Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

tell · Nazadnje urejal/a tell 22 Jan 2015 12:17; skupaj popravljeno 4 krat

DUBAJ /ZAE/ IN OMAN

V pdf-ju s slikcami:

www.mediafire.com/view/sy19pyskanbnuq3/Potopis_Dubaj_Oman.pdf

Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).

Ko mojo boljšo polovico zasrbi njena potepuška žilica, se hitro porodi nekaj dobrega. Tokrat je izvrtala, da bo od začetka decembra naprej vzpostavljena direktna povezava med Zagrebom in Dubajem. In že je prišla na plan z idejo: »A bi midva tudi letos šla kaj v tople kraje preko Novega leta?« Me je ujela na levi nogi, sem jo kar malo grdo pogledal, ker sem bil z mislimi pri najinem briškem ranču… Pa ni bilo nobene zamere, je kar nadaljevala: »Veš, bi lahko šla 28. decembra na pot in se vrnila za sv. Tri kralje…«. Naprej je bilo seveda že na pol splanirano, karta rezervirana in tako je nastal dokaj smel načrt potovanja:

Dan POT OGLEDI Kraj prenočišča Razdalja
Nedelja Letalo Zagreb (odhod 13:45) – Dubaj (prihod 22:10) Dubaj (med prenočišči)
Ponedeljek Dubaj in okolica Dubaj
Torek Ogled Hatte in pot ob obali v Muškat Hatta (zaradi daljše razdalje bo postanek v Hatti verjetno edini daljši postanek na poti; drugi postanek bo nekje ob obali, n.pr.: Saham) Muskat Dubaj-Muškat: 500 km
Sreda Po obalni poti do kraja Sur zjutraj in dopoldne najprej ogled Muškata (staro mestno jedro, srednjeveški Mutrah, sultanova palača, muzej Bait al Zubhair), potem ob obali proti mesto Sur Sur Muškat-Sur: 200 km
Četrtek proti zalivu želv, Al Ashkharah, Bidiyah, Wadi bani khalid Ras-al-Jinz(želvja plaža), Al Samooda Mosque, (Jalan Bani Bu Ali),zelena dolina Bani Khalid (bazeni sladke vode, jezerca za plavanje) Al Kamil Sur-po_obali-AlKamil: 250km
Petek Mimo Ibre do Nizwe puščava Wahiba, Bahla, Ibra oz. Jabrin (trdnjava) Nizwa AlKamil-Nizwa: 250km
Sobota Treking po kanjonu Wadi An Nakhal ali Jabal Shems Nizwa
Nedelja Vračanje proti Dubaju Al Buraimi Nizwa-AlAin: 290km
Ponedeljek Abu Dabi Dubaj AlAin-AbuDhabi-Dubai:300km
Torek Letalo iz Dubaja (9:40) v Zagreb (13:00)
Upoštevane stranpoti: Skupno cca: 2.200km

Takoj so se začele priprave. Zopet so po sobi ležali turistični vodniki, na spletu so se pojavili med iskanimi gesli naslovi načrtovanih destinacij. Malo naju je skrbelo, ker so bili najini zemljevidi rahlo pomanjkljivi, nakupa navigacije pa nisva načrtovala. Bova že kako…
28.12.2014
V nedeljo sva bila malo po enajsti že na letališču v Zagrebu. Letalo je imelo zamudo, tako smo odleteli s skoraj dvourno zamudo. Dobrih pet ur poleta. Ko smo pristali v Dubaju, je bila ura že preko polnoči. Takoj sva našla najino agencijo za izposojo avtomobila, kjer sva hitro opravila formalnosti. Za zavarovanje sva uporabila polni kasko (nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi) tako za ZAE kot dodatno za Oman. Referent mi je zraven stroška najema dodatno blokiral kartico za vrednost 1.000 dirhamov. Ko sem povprašal, zakaj, saj da imava polni kasko, je lepo pojasnil, da je to garancija za morebitne prometne kazni, ki bi jih utegnila »prislužiti« na poti (podobno zgodbo sva že imela na Kubi, zato se nisva več kaj dosti čudila – pa še pozno je bilo). Nato sva se odpravila proti Ajmanu, kjer je bil rezerviran najin hotel (cca 35km od letališča). Kar dobro je šlo. Cesta je bila prazna, oznake so bile jasne in tako sva prispela v Ajman. Tu pa so se začeli problemi. Ajman je precej večji kot sva midva pričakovala in kar nekaj časa (dobro uro) sva potrebovala, da sva našla najin hotelček. Ura je bila že okrog pol treh, ko sva padla v posteljo…
29.12.2014
Ura je zazvonila ob šestih zjutraj. Ob 8.30 sva imela namreč rezervacijo za Burj Khalifa. Hitro sva pozajtrkovala in se odpravila na pot. Ravno danilo se je, ko sva jo ubrala po obalni poti. Bilo je že kar precej gneče na cesti. Parkirala sva na postaji metroja na obrobju Dubaja in nato z metrojem naprej v mesto (celodnevna karta 14 dirhamov za osebo). V metroju sem poskrbel za nemir med navzočimi sopotnicami. Šele potem, ko je prišel do mene nadzornik in mi razložil, da se moram umakniti v drugi vagon, sem počasi doumel, v čem je bil problem. Vstopila sva v vagon, ki je bil med sedmo in deveto uro zjutraj (oz. četrto in šesto uro popoldne) rezerviran le za ženske in otroke. Kot moški sem pač bil nezaželeni osebek v tistem vagonu – pa se nisem zaradi tega nič slabše počutil! Do postaje pred Burj Khalifo sva prispela pet minut pred pol deveto. Nato pa še peš do trgovskega centra, kjer je vhod za dvigalo do razgledne ploščadi cca 50 metrov nad tlemi. Ura je bila že pošteno preko pol devete, vendar na vhodu niso nič komplicirali. Nobene gneče še ni bilo. Karto sva rezervirala že od doma, saj so vsi termini zasedeni vsaj za 14 dni naprej. Ni bila poceni, kar 260 AED (za 1 EUR dobiš 4,5 dirhame), torej skoraj 60 EUR za oba. Dobrih 40 sekund rabi dvigalo, da te popelje nekaj več kot 500 metrov visoko, vendar nisva čutila kakšnih posebnih pospeškov ali spremembe tlaka. Kar ne verjameš, da si tako visoko, dokler ne pogledaš navzdol. Prej ogromni nebotičniki okoli naju so bili zdaj majhne lego kocke pod nama! Kljub rahlo meglenemu dopoldnevu je bil pogled veličasten. Burj Khalifa je sicer trenutno najvišja stavba na svetu s svojimi 829,8 metri. Njeno gradnjo so začeli januarja 2004 in zaključili oktobra 2009. Od januarja 2010 je odprta za obiskovalce. Dvigalo pelje do razgledne ploščadi v 148. nadstropju na višini 555 metrov.
Ja, kar nekaj časa sva se zadržala tam, potem pa navzdol. Še kavico sva si privoščila v spodnji restavraciji (zajtrk je bil bolj skop) in nato naprej. Naslednji cilj so bile »palme« oz. otočki Palm Jumeirah v predmestju Dubaja. Gre za umetno oblikovano otočje (pesek so navozili iz bližnjega predela Jebel Ali, kjer so naredili umetne kanale), ki se v obliki palme širi proti morju. Otočje so pričeli izgrajevati že leta 2001, vsi nasipi so bili zaključeni do konca leta 2006. Na otočkih so zgrajene vile za bogatejše prebivalce Dubaja. Gradnja še ni v celoti dokončana. Na najbolj oddaljenem delu otočja (na »vrhu« palme je hotel Atlantis z istoimenskim vodnim parkom). Do tja se lahko pripelješ z avtom ali z »monorail« vlakom (posebno plačilo 25 dirhamov za osebo za povratno vozovnico), kar sva storila tudi midva. Že prej sva prestopila z metroja na tramvaj (veljala je ista karta kot za metro), tako da sva se pripeljala do vstopa na otočje. Malo sva se sprehodila naokrog, pofirbcala, pomalicala in se odpravila nazaj. Zopet monorail, potem tramvaj, potem metro do obale oz. starega mestnega jedra. Ogledala sva si mini muzej na prostem (kako so včasih živeli v teh koncih) in se tako srečala z zgodovino Dubaja.
Nato sva se po kanalu zapeljala še z ladjico. Voznik naju je po polurni vožnji (100 dirhamov) odložil na drugi strani kanala. Tako sva imela bliže do zlate tržnice (golden souq). Saj ne, da bi kaj kupovala, malo sva firbce pasla (verjetno moja boljša polovica bolj kot jaz – sem se držal malo bolj stran, da ji ne bi kaj preveč padlo v oko in bi me potem potegnila za rokav….).
Medtem se je že začelo mračiti, tako da sva se le še odpeljala z metrojem do postaje, kjer sva pustila avto in nato nazaj v hotel (sva ga zopet iskala skoraj pol ure). Še na črpalko sva skočila, cena za super je bila v številkah približno takšna kot v Italiji (1,72), vendar v dirhamih, ne v evrih, tako da sva za 40 litrov plačala cca 10 EUR. Prav prijetno presenečenje, ni kaj! Spotoma sva se ustavila še v manjšem supermarketu, da sva nabrala nekaj zalog za naslednji dan (cene v trgovini so podobne kot pri nas).

30. december

Čakala naju je pot proti Omanu. Zvečer naj bi prespala že v Muškatu. Prejšnji večer sem si na tabličnem računalniku malo ogledal, katero pot naj ubereva, da bova prišla do Hatte, kjer sva želela prečkati mejo. Na tablici je zgledalo precej enostavno, resnica pa ni bila povsem takšna. Zapletel sem se že pred Sharjahom, ko nisem zavil proti Dhaidu, ampak sem peljal naravnost naprej in prispela sva v industrijsko cono. Vedel sem, da sva preveč severno in da bi bila tista prava pot bolj južno (in potem ovinek proti vzhodu), tako da sem bolj po občutku lovil pravo smer. Prispela sva na cesto, ki je vodila proti vzhodu in vzporedno z nama sva že videla glavno cesto (kakšnih 200 metrov stran), ki se mi je zdela povsem prava. Vendar med tema cestama ni bilo nobene povezave. Vmes je bil visokonapetostni daljnovod, le tu in tam je bil preko kašen kolovoz preko puščavskega peska. Najina pot se je nenadoma končala, na krožišču je pot zavila levo proti glavni cesti in že sem se oddahnil. Skoraj bova tam. Pa ni bilo povsem tako. Najina cesta je zavila še enkrat in potem še enkrat stran od glavne sete proti cesti, po kateri sva se pripeljala. »Pogumne služi sreča!« sem si mislil in zapeljal na enega izmed kolovozov, ki so očitno povezovali obe cesti. Ni šlo daleč. Prvi kolesi sta se zarili v pesek in avto se je ustavil. Zadnji kolesi sta še bili na asfaltu. Malo sem si ogledal situacijo in ocenil, da se bo treba preriniti nekako nazaj proti asfaltu. Moja boljša polovica je avto malo porinila, jaz sem dal v vzvratno prestavo in….
Kolesa so zakopala v pesek in se še bolj pogreznila! Sedaj pa je bila zadeva že malo bolj resna!- Prednji del avtomobila je že v celoti ležal na pesku. Malo sem pogledal naokrog, kje bi našel kakšno podlago, ki bi jo lahko dal pod kolesa. Našel sem kos pločevine, za kolesi sem spodkopal pesek (z rokami je bilo to čisto preprosto delo, saj je bila pod avtom prav mehka mivka) in poskusil asa še enkrat. Ni šlo! Po kolovozu se je proti nama pripeljal džip. Pomahala sva, če nama lahko pomaga. Je bil kar ustrežljiv gospod. Je rekel, da me lahko od zadaj potegne ven, če imam kakšno vlečno vrv. Seveda v najinem najetem avtu ni bilo vlečne vrvi. Mimo se je pripeljal še en džip tudi brez vlečne vrvi, očitno to tam ni običajna dodatna oprema). V bližini je bilo gospodarsko poslopje, Šel sem pogledat, če bi lahko tam dobili kaj primernega. Za hišo so ležali stari kabli. Mogoče pa bi šlo s tem? Seveda tudi moja boljša polovica ni držala križem rok. Nekaj deset metrov stran od najinega pogreznjenega avtočka je videla kos vrvi, šla do tja in iz peska potegnila močno gurtno (očitno je že prišla komu prav ob podobni priložnosti). Naprej je bila le še igračka. Gurtno smo uporabili za vlečno vrv in najin avtomobilček (mitsubishi lancer) je kar skočil iz peska nazaj na asfalt. Džip je bil pač neprimerno večji in težji in je bila zanj takšna naloga zelo enostavna. Pa sva bila zopet na trdnih tleh. Zahvalila sva se najinemu rešitelju (ta nama je prijazno povedal, naj se odslej drživa asfaltiranih cest) in se odpeljala po cesti nazaj proti mestu, tam poiskala dovoz na vzporedno glavno cesto (res se je pokazalo, da je bila čisto ta prava) in po štiripasovnici naprej proti Hatti. Kar malce tiho dva bila. Čez nekaj časa pa moja boljša polovica le spregovori: »Obljubi mi, da na pesek ne boš več rinil!« Spokorno sem jo pogledal in prikimal. Tudi jaz sem imel izkušenj s puščavskim peskom dovolj! Tudi meni se je zdelo, da sem za tisti dan naredil že več kot dovolj neumnosti…. No, gurtno sva pa kljub vsemu do konca potovanja prevažala s sabo – sipine so tako zelo mikavne…
Tako je najin avtoček (okoli naju so bili na cesti malo drugačni avtomobili, predvsem džipi, ki so očitno pri Arabcih kar precej popularni – večinoma tisti ta veliki) zopet vlekel po arabskih cestah. Spoštovala sva omejitev (120 km/uro za aktualno šritipasovnico) in kmalu ugotovila, zakaj nama je referent pri najemu avta »grozil« s prometnimi kaznimi. Na vsaka dva kilometra je stal na sredini med pasovi obojestranski radar….
V Hatti sva se želela zapeljati še v dolino, da bi si ogledala del struge, po kateri običajno teče voda. Pa nisva prišla do tja. Pot, ki sva jo izbrala, naju je pripeljala nazaj na izhodišče in raje nisva še enkrat poskusila. Zgodba s peskom nama je vzela kar nekaj časa (vsaj uro in pol) in sva bila že malce pozna. Tako sva se zapeljala direktno proti meji z Omanom.
Pri odhodu iz ZAE nisva imela problemov. Pogledali so najine potne liste in naju spustili naprej. Pri meji z Omanom pa sva na kontrolni točki najprej dobila listek, s katerim sva se zapeljala na obmejno upravno stavbo – potrebno je bilo urediti vstopno vizo v Oman. Po najinih informacijah naj bi stala 20 EUR na osebo. V upravni stavi je bila tudi banka, tako je moja boljša polovica zamenjava nekaj EUR v omanske riale, jaz pa sem se postavil v vrsto pri okencih za vize. Ker nisem imel s sabo dokazila o zavarovanju avtomobila za Oman, sem moral še enkrat v avto (že pri najemu avtomobila sva dokupila tudi zavarovanje za Oman), ko sem prišel nazaj, pa me je čakalo prijetno presenečenje: turistična viza je bila zastonj!
Carinski uradnik nama je požigosal potne liste ter tisti beli listek, na katerega je vpisal še število oseb (dva) in že sva spet sedla v avto. Na naslednji kontrolni točki sva še oddala beli listek in tako sva bila preko ZAE-omanske meje. Celo bolj tekoče je šlo kot sva pričakovala…
Meja med državama je sicer zelo izrazita: najprej 5m visoka žična ograja na eni strani, potem cca 50 metrov čistine in nato petmetrska žična ograja na drugi strani. A takšna je meja med prijateljskimi arabskimi državami? Kakšna je šele tam, kjer se grdo gledajo…
Štiripasovnica se je nadaljevala tudi v Omanu. Tudi radarji niso manjkali! Pa saj nisem divjal. Če sem si hotel spotoma ogledati tudi kaj naokrog, je bilo boljše, če sem peljal malo počasneje. Saj kakšne poseben gneče na cesti ni bilo.
Pri kraju Shinas sva prišla do obale Arabskega morja, ki je že del Indijskega ocena. Ker je bila tam oznaka za grad, sva se odpravila iskat to znamenitost. Pa ni bilo nič kaj podobno kakšnemu gradu. Bila je malo večja utrdba, ki so jo še prenavljali. Nadaljevala sva bolj po obalni cesti (čisto nova štiripasovnica, ki je bila skoraj prazna) in na prvem primernem mestu zavila proti obali, kjer je bilo manjše ribiško taborišče. Sprehodila sva se po peščeni obali, namočila noge v toplo morje, nabrala školjke po pesku, prestrašila kormorana, ki ni vzletel, ampak se nama je umaknil v morje. Šele ko sva prišla bližje, sva opazila, da ima zlomljeno perut, iz kljuna pa mu je visel laks (ribiška vrvica). Očitno je nekemu ribiču snel ribo s trnka, vendar jo je pogoltnil skupaj s trnkom. Ko je utrgal laks, si je verjetno poškodoval perut. Malo se nama je zasmili. Ta ptič ne bo več dolgo med živimi. Narava je neizprosna! Na obali je ležal tudi ogromni mehkužec, pa tudi ostanki crknjene ribe. Morje je sicer zgledalo precej čisto… Ker so bili ljudje v bližini, si kopanja nisva mogla privoščiti.
Kopanje v morju v Omanu ni v praksi. Domačini se ne kopajo, zato kopališč ni. Tujcem svetujejo, da poiščejo kakšen osamljen in miren kotiček obale, kjer bodo imeli pri kopanju mir. Pa še takrat je treba računati na to, da bo se od nekod pojavil kakšen domačin, ki bo pasel firbce (predvsem jih zanimajo ženske v kopalkah, saj je to pogled, ki jim doma ni na voljo….).
Nadaljevala sva po novi štiripasovnici proti kraju Sohar, ki je bil včasih celo glavno mesto in naj bi bil najin naslednji postanek. Nenadoma po najini strani avtoceste nekdo pripelje nasproti! Kar šokiran sem bil. Ko sem se začel pritoževati nad njim, se je avtocesta nenadoma končala. Naprej še navadne ceste ni bilo, le kolovoz….
Kako sem že obljubil svoji boljši polovici?
Malo sem pogledal, kakšna je podlaga in zgledala je dovolj trdna, ne peščena. Zapeljal sem na kolovoz in po nekaj sto metrih sva prispela do vasi, kjer se je začela normalna cesta, čez kakšen kilometer sva bila zopet na asfaltu. Na naslednjem primernem mestu sva zavila stran od morja, tako da sva prišla nazaj na glavo avtocesto.
Le še dobrih deset kilometrov naj bi bilo do Soharja, ki sva ga nato zgrešila. Zakaj? Nikjer ni bilo table za Sohar, niti odcepa za Sohar. Bilo je sicer krožišče, na katerem je bila oznaka za neko cesto, vendar sva se midva še naprej držala avtoceste. Ko kraja še ni bilo, se mi je posvetilo: na tistem krožišču bi moral zaviti proti morju. Mogoče bo pa kmalu naprej kakšen drugi uvoz v mesto, če je malo večje, sem se tolažil. Pa ga ni bilo. Šele čez dvajset kilometrov je bilo prvo možno obračališče nazaj proti Soharju… Sva raje kar ostala v smeri za Muškat, saj se je dan že nagibal proti večeru.
Vozila sva se med gorato verigo na zahodu in morjem na vzhodu. Cesto so pogosto prekinjale struge, ki so bile tokrat prazne, je bilo pa po rastju videti, da je voda še zmeraj prisotna. Kar precej zeleno je bilo. Proti Muškatu je postajala pokrajina še bolj zelena, vozila sva se mimo nasadov palm in njiv, ki so jih očitno celo obdelovali.
Ko sva prispela v Muškat, se je že mračilo. Čakala naju je še ena avantura: iskanje najinega hotela. Spala sva v bližini starega Muškata, v okrožju Ruwi. Zgledalo je kar obetavno. Smer za to okrožje se je pojavila celo na oznakah na avtocestnih tablah. Peljala sva se skozi novi Muškat, ki je nastal na ravnicah severno od starega Muškata, kjer se mesto ni moglo širiti, saj je stari Muškat stisnjen med hribi in morjem. Tako je novi Muškat preko deset kilometrov stran od starega. Skozi novi Muškat se je cesta razširila, prejšnja dvopasovnica je prešla v šestpasovnico in nato še v osempasovnico. Izbral sem drugi pas z desne in vozil po omejitvah (100 km/h). Nenadoma me po desni strani drug za drugim prehitita dva avtomobila, prvi se umakne pred mene, drugi ga hoče prehitevati še naprej po desni, prvi zavije nazaj na desno in …. že se je iskrilo, plastika je letela po zraku, oba podrsana avtomobila sta se po nesreči ustavila povsem desno. Skoraj povsem sem zmanjšal hitrost, vendar potem pospešil in odpeljal mimo. Seveda oba junaka pri nobeni od menjavi strani nista uporabila smernikov! Arabci pač mislijo, da so dobri vozniki! Očitno dostikrat to v resničnem svetu ne zdrži…
Seveda se je medtem zmračilo, tako da sva najin hotel zopet iskala v mraku. Pa sva ga kar hitro našla…

31. december

Zjutraj sva se zapeljala do starega del Muškata, ki je res stisnjen med hribe in tam širjenje mesta ni bilo mogoče. Je pa Muškat v preteklosti bil kar pomembna obmorska postojanka.
No, midva sva se lepo sprehodila malo okoli sultanove palače, pa še malo do morja in nato krog nazaj. Zeleno in zelo prijetno mesto. Na poti proti novemu Muškatu sva se ustavila še v naslednjem zalivu, kjer je večje pristanišče in se povzpela na enega izmed razglednih (stražnih) stolpov. Strateško kar dobra lokacija.
Naslednji cilj je bila mošeja, ki sva jo videla že prejšnji večer ob glavni cesti. Priti do nje pa ni bilo tako preprosto in sva zopet naredila malo ovinka.
Mošeja je lepa, pridružila sva se nekim Nemcem, tako da sva še slišala kaj o njeni zgodovini. Je seveda največja mošeja v Omanu, njena preproga naj bi bila iz celega tkana in tako največja tako tkana preproga na svetu (imava občutek, da kaj takega povedo po vseh velikih mošejah). Okrog mošeje je še lep vrt.
Potem pa počasi naprej proti jugovzhodu. Pot naju je vodila po povsem novi štiripasovnici (ponekod so jo še gradili), ki je bila seveda opremljena z radarji (na vsaka dva kilometra). Pri kraju Quriyat sva zopet prispela na morsko obalo in upala, da bo tu kakšna možnost za kopanje. Pa nisva našla nič primernega. Je pa Quriyat kar prijetno mestece.
Zavila sva malo z glavne poti proti njihovemu največjemu jezu v dolini Wadi Saikah. V poplavljeni dolini nad jezom imajo spravljene ogromne količine vode. Kar impozantno.
Pot sva želela nadaljevati pot preko hribov, pa ni šlo. Sva se morala kar lepo vrniti do obale in naprej proti Suru. Malo sva zavila z avtoceste in po stari cesti nadaljevala pot proti naslednjemu prenočišču.
Našla sva majhen umaknjen zalivček, kjer sva upala, da bova imela nekaj miru. Voda je bila topla, osvežitev v morju je res prijala. Pa sva kar naenkrat malo stran na klifu opazila Arabca, ki je pogledoval proti nama. Hitro sva zlezla iz vode in res, čez dve minuti je že bil pri nama. Ga je zanimalo, če bi šla z njim loviti ribe… Pa nisem prepričan, da sva imela iste ribe v mislih…
Zavila sva nazaj na avtocesto, ki je pogosto prečkala skalnate doline in soteske. Na tem koncu je teren zelo razgiban, hribi relativno hitro padajo proti morju.
V Sur sva prispela še kar zgodaj. Bilo je še svetlo, tako da sva si še podnevi privoščila pozno kosilo v bližnji restavraciji. Očitno so pripravljali vse potrebno za večerno dogajanje (bilo je silvestrovo), čeprav kakšne poseben prednovoletne mrzlice ni bilo čutiti. Po kosilu (vmes se je že zvečerilo) sva se zapeljal še skozi mesto, ki je na naju naredilo prav prijeten vtis. Zapeljala sva se še preko mostu na drugo stran zatoka in naredila krog še po drugi strani. Potem pa počasi nazaj proti hotelčku. V najini prtljagi je bila še buteljka vina, ki sva si jo privoščila na silvestrski večer- potem pa spat. Polnoč naju ni zanimala.

1. januar

Kar zgodnja ura naju je pričakala, ko sva pakirala za pot. Ta dan sva namenila želvam. Najprej sva se zapeljala na polotok do kraja Al Hadd, ki je znan po svojih želvjih plažah, v bližini pa je tudi nekaj koralnih grebenov, kjer je lahko zanimivo tudi potapljanje. Najini načrti tokrat niso šli v tej smeri. Ustavila sva se v kampu, kjer lahko prespijo ljubitelji želv, saj jih ladjica zjutraj odpelje na obale, kjer so gnezdile želve. Midva sva ladjico žal zamudila, zato sva se ustavila v mestu in si ogledala tamkajšnjo utrdbo.
Nato sva pot nadaljevala proti kraju Ras Al Jinz, kjer imajo tudi raziskovalno postajo. V naravi pomagajo želvam in njihovim mladičem, da bi preživele. Na te obale namreč pridejo valit svoja jajca želve iz vseh okoliških morij.
Ogledala sva si njihov muzej (zanimiv, vendar premalo aktiven), na plažo nisva odšla, saj v tem času želve niso posebej aktivne. Je pa zraven muzejsko-raziskovalnega kompleksa tudi hotel, kjer lahko prespiš in ponoči te popeljejo na raziskovanje obal (sicer bolj od daleč, da se želve ne prestrašijo). No, midva sva se zadovoljila z muzejem in najbolj vzhodno točko najine poti (skoraj 60 stopinj vzhodno) ter pot nadaljevala proti kraju Al Ashkharah, ki naj bi bil najbolj južna točka na najini poti (manj kot 22 stopinj severno). Ker je že bil čas kosila, sva iskala kakšno restavracijo z morsko hrano (saj sva bila ob morju), vendar nisva bila te sreče. Pri njih je najbolj priljubljena hrana pečen piščanec.
Zavila sva nazaj proti notranjosti, v bolj puščavski del, ki pa naju je kar malce presenetil. Na tem delu Oman sploh še ni tako peščen, gre bolj za kamnito pustinjo, ki jo občasno prekinjajo oaze.
Prav pri najinem naslednjem prenočišču je bil odcep za Wadi Bani Khalid, ki je ena bolj znanih dolin v tistem koncu. Razlog je v stalno prisotni vodi, ki poskrbi za zeleno okolje, hkrati pa so tamkajšnji bazenčki priljubljeno kopališče pri tujcih (in tudi nekaterih domačinih). Tudi midva sva se prepustila objemu tople vode (je imela blizu 30 stopinj). Na dolino je sicer že padla senca, tako da je bila temperatura zraka kar nekaj nižja. Ob obali so bile prijetne skale, s katerih se je dalo skakati v vodo. Seveda tega nisem mogel spustiti. Posledica je bil prehlad, ki se me je lotil naslednji dan, saj skakanje in lezenje s tople vode v hladnejše okolje ni bilo ravno najbolj zdravo….

2. Januar.

Čakala naju je pot po meji Omanske peščene puščave proti Nizwi, enemu bolj pomembnih mest v Omanu. Najina prva postojanka je bil Bidiyah, ki ga pogosto porabljajo za izlete z džipi v notranjost puščave. Tukaj so zadnje oaze, proti jugu so le še peščene sipine. Midva sva se sicer še zapeljala proti jugu, vendar le nekaj kilometrov. Ko je asfaltne poti zmanjkalo, nisva nadaljevala po puščavi, saj naju niti malo ni mikalo, da bi ponovno ostala zarita v pesku.
Naslednji pomembnejši postanek je bila Ibra, kjer sva si vzela celo nekaj časa, da sva se sprehodila po njihovi tržnici. Upal sem, da bom kje našel kakšno njihov tradicionalno bodalo (khanjar), ki bi našlo mesto v najini potovalki. Pa vsaj v Ibri ni bilo sreče. Zavila sva še proti notranjosti (proti puščavi) prozi kraju Al Mudaybi. Kar nekaj časa je trajalo, da sva našla pravo cesto, saj ravno po na tistem koncu okoli Ibre novo štirpasovno cesto šele delajo, pravi odcep pa je bil prav na gradbišču in sva ga zato spregledala. Pot naju je vodila preko večinoma puščavskega predela, ki je bil zares redko poseljen. Pri Sinawu sva zavila proti Adamu (tam je bil zopet čas za kosilce), kjer sva dosegla glavno cesto iz Nizwe proti Salalahu (najbolj južnemu mestu v Omanu, že skoraj na meji z Jemnom). Do Salalaha bi bilo še preko 500km, midva se obrnila nazaj proti Nizwi, nekdanjemu glavnemu mestu notranjega Omana.
Nizwa naj ni razočarala. Locirana je v oazi, kjer s hribov očitno priteka pod zemljo dovolj vode. Mesto je dokaj veliko, razpotegnjeno vzdolž suhega rečnega korita. Počasi se je že mračilo, ko sva se sprehodila po njenem souku (tržnici). In kar je bilo najbolj važno; tam je bilo kar nekaj trgovinic, kjer so prodajali tudi njihova boda! Edina ovira: cena! Sploh niso postavili nizkih cen. Plastik-fantastik iz Kitajske (tudi takšne so imeli) mene niso zanimali, vse ostalo pa se je zavrtelo tam proti 100 EUR in višje (tisti najbolj dodelani z zlatimi obročki celo preko 1.000 EUR). Se mi je zdelo kar preveč!!! Saj v Nizwi ostaneva dva dni. No naslednji dan bolje, sem si mislil….

3. januar

Čakal naju je treking po njihovi najbolj znameniti soteski Jabal Shems. Cesta se počasi vzpenja proti planinam, ko pa enkrat doseže planine, pa je zadnji vzpon na slabih 2.000 metrov kar precej strm. Zadnjih nekaj kilometrov ni asfalta, vendar sva zmogla tudi z najinim avtočkom. Avto sva pustila na enem izmed parkirišč in se odpravila na pot po robu soteske. Sicer gre za precej mogočno sotesko, vendar njena primerjava z bolj znanimi sestrami nekako ne zdrži primerjave. Midva sva izbrala treking po gornjem robu. Lahko bi se zapeljala še malo naprej in izbrala treking po notranjem robu soteske, pa sva ta del spustila, saj sem ocenjeval, da zna biti tisti del poti bolj odprt (nad prepadom), moja boljša polovica pa ima nekaj problemov pri zračnih poteh. No, pozneje se je izkazalo, da tudi pot po notranjem robu soteske ni zares izpostavljena, tako da bi jo zmogla tudi midva, vendar sva se zadovoljila s sprehodom po gornjem robu. Bilo je izredno vroče in ocenila sva, da dobri dve uri trekinga po takšni vročini zadoščata. Spotoma sva v eni izmed zajed na robu slišala tudi mlado kozo, ki je očitno padla v luknjo in iz nje ni več mogla. Domačinom v bližnji vasici sva to tudi povedala. Ne vem, mogoče jo je kdo poskušal rešiti. Če ne, pa je tam zgoraj žalostno končala. Tudi v zraku je bil živahen promet. Nad sotesko so krožili orli, kar lepa jata jih je bila. Naštela sva jih kar ducat.
Bil je zares vroč dan in nazaj do avta sva prišla pošteno prekuhana. Pot navzdol je bila seveda preprostejša. Pri Bahli sva videla oznako za jamo pri kraju Hotta (v notranjost se zapelješ z vlakom podobno kot pri naši Postojnski jami), zato sva sklenila, da obiščeva še ta kotiček. Žal so v jami potekala vzdrževalna dela, zato je bila jama že dlje časa zaprta. Pa nič! Nadaljevala sva po poti v dolino in kmalu prispela do zelene doline, kjer je bil le izvir in pri izviru manjše jezerce. Prav idilično… bi bilo, če ne bi Arabci tega kotička uporabljali za svoje piknike. »Kjer Arabec sedi, tam odpadke pusti!« Bi kar lahko veljalo to kot pravilo! Okolica bajerčka in izvira ni bila nič kaj idilična.
Pot sva nadaljevala po dolini navzdol proti Nizwi. Vozila sva se skozi vasice, ki so nastale ob oazah v dolini. Dolina je imela očitno veliko bogastvo: vodo. Ja, res je bila lepa dolina. Večja kraja v njej sta Al Rawdah in Tanuf. V bližini Tanufa je tudi dostop do ostankov stare vasice (danes že skoraj v celoti porušene), ki je ena starejših na tem koncu, saj je voda v bližini pomenila preživetje že v prazgodovini.
No, midva sva bila v Nizwi dovolj zgodaj, da sva si lahko ogledala še utrdbo (je odprta le od 9.00 do 16.00). Utrdba je vsekakor vredna ogleda, saj je v njej urejen lep muzej, tako glede tega, kako so jo gradili kot tudi nekaj zgodovinskega ozadja. Obema je bila zelo zanimiva tudi soba, kjer so opisovali način izdelave indiga. Takrat sva tudi izvedela, katera je bila tista rastlina, ki sva jo že prej opazovala v oazah, pa se nama ni zdela znana…
Po ogledu utrdbe sva se malo pomudila še na tržnici (v moji zbirki se je našlo tudi njihovo bodalo – je zelo pomemben simbol Omana, saj ga imajo celo v svojem grbu), kjer sva opravila še nekaj nakupov.
Poiskala sva še restavracijo, kjer so nudili morsko hrano (končno sva jo našla, strošek je bil 8 EUR za oba, kar je bilo še najdražje – piščanca s prilogami in obveznim rižem sva se prejšnje dni pošteno najedla že za 5 EUR oba) in se zvečer odpravila nazaj proti najinemu prebivališču.

4. januar

Pot sva nadaljevala proti Bahli. V bližini je grad Jabrin, ki je tudi vreden ogleda. Za razliko od utrdb je bil namenjen prebivanju njihovih veljakov (imamov), tako da je bil urejen kot grad, z višjim nivojem udobja. Okrog njega je lep nasad palm. Njihovi datlji so imeli več vlog. Prva vloga je bila sigurno kot hrana (so prave energetske bombe). Ko so datlje zlagali v vrečah na kupe, se je iz njih cedil njihov sok (podoben olju). Ta sok so uporabljali pri kuhi. So pa sok tudi skladiščili in ga uporabili kot obrambno orožje v primeru napada. Zavreli so ga in ga polivali po napadalcih.
Naslednji postanek je bila utrdba v Bahli. Gre za največjo utrdo (po površini) v Omanu. Zgrajena je bila na vrhu hriba in že zaradi tega težko dostopna in osvojljiva. Je pa seveda velika razlika med gradom Jabrin in utrdbo Bahla, saj je zelo lepo vidi različen namen pri njuni gradnji.
Pot sva nadaljevala proti kraju Ibri. Tam sva si podrobneje pogledala staro naselje oz. mesto (danes v ruševinah, vendar ga obnavljajo), kjer je že nekaj sto let nazaj živelo preko tisoč ljudi. Obnova gre počasi (v zadnjih petih letih so obnovili le stolpe in obzidje, notranjosti mesta se praktično še niso dotaknili).
Ko sva prispela do kraja Bu Baqara (trdnjava v tem kraju je zadnja trdnjava pred mejo z ZAE), sva zavila v smeri za Al Buraimi, kjer je bilo najino zadnjo prenočišče v Omanu. Spotoma sva srečala še kontrolno točko, kjer so naju povprašali, kam greva. Ko sva povedala, da greva v Al Buraimi, so naju brez problemov spustili naprej.
Al Buraimi je večje mesto. Malo sva si pogledala tržnico, poiskala mejni prehod (da se ne izgubljala naslednje jutro) in že je bil čas, da greva spat.

5. Janaur

Ker sva že vedela, kej je mejni prehod, sva bila hitro tam. »Oprostite, tu ne morete preko, morate na drugi prehod,« nama je pojasnil obmejni uradnik. »Aha, ta je očitno maloobmejni,« sva si rekla in zavila proti drugemu prehodu. Meja med ZAE in Omanom je zgledala kar strašljiva: petmetrska ograja z bodečo žico, petdesetmetrska čistina, petmetrska ograja s še več bodeče žice. Do prehoda sva moral peljati skozi pravi labirint. »Oprostite, kje pa imate izhodno vizo iz Omana?« sva slišala na meji. »Saj sva tukaj na meji, da jo bova dobila,« je bil najin odgovor. »Ne bo šlo, tu je le meja za ZAE, izhodno vizo pa dobite na omanski meji«, so nama pojasnili. »In kje je ta meja?« naju je zanimalo. »Približno 40km nazaj,« je bil dokaj vljuden odgovor…
Malo se nama je pričelo svitati. Al Buraimi je očitno neke vrste enklava. Tista včerajšnja kontrolna točka je bil omanski mejni prehod, kjer bi midva morala dobiti izhodni pečat…
Uradnica nama je dala celo nek zemljevid, ki bi naju usmeril do omanske meje, ki naj bi bila v smeri proti Soharju.
Sva naredila kar drugače. Sva se zapeljala nazaj do kraja Bu Baqara in zavila tam čez mejo proti Al Ainu. Tam pa je šlo brez problemov. Obmejna prehoda sta bila lepo eden za drugim.
Sva pa izgubila skoraj uro in pol časa, preden sva bila končno nazaj v ZAE.
Tako sva bila v Abu Dhabiju šele malo pred poldnevom. Abu Dahbi je sicer najbolj bogat izmed emiratov, ki imajo kar pestro zgodovino.
No, midva sva se najprej ustavila v novi mošeji. Vsa v belem. Sledila sva skupini, ki je zavila v kletne prostore. Morda pa je tu vhod? Pa ni bili čisto tako. Spodaj je bila garderoba, kjer so ženske dobile črna pregrinjala in rute. No ja, moja boljša polovica je bila skoraj že napol Arabka!
Mošeja je velika, lepa in bogata! Seveda tudi v tej mošeji ni manjkala največja ročno tkana preproga na svetu (enako kot v ostalih mošejah, ki sva jih obiskala doslej)
Naslednji postanek sva si privoščila pri hotelu Emirates Palace, ki so ga v Abu Dhabiju zgradili kot odgovor na Burj Dubai (hotel v obliki jadra v Dubaju). Če je dubajski hotel ocenjen za sedem zvezdic, je ta hotel v Abu Dhabiju nad zvezdicami. Zunanjost je urejena v nulo, znotraj so vse stene v pozlati (pravo zlato, ne imitacija), v recepciji je jedkanica iz zlata s figuro njihovega šejka (velikosti 2x2 metra ali celo več…)
Že malce preveč se nama je zdelo. Nekdo se dela norca z denarja….
Za hotelom je hotelska plaža. Dve uri od meje do Abu Dhabija sva se vozila skozi puščavo, v kateri je na tone peska. Pa ta pesek za plažo pri tem hotelu ni bil dovolj dober. Za plažo pri tem hotelu so pesek uvozili iz Alžirije!!! Ker je tisti pesek baje boljši…
Preseravanje? Tako se je pač nama zdelo! Ni nama bilo všeč! Takšne stvari naju ne očarajo….
Še pot nazaj proti Dubaju oz. skozi (mimo) njega po glavni cesti. Osempasovnica od Abu Dhabija do Dubaja je bila ves čas polna. Prenočišče sva imela zopet v bližini Ajmana. Ker sva prve noči v hotelu v Ajmanu pozabila jakne, sva se zapeljala še enkrat do tja (in zopet iskala hotel, tokrat sicer podnevi). Zopet sva ga našla (jakne so naju tudi počakale) in tudi naprej najino zadnje prebivališče (pa čeprav sva ga kar malce iskala, saj se je ponovno zvečerilo).

6. januar

Že ob pol šestih sva vstala, pospravila in pozajtrkovala in ob pol sedmih sva že bila na poti proti letališču. Čeprav sem najprej načrtoval, da se bom držal glavne ceste skozi Sharjah, sem pomotoma zavil na avtocestno obvoznico (osem do šestnajstpasovnica). Očitno je bila to zelo popularna cesta! Vsi so bili na njej! Promet se je zgoščeval in naenkrat ustavil! In potem po polžje naprej! S takšno hitrostjo se je najino letališče kar oddaljevalo. Časa tudi nisva imela na pretek, tako da naju je že kar zaskrbelo, kaj če zamudiva. No, počasi se je količina avtomobilov, ki so iz Ajmana in Sharjaha lezli na obvoznico zmanjšala in proti Dubaju je promet ponovno malo bolj stekel. Tako sva bila na letališču malo pred pol deveto (za 40km sva porabila dobri dve uri!). Oddala sva avtomobil, poiskala pravo mesto za čekiranje, oddala prtljago, se prerinila preko kontrol in malo pred deveto uro sva bila že pri izstopnih vratih. Celo pet minut sva lahko še posedela, preden so poklicali k vhodu za let v Zagreb…
Šest ur v letalu sva kar presedela. Vmes so nas še postregli (čeprav nisva kupila kosila, sva ga dobila tudi midva – promocijsko časti Fly Dubai v prvih 90 dneh). Na najinih zaslonih sva si izbrala vsak svoj film (tisti iz indijske produkcije Bollywood, kjer so imeli angleške podnapise, saj je bilo sicer potrebno doplačilo) in se prepustila počitku. Vmes nas je še malo premetavalo (očitno smo se vozili po »kolovozu«) in točno pristali v Zagrebu. Tam naju je že čakal najin prevoz in pozno popoldne sva že bila doma…

Dodatne informacije za posamezne destinacije (zgodovina, gospodarstvo…) so pripete v nadaljevanju in so prevodi iz angleških strani Wikipedije.

Stroški
Letalo: 800 EUR (povratne karte za oba)
Najem avtomobila: 370 EUR
Stroški prenočišč: 420 EUR
Bencin (za skoraj 3.000 km): 70 EUR
Karta metro (Dubai) in unirail (Palmerije): 30 EUR
Vstopnina Burj Khalifa: 60 EUR
Vstopnine ostalo: 20 EUR
Hrana: ca. 80 EUR (nekaj malega za prve dni sva imela s sabo)
SKUPAJ (brez nakupov): 1.850 EUR

tell · Nazadnje urejal/a tell 22 Jan 2015 12:29; skupaj popravljeno 1 krat

DUBAI

www.mediafire.com/view/76ub87ue1s37bq0/Dubai_slo.pdf

Nahaja se na JV obali Perzijskega zaliva in je eden sedmih emiratov, ki sestavljajo državo. Abu Dhabi in Dubai sta edina emirata, ki imata pravo veta pri pomembnih zadevah nacionalnega pomena (pri sprejemanju državne zakonodaje).
Danes je Dubai poslovno središče regije okrog Perzijskega zaliva. Je tudi najpomembnejše prometno križišče tako za potnike kot tovor. Pred letom 1960 je gospodarstvo Dubaja temeljilo na prihodkih od trgovine, ogromne zalogenafte so odkrili šele po letu 1966. Prihodki od črpanja nafte so se pojavili v letu 1969. Prav ti prihodi so omogočili razvoj mesta in države. So pa v emiratih vlagali tako prislužen denar v druge gospodarske veje, tako je danes prihodek države zaradi črpanja nafte le 5%. Glavne gospodarske panoge danes so turizem, letalstvo, nepremičnine in finančne storitve. Svetovno pozornost so pritegnili z velikimi gradbenimi projekti in športnimi prireditvami. Mesto je postalo simbol s svojii nebotičniki, saj je najvišja stavba prav tam (Burj Khalifa). Trg nepremičnin je doživel precejšen udarec v času krize 2008, vendar si je s pomočjo sosednjih emiratov hitro opomogel. Posledica je visok dolg do Abu Dhabija. Dubai je pogosto deležen kritik zaradi izkoriščanja zaposlenih, predvsem priseljencev iz Azije.
Dubai je najdražje mesto na Bližnjem vzhodu, cene hotelskih sob v mestu zaostajajo le za tistimi v Ženevi. Ocenjen je kot eno najboljših krajev za življenje na Bližnjem vzhodu.

IZVOR IMENA

Prva teorija pravi, da ime izvira iz starodavne oblike naziva za trg (danes »souq«). Po drugi varianti pa izhaja iz pregovora »Daba Dubaj«: »Prišli so z veliko denarja« - posledica trgovanja že v starih časih. Ime bi lahko prišlo tudi iz besede »daba« (lezenje), kar je povezano s počasnim tokom reke Dubai Creek skozi mesto. Obstaja še povezava na sinonim besede »daba«, ki pomeni »mlade kobilice«, ki jih je bilo v tem koncu resnično obilo.

ZGODOVINA

O prebivalcih v prazgodovini je znanega izredno malo. Izkopanine kažejo predvsem to, da je bilo mesto že v starih časih živahno trgovsko središče. Najstarejše izkopanine so tako iz leta 7.000 pr.Kr. Pred prihodom islama so ljudje v regiji častili božanstvo »Bajar« (ali Bajir).
Prvi zapis mesta Dubai datira v leto 1095 v knjigi zemljevidov, ki ga je izdelal andaluzijsko-arabski geograf Abu Abdullah al-Bakri. Beneški trgovec z biseri Gaspero Balbi je na to območje prispel leta 1580. Zraven trgovine je bilo v kraju razvito tudi ribištvo. Poselili so ga člani plemena Banija, ki jim je vladal šejk Tahnoon iz Abu Dhabija.
Leta 1833 je prišlo do plemskih nesporazumov v Abu Dhabiju, zato so se čalni plemena Al Bu Fasa odcepili od Abi Dhabija in si Dubai izbrali za svoj sedež. Voditelja sta bila Ubaid bin Saeed in Maktum bin Butti. Po smrti Ubaida leta 1836 je Maktum vzpostavil lastno dinastijo.
Leta 1853 je Dubai skupaj z ostalimi zalivskimi deželami podpisal sporazum za premirje na morju, leta 1892 pa je skupaj z njimi pristopil k sporazumu, po katerem je bila za varnost emiratov zadolžena Velika Britanija.
Leta 1841 je mesto prizadela epidemija koz, leta 1894 pa je prišlo do velikega mestnega požara.
Dubai je z nizkimi obdavčitvami trgovine poskušal pritegniti trgovce iz ostalih centrov v regiji (Sharjah in Bandar Lengeh), privabljali so tudi trgovce iz Perzije, ki so se pogosto preselili v Dubai, tako da je četrt Bastakiya imenovana po perzijski regiji Bastak.
Zaradi bližine Perzije (Irana) je bil Dubai na zelo dobri točki za trgovsko središče in pristanišče. Znan je bil po izvozu biserovine (začetek 20.st.), zato je bila za Dubai kriza po letu 1930, ko je trgovanje z biseri skoraj razpadlo, povzročilo veliko depresijo. Posledično so se morali prebivalci odseliti drugam, saj je bilo mesto povsem obubožano.

Dubaj leta 1960

Od svoje ustanovitve naprej je bil Dubai v neprestanem sporu z Abu Dhabijem. Mejni spori so leta 1947 prerasli v vojni spopad, ki je bil končan šele po britanski arbitraži in ustanovitvi varovalne meje, kar je ustavilo sovražnosti.
Dubajski vladar šejk Rashid bin Saeed Al Maktoum je prihodke iz trgovinske dejavnosti vlagal v izgradnjo infrastrukture, elektrike, telefonske storitve. Zgradil je letališče (1950) in prvi hotel (Airlines hotel 1959). Tudi v naslednjih letih se je živahnost pri naložbah nadaljevala. Leta 1965 so asfaltirali letališko stezo in tako Dubai odprli za regionalni in mednarodni promet. Leta 1970 so odprli nov terminal, v katerem je prostor našla tudi brezcarinska prodajalna.
7.4.1971 se je pred obalo zgodila velika nesreča. Na britanski ladji MV Dara (vozila je na relaciji Basra-Kuvajt-Bombaj), ki je nasedla na plitvini pred Dubajem, je prišlo do eksplozije. Kljub hitri pomoči s kopna je v eksploziji in požaru umrlo 238 ljudi.

Naftna era

Po dolgih letih raziskovanja so v bližnjem Abu Dhabiju odkrili velike zaloge nafte, manjše pa tudi v teritorialnih vodah pred Dubajem. Prvo naftno polje so poimenovali »Fateh« (sreča). Črpanje nafte je spodbudilo gospodarstvo in priseljevanje, predvsem iz Pakistana in Indije (med letoma 1968 in 1975 se je število prebivalcev v mestu povečalo za 30%).
Povezava med naftnimi polji in kopnim je potekala po cevovodih po morskem dnu. Cevovode je zgradilo podjetje iz Chicaga, zato so po tem kraju poimenovali celo del plaže in hotel (Chicago Beach hotel, ki so da v letu 1997 porušili in ga je nadomestil Jumeriah Beach hotel).
Z najdbo nafte se je pričel pravi razcvet mesta. Šejk Rašid je sicer ves čas vodil politiko gradnje infrastrukture in tržnega gospodarstva, tako da je naftni denar pomagal razvijati druge oblike gospodarstva. V letu 1990 je n.pr.: naftna industrija predstavljala 24% BDP, v letu 2004 pa le še 7% BDP.
Eden prvih in največjih projektov je bila gradnja pristanišča Port Rashid (1972). Iz prvotno načrtovanih štirih dokov se je povečalo na 16 dokov, do leta 1975 pa so ga razširili na dodatnih 35 dokov. Nato so zgradili novo. Še večje pristanišče (Jebel Ali).
Port Rashid velja za prvega izmed projektov na področju infrastrukture, katerih cilj je bilo ustvariti moderno infrastrukturo za razvoj trgovine. Temu je sledila gradnja cest, mostov, šol in bolnišnic.

Združenje emiratov

V tistem času so bili emirati pod britanskim protektoratom- Harold Wilson je v letu 1968 izjavil, da se bo Velika Britanija umaknila iz zalivskega področja, zato so se morati pričeli pogajati med seboj o nadaljnji usodi tega področja. Prvi pogovori so potekali že leta 1968 (za Abu Dhabi: šejk Zayed bin Sultan Al Nahyan; za Dubai: šejk Rashid), nato so potekali pogovori vseh emiratov v naslednjih letih. Proti koncu pogajanj sta bahrain in Katar izpadla iz kroga, ki se je dogovarjal o sodelovanju, ostali emirati (še Sharjah, Ajman, Umm Al Qawain in Fujairah) pa so 2.12.1971 podpisali Akt o združenju za oblikovanje Združenih arabskih emiratov. Sedmi emirat (Ras Al Khaimah) seje ZAE pridružil 10.2.1972 po iranski priključitvi otokov Tunb, ki so včasih pripadali emiratu Ras Al Khaimah.
V letu 1973 so uvedli skupno denarno enoto (dirham).

Dubaj danes

Po letu 1970 je Dubaj hitro rasel zaradi prihodkov iz naftne industrije in trgovine. Zardi potreb po delavcih je prišlo v Dubaj ogromno priseljencev (n.pr.: iz Libanona, kjer je divjala državljanska vojna). Da Dubai ne bi pretirano omejeval priseljevanja tujcev, so v letu 1985 oblikovali prostocarinsko cono v pristanišču Jebel Ali.
Zalivska vojna leta 1990 je upočasnila razvoj mesta, saj je mnogo vlagateljev svoj kapital umaknilo. So ses pa predvsem iz Kuvajta v Dubai preselila nekatera podjetja,ker so v Dubaju videla boljše razvojne perspektive. Ker je bil med zalivsko vojno Dubai oskrbna postojanka za zavezniške sile, mu vojna ni pustila večjih posledic. Podobo je bilo ob napadu na Irak leta 2003. Danes se Dubai posveča predvsem trgovini in turizmu.

Geografija, fauna in flora, podnebje

Dubai leži ob Perzijskem zalivu, na njegovem JV delu. Meji na Abu Dhabi, Sharjah in Oman. Je večinoma puščavski, le nekaj metrov nad morsko gladino. Puščava se precej razlikuje. V priobalnem delu je zelo bela (ostanki zdrobljenih lupin in koral), proti vzhodu so sipine obarvane rdele (železov oksid), v notranjosti je puščava bolj kamnita. Na vzhodu se gorovje Hajar dvigne na 1.300 m.n.m. Čeprav Dubai nima naravnega vodotoka so skopali kanal Dubai Creek zaradi prevozov z ladjami. Potresno ni pretirano ogrožen, ker leži vsaj 200km od potresne črte. Perzijski zaliv je premajhen, da bi se v njem ustvarili cunamiji, zato tudi poplave niso verjetne.
Okoli mesta je puščava, ki jo občasno prekinjajo divje trave in drevesa »sabkha« ali akacije. Na področjih namakanja za zelenje poskrbijo uvožena drevesa (n.pr.: evkaliptus). Med avtohtone živalske vrste štejemo črtasto hijeno, karakala, puščavskega lisjaka, sokola in arabskega orla. Spomladi in jeseni se preko Dubaja seli preko 320 vrst ptic selivk. Vode v perzijskem zalivu dajejo dom več kot 300 vrstam rib, med katerimi so tudi večje živali kot so kiti, morski psi in delfini. Na območju so doma razne vrste želv (med njimi je kar nekaj ogroženih vrst).
Dubai Creek teče v smeri SV-JZ. Razvoj mesta je bolj usmerjen v področje zahodno od reke.
Podnebje je vroče puščavsko, poleti povprečno 41 0C preko dneva in 30 0C preko noči, pozimi povprečno 24 0C preko dneva in 14 0C preko noči. Padavin je malo pod 100 mm letno. Poletje v Dubaju je znano po visoki vlagi, zato je precej obremenjujoče za ljudi.

Politika in zakonodaja

Po letu 1833 v Dubaju vlada dinastija Al Maktoum. Emiart je absolutna monarhija, volitev ne poznajo. Izjema so volitve za Državni svet ZAE. Sedanji vladar (Mohammed bin Rashid al Maktoum) je podpredsednik države in predsednik vlade ZAE. Dubai ima 8 članov v Državnem svetu ZAE, ki predstavlja vrhovno zakonodajno telo.
Občina Dubai je bila ustanovljena četa 1954, predvsem zaradi urbanističnega razvoja in zagotavljanja lokalnih interesov. Njen župan je Hamdan bin Rashid Al Maktouma, namestnik vladarja Dubaja. Že v letu 2001 je občina uvedla sitem E-uprave, tako da preko 40 mestnih storitev zagotavlja preko spleta. Občina Dubaj je zadolžena tudi za javne sanitarije in komunalno infrastrukturo.
Policija (Dubai Police Force) je pod neposredno komando vladarja Dubaja.
Dubai ima lastni pavosodni sisem. Na prvi stopnji odločajo civilna sodišča. Kazenska sodišča (prijave policije) in šeriatsko sodišče (pristojno za zadeve med muslimani). Nemuslimani se ne morejo pojaviti pred širiatskim sodiščem. Na drugi stopnji odloča pritožbeno sodišče, na zadnji stopnji kasacijsko (vrhovno).
Homoseksualnost je nezakonita, zagrožena smrtna kazen. Poljubljanje v javnosti je prepovedano, zagrožen izgon iz države (tudi že večkrat uveljavljena kazen za priseljence).
Dubai ima uzakonjen kodeks oblačenja, ki ga je potrebno spoštovati. Pogosto so navodila obešena pri vratih na vhodu v objekt. Marsikje kratke hlače niso dovoljene, prav tako ne odkrita ramena ali majice s kratkimi rokavi.
Alkohol je dovoljen le na za to posebej določenih mestih (nekateri bari, restavracije).
Odpad iz islama je kazniv, zagrožena smrtna kazen (vključeno iz šeriatskega prava). V kolikor se želi muslimanka po razporoki ponovno poročiti, mora pridobiti soglasje prvega moža. Poroka muslimanske ženske z nemuslimanom ni dovoljena. V kolikor se v ZAE to zgodi, se to smatra kot »nečistovanje« in je kaznivo. Obratno je dovoljeno, saj nemuslimanska ženska ob poroki avtomatsko sprejme muslimansko vero. Tudi nemuslimanski priseljenci so podvrženi šeriatskemu pravu, kadar gre za ločitev in skrbništvo otrok.
V mesecu ramadanu je nezakonito jesti ali piti na javnem prostoru od sončnega vzhoda do sončnega zahoda, izjema so otroci in nosečnice. Zakon velja tako za muslimane kot nemuslimane. Leta 2008 so neko Rusinjo zaprli, ker je na javnem mestu pila sok v času ramadana.

Religija

Uradna religija je islam. Vlada financira 95% mošej in njihove imame. Nekatere mošeje so privatne ali imajo zasebne dotacije. Imam, ki bi podpihoval rasni ali islamski ekstremizem, je kazensko odgovoren (posledica izgon).
V Dubaju živi dosti priseljencev, zato so kar močne tudi druge ver: kristjani, sikhi, bahaji, budisti idr. Nemuslimanske skupnosti se lahko lastniki lastnih bogoslužnih objektov, kjer lahko svobodno izpovedujejo svojo vero. Nagovarjanje k spreobračanju iz islama v nemuslimanske vere je kaznivo (posledica zapor ali izgon).

Ekonomija

Bazira na naftni industriji, čeprav s pomočjo tega zaslužka spodbujajo druge dejavnosti, predvsem trgovino in turizem. Dubai sodi med največje izvoznike na svetu. Največji trgovinski partner je Indija.
Že v zgodovini je bil Dubai (pa tudi njegov sosed Deira prekoDubai Creeka) pomembno pristatnišče za proizvajalce iz zahoda. Dubai v zadnjih letih ohranja svoj trgovski pomen, občasno tudi s pollegalno ali ilegalno trgovino (n.pr.: izvoz zlata v Indijo pred letom 1990). Jebel Ali velja za največje umetno pristanišče na svetu. Dubai je središče storitvenih dejavnosti, informacijskih tehnologij in financ, prostocarinske cone so locirane po različnih koncih mesta.
Naftni denar so vlagali v različne veje industrije, močno tudi v trg nepremičnin, ki pa je leta 2008 doživel precejšen udarec (izreden padec cen). Spodbujevalna politika je kljub temu omogočila gradnjo visokih nebotičnikov, med katerimi je tudi najvišja zgradba na svetu Burj Khalifa. V mestu je tudi najdražji hotel na svetu Burj Al Arab. Zaradi gospodarske krize je v zadnjih letih javni dolg v Dubaju hitro naraščal (ocenjen na 80 milijard USD).
Kot sekundarni trg za trgovanje z vrednostnimi papirji in obveznicami je bil v letu 2000 ustanovljen DFM (Dubai Financial Market). Borza je NASDAQ Dubai, največja mednarodna borza na Bližnjem vzhodu.
Dubai vsa leta služi tudi s prodajo zlata (580 ton leta 2011).

Turizem

Turizem ima pomembno vlogo v strategiji vlade v Dubaju. Dubaj je prava vaba za turiste (predvsem nakupovanje), saj je bil v letu 2013 sedmo najbolj obiskano mesto na svetu. Do leta 2015 pričakujejo preko 15 mio obiskovalcev letno. Dubaj je tudi najbolj gosto naseljen emirat v ZAE.
Dubaj je »nakupovalni kralj na Bližnjem vzhodu«. Ima več kot 70 nakupovalnih centrov, največji med njimi je Dubai Mall, ki je tudi največji na svetu. Turisti prihajajo iz bližnjih držav, pa tudi iz Evrope, Afrike in Indije z okolico.
V Dubaju imajo še zmeraj tradicionalne tržnice na pomolih (souk) ob reki. Dubai Creek je bil že včasih živahna trgovska žila, danes je to področje zaščiteno kot Unescova svetovna dediščina.
Dubaj je znan tudi kot »zlato mesto«, saj je na znamenitem trgu (Gold souk) v Deiri kar 250 trgovin z zlatom.
V Dubaju strogo preverjajo morebitno vnašanje nedovoljenih drog. Njihovo posedovanje ali tihotapljenje v državo je kaznivo (dolgoletni zapor) tudi za tujce.
Leta 2020 bo Dubai gostil svetovno razstavo »Expo 2020«, kar bo dodatno prispevalo k gospodarski rasti.

Arhitektura

Dubaj se ponaša z velikim številom objektov različnih arhitekturnih slogov: sodobne interpretacije islamske kulture, moderni nebotičniki - najvišji Burj Khalifa iz leta 2010 z višino 829,8m (trenutno najvišja zgradba na svetu). Pod vrhom je razgledna ploščad, ki velja za eno najbolj priljubljenih točk v Dubaju.
Znan je tudi hotel Burj Al Arab (Arabski stolp), ki naj bi bil najdražji in najbolj luksuzni hotel na svetu (sedem zvezdic).

Čarobni vrt

Prav na Valentinovo leta 2013 so v Dubaju odprli »čarobni vrt« na 72.000m2. Je trenutno največji cvetlični vrt na svetu. Ima 45 milijonov cvetov. Za zalivanje oz. namakanje uporabljajo prečiščeno komunalno odpadno vodo. V največji vročini (poleti od konca maja so septembra) je vrt zaprt za obiskovalce.

Transport

Prevladuje cestni promet, ki ga je preprosto preveč za tako veliko mesto. Sistem javnega avtobusnega prometa zajema 140 linij in 2.100 avtobusov. Taksi službe morajo imeti licenco. Taksiji so enake barve, operaterji se ločijo po barvi strehe. Imajo tudi posebno taksi službo, ki je namenjena izključno ženskam (voznice so ženske). Taksijev skupaj je okrog 3.000.
Dubai je najlažje dostopen preko zraka (Dubai International Airport), ki sodi med petnajst najbolj prometnih letališč na svetu. V gradnji je novo letališče Al Maktoum International Airport, ki bo ob zaključku največje letališče na svetu.
Metro ima dve liniji (rdeča in zelena), ki povezujeta večja finančna in stanovanjska območja. Načrtujejo širitev (modra in vijolična linija). Je prvi metro na Arabskem polotoku. Metro vozi brez voznika in temelji na avtomatski navigaciji. Delno je zgrajena tudi ena tramvajska proga (Palm Jumeriah Monorail), ki povezuje umetne otoke Palm Jumeriah s kopnim. Načrtujejo še tramvajsko progo v četrti okrog Burj Khalifa. Napovedujejo tudi hitro železniško povezavo med emirati.
Važne so tudi morske poti, saj je pristanišče največje na Bližnjem vzhodu. Po reki in okolici pa vozijo neke vrste vodni taksiji (abras).

Kultura

Celotna kultura ZAE se vrti predvsem okrog islama in tradicionalne arabske kulture. To se pozna tako pri arhitekturi, glasbi, načinu oblačenja, hrani oz. kuhinji in življenjskem slogu. Muslimani so petkrat na dan iz minareta na vrhu mošeje pozvani k molitvi. Konec tedna sta prosta dneva petek in sobota kot neke vrste kompromis med islamom (njihov sveti dan je petek) in zahodno krščansko civilizacijo (nedelja).
V zadnjih letih se dubajska kultura razvija v smeri ekstravagance, predvsem zaradi preobilice denarja, ki je na voljo.
V Dubaju je kar nekaj umetniških galerij, ki mesto uvrščajo na svetovni likovni zemljevid.

Način oblačenja

Način oblačenja ni predpisan, vendar so »nespodobna« oblačila prepovedana. Katki rokavi in kratke obleke so prepovedane tudi v nakupovalnih centrih.
Moški najbolj pogosto nosijo »kanduro«, dolgo belo tuniko iz bombaža, v celoti tkano, od vratu do gležnjev. Povprečni Dubajčan ima v omari 50 takšnih tunik, tako da lahko vedno obleče čisto oblačilo. Ženske nosijo »abajo«, črno prekrivno obleko, ki pokriva večino telesa.

Hrana

Najbolj je priljubljena arabska hrana, ki jo dobite povsod po mestu, od majhnih gostišč (shawarma) v Beiri do velikih restavracij v dubajskih hotelih. Priljubljen so tudi »fast-fod« variante azijske kuhinje. Svinjsko meso lahko kupujejo le nemuslimani, v točno določenih prodajalnah. Podobno je urejena prodaja alkoholnih pijač. Lokali s pipami (shisha, qahwa) so prav tako priljubljeni. Priljubljena kuhinja je tudi »biryani«, predvsem pri Indijcih in Pakisancih.

Zabava

Predvsem v času praznovanj (po ramadanu in ob dnevu združenja ZAE 2.12.) se Dubajci veselijo tako s pesmijo kot plesom. Mnogi tradicionalni plesi so živi še danes, n.pr.: »yowalah«, ples za dekleta, kjer se izrazito zvijajo v ritmu glasbe in opletajo z dolgimi črnimi lasmi. Moški najbolj pogosto plešejo s pomočjo predmetov kot so palice, meči ali puške.
Filmska industrija (prednjači Hollywood) je v Dubaju zelo priljubljena. Največja kinodvorana (Reel Cinemas) ima 2.800 sedežev. Velike koncerte je imelo v mestu precej poznanih svetovnih glasbenih skupin in glasbenikov. »Dubai desert rock« je velik festival, kjer se združujeta heavy metal in rock.

tell · Objavljeno: 14 Jan 2015 07:22 Naslov sporočila: ZAE - ZANIMMIVOSTI

ZAE – ZDRUŽENI ARABSKI EMIRATI

www.mediafire.com/view/8c8ff15imj9wm67/ZAE_slo.pdf

Nahajajo se na jugovzhodu Arabskega polotoka ob Perzijskem zalivu. Mejijo na Oman na vzhodu in Saudsko Arabijo na
jugu, morsko mejo imajo s Katarjem in Iranom. V letu 2013 je bilo v ZAE cca 9.2 mio prebivalcev, od tega staroselcev 1.4
mio in priseljencev 7.8 mio.
Ustanovljen je bil 2.12.1971 kot zveza sedmih emiratov (kneževin). Vsak emirat ima lastnega vrhovnega vladarja, skupaj
tvorijo Zvezni vrhovni svet, najvišje zakonodajno in izvršilno telo v državi. Eden izmed vladarjev je izbran za predsednika
ZAE. Ustanovni emirati so Abu Dhabi, Ajman, Dubai, Fujairah, Ras al-Khaimah, Sharjah in Um mal Quwain. Glavno mesto
je Abu Dhabi, uradna religija je islam, jezik arabski. Njegovo najbolj poseljeno mesto je Dubai (poslovno in trgovsko
središče).
ZAE ima sedme največje zaloge nafte na svetu (sedemnajste največje rezerve plina), največ v Abu Dhabiju. Gospodarstvo
ZAE je zato še vedno odvisno od nafte (v letu 2011 je izvoz nafte predstavljal 77% državnega proračuna). Med krizo v
letih 2007-2011 je največ škode utrpel Dubai. Denar mu je posodil Abu Dhabi, tako da je danes Dubai najbolj zadolžen
emirat v ZAE.
ZGODOVINA
Prva človeška bivališča segajo v leto 5.500 pr.Kr., izkopanine pa kažejo na prisotnost človeka že pred 130.000 leti.
Predvideva se, da je povezava potekala z zgodnjimi civilizacijami, n.pr.: tisto v Mezopotamiji. Trgovinski stiki so bili
verjetno vezani tudi na bakreno rudo v gorovju Hajar (3.000 pr.Kr.).
Področje so za nekaj časa okupirali Perzijci. Preko kraja Jufar (danes Ra's al-Khaimah) so leta 637 po Kr. Perzijci (dinastija
Sassanian) prodrli na to področje. Že prej so Perzijci močno vplivali na ta konec Arabskega polotoka. V notranjosti je bil
pomembna trgovinska postojanka Tu'am (danes Al Ain).
V zgodnjih stoletjih po Kr. se je v to okolje razširilo tudi krščanstvo. Na Sir Bani Yas otokih so našli ostanke
samostanskega kompleksa, ki segajo v 7.st. Po znanih podatkih je živel v tem stoletju v teh krajih škof Janez (5.st.), zadnji
škof v Omanu pa naj bi bil Etienne (676).
Širjenje islama po tem področju je bilo neposredna posledica pisma, ki ga je Mohamed poslal vladarjem Omana. Zatem
je sledil uspešen upor proti Perzijcem, ki so nadzirali to ozemlje. Arabski polotok je osvobodil kalif Abu Bakhr, ki je iz
Medine poslal veliko vojsko nad Perzijce. V krvavi bitki pri Dibbi so bile izgube na obeh straneh tako velike (10.000 mož),
da so Arabci najprej mislili, da so bitko izgubili. Ker so se Perzijci po bitki zaradi izredno velikih izgub umaknili, so Arabci
zavladali nad celotnim polotokom.
V srednjem veku so na tem koncu živela predvsem nomadska plemena, ki so se preživljala z lovom, kmetijstvom in
živinorejo. Ostre puščavske razmere jim pri tem niso bile naklonjene. Ker so se preko sezone premikali iz kraja v kraj, je
prihajalo med plemeni do pogostih konfliktov in spopadov. Iz plemen so se sčasoma oblikovale večje etnične skupine, ki
še danes sovpadajo z imeni emiratov.
V obdobju kolonizacije so na tem področju imeli precejšnji vpliv Portugalci, ki so se naselili predvsem na vzhodni obali
polotoka (Muscat).
Področje Perzijskega zaliva je bilo v 17.st. znano po piratih, ki so napadali trgovske ladje s svojimi okretnimi jadrnicami
(Al Qawasim). Britanci so poskušali zavarovati plovne poti, zato so v letih 1809 in 1819 poskušali poloviti in uničiti
piratske ladje. Z lokalnimi vladarji so podpisali sporazum za skupni boj proti piratom vzdolž Perzijskega zaliva (1819,
1843, 1853).
Z emirati so Britanci v letu 1982 sklenili podobno pogodbi kot so jo imeli z drugimi deželami okrog Perzijskega zaliva.
Njen namen je bil zavarovati britanske interese pred naraščajočim vplivom drugih držav, n.pr.: Rusije in Francije. S šejki
so se dogovorili, da ne bodo dovolili, da druge države uporabljajo njihovo ozemlje brez soglasja Velike Britanije. V
zameno je VB obljubila vojaško zaščito. Emirate je sicer precej prizadelo dejstvo, da so Britanci prepovedali trgovino s
sužnji.
V 19.st. je najbolj cvetela trgovina z biseri. To obdobje se je nehalo s I. sv. vojno in posledično gospodarsko depresijo po
letu 1930. Temu je precej pripomogel tudi izum umetnih biserov na Japonskem. Trgovina z biseri je po 2. sv. vojni skoraj
izumrla, saj je indijska vlada izredno obdavčila bisere iz arabskih držav. Vse to je botrovalo izredno težkim gospodarskih
razmeram v emiratih.
Britanci so emiratom pomagali pri nekaterih razvojnih projektih v regiji. Leta 1952 so ustanovili posvetovalno telo (Adi
BITAR), ki ga je vodil generalni sekretar šejk Rashid. Vloga sveta je izgubila svoj pomen po združitvi emiratov.
Leta 1955 so Britanci posredovali v sporu med Abu Dhabijem in Omanom (oaza Buraimi). V letu 1974 je bil pripravljen
sporazum glede meje s Saudsko Arabijo (ki pa ga ta ni podpisala), leta 2008 pa so ratificirali sporazum o meji z Omanom.
Razvoj naftne industrije po letu 1960 je preoblikoval usodo Abu Dhabija in ostalih emiratov. Šejk Zayed bin Sultan Al
Nahyan je postal vladar Abu Dhabija leta 1966 in takoj pričel s posodabljanjem države. Britancem in Američanom je
odvzel pravico do raziskav in izkoriščanja nafte. Prejšnja leta je bilo to v pristojnosti Britancev (po sporazumu iz leta
1922), ki so prve vrtine izvrtali leta 1950, vendar nafte niso našli. Prvo učinkovito vrtino so izvrtali šle deset let pozneje,
izvoz nafte je stekel šele leta 1962.
Zaradi mednarodnopolitičnih razmer je britanska vladal leta 1966 sklenila, da ne more več zagotavljati varnosti
priobalnih držav v Perzijskem zalivu in bo v naslednjih letih svoje čete umaknila s tega področja. To se je leta 1971
dejansko zgodilo. Vladar Abu Dhabija (Zayed bin Sultan Al Nahyan) je poskušal Britance prepričati, naj pogodbo o zaščiti
spoštujejo, saj se je zavedal, da emirat sam nima dovolj vojaške moči za lastno zaščito. Kljub temu so Britanci pri svoji
odločitvi vztrajali. Bahrain se je tako osamosvojil v avgustu 1971, Katar v septembru 1971, s 1.12.1971 se je sporazum z
Britanci iztekel in tako so postali popolnoma neodvisni tudi ostali emirati. Dogovori med ostalimi emirati so potekali že
prej, tako da so 2.12.1971 podpisali sporazum on združitvi v ZAE. Še istega leta so se pridružili Arabski ligi. Leta 1981 so
bili ustanovni člani Sveta za sodelovanje v Perzijskem zalivu. Leta 1990 so se pridružili zaveznikom pri invaziji na Kuvajt.
ZAE je podpiral vojaške operacije ZDA (Afganistan 2001, Iran 2003) kot tudi globalno vojno proti terorizmu. Podpora iz
zraka v Perzijski zalivski vojni leta 1991 je potekala tudi iz ozemlja ZAE. ZAE imajo podpisane vojaške dogovore z ZDA
(1994) in Francijo (195). Od leta 2008 ima Francija stalno vojaško bazo v Abu Dhabiju.
2.11.2004 je prvi predsednik ZAE (Zayed bin Sultan Al Nahyan) umrl. Pri vladanju v Abu Dhabiju ga je nasledil njegov
najstarejši sin Khaifa bin Zayed Al Nahyan, ki je v skladu z ustavo postal tudi predsednik ZAE. V januarju 2006 je umrl tudi
prvi predsednik vlade (šejk Rashid Al Maktoum bin Maktoum iz Dubaja), nasledil ga je prestolonaslednik šejk
Mohammed bin Rashid Al Maktoum.
Prve nacionalne volitve so potekale leta 2006. Izbrani volivci so lahko določili polovico članov zveznega sveta, ki je
svetovalni organ. Ob arabski pomladi leta 2011 so se pojavila trenja tudi v ZAE. Zaprli so pet aktivistov, ki so preko spleta
podpisali peticijo, ki je pozivala k reformam. Že novembra so bili pomiloščeni in izpuščeni. V letu 2012 so zaprli 60
aktivistov (za njimi naj bi stal Iran oz. Islamski fundamentalisti). Član vladajoče družine iz emirata Ras al-Kaimah je bil v
hišnem priporu zaradi tega, ker je pozival k večji politični odprtosti. V letu 2012 so blokirali določene spletne strani,
preko katerih so se poskušali organizirati protesti preko socialnih medijev (takrat so bili večji protesti v bližnjem
Bahrainu).
Geografija
ZAE se nahajajo v jugovzhodni Aziji, na severovzhodnem delu Arabskega polotoka. Morska meja meji na Perzijski in
Omanski zaliv. So na strateški lokaciji ob Hormuški ožini, ki je vitalnega pomena za pomorski transport surove nafte s
tega področja. Na kopnem mejijo s Saudsko Arabijo, Omanom in Katarjem. Meja s Katarjem je še vedno sporna. Največji
emirat je Abu Dhabi (67.340 kv.km oz. 87% celotne površine), najmanjši emirat je Ajman (259 kv.km).
Morska meja v Perzijskem zalivu je še vedno predmet sporov zaradi nekaterih otokov, ki si jih lastijo tudi ZAE, na drugi
strani pa si jih lastita Katar oz. Iran. Na obali je veliko solin, v zalivu pa precej koralnih grebenov, ki otežujejo navigacijo
ladjam, ki pljujejo po Perzijskem zalivu. V bližini Hormuške ožine je enklava, ki pripada Omanu.
V puščavski notranjosti Abu Dhabija sta dve pomembni oazi: Liwa in Al-Buraimi. V bližini meje z Omanom je umetno
jezero Zakher.
Preden so se Britanci leta 1971 umaknili, so posredovali tudi pri ureditvi meja med samimi emirati. Nekaj sporov je
ostalo na hribovitem področju Al Hajar al Gharbi, kjer pristojnosti še vedno niso popolnoma razmejene.
V oazah rastejo predvsem palme (dateljni), akacije in evkaliptusi. V puščavi je rastlinja zelo malo (puščavske trave in
trnje). Avtohtonih živali je izredno malo, saj so jih z intenzivnim lovom že skoraj iztrebili (puščavski lev, leopard). Leta
1970 so uredili nekaj rezervatov, kjer je lov prepovedan. Obalne vode so precej bogate z ribami in drugimi morskimi
živalmi (skuše, ostriže, tune, pa tudi kiti, delfini in morski psi).
Podnebje je subtropsko z vročimi ter suhimi poletji in toplimi zimami. Julija in avgusta se temperature v priobalnem
puščavskem delu dvignejo do 45 0C, nižje so v hribih, kjer pozimi temperature ne presežejo 15 0C. V poznih poletnim
mesecih vzhodni veter (sharqi) prinaša z morske strani velike količine vlage, tako da je klima zaradi visoke vročine in
relativno visoke vlage zelo naporna. Povprečna letna količina padavin je okrog 120mm, v goratem delu tudi preko
350mm. Ker večina padavin pade v zelo kratkem obdobju, se pogosto zgodi, da so puščavske doline (wadi) za nekaj časa
poplavljene. Pojavljajo se tudi puščavski viharji, ko se vidljivost izredno zmanjša. Najvišji hrib Jebel Jais v Ras al-Khaimah
je bil v zadnjih sto letih dvakrat zasnežen.
Sodstvo, uprava, gospodarstvo
Sodni sistem bazira na šeriatskem pravu. Bičanje (80 do 200 udarcev) je tako primerna kazen pri prešuštvu, seksu pred
poroko, zlorabi drog ali prostituciji (bičanje je prepovedano le v Dubaju). V Abu Dhabiju je še dandanes pogosta kazen 80
udarcev z bičem zaradi poljubljanja v javnosti ali pitja alkohola (slednje velja le za muslimane). Leta 2004 so estonskega
vojaka obsodili na 40 udarcev z bičem zaradi pijanosti. Kamenjanje (do smrti) je še vedno kazen v primeru prešuštva ali
drugih hujših »zločinov« (maja 2014 je bila obsojena na smrt s kamenjanjem n.pr.: azijska služkinja).
S smrtno kaznijo se kaznuje tudi odpadništvo od islama. Legalna kazen je amputacija organov.
Priseljenci v ZAE se obravnavajo kot »sodobni sužnji«. Ni nikakršnih kolektivnih delavskih pravic, ne smejo se združevati v
sindikate, stavka je prepovedana. Kdor protestira, tvega zapor ali izgon iz države.
Priseljencem ob prihodu v državo pogosto poberejo potne liste (kar je sicer nezakonito). V zadnjih letih se trudijo vsaj za
to, da se težja dela na prostem ne bi opravljala poleti preko opoldanske vročine.
ZAE ni certificirala konvencije ZN o odpravi krutosti, poniževanja in nečloveškega mučenja. Zakoni pogosto diskriminirajo
ženske. V letu 2007 so oblasti ZAE več mesecev skrivali posiljeno 15-letnico švicarsko-francoskega rodu, ki so jo posilili
trije domačini, med njimi je bil eden HIV pozitiven. Pri posilstvu so lahko posledice za žensko zelo hude. Lahko je
obsojena zaradi prešuštvovanja, če ni dokazov o posilstvu (primer norveške državljanke iz leta 2013). Aprila 2009 je v
javnost zašel videoposnetek, na katerem mučijo človeka (bičanje, električne palice za govedo, lesene deske s štrlečimi
žeblji, povozili so ga z avtomobilom). Krivec ni bil obsojen. V letu 2013 so zaprli tri angleške državljane zaradi suma
posedovanja in preprodaje drog. V zaporu so jih mučili (pretepanje, elektro šoki), izpustili so jih šele na osebno
intervencijo britanskega premierja Camerona.
ZAE so tako ena izmed manj demokratičnih dežel na področju skrbi za človekove pravice.
Politične funkcije se v ZAE praviloma dedujejo. Izjema je posvetovalno telo Zvezni svet, ki ga sestavlja 40 članov, ki
prihajajo iz vseh emiratov. Polovico članov določijo vladarji emiratov, polovico članov pa je izvoljenih. ZAE je močna
avtokratska država.
ZAE ima močne diplomatske odnose z drugimi državami. Igrajo pomembno vlogo pri OPEC in ZN, so eden ustanovnih
članov pri Svetu za sodelovanje v Perzijskem zalivu.
ZAE je ena treh držav, ki priznavajo talibanski režim v Afganistanu (drugi dve državi sta Pakistan in Saudska Arabija).
Tesno sodelujejo z Egiptom in so tam največji vlagatelji. ZAE je kot prvi priznal Pakistan, ki je še vedno eden glavnih
gospodarskih in trgovinskih partnerjev (v ZAE živi skoraj pol mio Pakistancev).
V ZAE se močno čuti vpliv zunanje politike ZDA, ki se je pojavil po odhodu Britancev.
V sporu z Iranom glede otokov v Perzijskem zalivu so šli vse do ZN, vendar so bili zavrnjeni. Sam spor sicer ni bistveno
vplival na odnose z Iranom, verjetno tudi zaradi močne iranske izseljenske skupnosti v ZAE. Zardi svojega spora z
Izraelom je Iran že večkrat zagrozil, da bo preprečil promet ladij skozi Hormuško ožino. ZAE je zato preko kopnega
naredil naftovod, ki se Hormuški ožini izogne.
Največja izvozna trga za ZAE sta Velika Britanija in Nemčija, zato v ZAE prebiva precej njihovih državljanov. V Aziji je
pomemben partner tudi Japonska( izvoz nafte, uvoz avtomobilov in elektronike).
Na področju obrambe so strateške povezave z ZDA in Francijo.
ZAE so drugo največje gospodarstvo na Arabskem polotoku (takoj za Saudsko Arabijo). ZAE sodi med države z najboljšo
klimo za gospodarstvo. Še vedno so zelo odvisni od izvoza nafte (predvsem Abu Dhabi). Abu Dhabi je po nekaterih
merilih najbolj bogato mesto na svetu.
Turizem raste v celotni ZAE, čeprav ima Dubaj vodilno vlogo.
Kultura
Kultura ZAE je izvorno arabska, čeprav se v njej pozna vpliv sosedov, predvsem Perzijcev (n.pr.: ples »al-habban«, ki je
izvorno perzijski). Na lokalno kulturo so vplivali tudi stiki emiratov z Afriko in Indijo.
Na emiratsko poezijo je zelo vplival arabski učenjak Al Hkalil bin Ahmed. Prvi znani pesnik v ZAE pa je Ibn Majid iz 13.st.
Najbolj znani emiratski pisatelji so bili Mubarak Al Oqaili (1880-1954), Salem bin Alija al Owais (1887-1959) in Ahmed bin
Sulayem (1905-1976).
Hrana
Tradicionalna hrana so še vedno riž, ribe in meso (koze, ovce, krave, piščanci). Hrano večinoma uvažajo. Dolga stoletja so
bile ribe in morski sadeži glavna hrana. Priljubljeni pijači sta kava in čaj.

tell · Nazadnje urejal/a tell 22 Jan 2015 12:31; skupaj popravljeno 1 krat

MUŠKAT

www.mediafire.com/view/dnhxjofjmvxyofb/Muscat_slo.pdf

Vrata v Muškat
Muškat (Muscat) je glavo mesto Omana. Je sedež vlade in največje mesto v okrožja Muškat, ki šteje preko 1.2 mio prebivalcev (samo mesto okrog 650.000) in je veliko cca 3.500 m2. Združuje šest pokrajin (Wialayats). Poznan je že iz začetka 1. St. kot pomembno pristanišče pri trgovanju med vzhodom in zahodom. V zgodovini so v Muškatu vladali različna domorodna plemena, pa tudi tujci (Perzijci, Portugalci, Otomai). Kot pomembna vojaška postojanka je v 18.stoletju razširil svoj vpliv v okolici, proti vzhodu in proti Afriki ter Zanzibarju. Zaradi svoje lege je privabljal tuje priseljence (obrtnike) kot so Perzijci, Baložani in Huajarati. Po prevzemu oblasti s strani Qaboos Bin Saida leta 1970 se je hitro infrastrukturno razvijal, kar je privedlo do živahne gospodarske rasti in večetnične družbe.
Na zahodu Mušata dominirajo hribi pogorja Al Hajar. Mesto leži na obali Arabskega morja vzdolž Omanskega zaliva, ki je v bližini strateške Hormunske ožine. Nizke bele hiše so tipična veduta njegove krajine. Drugačna je okolica pristanišča (Muttrah) na SV delu mesta. Gospodarstvo Muškata zaznamujejo trgovina, nafta in pretovor blaga v pristanišču.

Izvor imena

Na Ptolomejevih zemljevidih je na tem območju zaslediti Cryptus Portus in Moscha Portus, vendar si strokovnjaki niso edini, katero od teh dveh nekdanjih mest je današnji Muškat. Bolj se nagibajo k temu, da je Moscha izhodišče imena Muškat (naslonjeno na pisanje Plinija starejšega).
Posledično naj bi bil izvor v arabski besedi Moscha (napihnjena koža), čeprav drugi strokovnjaki trdijo, da je izvor staroarabska beseda »sidrišče« ali perzijska beseda »močno dišeče«…

Zgodovina

Najstarejša izkopavanja kažejo na to, da so tukaj živeli ribiči že v 6. tisočletju pr.Kr. (Ras Al Hamra). Grobovi so dobro oblikovani in kažejo na to, da so pokojnike pokopavali obredno. Južno od Muškata najdbe keramike kažejo na povezavo z indijsko civilizacijo. Kot pristanišče je omenjeno že pri grških (Ptolomej: Cryptus Portus – skrito pristanišče) in rimskih zgodovinarjih (Plinij starejši: Amithoscuta)
V 3.st. je pristanišče padlo v roke dinastiji Sassanid (Šapur I.). Islamska vera je postal prevladujoča že v 7.st. Pomen Muškata je rasel skozi stoletja, še posebej v času domače Azd dinastije. V 9.st. je bil ustanovljen prvi imamat. Plemenski spopadi za prevlado so se nadaljevali, dokler ni bagdadska dinastija Abasidov prevzela nadzor nad Omanom do začetka 11.st., ko jih je izrinila lokalna dinastija plemena Yahmad. Nadzor nad mestom je pozneje prevzel klan Azdi Nabahinah, pod katerimi se je pričelo živahno trgovanje tudi z Indijo. Živahno dogajanje ob morju pa ni seglo globlje v notranjost dežele.
Leta 1508 je pred Muškat prispel portugalski admiral Alfonso de Albuqerque, ki je želel vzpostaviti z mestom trgovinske odnose. Ko se je približal pristanišču, so na njegovo ladjo streljali. Zato se je odločil, da Muškat osvoji. Med spopadi je večina mesta pogorela do tal.
Po zavzetju Muškata so Portugalci ohranili nadzor nad mestom za celo stoletje, čeprav so jih vmes že ogrožali Turki (1546, 1551, 1581-8 Cool

.
Šele izvolitev Nasir bin Mirshid al-Yarabija za novega imama v letu 1624 je prevesila tehtnico na otomansko stran. Leta 1658 je imam odposlal nad Muškat vojsko, ki je uničila portugalsko trdnjavo in posledično so Portugalci izgubljali vpliv, kar je privedlo do vdaje njihove posadke leta 1650. V 18.st. so vdori perzijskega kralja (Nadir Šah) destabilizirali regijo, kar je zopet razdelilo Muškat od ostalega dela Omana. Ta vakuum je privedel na oblast dinastijo Al Bu Sa'id, ki Omanu vlada še danes.
Portugalski osvajalec je takole opisal Muškat:
»Muškat je veliko in zelo poseljeno mesto, na obeh straneh obdano z visokimi gorami, spredaj pa se približa morju. Za mestom je ravnica, podobna Lizboni, prekrita s solinami. Na poljih so sadovnjaki, vrtovi in palmovi nasadi, vodnjaki skrbijo za njihovo namakanje. Pristanišče je malo, v obliki konjske podkve in zaščiteno pred vetrom.«
V 19.st. pod Said bin Sultanom je Oman doživel nov razcvet. S podpisom pogodbe s predstavnikom ameriškega predsednika 1.9.1833 je pridobil nadzor nad Zanzibarjem in tja prestavil svojo prestolnico (Stone Town). Po njegovi smrti je ta imperij razpadel, saj sta si ga razdelila sinova Majin bin Said (Zanzibar) in Thuaini bin Said (Oman). V drugi polovici 19.st. so se ponovno povečala trenja med dinastijo Bin Said in plemeni v notranjosti dežele, kar je pripeljalo do večkratnih spopadov, ki so jih zaključili Britanci s svojim posredovanjem leta 1915, ko so notranjosti zagotovili večjo avtonomijo. Občasne sovražnosti so se kljub vsemu nadaljevale, najhujši spopadi so izbruhnili leta 1962 (upor v Dhofarju).
Upor je prisili sultana bin Said Trimur-ja, da je zopet poiskal pomoč Britancev. Leta 1966 so uporniki nanj izvedli neuspeli atentat, leta 1970 pa je z vojaškim udarom prevzel oblast njegov sin Qaboos bin Said, ki je brez prelivanja krvi dosegel oblast s pomočjo Britancev. Z njihovo pomočjo je zadušil tudi upor v Dhofarju in povezal plemenska ozemlja. Oman je preimenoval v Sultanat Oman,kakor se imenuje še danes. Poiskal je dobre sodelavce, ustanovil je ministrstvi za socialo in zdravstvo ter izobraževanje. Ustanovil je korporacijo PDO (Petruleum Development Oman), zgradil pristanišče Mina Qaboos, ki ga je načrtoval že njegov oče, poskrbel je za povezave s svetom preko letališča v bližini Muškata. Staro naselje Ruwi v okrožju Muttrah je oblikoval v poslovno cono s kompleksi pisarn, skladišč in trgovin. Razvoj mesta je omogočil tudi razvoj turizma. V letu 2007 je ob obalo udaril ciklon Gonu, ki je Muškatu povzročil precejšnjo škodo. V Muškatu bo leta 2016 sestanek Arabske Lige.

Geografija in klima

Mesto leži ob morju, ki se v južnem delu že dotika subtropskega pasu. Hribi so iz starih vulkanskih kamnin, bogatih z železom. Gre za bolj pustinjsko področje, brez vegetacije. Izjeme so doline, skozi katere tečejo reke. V morju so pogosti koralni grebeni (Jussah, Khairan). Morje je bogato z ribami.
Muškat ima dolga in vroča poletja (podnevi preko 40 0C pri vlažnosti 40-60%) in tople zime (podnevi med 20 in 30 0C). Padavine se pojavljajo v obdobju od decembra do aprila (letna količina 100mm), občasno iz tropskih delov pridivjajo neurja, ki povzročijo precej škode (n.pr. ciklon Onu leta 2007 in ciklon Phet leta 2010).

Ekonomija

Glavna panoga je trgovina. Tradicionalno izvažajo dateljne, bisere in ribe. Na trgih pogosto najdemo tudi ostale tradicionalne izdelke iz Omana. PDO (Petruleum Development Oman) je največje podjetje v državi in zaposluje skoraj polovico ljudi v gospodarstvu. Država je največji delničar, ostali so še Royal Dutch, Shell, Total in Partex. Največja trgovska družba je Suhail Bahwan Group, ki je povezana z največjimi proizvajalci moderne tehnologije in avtomobilov. V Omanu je dobro urejeno zasebno zdravstvo z velikim številom bolnišnic in klinik.
V Muškatu se nahaja tudi Omanska borza (od leta 1988), ki je bila neke vrste pionir v regiji.
Pristanišče Mina's Sultan Quaboos je eno bolj živahnih pristanišč na tem koncu, s povezavami z Indijo in Daljnim vzhodom. Konkurira Dubaj-u v ZAE, ki je precej večje. Imajo tudi svojo letalsko družbo Oman Air s sedežem na letališču v Muškatu.

Znamenitosti

Muškat ima številne mošeje, vključno z veliko mošejo sultana Qqboosa. Med večjimi še Ruwi mošeja, Aseed bin Taimoor mošeja, Zawawi mošeja. Obstaja tudi kakšno hindujsko svetišče (indijski vpliv).
V mestu je več muzejev: Muzej Omanske dediščine, Narodni muzej Omana, Otroški muzej al Zubair idr. Opero so odprli leta 2011, v pripravi je nov Omanski nacionalni muzej.

Nacionana kraljevska opera Oranžno-beli taksiji Sultanova palača
Vredna ogleda je stara palača s starim delom mesta. Glavno nakupovalno okrožje je Al Qurum,čeprav so nakupovalni centri razporejeni po vsem mestu.

Promet

Cestne povezave so dobre. Javni promet je solidno urejen, najbolj popularni so manjši avtobusi (baiza), ki postojijo skoraj na vsakem vogalu. Taksiji so oranžno-bele barve. Cena prevoza ni vnaprej točno določena, tako da jo je potrebno uskladiti z voznikom.

tell · Objavljeno: 14 Jan 2015 07:23 Naslov sporočila: OMAN - ZANIMIVOSTI

OMAN

www.mediafire.com/view/ap066g2katynpnj/Oman_slo.pdf

Oman je arabska država v jugozahodni Aziji, na jugozahodni obali Arabskega polotoka. Leži v neposredni bližini ustja v Perzijski zaliv, kar povečuje njegovo strateško vlogo. Na severu meji na Združene arabske emirate, na zahodu na Saudsko Arabijo in na Jemen na jugozahodu. Morsko mejo ima z Iranom in Pakistanom. Večino dežele obliva morje: Arabsko morje na jugovzhodu in Omanski zaliv na severovzhodu. Del Omana sta še ozemlji Madha in Musandam, ki sta stisnjeni med ZAE in obalo pri Hormuški ožini.
Od konca 17. st. naprej Oman tekmuje za prevlado v perzijskem zalivu in Indijskem oceanu, tako s Perzijci kot Portugalci in pozneje Britanci. Na vrhuncu 19. st. se je vpliv Omana razširil tudi preko Hormuške ožine do Irana in Pakistana, na jugu pa do Zanzibarja (danes Tanzanija). V 20. st. je vpliv Omana upadel, sultanat je padel pod vpliv Združenega kraljestva (Britanije), nekaj časa je bil celo britanski protektorat.
Etnična struktura Omana je dokaj raznolika. Večinski prebivalci so Arabci, prisotne pa so tudi etnične skupine kot Balohi, Svahili, etnični Luri (govorijo jezik Kumzari), Hindujci in Mehri. Največja nearabska skupina so Balohi, ki so perzijskega porekla (sunitska veja). V Omanu se govori vsaj 12 različnih jezikov, čeprav je uradni jezik arabščina. Uradna vera je islam (Ibadi islam).
Oman je absolutna monarhija, v kateri je sultan polna avtoriteta. Parlament ima omejeno vlogo na zakonodajnem in nadzornem področju. So članica OZN, Sveta za sodelovanje v Perzijskem zalivu, Organizacije islamskega sodelovanja in Arabske lige, že dolgo pa imajo tudi vojaške povezave z Združenim kraljestvom in ZDA.
Za razliko od svojih sosed ima Oman razmeroma skromne zaloge nafte (25. na svetu), po BDP-ju je v vrhu držav v razvoju, hkrati pa sodi med dežele, ki so na celem svetu v zadnjih 40 letih naredile največji napredek. Sodijo med bolj miroljubne države (59. na svetu).

ZGODOVINA

V regiji Dhofar (Aybut Al Auwal) so leta 2011 odkrili kamnita orodja, ki sodijo v posamezne regije afriške litijske izdelave – pozno nubijsko obdobje – podobne so poznane iz afriškega roba. Njihova starost naj bi bila preko 100.000 let. Ta odkritja podpirajo domneve, da so se prvi ljudje preselili iz Afrike na Arabski polotok že v poznem pleistocenu.
Najstarejša znana poselitev je v bližini kraja Ibri (Dereaze), starost ocenjujejo na 8000 let, v pozni kameni dobi. Najdeni arheološki ostanki segajo tako v kameno kot bronasto dobo. Naši so različno orodje, školjke, živalske kosti in ostanke kurišč, lončarske izdelke, tudi težje orodje iz kremena, osti (konice) in strgala.
Na nekaterih skalah v okoliških hribih so našli jamske poslikave. Podobne poslikave so našli tudi na področju Wadi Sahtan in Wadi Bani Kharus v okrožju Rustaq. Poslikave predstavljajo človeka, ki se bori z divjimi živalmi. Na lokaciji Siwan v okrožju Haima pa so našli ostanke iz kamene dobe: puščice, noži, dleta, krožni kamni; verjetno so jih uporabljali pri lovu na divjačino.

Al Ayn Wadi Shab
Na sumerskih tablah so našli opise za deželo imenovano Magan oz. Makan, ki se po vse verjetnosti nanaša na stare bakrene rudnike v Omanu. Drugo ime, ki se uporablja za regijo (Mazoo) pa verjetno izvira iz besede »muzn«: težki oblaki z obilico vode. Današnje ime dežele Oman pa najverjetneje izhaja od arabskih plemen, ki so Oman poselile iz regije Uman Jemen. Njihovi glavni viri preživetja so bili ribolov, poljedelstvo in živinoreja. Mnogi današnji prebivalci Omana imajo svoje rodbinske korenine po drugih delih Arabskega polotoka.
Med 6. st. pr. Kr. in 7. st. po Kr. so Oman nadzorovale perzijske dinastije: Ahaemidi, Parti in Sasanidi. Znanstveniki domnevajo, da so Perzijci to deželo nadzorovali iz obalnega mesta na lokaciji današnjega kraja Sohar. Se pa obalni del in centralni del Omana razlikujeta po tem, da ima centralni del drugačno avtohtono zgodovino, ki jo poimenujejo pozna železna doba (Samad al-Shan).
Prebivalci Omana so bili med prvimi, ki so se srečali z islamom in ga sprejeli. Za to je zaslužen Mohamedov poslanec (Amr ibn al-As med ekspedicijo Zaid ibn Haritha oz. Hisma) okoli leta 630, ki je povabil takratna vladarja Omana (Jayfar in Abd), da sprejmeta novo vero. Po spreobrnjenju v islam je Oman postal država »Ibadhi«, ki jo je upravljal imam.
Poslanica Mohameda je bila naslednja:
»Mir bo nad njim, ki se pravilno odloča; zato vaju oba povabim, da sprejmeta klic islama. Objemita islam. Alah me je poslal kot preroka do vseh svojih stvaritev, tako da v srce slehernega vsadim strah do Alaha, tako da ne bo opravičila za tiste, ki Alaha zanikajo. Če boste sprejeli islam, boste ostali vladarji svoje dežele, če pa zavrnete moj klic, se morate zavedati, daj e vse, kar imate, minljivo. Moji konjeniki si bodo prilastili vašo zemljo, moje preroštvo bo prevladalo vaše vladarstvo.«
Po pogovoru med bratoma (Jayfar in Abd) sta se oba odločila, da islam sprejmeta in tako sta postala njegova najbolj zvesta privrženca.

Era islama

V letih po Mohamedovi smrti je Oman odigral važno vojaško vlogo v vojnah proti odpadnikom, sodelovali pa so tudi pri islamskem prodoru v Irak, Perzijo in naprej. Tudi v naslednjih letih je bil zaradi razvitih tržnih poti eden izmed močnih razširjevalcev islama, tudi na področju Afrike (velika jezera, področje Svahili), pa vse do Indije, jugovzhodne Azije in Kitajske.

Portugalska kolonizacija

Portugalci so zasedali Muškat od 1507 do 1650. Ostanki njihove trdnjave še vedno stojijo. Portugalci so zgradili utrjeno mesto, saj so potrebovali postojanko, iz katere bi ščitili svoje plovne poti. Otomani so se v tistem času borili s Portugalci za prevlado v Perzijskem zalivu in Indijskem oceanu, največja bitke so bile leta 1552 in v letih 1581-1588, vendar so bili Portugalci na morju premočni.
Šele upor domačih plemen v Omanu je vrgel Portugalce iz mesta in dežele. Približno stoletje kasneje (1741) se je začela era dinastije sedanjih sultanov. Razen kratkega časa, ko so Muškat leta 1740 zasedli Perzijci, je bil Oman samostojen.
Tudi med prevlado tujcev ni nihče imel oblasti nad celotno deželo. V notranjosti dežele so dokaj samostojno vladala plemena, do katerih vpliv zunanjih osvajalcev ni prišel. Prav zato Oman ni bil nikoli pod vplivom evropske kolonizacije.

18. in 19. stoletje

Sultanova palač v Zanzibarju

Leta 1690 je takratni omanski imam Saif bin Sultan odločil, da osvoji obalo Svahilija, kjer mu je bila najbolj v prepreko portugalska trdnjava Fort Jesus (na mestu današnje Mombase). Po dvoletnem obleganju je trdnjava leta 1698 padla. Zatem je Oman pregnal Portugalce iz celotnega Zanzibarja in severno od Mozambika, tudi ob pomoči somalijskega sultana (Ajuran).
Perzijci so Oman napadli leta 1737 in ga uspeli nekaj časa okupirati. Omanci so jih izgnali leta 1749, ko je prišla na oblast dinastija Al Said, ki vlada še danes.
Področje Zanzibarja je bilo za Oman izredno pomembno predvsem zaradi trga s sužnji. Sultan Sa'id Ibn je leta 1837 tja preselil celo svojo prestolnico. Tam je zgradil veliko palačo s čudovitimi vrtovi. Po njegovi smrti je prišlo med sinovoma do spora glede tega, kdo bo vladal v Omanu. Spor se je rešil s pomočjo britanske diplomacije: Majid je prevzel vladanje v Zanzibarju, Thuwaini pa v Muškatu.
Vpliv Omanske kulture se kaže tudi na Komorskem otočju v Indijskem oceanu, saj tamkajšnji prebivalci v veliki meri posnemajo omansko tradicijo in poročne običaje.
Leta 1783 je moral omanski vladar Saiad priznati suverenost v Gwadrarju, obalnemu mestu v regiji Makran ob ustju Omanskega zaliva(danes v Pakistanu v bližini meje z Iranom). Oman si je še vedno prizadeval za svoj vpliv na tistem območju, tako da so imeli vladarji vpliv na izbor tamkajšnjega guvernerja (imenovali so ga »wali«). Pri tem so tesno sodelovali z emirjem iz Sindha.
Država je bila vedno razdeljena na priobalni del in notranjost, kjer so imela plemena veliko samostojnosti. Notranjosti so vladali Ibadit imami, sultan je vladal na priobalnem delu. Po posredovanju Britancev je prišlo do podpisa mirovne pogodbe v Seebu (1920), kjer so se dogovorili, da imam še vedno vlada notranjosti, sultan pa navzven predstavlja Oman v celoti.

Vladanje sultana Saida

Prejšnji sultan Said bin Taimur je vladal na fevdalnem in izolacijskem principu. Do spora z notranjim delom dežele je prišlo, ko je tam prevzel oblast imam Ghalib Al Hinai (1954). V ozadju spora je bil nadzor nad naftnimi koncesijami. Takrat je podružnica Iraške naftne družbe opravljala raziskave tudi na področju okrožja Fahud. Glede na določila pogodbe iz Seeba v letu 1920 je sultan trdil, da so vsi posli z Iraško naftno družbo v njegovi pristojnosti (šlo je za zunanjo firmo), saj je sultan odgovoren za zunanje zadeve. Imam je seveda po drugi strani trdil, da je nafta na ozemlju Omana, zato gre za notranjo zadevo.
Sultan se je leta 1955 odločil, da bo spor rešil z vojaško močjo. Njegova vojska je zasedla najpomembnejše kraje v notranjosti, vključno z Nizwo, ki je bila prestolnica imama. Imam Ghalib je skupaj s svojim mlajšim bratom Talibom (Talib bin Alija Al Hinai) organiziral obrambo, vendar je bil sultan ob pomoči britanskega letalstva uspešnejši. Imamova vojska se je najprej morala umakniti v nedostopne predele Jebel Akhdarja, zatem pa so jih leta 1958 dokončno izgnali iz dežele v Savdsko Arabijo. Imam je do leta 1970 tako živel v izgnanstvu, sultan pa je prevzel vladarstvo nad celotnim ozemljem Omana. Pogodba iz Seeba je bila prekinjena.
Leta 1955 se je avtonomno področje Makrana pripojilo k Pakistanu, mesto Gwadar pa je Pakistan odkupil od Omana za 3 mio dolarjev. Tako je tudi Gwadar postal del okrožja Makran in je spadal po Pakistan.
S črpanjem nafte so pričeli leta 1967. Črpanje je bilo v veliki meri ogroženo zaradi upora v okrožju Dhofar leta 1965, ki ga sultan ni zmogel pomiriti.
Sultana je z vojaškim udarom brez prelivanja krvi zamenjal njegov sin Qaboos bin Said leta 1970, ki je do leta 1975 ob pomoči zunanjih zaveznikov (Iran, Jordanija, Pakistan, Britanija, ZDA) upor v Dhofarju uspel zadušiti.

Vladanje sultana Qaboosa

Po prevzemu oblasti je sultan Qaboos državo odprl, lotil se je gospodarskih reform, vpeljal je modernizacijo na vseh področjih, tudi v zdravstvu in izobraževanju. Četa 1981 je bil Oman eden izmed ustanovnih članov Sveta zalivskega sodelovanja.
Sultan je sčasoma uvajal tudi politične reforme. V preteklosti so imeli volilno pravico le moški, na volilnih listah pa so lahko bili le plemenski voditelji, intelektualci in poslovneži. Leta 1997 je sultan dovolil volilno pravico tudi ženskam, ki so lahko tudi kandidirale na volilnih listah za posvetovalno skupščino (Majlis al-Shura). Dejansko sta bili že v prvem sklicu v skupščino izvoljeni tudi dve ženski.
Leta 2001 je sultan volilno pravico razširil na vse prebivalce Omana, starejše od 21 let, prve volitve v skupščino po novih pravilih so bile leta 2003. Leta 2005 je sultan za ministra imenoval prvo žensko (Sheika Aisha Bint Khalfan bin Jamel al-Sayabiyah), ki je bila odgovorna za ohranjanje in spodbujanje tradicionalne obrti.
Kljub tem spremembam se v bistvu ni dosti spremenilo. Sultan kot absolutni monarh je še vedno odločal samostojno.
Leta 2005 so vladne sile ujele približno 100 osumljencev – islamistov, ki so jim sodili zaradi poskusa strmoglavljenja vlade. 31 ljudi je bilo obsojenih, vendar so bili konec leta pomiloščeni.
Arabska pomlad je se dotaknila tudi Omana. Leta 2011 so bili po deželi večji protesti. Protestniki so zahtevali politične reforme, izboljšanje življenjskih pogojev in nova delovna mesta. S pomočjo policije so protestnike razgnali. Sultan Qaboos se je na proteste odzval z novo prerspektivo pri odpiranju delovnih mest in širjenju ugodnosti za prebivalce. Leta 2011 so bile konec leta volitve v posvetovalno skupščino, kateri je sultan obljubil večje pristojnosti. V letu 2012 je sultan obračunal tudi s kritiki preko spleta – šest ljudi so zaprli za 12 do 18 mesecev in vsakemu izrekli denarno kazen v višini 2.500 USD.
Sultan Qaboos bin Said je vladar z najdaljšim stažem na Bližnjem vzhodu.

GEOGRAFIJA IN KLIMA

Obala pri kraju Sur Puščava v notranjosti Omana
Večino centralnega Omana pokriva puščava z gorsko verigo na severu in jugovzhodu( Al Hajar). Ob obali so zraven glavnega mesta Muscat pomembnejši še Sohar, Sur in Salalah. Podnebje je vroče in suho v notranjosti in vlažno ob obali. Včasih je bil Oman prekrit z morjem, o čemer pričajo morski fosili na skalovju v notranjosti.
Oman ima tudi dve enklavi: polotok Musandam povsem ob Hormuški ožini in Mahda (obdani z ZAE).
Osrednji del puščave v Omanu je zanimiv za znanstvene raziskave (meteoriti).
Oman ima eno bolj vročih klim na svetu (poleti tudi do 50 0C) z izredno nizko količino padavin (pod 100mm letno), ki se pojavljajo običajno v januarju. Drugače je v gorskem delu okrožja Dhofar, kjer je klima že tropska, tako da so tam prisotne sezonske padavine od junija do konca septembra (monsuni nad Indijskim oceanom ). V višjih delih gorovja Jabal Akhdar letna količina presega 400mm. Po najvišjih gorah se lahko pojavi tudi sneg.

FLORA IN FAUNA, EKOLOGIJA

Kmetija s palmami v okrožju Batina
Puščava je večinoma prodnata, v njej najdemo tu pa tam kakšno puščavsko grmičevje, kije značilno tudi za Saudsko Arabijo. Zaradi večje količine padavin v Dhofarju je tam precej bolj zeleno, rastejo predvsem kokosove palme in različne vrste oleandrov ter akacij. Med avtohtone sesalce lahko štejemo leoparde, hijene, lisice, volkove, zajce in kozoroge. Med ptiči srečamo jastrebe, orle, štorklje, jerebice in sokole. V letu 2011 je na področju Omana živelo 11 ogroženih vrst sesalcev in pet vrst ptic. Včasih je bila puščava zaščitena kot rezervat za puščavske živali, vendar je vlada to področje izredno omejila zaradi iskanja novih zalog nafte.
Suša in omejena količina padavin botrujeta pomanjkanju pitne vode in vode za zalivanje oz. namakanje kmetijskih površin. To je eden najbolj perečih problemov v Omanu. Kar 94% razpoložljive vode je namenjen kmetijstvu. Pitna voda je na voljo v vseh mestih, bodisi iz lastnih izvirov (predvsem v hribovitem delu) bodisi da jo dostavljajo od drugod.
V obalnih ravnicah (n.pr.: Salalah) se na površini pojavlja slanost zaradi prekomernega izkoriščanja podzemnih voda, tako da v podzemne bazene vdira tudi morska voda. Okrog Hormuške ožine je velik problem onesnažena obala zaradi velike količine tankerjev na tem prehodu.

POLITIČNA UREDITEV

Oman je absolutna monarhija, kjer celotna zakonodajna, izvršilna in sodna oblast pripada sultanu. Zakonodaja bazira na osnovi šeriatskega prava. Država velja za deželo z malo osebne svobode.
Parlament je sestavljen iz dveh delov: zgornji dom (Majils ad-Dawlah ima 71 članov) in spodnji posvetovalni dom (Majlis ash-Shoura ima 84 članov). Politične stranke so prepovedane. Volitve so na 4 leta. Sultan na koncu določi, kdo bo lahko sedel v parlamentu in se lahko pogaja okoli rezultatov volitev. Člani vlade so imenovani za 3 leta. Zadnje volitve so bile 15. oktobra 2011.
Sodišča so podrejena sultanu in ministrstvu za pravosodje. Šeriatsko (islamsko) pravo je vir celotnega pravnega sistema. V nekaterih delih dežele se plemenski zakoni in običaji še zmeraj uporabljajo za reševanje sporov.
Ustavo je sultan sprejel leta 1996 in jo spremenil leta 2011 (kot odgovor na proteste).
Od leta 1970 naprej Oman zastopa zmerno zunanjo politiko, ima tudi dobre odnose z Iranom in jih kljub pritiskom velesil (ZDA) ne poslabšuje.

TRADICIONALNA OBLAČILA

Moško tradicionalno oblačilo je »dishdasha«, obleka sega od ovratnika do gležnjev, z dolgimi rokavi, najbolj pogosto v beli barvi. Njen glavni okras je »furakha« v izrezu obleke, ki je lahko odišavljena. Pod obleko moški nosijo trak, ki ga ovijejo od pasu navzdol. Za posebne priložnosti je rob obleke obdan z vezenino.
Na glavi sta lahko dve vrsti pokrival:
- »mussar«, kos tkanine iz volne ali bombaža, okrašen z vezeninami
- »kummah«, kapa, ki jo nosijo predvsem v prostem času.
Nekateri moški s seboj nosijo palico (»assa«), ki ima več namenov uporabe, od povsem praktične do slavnostne pri uradnih dogodkih. Obutev so sandali.

Za pasom je vedno (vsaj ob uradnih priložnostih) bodalo “khanjar”. Nožnica je lahko okrašena.

Ženska narodna noša se po regijah bolj razlikuje. Lahko gre za podobno obleko kot pri moških (»dishdasha«) ali za tuniko z vezeninami (»kandoorah«). Pod obleko so široke in ohlapne hlače (»sirwal«), na glavi šal (»lihaf«).

TRADICIONALNA HRANA

Praznovanja so obogatena z »arsia«, ki je sestavljena iz riža v pireju in mesa (običajno piščanec) ali »shuwa«, ki je sestavljen iz različnih vrst mesa, ki se kuha zelo počasi (včasih do 2 dni) v podzemni pečici. Tako je meso izredno mehko. Pred kuhanjem ga začinijo z zelišči. Na mizi so pogosto ribe, n.pr.: »mashuai«, riba na ražnju z limoninim rižem. Popularna je tudi jagnjetina.
Kruh »rukhal« je tanek, ozek kruh, ki so ga včasih pekli nad ognjem iz palmovih listov. Kruh servirajo ob vsakem obroku, pogosto priložijo med (zjutraj) ali curry (zvečer).
»Halwa« je sladica iz kuhanega surovega sladkorja z orehi. Običajno j postrežejo ob kavi.
Alkohol je na voljo le v nekaterih hotelih in izbranih restavracijah. V trgovinah lahko alkohol prodajajo le nemuslimani z licenco. Alkohol lahko pijejo na javnem mestu (bari, restavracije) tudi domačini.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli