 |
MOJI POTOPISI
Sem državljan Slovenije, zato imam rad to prelepo deželo - to me pa ne moti, da se ne bi potepal okrog (novost: tudi na blogu https://mojipotopisi.wordpress.com/)
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 29 Okt 2014 12:05 Naslov sporočila: PO OSREDNJI NEMČIJI |
 |
|
Po osrednji Nemčiji
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/ub612cexypt1f8w/Po_osrednji_Nemciji.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Včasih se zgodi, da kakšen potep kar nenačrtovan »pade z neba«. Tako je bilo v tem oktobrskem podaljšanem vikendu, ko sva se odpravila v osrednjo Nemčijo.
Načrt poti
Datum Pot
Sobota, 11.10. Zjutraj proti Bayreuthu. Tam ogled operne hiše in ostalih delov Wagnerjevega mesta. Popoldne pot v Sanspareil.
Nedelja, 12.10. Dopoldne Bamberg, popoldne pot proti Kölnu, postanek v kraju Wetzlar, če bo čas, še Monreal an der Eltz. Dokaj spotoma je tudi Limburg, ki je znan po svoji katedrali.
Poned., 13.10. Bonn
Torek, 14.10. Preko Luxemburga in Stuttgarta nazaj domov (sicer cca 200km več, vendar si lahko za kakšne 3 urice ogledava še Luxemburg, če štartava zelo zgodaj zjutraj).
Sobota, 11.10.
Dan naju je ujel že v Avstriji. Kar zgodaj sva se odpravila na pot. Ker sva bila dovolj zgodnja, sva si privoščila še postanek v Ingolstadtu. Kraj je morda komu bolj poznan po avtomobilski znamki »Audi«, vendar je samo mestno jedro prav prijetno za sprehod. Ob Donavi poteka tudi kolesarska pot, ki naju tudi malo mika (morda kdaj v prihodnosti). Tokrat sva naredila krog po mestnem jedru znotraj nekdanjega obzidja, ki je danes le še delno ohranjeno. Del obzidja je tudi stari grad, v katerem je danes orožarski muzej. Na drugi strani so ohranjena stara vrata skozi obzidje (Kreuztor iz leta 1385)
Sobotno dopoldne je bilo zelo umirjeno, na uličicah sploh še ni bilo prave živahnosti.
Prva omemba kraja datira v leto 806, že leta 1250 je dobil mestne pravice. V letih 1392-1447 je bil prestolnica vojvodstva, v mestu je bila v srednjem veku pomembna univerza (danes delno prenesena v München in Landshut).
Sprehodila sva se še do Donave in počasi krenila naprej.
Najin naslednji cilj je bil Sanpareil, kjer je v okolici gradu urejen zanimiv park.
Področje okrog gradu Zwernitz med Bayreuthom in Bambergom je včasih služilo za lovski revir. V letu 1744 so bili narejeni prvi načrti, da bi okolje gradu uredili v stilu čarobnega vrta. V naslednjih štirih letih so v naravno oblikovano skalovje vkomponirali vrtne komponente. Posegi so bili dokončani prav pred poroko grofove hčerke Friderike. Uredili so manjši razgledni dvorec, razgledno ploščad in vrtno gledališče.
Pri pogledu na urejen vrt naj bi ena od dvornih dam navdušeno izjavila: »Ah, c'est sans pareil« (To nima primerjave z ničemer drugim), to pa je vilo grofu Friedrichu tako všeč, da je še istega leta prejšnje ime kraja Zwernitz spremenil v Sanspareil.
Tudi midva sva si ogledala grad (v njem je manjša lovska zbirka), nato še letni paviljon ter se sprehodila po urejenih poteh.
Danes te poti potekajo po bukovem gozdu, včasih pa temu ni bilo tako (vsaj po starih slikah sodeč). Park je rahlo zanemarjen, nekatere takratne znamenitosti so medtem že propadle oz. so vidni le še ostanki (n.pr.: skalnato gledališče). Naju park vsekakor ni tako očaral kot tisto dvorno damo.
Na poti proti Bayreuthu sva se ustavila še v manjšem kraju Thurnau, kjer je dobro ohranjen grad urejen v hotel. Pod gradom je velik ribnik, ob robu pa tudi mestni trg, ki očitno služi tudi za živilski in semanji trg. Živahno in lepo mestece.
V Bayreuth sva prispela že pozno popoldne. Parkirala sva v bližini centra in se sprehodila po Wagnerjevem mestu. Na tleh so prav narisani znaki (Wagnerjeve stopinje) v smeri, ki jo je Wagner najbolj pogosto prehodil.
Tudi midva sva se po glavni ulici sprehodila do njenega konca in zavila proti operni hiši. Žal sva si jo lahko ogledala le od zunaj, ker jo prenavljajo. V naslednjem letu je namreč Wagnerjeva obletnica in zato letos potekajo dela tako v operi kot v njegovem muzeju (urejen v vili, kje rje Wagner nekoč prebival). Bayreuth je kar precej Wagnerjev, skoraj na vsakem vogalu je Wagnerjeva pojava (kip v modri barvi), pod katero je pano z informacijami o njegovem življenju in delu.
Vračala sva se skozi grajski park in mimo mestne dvorane nazaj proti avtomobilu. Prav prijeten (že skoraj večerni) sprehod.
Še pot do najinega prenočišča v bližnjih hribih in prvi dan je bil okrog.
Nedelja, 12.10.
Vstala sva kar zgodaj, saj naju je čakala še kar dolga pot. Naredila sva še manjši krog mimo njihovega smučišča (ena dvoseda, štiri vlečnice) na Volovskem hribu (Ochsenhöhe), kje pokrajina precej spominja na našo Pokljuko. Do Bamberga ni bilo daleč, tako da sva v Bambergu parkirala že ob devetih dopoldne.
Mesto Bamberg se omenja že leta 902. Kraj se je razvil ob gradu Babenberch. V tistem času so te konce poselili Slovani. Že leta 1007 je cesar Svetega rimskega cesarstva Henry II v Bambergu ustanovil lastno škofijo, Od takrat je mesto pridobivalo na pomenu. Zaradi svoje ohranjenosti danes sodi v UNESCO-vo dediščino.
Mesto prav gotovo sodi med lepša nemška mesta. Je precej turistično in temu primerno živahno. Mimo stare mestne hiše sva se sprehodila do katedrale, kjer sva ravno ujela začetek nedeljske maše. Pri maši je pel združen pevski zbor (dekliški iz Bamberga in fantovski iz okolice), saj je bila maša namenjena spominu na 25-obletnico delovanja dekliškega zbora. Maševal je škof, ki je večkrat poudaril pomen petja (in tudi plesa). Njegovo izhodišče je bil stavek: »kdor ne poje, angeli z njim v nebesih ne bodo imeli kaj početi«… Priznam, da me je pridiga kar pritegnila.
Po maši sva se sprehodila še do sosednjega hriba in potem počasi navzdol do reke. V bližini stare mestne hiše so se zbrali člani pihalne godbe in nam popestrili dan. Midva sva si še ogledal zbirko v stari mestni hiši in se počasi poslovila od Bamberga.
Naslednji cilj je bil Wetzlar, še eno mestece s starim mestnim jedrom, ki je stisnjeno ob vznožju griča in na njegovem južnem pobočju. Najbolj se nama je zdelo zanimivo dejstvo, da je mestna katedrala namenjena tako katoliškemu kot protestantskemu bogoslužji. Se očitno tudi to da dogovoriti, če je volja na obeh straneh. V tem mestu je nekaj časa živel in delal znan nemški pesnik Goethe.
Ker še nisva bila pozna, sva se ustavila še v Limburgu, ki ga tudi krasi staro mestno jedro. Poznan je tudi po katedrali z barvito zunanjostjo: katedrala sv. Jurija je zgrajena v stilu starih samostanov (leta 1235). V zadnjem času je kraj znan tudi po pregrešno dragi preureditvi škofovske rezidence, zaradi katere je ostal škof celo brez službe (ga ja papež odstavil, ker je pri prenovi preveč zapravljal). No, rezidenco sva si lahko ogledala le od zunaj, po uporabljenih detajlih (n.pr.: kljuka od vrat je bila v obliki škofovske palice) pa sva rada verjela, da so bili stroški preureditve kar visoki.
Potem pa le še po najkrajši poti do najinega hotela v kraju Bad Godesberg južno od Bonna. Naju je najina »pamet« vozila tako spretno, da sva kar malo osupnila, ko nama je rekla: »Sedaj pa zavijte desno in se vkrcajte na trajekt«. Ja, tako pač je – na Renu ni toliko mostov in ponekod še vedno uporabljajo trajekte za prečkanje reke…
Ponedeljek, 13.10.
Sva že omenila, zakaj se je ta jesenski potep pravzaprav ponudil? No, razlog je bil pravzaprav v Vilijevi službeni obveznosti (nekdo pač mora služiti denar). Tako sem se v ponedeljek z metrojem sama podala v nekdanjo zahodnonemško prestolnico Bonn. Bonn je postal prestolnica nekdanje Zahodne Nemčije po 2. svetovni vojni (od leta 1949-1990). Eden od razlogov je bil ta, da je bil tedanji kancler Adenauer tudi nekdanji župan Kölna in je posta prestolnica kljub temu, da je bil Frankfurt pomembnejši.
Seveda pa ima Bonn tudi staro mestno jedro, saj je bila v njem od leta 1288 do 1803 rezidenca Kölnskih škofov in nadvojvod.
Minsterska katedrala je vsekakor vredna ogleda, prav tako univerza, ki se nahaja v starem dvorcu. Kar desetina prebivalstva je študentov. No ostalih devet desetin je očitno muslimanov – vsaj tak občutek sem imela, ko sem se sredi delovnega dne sprehajala po starem mestnem jedru. Bila sem namreč ena redkih žensk brez rute na glavi…
Seveda je v Bonnu obvezen tudi ogled Beethovnove rojstne hiše, spomenika ter dvorane. Beethoven je bil v Bonnu sicer samo rojen in se je kar zgodaj preselil na Dunaj, vendar so Bonnčani zelo ponosni nanj in muzej je prav zgledno urejen. V vsaki sobi stoji upokojenec, ki vas ne spusti mimo, ne da bi vam razložil vsak detajl s številnih fotografij, ki visijo na stenah. In Bog ne daj, da bi človek spustil kakšno sobo v meščanski hiši – takoj opozori na nedoslednost in te pospremi do prave sobe. Tako ogled traja kakšno urico ali dve (odvisno od tega, koliko je človek pripravljen poslušati).
Dopoldne je tako kar hitro minilo in na poti v Bad Godesberg sem se ustavila še ob slavnem Alexander-König muzeju. Se pa za obisk notranjosti nisem odločila, ker me zoologija ne zanima tako zelo.
Želela sem si ogledati še nekdanjo rezidenčno palačo (staro Hammerschmidtovo vilo), vendar sem lahko le malo poškilila samo skozi oddaljeno ograjo, saj ni namenjena turističnim ogledom.
Še mimo številnih trgovinic sem se sprehodila in razvajanje v savni je zvečer kar prijalo.
Torek, 14.10.
Direktno domov bi bilo seveda preveč dolgčas, tako sva res zavila proti Luksemburgu. Se kar malo vleče. Luksemburg je sicer glavno mesto države »Veliko vojvodstvo Luksemburg. Država je nastala že leta 963, čeprav je včasih postala »plen« večjih, je ostajala precej suverena in od leta 1876 dejansko neodvisna dežela.
Gre za majhno deželo (celoten Luksemburg ima le pol milijona prebivalcev), ki pa velja za eno najbogatejših na svetu. Pretežno gričevnata (ponekod že kar hribovita) dežela nikoli ni bila preveč zanimiva za morebitne osvajalce. Glavo mesto se je razvilo na planoti nad manjšo dolino, ki jo danes prečka kar nekaj mostov, v bližini je tudi sotočje rek Alzette in Petrusse.
Mestno jedro je temu primerno majhno. Mimo predsedniške palače sva se sprehodila preko trga do katedrale (Cathedrale de Notre Dame) ter preko najstarejšega mostu na drugo stran (skoraj že do železniške postaje)
ter nazaj mimo sodne in vladne palače. Je bilo kar dovolj za »okus« po Luksemburgu.
No, potem pa nazaj proti Sloveniji. Nemške avtoceste so sicer široke in pogosto na njih ni omejitve, vendar… je pa tudi mnogo rekonstrukcij, gradbišč…, kjer so omejitve 80 km/h ali še celo manj, tako da zna biti vožnja po zoženih pasovih kar naporna. Je bilo na koncu »ljubo doma« kar za oddahnit! |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
