 |
MOJI POTOPISI
Sem državljan Slovenije, zato imam rad to prelepo deželo - to me pa ne moti, da se ne bi potepal okrog (novost: tudi na blogu https://mojipotopisi.wordpress.com/)
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 18 Maj 2015 07:44 Naslov sporočila: SEVILLA - potopis |
 |
|
SEVILLA
V pdf obliki s slikcami:
www.mediafire.com/view/lbgape628sc02jb/Sevilla_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Tokratno prvomajsko potovanje sva namenila južni Andaluziji. Letela sva iz Bologne v Sevillo in nato naredila krog preko Gibraltarja in Malage.
Prvi dan (ponedeljek, 27.4.2015)
Zgodaj zjutraj (malo po eni uri) sva se odpravila na pot. Letalo iz Bologne je vzletelo že pred sedmo uro zjutraj. Kot običajno sva parkirala na »najinem« parkirišču (kakšna dva kilometra stran od letališča – še vedno brezplačno). Bili smo točni in že malo pred deseto uro sva stala v vrsti za najem avtomobila. Tudi tam ni bilo nikakršnih zapletov in okrog pol enajstih sva se zapodila proti centru Seville. Prvi dan sva v celoti namenila Sevilli in njenim znamenitostim.
Sevilla (po slovensko najdemo tudi zapis Sevilja) je kulturno in finančno središče južnošpanske pokrajine Andaluzije. Je četrto največje mesto v Španiji. Leži ob reki Guadalquivir, ki do morja, do koder je še dobrih 70km, praktično nima nikakršnega padca več, saj Sevilla leži na nadmorski višini 7m. Zaradi tega je bila v preteklosti pomembno pristanišče.
Njene korenine segajo že v feničansko obdobje, njeno ustanovitev mitološko pripisujejo Herkulu (Heracles), ki naj bi ustanovil pristanišči Cadiz in Sevillo. V rimskem času se je imenovala Hispalis, ko je dobila tudi obzidje, današnji izgled starega mestnega jedra pa je dobila s prihodom Mavrov, ki so jo zasedli leta 712 in v njej ostali do 1248. So pa Mavri zapustili nekaj značilnih stavb in vplival tudi na umetnost v Sevilli (Mudejar).
Zlata doba je za mesto nastopila po odkritju Amerike, saj je bila Sevilla uradno pristanišče za vso blago, ki so ga v Španijo pripeljali iz novih kolonij.
Zaradi znižanja gladine reke Guadalquivir (zamuljevanje) reka v 18.stoletju ni bila več plovna, zato je Sevilla izgubila na pomenu. Ponovni vzpon je doživela z železniško povezavo koncem 19.stoletja.
Največji dogodek v zadnjem času je bila svetovna razstava leta 1992 (ob 500-letnici odkritja Amerike).
Parkirala sva v parkirni hiši blizu mestnega parka. Že prvi sprehod skozi mesto naju je očaral. Precej zelenih površin in prijazne ozke ulice z večinoma belimi fasadami…
Najin prvi cilj je bila katedrala. Ko sva prišla do nje, sva ugotovila, da je podoben namen imelo tudi kakšnih tisoč Japončkov, zato sva stopila preko trga in se najprej odpravila na ogled trdnjave Alcazar (kraljeva palača). Nekoč je na istem mestu stala mavrska palača, z njeno gradnjo so začeli že Mavri leta 1181, njena gradnja pa je trajala celih 500 let. Vpliv mavrske kulture je v palači močno prisoten, saj palača predstavlja enega izmed biserov sloga Mudejar. Predvsem vrtovi okrog palače pa prinašajo pridih renesanse (z angleško tradicijo) in so zares lepo urejeni.
Palača je velika, tako da sva za njen ogled (z vrtovi vred) porabila dobri dve uri. Po ogledu sva presodila, da je vrsta pred vhodom v katedralo še predloga in s tramvajem sva se odpeljala proti Španskemu trgu (Plaza de Espana). Zanimivost tega trga so niše, kjer so upodobljeni dogodki iz večjih španskih krajev, ki so jim posvečene. Kar precej se jih na naša na »Reconquisto«, osvoboditev Španije izpod Mavrske oblasti. Trg je velik, lep in prostran, v živahnih barvah, z vodnim kanalom, kjer bi lahko najela celo čoln in se zapeljala naokrog… (to sva prepustila Japončkom).
Peš sva se sprehodila mimo parka Marie Luise proti reki, kjer naju je presenetila privezana križarka. Očitno je dandanes reka plovna vse do Seville. Po krajšem sprehodu ob reki proti stolpu Torre del Oro sva zopet zavila v notranjost in se ustavila v enem izmed lokalčkov, kjer sva se okrepčala s tapasi (njihovimi prigrizki).
Ponovno sva šla do katedrale, kjer sedaj ni bilo več daljše vrste. Zato sva se odločila za njen ogled. Katedrala svete Marije je bila zgrajena v letih 1401 do 1519 (po ponovni osvojitvi Seville – rekonkvisti) v gotskem slogu. Sodi med največje srednjeveške gotske stolnice tako po površini kot prostornini. Njena osrednja ladja je največja v Španiji. Cerkev je bogato okrašena z zlatom (ki so ga pripeljali v Španijo iz novih španskih kolonij v Ameriki). Na istem mestu je prej stala mošeja, nekatere elemente mošeje (n.pr: minaret, ki je sedaj cerkveni zvonik, imenovan Giralda) so ohranili. V cerkvi je tudi grob Krištofa Kolumba, ki je sicer umrl zapuščen in reven (vladarji mu niso nikoli izplačali obljubljenih nagrad za odkritje Novega sveta), mesto pa se mu je poklonilo z velikim nagrobnim spomenikom ob robu cerkvene ladje.
Sprehodila sva se tudi na vrh stolpa, od koder je res lep pogled preko mesta. Zanimivost stolpa je tudi dostop, saj poteka preko klančin, ne preko stopnic.
Dan se je že prevesil v popoldne, poznala se nama je tudi utrujenost po dolgi poti, zato sva se odločila, da poiščeva najino prenočišče. Spotoma sva se ustavila še v trgovini, da sva si nabavila nekaj hrane in pijače (tudi za naslednje dni).
Drugi dan (torek, 28.4.2015)
Vstala sva pozneje kot običajno. Sevilla ima srednjevropski čas, čeprav je dejanski sončni čas precej drugačen kot pri nas. Zvečerilo se je šele okrog devetih, jutranja zarja pa se je pojavila šele po sedmi uri. Tako sva na pot krenila šele po smi uri. Smer proti jugu. Mesto nima izgrajene kompletne obvoznice (manjka na zahodnem delu), zato je pot mimo mesta potekala malo dlje kot sva pričakovala. Dodaten zastoj je predstavljal tudi most preko reke Guadalquivir, kjer se je prejšnja štiripasovnica zožila v tropasovnico, srednji pas pa so izmenično odpirali iz ene ali druge smeri. Nadaljevanje je bilo bolj preprosto. Nekaj časa sva sledila avtocesti, nato pa sva zavila na staro kraljevo cesto, ki je povezovala sever in jug Španije. Bila je sicer dvopasovnica, vendar z obvozi mimo krajev, tako da je bilo potovanje po njej relativno hitro.
Prvi postanek sva naredila v mestecu Les Cabezas de San Juan. Gre za tipično andaluzijsko mestece, zgrajeno na hribčku, kjer na vrhu kraljuje cerkev, okrog nje pa so gručasto postavljene bele hiške. Prav prijeten pogled iz daljave, pa tudi od blizu prav prijetno mestece s svojimi ozkimi uličicami.
Pot sva nadaljevala do Jereza, petega največjega mesta v Andaluziji, ki je približno na tričetrt poti med Sevillo in morjem. Že v okolici mesta se vidi njegovo največje bogastvo: vinsko trto. Jerez je namreč sedež pridelave precej popularnega sladkega španskega vina (sherry). Leta 1835 je Manuel M. Gonzales Angel pričel z manjšo vinarno in že v dvajsetih letih je nastal iz nje največji izvoznik sherry vina v Jerezu. Blagovna znamka Tio Pepe je razpoznavana širše po Španiji in celem svetu. Malo sva premišljevala, da bi si privoščila voden ogled po vinski kleti, vendar je ostalo le pri premišljevanju, saj načrta nisva uresničila. Sva se raje malo sprehodila skozi mesto, ki je bilo prav živahno.
Sicer je Jerez znan tudi po dirkališču za motorje in avtomobile (na tem dirkališču v začetku leta opravijo tudi testiranja avtomobilov formule 1).
Pot sva nadaljeval proti Cadizu, do koder ni bilo več daleč. Kmalu po Jerezu sva prispela d prvih zatokov, ki so znani kot pribežališče ptic preko zimskega obdobja. Tudi sedaj sva videla kar nekaj štorkelj, flamingov in drugih ptic.
Do Cadiza pot poteka po nasipu (malce spominja na pot proti Benetkam), do mesta gradijo tudi novo cesto (z novim mostom, pod katerim bodo lahko plule tudi večje ladje). Na obstoječi cesti je most manjši in ga občasno odpirajo (takrat je potrebno izbrati cesto precej bolj naokrog).
Cadiz je turistično mesto na podolgovatem polotoku, ki se zaključi s starim mestnim jedrom in trdnjavo na skrajnem zahodnem robu. Pogled proti zahodu je odprt, do Amerike kopnega ni več.
Cadiz je najstarejše stalno poseljeno mesto na Iberskem polotoku (verjetno tudi eno najstarejših mest v celotni jugozahodni Evropi). Ustanovili so ga Feničani (mitološko ga pripisujejo Herkulu), v njem so si nadvlado izmenjevali Kartižani, Rimljani, Vizigoti, Mavri in po letu 1262 Španci (Kastiljsko kraljestvo).
Zaradi svoje lege je bil Cadiz važno pomorsko pristanišče skozi cel svoj obstoj, tudi danes je v njem sedež španske mornarice. Prav iz Cadiza je odplul tudi Krištof Kolumb na svoje drugo in četrto potovanje.
Danes je mesto izrazito turistično središče ob španskem delu atlantske obale.
Sprehodila sva se vse do trdnjave na skrajnem zahodnem robu (Castillo de San Sebastian) in v mislih pospremila Kolumba proti zahodu. Po vročem potepu preko ozkega nasipa do trdnjave (sonce je kar močno pripekalo, temperatura se je dvignila nekje do 30 stopinj) sva bila kar vesela, ko sva zopet prišla v mesto med ozke uličice, kjer sva se lahko malo skrila pred soncem.
Malo sva posedela v enem izmed lokalčkov in si privoščila morsko hrano ob solidnem belem vinu.
Še malo naokrog in že sva bila pri avtu, ki naju je tokrat ponesel ob morski obali proti vzhodu. Cesta se je malo umaknila od obale, vendar sva se v kraju Barbate ponovno zapeljala nazaj do morja in si malce pretegnila noge ob atlantski obali.
Značilnost tega dela atlantske obale je stalni in relativno enakomerni veter. Ta danost ima kot posledico množico jadralcev na morju in množico vetrnic (za proizvodnjo elektrike) v notranjosti. Na največjem vetrnem polju, mimo katerega sva se peljala, je stalo nekaj stotin vetrnic…
Do obale sva zopet prišla pred krajem Tarifa, od koder vozijo trajekti v sosednji Tanger na afriški obali. Gibraltarska ožina je tukaj široka le dobrih 10 km. Pogled na Afriko je bil dokaj jasen.
Večerilo se je že, ko sva prispela do kraja San Roque (v preddverju Gibraltarja), kjer sva prespala. Na prelazu /okrog 400 metrov se je potrebno dvigniti) naju je prvič čakal pogled na Gibraltarsko skalo.
Tretji dan (sreda, 29.4.2015)
Dopoldne sva namenila Gibraltarju. Bila sva kar zgodnja, vendar je bila pred Gibraltarjem že precejšnja gneča. Odločila sva se, da avto pustiva na španski strani in se peš sprehodiva preko meje. Gibraltar je čezmorsko angleško ozemlje na polotoku, ki ga zaznamuje Gibraltarska skala. Gre za strateško izredno pomemben del kopnega, saj leži na delu, kjer se Iberski polotok najbolj približa Afriki. Anglija je ta polotok osvojila leta 1704 med špansko nasledstveno vojno, leta 1730 pa je z mirovnim sporazumom v Utrechtu postal tudi uradno del Britanskega ozemlja. Zaradi izrednega strateškega pomena si ga Španija želi dobiti nazaj, vendar ji to do danes še ni uspelo. Zato pogosto prihaja do napetosti med Španijo in Veliko Britanijo. Med leti 1969 in 1985 je bila meja zaprta.
Kontrola na mejnih točki je še danes prisotna, vendar prehod poteka hitro. Zadošča, da odpreš potni list na strani s sliko ali pokažeš osebno izkaznico in kontrola je opravljena. Peš prehod tako poteka tekoče, promet z avtomobili pa je precej omejen.
Z avtobusom sva se zapeljala od meje do mestnih vrat (dve postaji, kakšna dva kilometra). Nato sva sledila glavni ulici vse do gondole, ki naju je popeljal na vrh Gibraltaske skale. Razgled je bil dober, edino proti Afriki so se vlekle meglice, tako da pogled proti jugu ni bil tako jasen kot prejšnje popoldne iz Tarife.
Najbolj znani prebivalci Gibraltarske skale so berberske opice ali magoti. Vsaka izmed njih ima svoje ime. Ker za njih dobro skrbijo, je njihova življenjska doba daljša kot v divjini (celo do trideset let). Legenda pripoveduje, da se bo britanska oblast v Gibraltarju končala, ko bo zadnja opica zapustila skalo. Osnova za to legendo naj bi bilo obleganje Francozov in Špancev v letih 1779-1783, ko naj bi opice opozorile Angleže pred nočnim napadom.
Gibraltar je sicer del Britanije, tako so njegovi prebivalci del EU. Vendar Gibraltar ni del skupnega trga EU, ne sodeluje v skupni kmetijski in ribolovni politiki, ne uporablja določil EU o davku na dodano vrednost. Je pa n.pr.: bencin v Gibralarju več kot 10% cenejši kot bencin v Španiji (kjer so cene podobne slovenskim).
Malo sva se še sprehodila po mestu, pofirbcala po trgovinah in že je bil čas za nadaljevanje poti. Ob obali (sedaj že Sredozemskega morja) sva se odpeljala proti Malagi in se ustavila v zalivu pri kraju Estepona. S seboj sva namreč vzela tudi kopalke in želela sva preizkusiti, kako je kaj topla voda v morju. No, ekstremno hladna res ni bila, morda se je v zalivu že bližala 20 stopinjam… Malo sva se spogledovala, nekaj pogumnejših kopalcev je sicer bilo v vodi. Mogoče par deset let nazaj bi naju te razmere še spravile v vodo, tokrat pa naju ni zamikalo. Zadovoljila sva se z namakanjem nog v morju in kmalu sva se odpravila naprej.
Zavila sva v hribe proti Rondi, ki leži na planoti okrog 750 metrov nad morjem. Na planoti je očitno precej padavin, pa tudi klima je prijetna, tako je mesto imelo vse možnosti za svoj razvoj. Danes velja za eno bolj turističnih mest v celinskem zaledju španskega Sredozemlja. Razlog je predvsem v slikoviti legi na dveh bregovih ozke soteske, preko katere vodijo trije mostovi, ki povezujejo oba dela mesta. Najnovejši most (Ponte Nuevo) je najbolj znan, saj je bil zgrajen na mestu, kjer je soteska najvišja, skoraj 120 metrov nad gladino rečice El Tajo v kanjonu. Izraz »nov« je sicer malo zavajajoč, saj je bil zgrajen že v letih 1751 do 1793. Nižje ležeča sta stari most (Puente Viejo, znan tudi kot arabski most) in rimski most (Puente Romano, znan tudi kot most sv. Mihaela).
Mostovi niso edina znamenitost Ronde. Znana je tudi arena za bikoborbe (Plaza de toros de Ronda), ki velja za najstarejšo bikoborsko areno v Španiji (1784). V njej se enkrat letno odvija unikatna in zgodovinska bikoborba »Corrida Goyesca«.
Na robu soteske (med starim in novim mostom) so ostanki mavrske palače z lepimi visečimi vrtovi. Zanimiv je tudi sprehod skozi umetno izdolbeno stopnišče v skali, ki vodi vse do gladine reke v kanjonu, kjer so izdolbene tudi shrambe (verjetno so jih nekoč uporabljali predvsem za skladiščenje vina, ki je tako ohranilo zelo prijetno temperaturo tudi v največji vročini).
Za pot proti Malagi sva izbrala slikovito cesto preko hribovja (Sierra de las Nieves), ki je danes ohranjeno kot naravni park. V kraju El Burgo sva ponovno prišla v civilizacijo in se spustila navzdol v predmestje Malage, kjer naju je že čakalo naslednje prenočišče.
Četrti dan (četrtek, 30.4.2015)
Dopoldne sva se zapeljala do Malage. Najprej sva se sprehodila po parku, ki je pravi botanični vrt. Lepota tega parka je povezana tudi z ugodno klimo, saj velja za mesto z eno najbolj milih zim v Evropi. Zares čudovito.
Mimo bikoborske arene sv se povzpela na hrib do spodnje trdnjave Alcazabe (grad Gibralfaro na vrhu hriba sva pustila za drugič) in se ponovno spustila v mesto mimo rimskega gledališča.
Ogledala sva si tudi njihovo stolnico, ki je sicer velika, vendar naju ni očarala. Sva si pa vzela nekaj več časa za firbcanje in nakupe. Tudi to je potrebno.
V popoldanskih urah sva se ponovno odpravila na pot. Naslednji cilj je bil kraj Anteqeura, ki je stisnjen v rob hriba. Znan je tudi po predzgodovinskih grobiščih iz bronaste dobe (dolmen), ki so zelo dobro ohranjena in s svojo gomilo predstavljajo kar zajeten gradbeni poseg za tiste čase.
Pot sva nadaljevala po deželni cesti do kraja Ecija, ki ima v centru mesta velik in slikovit trg. Drugače mestece ni nič kaj posebnega.
Dan se je že bližal koncu in ubrala sva pot proti najinemu zadnjemu prenočišču. Zahodni del obvoznice v Sevilli še ni zaključen (vendar je očitno po podatkih v najini navigaciji že bil), tako sva naredila kar nekaj dodatnih kilometrov in doživela razburjenje v najini navigaciji, ko je morala kar nekajkrat »preračunavati«.
Peti dan (petek, 1.5.2015)
Polet sva imela že zgodaj zjutraj (ob pol desetih), tako sva vstala malo prej kot običajno zadnje dni. Še dobro, ker sva letališče kar dvakrat zgrešila in si »privozila« vsaj dodatne pol ure. Pa ni bilo panike, dovolj časa je bilo tudi še za kakšen nakup na letališču. Potem je šlo kar tekoče. Ob pol štirih sva že bila v Sloveniji.
Stroški:
- Letalske karte: 200 EUR
- Najem avtomobila, bencin, cestnine (tudi relacija Vrhnika-Bologna): 250 EUR
- Prenočišča: 150 EUR
- Vstopnine, parkirnine: 100 EUR
SKUPAJ: 700 EUR |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
