišla v Severno Ameriko.
Najin hotelček je bil povsem blizu centra Cordobe, zato sva si center ogledala najprej podnevi, potem sva si privoščila večerjo in še enkrat na večerni sprehod. Lepo urejeno mesto, prijetno praznično osvetljeno… Na glavnem trgu so imeli nastop otroci iz plesnih šol, ki so bili deležni dokaj bučne podpore s strani publike. Nama se je zdelo, da neke posebne uglašenosti v tistih nastopih ni bilo, zato sva se kmalu odpravila nazaj v hotel. Tudi naslednji dan naju je čakal še lep del poti – vse do Mexico City-ja.

Sreda, 23.12.2015

Bila sva že kar blizu glavnega mesta, zato se nama ni pretirano mudilo. Prvi postanek je bil v Orizabi, mestu v hribih, ki je dalo ime tudi najvišjemu vrhu v Mehiki (Pico de Orizaba oz. Citlaltepetl, ki meri 5636m). Mesto je bilo morda celo eno najlepših, ki sva jih na poti srečala. Urejeno (čisto), z lepo mestno palačo.
Nato je sledila pot navzgor. Orizaba leži na cca 1.200 metrih nad morjem, nato se avtocesta dvigne na planoto, ki je skoraj 3.000 metrov visoko. Trasi avtoceste sta dve in v večjem delu sploh ne potekata skupaj. Očitno so drugi avtocestni pas zgradili po povsem novi trasi. Je pa bila vožnja kar zanimiva: avtocesta se kar hitro dviguje (povprečni naklon tako okoli 10 stopinj), ker sledi hribu, je precej zavita. Pas navzdol je bil skoraj prazen. Kmalu sva ugotovila, zakaj: prevrnil se je tovornjak, njegova vsebina se je razletela po cestišču. Kar kakšnih 20 km dolg zastoj je že bil, pa še ni bilo videti, da bi avtocesto kmalu odprli. No, midva sva imela prosto pot in se dvignila do kraja Esperanza. Tam sva avtocesto zapustila in se skozi kraj Atzitzintla napotila proti hribu Monte Negro, na katerega vrhu je največji teleskop za opazovanje zvezd na svetu. Na sedlu med hribom Sierra Negra in sosednjim Pico de Orizaba, kakšnih 4.000 metrov nad morjem, naju je pričakalo neprijetno presenečenje: zapornica. Uradnik nama je razložil, da lahko gredo do teleskopa le ljudje z dovolilnicami….
Midva seveda dovolilnice nisva imela, zato sva se morala obrniti. Že prej sva na ležečih policajih (v Mehiki so prav »kruti«) razbila izpušni lonec, zato sva se v Atzitzintli ustavila pri domačem mehaniku, ki nama je lonec z dvema žicama povezal navzgor in avtek je bil ponovno pripravljen za skakanje preko ovir.
Te ovire imajo v Mehiki in Gvatemali kar nekaj različnih imen: »reductor«, »topes«, »vibradores«, »tumulos«, »boyas«… Sva najprej mislila, da je ime povezano z njihovo obliko, pa ni bilo čisto tako. Zdelo se nama je, da je bolj povezano s pokrajino oz. zvezno državo, ampak tudi za to ne bi dala roke v ogenj! So pa zelo visoki in preko njih zapelješ brez posledic le, če jih »zajahaš« postrani in ne hitreje kot z 20km/h. Radarjev tako skoraj ne potrebujejo, saj so te ovire nameščene prav na vseh cestah in v vseh vasicah ob poti.
Na poti proti Puebli sva v daljavi videla tudi njihov drugi najvišji hrib – vulkan: Popocatepetl (5,426 m)– ki pa je še aktiven, zato je bil vrh zavit v meglo.
No, sva se pa potem za nekaj več časa ustavila v Puebli, drugem največjem mestu v Mehiki. Center je za njihove pojme kar starinski, urejen v kolonialnem slogu, imajo kar nekaj spomenikov, s katerimi se pohvalijo. Najbolj znamenita je cerkev sv. Dominika, ki je ena najbolj bogato okrašenih cerkva v Mehiki sploh (z okrašenostjo mislim pozlato…). Tudi sicer so bila vsa mesta zaradi predbožičnega časa bogato okrašena z najrazličnejšimi pisanimi okraski. Seveda so prevladovale njihove značilne »pinjate«. To so pisane papirnate votle skuplture, napolnjene s sladkarijami. Ob značilni družabni igri jih otroci skušajo razbiti, da ven pade sladka vsebina.
Potem naju je čakal le še spust po avtocesti do glavnega mesta. Kar divja in razburljiva vožnja po strmih ovinkih. V Evropi takšnih avtocest ne srečujemo, še italijanske avtoceste preko Apeninov so le bleda senca tega, kar je speljano po mehiškem hribovju!
Končno: Mexico City! Že proti večeru! To pa pomeni gnečo na cesti. Za zadnjih štirideset kilometrov mimo Mexico City-ja oz. skozi mesto (prispela sva z juga, najin hotel je bil na severnem obrobju) sva porabila skoraj dve uri… Kar utrujajoče!

Ko sva našla hotel, sva se le še ulegla v posteljo in zaspala!

Četrtek, 24.12.2015

Ves dan sva namenila glavnemu mestu. Na bližnji postaji podzemne železnice (metroja) sva kupila karte in se odpeljala v center. Mogočni trg najštevilčnejšega mesta na svetu naju ni razočaral. Po ogledu katedrale sva se postavila še v vrsto za ogled predsedniške palače, ki je znana po slikarijah, ki jih je ustvaril najslavnejši mehiški umetnik Diego Rivera. No, pa se je zapletlo: zahtevali so potni list (midva sva jih preventivno pustila hotelu), zadoščala ni niti osebna izkaznica niti kakšen drugi dokument s sliko, niti kopija potnega lista… No, si bova pač palačo ogledala naslednjič, ko prideva v Mexico City….
Malo sva se sprehodila po centru, nato sva se z metrojem odpeljala na obrobje, kjer je muzej znane mehiške slikarke Fride Kahlo. O njej je bil posnet tudi film, ki ga toplo priporočava. Muzej je bil zanimiv, v njem so razstavljeni njeni stezniki, ki so ji pomagali pri gibanju (zaradi težke nesreče v mladosti je bila na tri četrt invalid), pa tudi slike in skice, ki jih je ustvarjala.
Midva sva kar nekaj časa čakala, da sva prišla na vrsto, nekateri so imeli »prednost«: sva potem ugotovila, da si z nakupom vstopnice preko spleta zagotoviš takojšnji vstop v muzej in ti ni treba čakati v vrsti…
Nazaj sva se vračala skozi enega izmed večjih parkov, ki so ga posvojile veverice. Pri vhodu v park so prodajali hrano, ki je bila namenjena njihovem krmljenju, zato so bile veverice v parku zelo zvedave in nič boječe. Ko sem eno izmed njih nahecal, da imam hrano v roki, je celo splezala gor po mojih hlačah povsem do pasu.
Ura se je počasi že prevesila v popoldne, zato sva se zapeljala še do Guadalupske Matere Božje, največje božjepotne cerkve v Amerikah. Kompleks na obrobju glavnega mesta je res velik, malo naju je spominjal na Fatimo (je manj živahno kot v Lurdu). Prišla sva ravno prav na večerno mašo (saj se je spodobilo, ker je bil Sveti večer). Zanimivo je, da Mehičani prinesejo k maši Jezuščka z jaslic (večinoma si postavljajo ogromne jaslice red hišami) k blagoslovu. Nato tega Jezuščka tudi vsak dan preoblačijo v pisana oblačilca. Ko sva jih videla na stojnicah, sva najprej menila, da so obsedeni z barbikami… Po maši sva skupaj z ostalimi romarji šla počastiti še podobo Guadalupske Matere Božje, ki je za oltarjem. Mehičani so to elegantno rešili: s tekočim trakom te zapeljejo z enega konca na drugega, tako da si sicer podobo lahko v miru ogledaš, ne moreš pa povzročati prevelike gneče, ker ti pač določijo čas vožnje, ko lahko Marijino podobo vidiš…
Še nazaj na metro in pot v hotel, pa spat!

Petek, 25.12.2015

Božično jutro sva izkoristila za ponoven obisk cerkve. Tokrat sva se do tja odpeljala z avtomobilom. Zjutraj maše ni bilo, so pa bile pete zornice (moram priznati, da je bilo petje zelo ubrano).
Na naslednjo mašo nisva čakala. Kar lep del poti naju je še čakal.
Okrog po obvoznici je šlo kar v redu, nekaj več gneče je bilo le na cestninski postaji, kjer smo zavili v smeri za Acapulco. Zopet se je bilo potrebno dvigniti iz kotline, v kateri leži glavo mesto. Tokrat smo zapeljali preko prelaza 3.100 metrov visoko. Tam so nas spremljali čudoviti borovi gozdovi, prav prijetno je dišalo! In potem spust navzdol, ne tako divji kot prejšnji dan, vendar dovolj, da sva zgrešila pravi odcep za najino pot proti Oaxaci. Sicer naju je hotel garmin usmeriti preko Pueble, vendar sva se midva odločila, da izbereva pot iz Coautle. Na zemljevidu je bila kar lepo narisana, resnica pa se je pokazal za malo drugačno. No, odcep za Coautlo sva zgrešila in »popravljala« v Tehuixtli (pa kaj zato, tam sva bila najbolj zahodno doslej – preko 99 stopinj!). Pot iz Coautle do Oaxace je bila sicer slikovita, vendar naporna: približno tako kot če bi se kakšnih desetkrat povzpel na Vršič (no, mogoče malce pretiravam). Povprečna hitrost je bila pošteno pod 50 km/h, zato se je pot zavlekla in v Oaxaco sva prišla šele pozno zvečer. S tem je povezan tudi najbolj kruti padec v luknjo na cesti: verjetno s premerom preko pol metra in globino ne dosti manj! Preprosto je nisem videl in sunek je bil res izredno močan. Potem sem vozil nekaj časa zelo počasi, ker sem bil prepričan, da sem prebil gumo in da bo avto kmalu povedal, da jo bo treba zamenjati. Na srečo temu ni bilo tako! Vožnja po cestah v Mehiki, Gvatemali in Belizeju je precej stresna zaradi množice večjih in manjših lukenj na cestah: celo na novi, široki cesti lahko hitro najdeš kakšno luknjo! In če se ji ne izogneš, se guma hitro prebije na ostrem robu! Podnevi se naučiš: ko se barva na cesti spreminja, to verjetno pomeni luknje na cesti, ponoči pa ta podatek ne pomaga, ker ne vidiš dovolj daleč. Še dobro, da skoraj nikoli ni bilo potrebno voziti ponoči!
V Oaxaco sva prišla že v temi zbita do kraja! Za nameček sva hotel iskala več kot pol ure!!!

Sobota, 26.12.2015

Čeprav je bil hotel bolj slab, sva bila dovolj utrujena, da sva dobro spala. Najin prvi jutranji potep je bil do centra Oaxace, še enega lepega kolonialnega mesteca v osrčju Mehike. Res lepo in bogato mesto.
Nadaljevala sva proti Monte Albanu, kjer so arheološki ostanki nekdanje azteške naselbine. Sicer nisva pričakovala preveč, vendar moram priznati, da sva bila prijetno presenečena. Celotna planota na Monte Albanu je urejeno arheološko najdbišče z bogatimi ostanki.

Za kaj več ni bilo časa. Le še pot proti Tehuantepecu, kjer naju je čakal malo boljši hotel. Pa ni bilo čisto tako… Hotel je bil res boljši, spalo pa se je precej slabše. Prvi razlog je bila visoka vročina, podnevi preko 30 stopinj, ponoči ne dosti manj (klima je sicer bila v sobi, vendar je bila nameščena direktno nad posteljo in je zato v izogib ponovnemu prehladu nisva mogla uporabljati…), drugi razlog pa je bila poroka v hotelski restavraciji. Predstavljajte si mehiško glasbo, ki vam bobni skoraj v sosednjem prostoru – in to vse do jutranjih ur…

Nedelja, 27.12.2015

Včasih se kaj pokaže drugače kot si mislimo, tako naju je najin hotel malce razočaral. Ni pa naju razočarala pot do Pacifika oz. Tihega oceana. Parkirala sva nad plažo in se sprehodila povsem do morja. Sem bil kar preveč pogumen, tako da me je val zalil preko kolen in posledično sem moral zamenjati kratke hlače. Pa ni bilo hujšega, voda je bila prijetno topla.
Pot sva nadaljevala v notranjost proti kraju Tuxla. Peljala sva se po relativno dobri cesti, ki predstavlja neke vrste model njihovih magistralnih cest. Ob voznem pasu je na desni strani še neke vrste odstavni pas, tako da je dvopasovnica po širini že skoraj štiripasovnica. To se pozna tudi po načinu vožnje. Tovornjaki se umaknejo povsem desno, tako da jih zlahka prehitiš, čeprav je promet tudi na nasprotnem pasu. Malo večji problem lahko nastane takrat, če je ista situacija tudi na nasprotnem pasu: za štiri vozila vzporedno postane cesta kar malce ozka, čeprav se nekako prebiješ skozi. Druga značilnost tega področja so bila obsežna polja vetrnic (po moji oceni je njihovo število šlo krepko v stotine, ne bi me presenetilo, če bi jih bilo celo blizu tisoč). Ubogi mehiški ptiči: nihče jim ni povedal, kako smrtno nevarne so vetrnice, pa čisto sproščeno letajo tam okrog…
V Tuxli sva se ustavila popoldne in ravno ujela mašo v cerkvi zraven mestnega trga (»Zocalo« je pri njih ime za glavni trg v mestu). Na trgu so imeli postavljeno ledeno ploskev, hkrati z nama je v kraj prišel tudi Božiček na drsalkah in saneh: malce nenavadno, da pri tridesetih stopinjah nekdo drsa na ledu… Pa saj to ni bilo samo tukaj, še kje drugje sva srečala ledeno ploskev in celo snežni (zaledeneli) hrib. Očitno jim denarja za takšne »neumnosti« ne manjka, medtem ko so vasi praviloma zelo revne, pa tudi za krpanje lukenj na cestah ali pobiranje odpadkov bi bilo dobro najti kakšen dodaten pesos…
Zatem naju je čakala še pot do San Cristobala, kjer sva imela kar nekaj problemov z iskanjem najinega hostla. Problem je bil preprost: najin Garmin je imel vse enosmerne ulice napačno obrnjene. Ko sva to pogruntala, problem ni bil več nerešljiv in kmalu sva parkirala pred vhodom. Bila sva prijetno presenečena. Soba je bila sicer majhna, vendar so bili skupni prostori (vključno s kuhinjo) zelo prostorni in čisti. Vsekakor lahko rečem, da je bila to eno boljših prenočišč na najini poti. In ker smo bili že malo višje, so bile tudi temperature za spanje povsem sprejemljive.

Ponedeljek, 28.12.2015

Čakal naju je spust nazaj v Tuxlo, v njenem predmestju je pristanišče za dostop v kanjon Sumidero. Res lep kanjon, če odmislimo umazanijo, ki se nabira na vodi. Kanjon so zajezili, napravili elektrarno (imajo dovolj električne energije za celotno pokrajino) in tako je jezero pred jezom (skozi kanjon) »idealno« zavetišče za umazanijo (predvsem plastenke). Kljub temu je kanjon še kar živ (ptiči), baje so v kanjonu tudi še krokodili. Tisti, ki so ga nam pokazali, se mi ni zdel pretirano živ – ampak pri krokodilu nikoli ne veš…
Na vodi smo se zamudili skoraj dve uri in pol. Nato sva se zapeljala z avtom še nad kanjon in si ga ogledala še z vrha. Tudi zelo lep pogled.
Na drugi strani mesta sva že prej opazovala velik križ in sklenila sva, da ga bova poiskala in se zapeljala do njega. Z malo sreče sva res prispela do tja. Pogled po pokrajini je bil očarljiv. Kapela pod križem je preprosta, vendar jo očitno redno uporabljajo. Zanimiv je tudi kratek križev pot na dostopni poti.
Potem sva se po »bližnjici« zapeljala nazaj do najinega prenočišča. Izbrala sva staro pot proti San Cristobalu. Čeprav je pot precej daljša, nama ni bilo žal. Ko pot pripelje na planoto, se pričnejo slikovite indijanske vasice. Zanimiva je bila tudi megla, ki je občasno povsem zakrila okolico. Značilnost teh vasic je koruza, ki raste po pobočjih, ki so obdelana (očitno tam živijo pridni ljudje). Druga kultura, ki sva jo videla, so bile neke vrste sorodnikov kivija (kot bi gledal naše brajde) oz. vrsto guave, pa nisva povsem točno ugotovila, kaj naj bi ti sadeži bili…

Torek, 29.12.2015

Sledil je ogled turistično priporočenega majevskega kraja: San Juan Chamula. Še dobro, da sva prejšnji dan videla, kakšne so majevske vasice, ker San Juan Chamula predstavlja »turistično« gnezdo, ki bi lahko povsem spustila, pa ne bi nič zamudila. No, zanimiv je bil ogled njihove »cerkve«, kjer zraven krščanskih svetnikov častijo še svoja nekdanja božanstva. Kar lasje so nama šli pokonci, ko so v cerkvi po tleh raztrosili borove iglice in poleg njih prižigali navadne sveče – dokaj hitro sva cerkvico kljub zanimivi posebnosti mešane veroizpovedi zapustila… Drugače pa je to večji trg, ki je dejansko tržnica na vsakem koraku. Velik obisk turistov ima pač svoje posledice.
Popoldne sva se sprehodila še skozi San Cristobal, ki je res lepo mestece.

Sreda, 30.12.2015

Sledila je pot proti meji z Gvatemalo. Ker je šlo kar gladko (no, vmes smo se nekaj časa vozili po delovišču,ker obnavljajo in širijo cesto), sva zavila še proti jezerom Lagos de Montebello. Lep kotiček, tudi barva v jezerih je zelo lepa (od jezera do jezera pa se spreminja).
Popoldne sva tako prispela na mehiško-gvatemalsko mejo v kraju La Mesilla.
Na meji je bilo zelo živahno, vendar: avtobus pripelje do meje, potniki gredo ven, peš preko mejnega prehoda, na drugi strani jih že čaka drugi avtobus, ki jih odpelje naprej. Ker sva vedela, da bo prehod meje z avtom trajal kar nekaj časa, se nisva sekirala. Avtomobilov na meji res ni bilo, pred nama je bil »v obdelavi« star avtodom, s katerim so ameriški Amiši potovali v Čile (kakšne tri mesece bodo porabili do tja, so rekli). Ko so bili Amiši »obdelani« in sva bila midva na vrsti, je ubogi utrujeni uradnik poprosil: »Ali lahko toliko počakata, ga grem na kosilo?« Ja, kaj sva hotela drugega, sva pač malo počakala. Po pol ure je prišel nazaj in začela se je najina »obdelava«. Pa niti ni bilo tako hudo, morala sva plačati nekaj pristojbin, na steklo so nama nalimali vinjeto za Gvatemalo in po dobri uri sva bila končana. Še končni vpis v register: tega dne sva bila tretji avtomobil, ki je prečkal mejo! Ni čudno, da je bil ubogi carinik tako utrujen…
Še po dolini navzgor, dan se je že prevešal v večer, tako da je bilo kar prav, da Huehuetenango ni daleč od meje…

Četrtek, 31.12.2015

Pot sva nadaljevala proti Quetzaltenango (Hela), kjer sva se ustavila. V drugem največjem gvatemalskem mestu je bil semanji dan, celotno središče je bilo zapolnjeno s stojnicami. Pot sva nadaljevala skozi čudovito gvatemalsko pokrajino do kraja San Marcos, kjer sva si poiskala prenočišče v enem izmed hotelčkov. Izkazalo se je, da so vsi hotelčki bistveno cenejši, kot jih ponujajo na bookingu. Tudi številčni so, zato vnaprejšnje rezervacije niso potrebne niti smiselne… Zvečer sva se še malo sprehodila po živahnem mestecu, ki je kar kipelo od življenja na silvestrovo popoldne. Kako ljubki so njihovi pisani avtobusi, sicer predelani iz starih ameriških šolskih avtobusov. Obvezno so bili še dodatno okrašeni s številnimi led lučkami in novoletnim okrasjem. Za njimi pa se je močno kadilo, saj so pozornost namenili bolj razsvetljavi kot motorjem in let kljub pisani zunanjosti niso skrivali…

Petek, 1.1.2016

Vstala sva zgodaj zjutraj, še v mraku sva se napotila proti San Sebastianu, ki je izhodišče za vzpon na vulkan Tajamulco, s 4.220 metri najvišji hrib Srednje Amerike. V opisih poti na hrib sem zasledil, da domačini uporabljajo servisno cesto, ki se povzpne po vulkanskem grebenu in nato spusti navzdol proti enemu izmed zaselkov pod vulkanom. Preden se pot prevesi, je bilo opisano manjše parkirišče, kjer domačini puščajo avtomobile, predvsem takrat, ko oskrbujejo šotorišče (zavetišče) pod vrhom gore. Če bi to pot našla, bi prihranila na vsako stran vsaj dve uri hoje. Pogumni imajo srečo in tokrat je bil pogum na najini strani. Res sva našla servisno cesto (sva vmes povprašala tudi domačine, če sva na pravi poti), ki je bila na začetku precej zdelana (je bila tudi običajna dostopna cesta za zaselek ob San Sebastianu). Ko sva prišla ven iz vasi, je bila pot boljša. Tlakovana z vulkanskimi kamni, sicer ponekod izredno strma (tudi preko 20 stopinj naklona), vendar sva res pririnila do višine 3.400 metrov. Od tam sva že videla parkirišče, o katerem sem bral doma. Vendar: vmes je bil še del poti, ko se je pot spustila strmo navzdol, videti je bila tudi v precej slabem stanju, zato sem se odločil, da raje avto pustiva kar na tistem ovinku (ob strani je bilo dovolj prostora). Čez kakšne pol ure pešačenja sva bila pri parkirišču, od koder je bila dobro vidna pot proti vrhu hriba.
Pogumno sva se pognala v hrib. Presenečena sva bila, da je po poti navzdol šlo že precej ljudi. Ko sva že skoraj pri šotorišču srečala domačina, ki je znal celo angleško, nama je povedal, da je pod vrhom in na njem silvestrovalo nekaj sto ljudi. To se je poznalo tudi na okolici: kjer osel leži, tam dlako pusti! Vse do vrha je bilo nasmeteno.
Tudi na poti navzgor nisva bila sama. Kar dosti domačinov se je na novoletni dan odločilo, da gre na vrh. Midva s planinskimi čevlji in pohodnimi palicami, domačini v opankah, ženske z malimi otroci, zavitimi v velikimi rute, jih nosijo kar na hrbtu…
Okoli enajstih sva bila na vrhu tudi midva (kljub določenim problemom zaradi redkejšega zraka na višini). Podarjen nama je bil razgled naokrog in »rekord«: za 29 metrov sva povišala najin višinski dosežek (prej je bil vrh Atlasa). Ugotovila sva tudi to, zakaj so domačini rinili na vrh: na vrhu so pokleknili in molili…
Spust je minil brez problemov. Temperatura se je pošteno dvignila, tako da sva bila kar vesela, da greva že navzdol. Je bilo kar prevroče za prijetno hojo.
Zadovoljna in prijetno utrujena sva v San Marcos prispela še pred mrakom. Nekaj sva še prigriznila in potem naju je kar zmanjkalo…

Sobota, 2.1.2016

Sledil je premik v center Gvatemale. Po Helli sva se priključila avtocesti, ki vodi proti glavnemu mestu. Avtocesta je normalna štiripasovnica, vendar sledi hribom, tako da je zelo ovinkasta in dokaj nevarna: da je temu res tako, naju je prepričal prevrnjen avtobus na enem izmed ovinkov (če pomisliva, kaj vse je bilo zraven potnikov na tistem avtobusu…). Vzela sva si toliko časa, da sva se zapeljala ob jezero Atitlan v kraju Panajachel, se tam malo sprehodila in si privoščila kosilo (prav okusne ribice). Jezero Atitlan leži v kotanji med vulkani (nobeden izmed njih trenutno ni aktiven) in je zares lepo. Žal za čiščenje smeti tudi tam niso pogosto slišali (je bilo sicer boljše kot prejšnji dan), tako da je bil najin vtis glede jezera malo pokvarjen.
Le še skok do najinega prenočišča v bližini Antigue in že je bil dan naokrog.

Nedelja, 3.1.2016

Nedelja je dan za semanji dan v Chichicastenango! In tako je moja boljša polovica pač določila, da bova tudi midva tam. V izogib neprijetnostim sva se odločila, da večino denarja in potne liste pustiva v penzionu. Potem pa ponovno po avtocesti nazaj proti Atitlanu in naprej do Chichicastenanga. Bilo je res živahno, barvito in zanimivo. Tudi okradli so naju skoraj (naenkrat se je okoli naju nabrala gužva, že so bile najine burago torbice odprte, vendar sva pravočasno odreagirala in jim ni uspelo, da bi karkoli odnesli). Očara pa barvitost njihovih oblačil in čudi njihova nizka rasa… Še kakšen nakup in tržnice je bilo dovolj. Ker je moja najdražja nekje prebrala, da je okrog jezera Atitlan slikovita in lepa pot, sva popoldne opravila še to. Spust proti jezeru (drugje kot prejšnji dan) je potekal najprej po lepi, na novo betonirani cesti, dokler jim očitno ni zmanjkalo denarja: potem je bila to sicer asfaltna cesta z gromozanskimi luknjami, tako da sva se še navzdol komaj rinila in bila samo vesela, da greva naprej okrog jezera, ker nama nazaj ne bo treba riniti po tej cesti. Ko sva prišla v San Pablo de La Laguna do jezera, sva se ob njem zapeljala do San Pedro La Laguna, kjer sva se želela ustaviti malo dlje. Problem: najti parkirišče!
Ko sva zavila v eno izmed enosmernih uličic (ravno dovolj široka za najin avtoček), sva doživela prvovrstno presenečenje: uličica se je postavila POKONCI!!! Naklon: po moji oceni preko 30 stopinj. Le pohodil sem plin do konca in upal, da bova prilezla do vrha (da bi se v rikverc spuščal po tisti uličici navzdol, si še danes ne morem predstavljati). Najin bencinar z avtomatskim menjalnikom je pričel hropsti, nato kašljati in nato… je prilezel preko najbolj strmega dela uličice – čeprav je bila naprej uličica še vedno v hrib, se nama je zdelo kot da sva se prevalila preko roba! Nekako nama je zmanjkalo veselja, da bi iskala parkirišče – sva raje kar nadaljevala naprej okoli jezera. In čakalo naju je prijetno presenečenje: na obrobju mesteca se je pričela na novo asfaltirana cesta, ki naju je popeljala med kavnimi nasadi preko sedla med obema vulkanoma (Pedro in Atitlan). Žal prijetna presenečenja v Gvatemali ne trajajo dolgo: ko se je cesta prevalila s sedla nazaj proti jezeru, se je asfalt končal! Naprej ni bilo nobenega asfalta, težko bi tistemu rekel gramozna cesta ali kolovoz, najboljši opis bi bil: HUDOURNIK! In to ozek! Še dobro, da sva spet peljala navzdol. Iskal sem navidezno pot po eni in drugi strani struge, večkrat podrsal s podvozjem po tleh, vendar: vmes sem se moral umakniti tudi na stran, kajti navzgor so nemoteno rinili njihovi tovornjački in pisani stari avtobusi! Lahko verjamete, da sva si oba zelo oddahnila, ko sva bila po tistih 300 višinskih metrih zopet ob obali…
No, naprej je bila cesta za gvatemalske razmere kar spodobna…
Na avtocesti je bila kontrola prometa, sem mislil, da naju bodo kot turista kar spustili naprej, vendar se tokrat to ni zgodilo. Moral sem pokazati dokumente vozila, svojo vozniško, zahtevali so še potni list. Pokazal sem osebno, ni zadoščala. Pokazal sem kopijo potnega lista, ni zadoščala! »Muta! 300 Quetzal!« je bil odločen policaj. Ker se nisem hotel kar tako prepričati, da dokumenti ne ustrezajo, sem po kar dolgem »pogovoru« na koncu predlagal, da mu mojo najboljšo polovico pustim kar tam, sam pa grem po potni list v hotel in se vrnem nazaj! Tako sva na koncu obojestransko sklenila, da plačam (seveda brez računa, za podkupnino) 100 Qetzalov, pa me raje pusti…
Še danes se sprašujem, kako bi se zadeva razvijala, če bi tisti policaj moj predlog sprejel… Na avtocesti je bila nesreča in tako sva se do hotela potem vozila skoraj tri ure (prejšnji dan sva za isto pot porabila manj kot eno uro).
Se je pa zgodila še ena zanimivost.
Eden izmed vulkanov, ki je še aktiven (Fuego) se je tega dne razjezil in kar pošteno sopihal. V živo dotlej bruhajočega vulkana še nisva videla. Sploh ni bilo tako daleč stran: Kot iz Ljubljane do Krvavca…

Ponedeljek, 4.1.2016

Do Antigue, nekdanje prestolnice, ni bilo daleč, manj kot pol ure. Kolonialno mesto, ki ga je uničil potres ob izbruhu vulkana konec 18. stoletja, danes še vedno obnavljajo. Takrat pa so se praktično vsi bogatejši prebivalci izselili in se preselili v sosednjo dolino, kjer so ustanovili mesto Ciudad de Guatemala, današnjo prestolnico. Vulkan Agua, ki je takrat poskrbel za to opustošenje, je danes miren in že dolgo časa ni aktiven (ampak nikoli ne veš…). Dandanes je Antigua lepo turistično mestece, ki je vredno ogleda, ne samo zaradi svojih živih ulic, ampak tudi zaradi ostankov po takratnem potresu (celotnega mesta niso obnovili).
Nadaljevala sva proti glavnemu mestu, ki naju je presenetilo s svojo velikostjo in cestno neurejenostjo. Tako veliko mesto in nima nobene prave obvoznice! To seveda pomeni gnečo na cesti!!!
Parkirala sva na obrobju centra, se sprehodila do glavnega trga, si ogledala katedralo in palačo… lepo… bilo nama je všeč!
Le še skok nazaj do prenočišča in z mislimi sva že bila pri naslednjem dnevu!

Torek, 5.1.2016

Kar malce žal nama je bilo, da nisva prestavila prenočišča preko glavnega mesta. Čeprav sva zgodaj vstala in šla na pot že pred sedmo zjutraj, je trajalo skoraj dve uri, da sva se prebila skozi glavno mesto. Kmalu zatem sva na nasprotnem pasu videla prometno nesrečo (tovornjak je razsul svoj tovor, koruzo ali nekaj podobnega), ki je povsem zaprla pot. Še dobro, da sva bila v drugi smeri… Kolone se je nabralo že za nekaj kilometrov. Tudi ta del poti je bil povsem spodoben, štiripasovnica se je končala kakšnih 100km iz Guatemala City, vendar je bila tudi naprej solidna dvopasovnica. Peljala sva se ob reki Rio Hodno, ki lepo ozeleni svojo okolico, tako da je bil to kmetijsko dokaj bogat predel. Še malo naprej so se pričeli pašniki, na katerih so se pasli pretežno biki (vsaj tako se mi je zdelo).
Vreme se je malo skisalo, vendar ne toliko, da ne bi naredila še ovinka do jezera Izabal, ki se preko Rio Dulce povezuje s Karibskim morjem. Jezero (morda zaradi slabega vremena) ni bilo ne vem kako lepo, voda je bila rjavkaste barve – kar hitro sva jo popihala od tam. Ker je rahlo rosilo, ni imelo smisla, da bi šla takoj do Rio Dulce (razmišljala sva o čolnu do Livingstona), zato sva malce podaljšala pot do največjega pristanišča v Gvatemali: Puerto Barios. Tam sva videla tudi odcep proti meji s Hondurasom (do meje je bilo le kakšnih 20 km). No, Honduras bo moral še malo počakati na naju. Puerto Barrios je kar precej živahno pristaniško mesto, pred pristaniščem je čakalo ogromno tovornjakov, saj večina robe, ki jo Gvatemalo po morju uvozi ali izvozi, potuje prav preko tega pristanišča. Samo mesto sicer ni nič posebnega, tako da se kaj dosti nisva zadržala tam.
Saj se je počasi bližal že večer in poiskati sva morala najino naslednje prenočišče ob Rio Dulce.
Našla sva ga, malce se je celo zjasnilo in pogled z obale na reko je bil prav prijeten….

Sreda, 6.1.2016

Nekje okrog štirih zjutraj me moja boljša polovica zbudi in vpraša: »Ali slišiš?« Še napol v spanju se obrnem, malo pojamram in končno le prisluhnem. Neko praskanje je bilo slišati. Prižgem luč in na mizici sredi najine hrane zagledava zelo simpatično žival….oh, to se mi je napačno zapisalo… zelo nagravžno žival: podgano!!! Ne vem, kdo je bolj burno odreagiral: moja boljša polovica ali podgana! Uboga podgana – mislim, da je oglušela!!! Potem se ni nič več spalo! Ob prvih znakih jutra sva vstala in se že pred sončnim vzhodom podala naprej. Rio Dulce (in s tem tudi izlet z ladjico v Livingston) je šel v maloro…
Na določenem delu sva se že povsem približala meji z Belizejem, vendar na tem džungelskem področju ni nobenega mejnega prehoda. Je pa bilo ob cesti kar precej poseljeno, še vedno so prevladovali pašniki. Kakšna hacienda je bila res lepa!
Ker sva bila v Santa Eleni že dokaj zgodaj, sva se odločila, da popoldne posvetiva arheološkim ostankom v Tikalu. Gre za največje arheološko nahajališče v Gvatemali. »Vstopnino« je potrebno plačati že kakšnih 15 km pred Tikalom, zadnji del poti je po cesti skozi nedotaknjeno džunglo, kjer se najdejo prav zanimivi prometni znaki, hitrost pa je omejena na 40 km/h.
Tikal je kar velik, če bi želela videti vse ostanke, bi verjetno porabila več kot 4 ure, midva pa kaj več kot dve uri nisva želela »tavati« po džungli. Poti so sicer dobro urejene in shojene, obiskovalcev je bilo kar precej, tako da kakšnih nevarnejših živali od ptic in opic nisva videla (razen na prometnih znakih).
Ko sva se odpravila nazaj, sta naju dva mlajša Portugalca povprašala, če ju lahko vzameva nazaj do kraja El Ramte, ki že leži ob jezeru Lago peten Itza. Malce smo po poti pokramljali in čas je hitreje minil…
Nazaj v Santa Eleno sva prišla še podnevi, zato sva se odločila, da se zapeljeva še na otoček do kraja Flores. Tam sva doživela zelo lepo presenečenje: izredno lepo urejen in čist kraj, s prijetnimi lokalčki ob obali, uživala sva v sončnem zahodu in si privoščila pijačo v enem izmed barov…

Četrtek 7.1.2016

Konec potepa po Gvatemali, Čakala naju je pot v Belize. Kar malce sva se oddahnila, ko sva pri kraju Melchor de Mencos prečkala mejo (postopek je bil malce daljši, vendar vseeno ne tako dolg kot ob vstopu v Gvatemalo). Tudi avtomobilskega prometa je bilo na tem prehodu nekaj več.
Tako, pa sva za nekaj dni opravila s španščino. Belize je bil nekoč angleška kolonija, zato je tudi danes tam uradni jezik angleščina. Prebivalci so večinoma potomci afriških sužnjev, zato je tudi njihova polt precej temnejša kot sosedov v Gvatemali, ki so večinoma potomci majev. Čakal naju je luksuzni hotelček (tokrat sva si res privoščila) neposredno ob Karibskem morju. Že zgodaj popoldne sva bila tam in res nisva bila razočarana: najina suita je bil prostorni dvosobni apartma, posebej s kuhinjo in dnevno sobo, z dvema kopalnicama, velikim balkonom… skupaj kakšnih 70 kvadratnih metrov!!! Takšnega luksuza pa še nisva imela! In razgled iz balkona: na bazen in preko njega neposredno na Karibsko morje…. Kar malce kičasto!
Najprej sva se stuširala, da sva s sebe spravila potovalni prah in se potem prepustila bazenu, kjer sva malo zaplavala. Malo sva počila na ležalnikih in se nato sprehodila do morja ter skočila še vanj. Popoldne je sicer proti obali zaneslo nekaj trave, tako da morska gladina ni bila povsem čista.
Proti večeru še skok do konca polotoka do največjega kraja na tem koncu Placencia, ki je tudi izhodišče za izlete v okolico. Malo naju je mikalo, da bi si za kakšno urico privoščila šnorkljanja. Žal so ponujali le dnevno »All inclusiv« ponudbo s šnorkljanjem na otokih, kosilom in pijačo (za 70 US$/osebo), kar se nama je zdelo odločno preveč. Sva se kar odločila, da bova tudi naslednji dan uživala v hotelčku!

Petek, 8.1.2016

Poležavanje na obali, zjutraj je bila voda kristalno čista in povsem mirna, lenarjenje pod palmo…

Sobota, 9.1.2016

Še jutranji skok v morje, nato pa naprej. Po isti cesti nazaj do kraja Belmopan, nato pa proti severu in nazaj v Mehiko.
Lep načrt, ki bi se kmalu izjalovil…
Malo pred Belmopanom naju ustavi policijska kontrola. »Nimate vinjete za zavarovanje!« naju je obvestil policaj. Sva poskušala razložiti, da imava vse papirje urejene, tudi zavarovanje za Belize, da sva povsem legalno prečkala mejo…
»Nimate vinjete za zavarovanje, zato ste v prekršku! Zasegli bomo vajino vozilo, v ponedeljek boste šli k sodniku za prekrške«« je bila kratka informacija…
No, v ponedeljek zvečer sva midva letela iz Cancuna, do tja je bilo še skoraj 800km… Če bi v ponedeljek dopoldne morala na sodišče, niti teoretično ne bi ujela večernega leta v Evropo!
Nič ni pomagalo, da sem dokazoval, da imam vse papirje, niti to ni pomagalo, da je moja boljša polovica uprizorila pravi živčni zlom…
Potem je le rekel: »Peljali vaju bomo na policijsko postajo, tam je poveljnica, razumevajoča ženska, ki bo mogoče lahko kaj pomagala…«
In res, v policijskem spremstvu do policijske postaje! Tam ponovno kontrola vseh podatkov! Pa odločitev: »OK, peljali vas bomo do zavarovalnice, kjer boste lahko kupili vinjeto za zavarovanje za Belize.«
In res: vinjeta je stala 6 EUR.
Še vedno sva imela policijsko spremstvo: policijski avto pred nama, policaj na sedežu za mano z mojimi dokumenti.
»Ali se zavedate, da smo vam naredili veliko uslugo?« je bil vljuden policaj. »Spodobilo bi se, da bi nekaj prispevali za našo policijsko postajo…«.
Pogledal sem svojo boljšo polovico: »Daj mu 50 belizejskih dolarjev (cca 25 US$), mogoče bo dovolj…«
Poslušal sem jo (s težkim srcem) in mu pomolil denar pod nos.
Užaljeno je rekel: »Gospod, naredili smo vam res veliko uslugo! Takšna usluga je vredna 250 US$...«
Kar sapo nama je zaprlo.
»Saj sploh nimava več toliko denarja,« sem rekel. »Odpravljava se proti letališču, najin dopust se končuje.« Odprl sem denarnico, v kateri sem imel zraven nekaj belizejskih dolarjev še bankovec za 100 US$.
Zavihal je nos in vzel tistih sto dolarjev, vrnil mojo vozniško in odšel….
Hitro sva se odpravila naprej na pot, da si ne bi premislili….
Premišljevala sva o tem, zakaj nama na meji nihče ni povedal, da kljub najinemu vprašanju, če morava še kaj urediti, potrebujeva še vinjeto za zavarovanje v Belizeju (konec koncev je šlo za relativno nizek strošek) in bolj ko sva premišljevala, bolj se nama je zdelo, da gre pri tem za namerno početje, da lahko potem policaji še malo služijo. Ne bi dvakrat rekel, da si denar potem razdelijo s cariniki…
Slabe volje sva prišla do meje z Mehiko, kjer posebnih zapletov ni bilo (če odmisliva, da so nama za izstop iz Belizeja zaračunali kar 30 US$ na osebo) in poiskala prenočišče takoj za mejo. Sledil je še večerni ogled obmejnega Chetumala in počitek. Zares dan s slabim priokusom! Tudi sicer naju Belize ni navdušil niti s svojimi plažami in še manj z visokimi cenami ter slabo izkušnjo s policijo.

Nedelja, 10.1.2016

Vreme se je malce kisalo, na cesti se je občasno pojavila megla, tu pa tam je padla tudi kakšna kaplja dežja. Ko sva prišla do Tuluma, je bilo precej oblačno in neposredno preden sva si šla ogledati majevske arheološke ostanke v tem kraju, je pričelo rahlo deževati. Ker sva imela arheologije v zadnjem mesecu že dovolj, sva se odrekla ogledu. Sva pa ujela toliko časa, da sva prisostvovala »indijanskemu plesu na drogu«. Indijanci (točneje potomci Aztekov, od koder izvira ta ples) zlezejo na drog, se zgoraj navežejo, eden izmed njih drog vrti in udarja na boben, ostali štirje se uležejo privezani z glavo navzdol in kakor se drog vrti, se vrv odmotava oz. podaljšuje, tako da lebdijo v zraku z glavo navzdol in se vrtijo okrog droga. Precej impozantno!
Druga zanimiva stvar je bila skupina aztekov v njihovih starodavnih oblačilih, s katerimi si se lahko slikal. Zraven so imeli tudi kakšne tri metre dolgega pitona (albina, nežno belo-rumenkaste barve – zares lepa kača – to je pa bila tudi edina kača, ki sva jo v živo videla na celem potovanju).
Tulum je prvo izrazito turistično mesto, kjer se prične mehiška karibska riviera vse do Cancuna (preko 130 km).
Pot naju je peljala v Playa del Carmen, kjer sva poiskala naslednje prenočišče. Stanovanje je bilo preurejeno v tri sobe, vsaka soba naj bi sicer imela lastno kopalnico, kar pa ni bilo povsem res, vendar je bilo to znotraj zavarovanega področja. Stanovanje v vrstni hiši je bilo eno v sklopu osmih vrstnih hiš, ki so v polkrogu zaokrožile lep vrt, na katerem je tudi bazen, namenjen souporabi vseh prebivalcev v tej mini soseski. Lepo zamišljeno, lepo urejeno, lepo izvedeno! Ker je deževalo, si kopanja v bazenčku nisva več privoščila.
Zvečer je dež ponehal, zato sva se sprehodila še v center, ker je bilo potrebno opraviti še zadnje nakupe…

Ponedeljek, 11.1.2016

Jutro je bilo kislo, občasno je rosilo, zato se nama ni pretirano mudilo. Opravila sva še zadnji »presejalni« test: kar ne bova potrebovala, sva vrgla stran. Tako je bilo dovolj prostora za vse malenkosti, ki sva jih nakupila po poti – se jih je kar nekaj nabralo!
Počasi sva naredila še krog skozi hotelsko naselje v Cancunu, si privoščila kratek nakupovalni izlet v enem izmed njihovih trgovskih centrov in bila okoli treh popoldne že na agenciji, kjer sva si sposodila avto. Glede zapletov v Belizeju so trdili, da jih ne bi smelo biti, da sva imela vsa potrebna zavarovanja! Ali so naju potem belizejski policaji potegnili za nos!? Lumpi!!! Še nikoli na svojih potovanjih nisem odsvetoval obiska kakšne dežele, tokrat pa sem sklenil, da bom to storil: čim dlje od Belizeja, če se le da!
Zapeljali so naju do letališča, malce sva si privoščila počitka in se okrog petih postavila v vrsto na Aeromexico, s katerim naj bi letela prvi del poti do Mexico City. Prtljago so nama že stehtali, ampak s kartami se je nekaj zataknilo. Uslužbenec je sicer videl najino rezervacijo, vendar ni mogel natisniti karte (boarding pass). Svetoval nama je, naj se obrneva na najinega organizatorja potovanja (Air Delta), ker nama on ne more pomagati. Pa je bil vseeno toliko prijazen, da je on poklical na Air Delta in razložil situacijo. Obljubili so, da bodo preverili in poklicali nazaj. Pa je čez kakšne pol ure spet poklical in zopet dobil enaki odgovor. Pa spet… Okrog osmih sva že vedela, da bo letalo odpeljalo brez naju. Ni nama ostalo drugega kot da se napotiva do naslednjega terminala, kjer je imela svojo pisarno tudi družba Air Delta. Ko sva prišla do tja, so že imeli pripravljen predlog: naslednji dan preko Atlante v München… Na srečo sva že imela opravljeno registracijo za ZDA, tako da sva lahko potrdila to možnost.
Odpeljali so naju v hotel (seveda na njihove stroške), kjer so nama plačali tudi večerjo.
Prav prijazno, a ne? Gorenjke in Štajerci pač mislimo, da k večerji sodi tudi pijača in sva naročila: jaz pivo, moja boljša polovica dvakrat po deci vinčka. Prav pasalo je, dokler… …. …. ni prišel natakar in rekel: »Letalska družba plača večerjo, ne pa alkoholnih pijač. To morate poravnati sami!« račun je bil preko 20 US$! Deci vinčka je bil 8 US$ - pa ko bi bil vinček vsaj zares dober, ampak je bil prav povprečen…
Po večerji še logistika: ker bova zamujala v München, bo Go Oti odpeljal brez naju. Potrebno je bilo naročiti (in plačati) novi prevoz. Še sreča, da sta bila na kombiju tistega dne še dva prostora, tako da sva plačala (oz. je to za naju uredil ta srednji sin) le 85 EUR v eno smer za oba…

Torek, 12.1.2016

Sva vstala raje bolj zgodaj, tako da sva bila prav gotovo pravi čas na letališču. Tokrat problemov ni bilo. Let iz Cancuna do Atlante ni trajal dolgo, le kakšni dve uri in pol. So pa naju zato v Atlatni pregledali daleč najbolj natančno na celi poti. Preverili in posebej analizirali so celo vsebino originalno zaprte vrečke iz Duty free trgovince na letališču v Cancunu…
Na letališču v Atlanti sva čakala kakšnih 6 ur do leta v München, ki je minil kar mirno. Zgodaj zjutraj (noč je bila zelo kratka, saj smo leteli proti soncu) sva pristala v Münchnu. Najina prtljaga je prišla z istim avionom, tako da vsaj s tem nisva imela problemov. Ker sva bila še dovolj zgodnja, sva na letališču oddala prtljago v depo in se za dve urci z vlakom (S-Bahn) odpeljala do centra Münchna, kjer sva se malo sprehodila okoli Marienplatza in si privoščila malo priboljška (čaj oz. pivce: sami uganite, kako je bilo po spolu razdeljeno…).
Potem nazaj na letališče, še malo počitka in iskanje Go Opti, ki je bil točen in na pravem izhodu –le midva sva bila na sosednjem…
Pot do Ljubljane je minila mirno. Malo čez osmo zvečer sva bila že doma…

Kaj pa tisto, ko so naju prebukirali? Se še pritožujeva! Kolikor poznam svojo boljšo polovico, nama bodo povrnili še za letalski karti s Cancuna do Minhna, kar pomeni, da sva potovala v Mehiko skoraj brezplačno…

Na poti sva se ves čas počutila varno. Res je bilo tako v Mehiki kot Gvatemali na cestah dosti oboroženih policajev, celo vojske, vendar je to namenjeno varnosti prebivalcev in obiskovalcev. Tudi policaji so bili prijazni (čeprav so naju dvakrat obrali). Tudi ponoči se nisva potikala naokrog v sumljivih soseskah in res nisva imela niti ene slabe izkušnje z domačini, ki so bili zlasti v Gvatemali kljub najinemu pomanjkljivemu znanju španščine izjemno prijazni. Skoraj prepričana sva, da bo tisti konec pridobival na veljavi kar se turizma tiče, saj je trenutno precej bolj miren kot Bližnji oz. Daljni Vzhod ali Afrika. Tam pa res nisva videla nobenega Arabca (ki bi lahko bil musliman). Prvo »zarutano« sva videla šele na letalu iz Atlante v München…

Še obračun stroškov:

Letalske karte: 900 EUR
Najem avta: 1800 EUR
Bencin in cestnine: 360 EUR
Ostalo (prestop meje, doplačilo zavarovanja in kazni (podkupnine): 200 EUR
(Od tega je znašal strošek v Belizeju 160 EUR in 40 v Gvatemali)
Vstopnine: 250 EUR
Prenočišča: 800 EUR
Go-opti: 90 EUR + dodatno 85 EUR, skupaj 175 EUR
Skupaj: cca 4500 EUR za oba

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli