tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 18 Sep 2014 11:22 Naslov sporočila: JUŽNA FRANCIJA - POTOPIS |
 |
|
Provansa – južna Francija
Od 5. septembra do 14. septembra 2014
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/vr47qpdtlzsbqvu/Potopis_J.Francija.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Načrt poti:
Dan Pot
Petek, 5.9. Odhod od doma zgodaj zjutraj (predlagam ob dveh ali treh). Proti predoru Frejus (do predora cca 6 ur), vendar se tam povzpneva po cesti čez prelaz Mont Cenis (časovno »izgubiva« pol ure, vendar dobiva malo alpskega razgleda, saj se povzpneva na prelaz dobrih 2.000 metrov visoko (če bo slabo vreme, to seveda odpade). Pred Lyonom se ustaviva še v krajih Chambery (slonov vodnjak) in Vienne, kjer je ostanek Avgustovega templja. Ogled Lyona in potem naprej do hotela. Zvečer še skok v Roanne (mogoče celo peš).
Sobota, 6.9. Paray le monial (dopoldne sva tam pri maši in si ogledava cerkev s samostanom), popoldne po bližnji okolici
Nedelja, 7.9 Paray le monial, Bordeaux, Lurd (850km, 7 ur)
Ponedeljek, 8.9. Lurd
Torek, 9.9. Lurd, Carcassone, Avignon (500 km, 5 ur)
Sreda, 10.9. Avignon, Orange, Arles
Četrtek, 11.9. Avignon, Aix-en-Provence, Toulon, Cannes (250km, 3 ure)
Petek, 12.9. Nica, Monako, Monte Carlo
Sobota, 13.9. Zaledje Azurne obale (Grasse), Azurna obala proti zahodu
Nedelja, 14.9. Cannes – Ljubljana (850km, 8 ur)
Skupaj predvidenih kilometrov: 3.450 (stroški za nafto in cestnine okoli 500 EUR).
Rdeča nit najinega tokratnega potovanja so bile romarske poti (Paray le Monial, Lurd), katerim sem sam dodal tudi Bordeaux (za štajersko dušo je romarska pot v enega najbolj znamenitih vinskih krajev tudi pomembna…)
Zanimivosti (v okolici ciljnih krajev):
Na poti v Paray
Le Col du Mont Cenis Namesto skozi predor Frejus lahko greva preko prelaza Mont Cenis
Chambery Fontaine des Elephantes
Vienne Avgustov tempelj
Lyon Center mesta
Paray le Monial (okolica)
Charlieu Stara benediktinska opatija
Anzy-leDuc Šesterokotni stolp na stari opatiji
Roanne Staro mestno jedro, katedrala, ob Loari
Marcigny Staro vaško jedro
Digon Kanal preko doline (po mostu)
La Clayette Cheatau de la Clayette
Cluny Ostanki opatije (v bližini je tudi Taize)
Berze Berze-le-Chatel
Feurs Loara, center mesta, park
Pommiers Stara cerkev
La Roche Chateau de la Roche (na otoku reke Loare)
Saint Maurice Stara kapela Saint-Jean (s starimi freskami)
Ambierie Cerkev sv. Martina
Semur en Brionnais Cerkev, ostanki gradu
Na poti od Paray le Monial do Lurda preko Bordeaux-a::
Perigeux Katedrala
Bordeaux Center mesta
Roquefort Saro mestno jedro
Lestelle-Berthram Kalvarija (lahko tudi naslednji dan, ker ni daleč iz Lurda)
Na poti od Lurda do Avignona
Foix Grad na hribu
Puivert Jezero (tudi za kopanje)
Rennes-le-Chateau Tour Magdala
Carcassonne Obzidje, staro mesto
Cabrespine Podzemna jama
Beziers katedrala
Cap d'Agde Naturistični kamp ob Sredozemskem morju
Arles Staro mestno jedro
Tarascon Staro mestno jedro
Okolica Avignona
Remoulin Ostanki starega mostu
Chataeauneuf-du-pape Staro mesto, ostanki gradu
La Gardon a la Beaume Ozka dolina, votline v stenah nad reko
Pozilhac Stara vas, ostanki gradu
Orange Staro rimsko gledališče
Venasque Stara vasica na vrhu griča
Gordes, Senanque Opatija, mesto na hribu
Roussillon Staro mesto na hribu, skale značilne rdeče barve
Lacoste Provansalski Štanjel
Lamanon Votline v peščenjaku
St.Remy de Provence Slavolok zmage
Na poti do Cannesa
Aix en Provence Lepo (tipično) provansalsko mesto
Frejus Turistično mesto, slikovita cesta povsem po obali do Cannesa
Verdon Znameniti kanjon
Trigance Mestece v hribu
Nica Azurna obala
Monaco Azurna obala
Grasse Parfumi
Področje Provanse in ostale južne Francije je nekajkrat večje od Slovenije in ima zelo bogato bero znamenitosti in zanimivosti. Tudi 30 dni ne bi bilo dovolj, da bi videla le polovico tega, kar ta konec ponuja, 10 dni pa je sploh zelo kratek čas. Tako sva že vnaprej vedela, da bodo nekatere lokacije ostale v rezervi za naslednji obisk (mogoče ponovno čez kakšnih 5 let), kakšne pa se bodo vrinile med načrtovane…
Prišel je večer pred odhodom. Spat sem šel že ob šestih zvečer (tako da se spočijem do druge ure zjutraj, ko sva nameravala kreniti na pot), vendar sem se okoli devete ure že zbudil! Seveda, tega večera je bila košarkaška tekma med Slovenijo in Litvo, kjer so naši tako suvereno igrali prve tri četrtine, v četrti pa povsem pogoreli (dali so le dve točki). Tako je zmagala Litva…
Saj sem po tekmi zaspal, ampak zares spati nisem mogel…
Petek, 5. september 2014
Tudi moja boljša polovica je slabo spala in tam okrog pol enih sem jo malce dregnil in vprašal: »A greva?«
Malo me je čukasto pogledala: »Če boš lahko vozil?«
»Se bova spotoma kje ustavila za kakšno uro in malo počivala,« sem jo potolažil. In res sva se spravila pokonci in že okrog enih je avto odbrnel proti avtocesti. Do Milana sva prišla še v temi, Torino naju je pričakal s prvo jutranjo zarjo. Obe mesti sva prevozila pred jutranjo gnečo. Kmalu za Torinom sva se ustavila na počivališču in si privoščila malo počitka. Res le kakšno urico in potem naprej. Pri kraju Susa sva zavila z avtoceste proti prelazu Moncenisio (oz. Mont Cenis). To je pot, po kateri je pred davnimi časi (sicer v obratni smeri) potoval Hanibal iz Kartagine, da bi s svojo vojsko presenetil Rimljane in osvojil Rim. Žal mu je večino slonov na poti preko Alp poginilo, tako da je v Padsko nižino prišla zdesetkana vojska, ki za Rimljane ni več predstavljala nikakršne nevarnosti, Kartagina pa je bila kmalu za tem uničena…
Na prelazu (cca 2.000 nad morjem) je umetno jezero (Lac du Mon Cenis), njegovo vodo uporabljajo za pogon nižje ležeče elektrarne. Se pa jezero lepo vklopi v alpsko pokrajino in ni se nama zdelo čudno, da je bilo ob njem parkiranih polno kamperjev. Takoj po jezeru se začne smučišče, ki sega povsem v francosko dolino Val Cenis (v njo sva se spustila v kraju Lanslebourg) in predstavlja eno nižje ležečih izhodišč za smuko v tistem koncu savojskih Alp.
Po dolini sva se spustila navzdol, mimo trdnjave Fort de l'Eseillon (manjša trdnjava se imenuje celo po Mariji Tereziji, večja trdnjava na nasprotnem hribu pa po Victorju Emmanuelu), ki je ena petih trdnjav, ki so jih nekoč postavili za vojaško varovanje povezav med Savojo in dolino reke Rhone.
Po kratkem postanku naprej vse do Chambery-ja, ki je bilo od 1295 do 1563 glavno mesto nekdanje zgodovinske pokrajine Savoje. Savoja je bila včasih samostojno kraljestvo, šele leta 1860 je pripadla Franciji (bil je izveden celo plebiscit, saj je del Savoje segal tudi v italijanske pokrajine, po letu 1563 je bil prestol dežele celo v Torinu).
No, naju je bolj zanimal vodnjak s sloni (Fontaine des Elephants), na katerem se ponosno postavlja vojskovodja grof Boigne. Po izročilu naj bi bili sloni povezani s Hanibalom iz Kartagine (od tu naj bi krenil na pot čez Alpe), ki je bil neke vrste vzornike grofa Boigne…
Ogledala sva si še palačo savojskih princev in katedralo ter se počasi napotila naprej.
Naslednji cilj je bil Lyon. V mesto sva prispela v zgodnjem dopoldnevu. Živahno mesto naju je precej očaralo. Zapeljala sva se na hrib in si ogledala baziliko Notre-Dame de Fourviere, od koder je zares lep pogled preko glavnega mesta francoske pokrajine Rona-Alpe (Rhone-Apls). Na stopnišču proti kletni kapeli so bile Zdrave Marije v različnih jezikih, našla sva jo tudi v slovenščini. V sami kapeli so bile reprodukcije slik in kipov iz najbolj znanih Marijinih romarskih središč po celem svetu. Lepo in zanimivo!
Z vzpenjačo sva se zapeljala nazaj v dolino do obale reke Saone (Lyon je zgrajen na sotočju rek: Saone in Rhone), se sprehodila preko mesta do Rhone in počasi nazaj proti avtomobilu.
Izbrala sva ravno »pravi čas«. Padla sva v popoldansko gnečo in tako je najin zadnji del poti potekal precej počasneje kot prej. Ker je bila na avtocesti gneča, sva se umaknila na stranko regionalno cesto, kjer je bilo stanje precej bolj znosno.
Sploh so francoske regionalne ceste zelo zanimiv izbor za potovanje. Večinoma so speljane mimo večjih krajev (obvoznice), so dovolj široke in kljub temu, da je na njih omejitev 90 km/h, je »standardna« hitrost vožnje višja, tudi preko 100 km/h. Ponekod so celo štiripasovnice, tako da časovno sploh ne predstavljajo dosti daljše poti, vsekakor pa so precej cenejše (cestnina na avtocestah tako v Italiji kot Franciji se giblje približno 1 EUR za 10 km).
Proti večeru sva tako dosega cilj najinega prvega dne: predmestje kraj Roane.
Po večerji sva se zapeljala še malce skozi mestece, vendar sva se kar hitro vrnila. Utrujenost je bila precejšnja in postelja se je zdela tako vabljiva…
Sobota, 6. september 2014
Toplo jutro naju je kmalu zvabilo na plan. Najin današnji cilj za dopoldne je bil Paray le Monial, romarska pot v spomin na razodetje ljubezni Jezusovega Srca do prav vsakega človeka redovnici Marjeti Mariji Alacoque (v 17. stoletju). Pot naju je vodila po nežni gričevnati pokrajini in po slabi uri sva že parkirala pred katedralo. Vedela sva, da je maša šele zvečer, vendar sva upala, da bodo tudi to dopoldne v ta kraj priromali kakšni romarji, ki bodo imeli tudi sveto mašo. In res je bilo tako. Kmalu za nama so se na trgu pojavili poljski romarji, ki so se odpravili v smeri kapele. Saj: poljščina ni slovenščina, ampak z malo pozornosti pa se lahko precej razume.
Po maši sva si ogledala še samostanski vrt in prisluhnila zgodi o življenju Marjete Marije Alacoque. Na koncu je bila v naravni velikosti predstavljena tudi njena samostanska celica. No, pa sva videla, kje so v najinem hotelčku dobili ideje o velikosti najine sobice…
Naprej naju je pot vodila do kraja Cluny, kjer so ostanki nekoč enega največjih samostanov v Franciji. Njegovo vplivno območje (področje, kjer so samostanu plačevali 10-procentni davek) je segalo daleč naokrog, po površini je bilo večje od Slovenije. Tam naju je čakalo presenečenje: srečala sva skupino slovenske mladine, ki je bila v bližnjem Taize-ju in si je ogledala tudi ta samostan.
Zares mogočna zgradba, ki je še vedno praktično brez življenja. Deloma jo poskušajo oživljati, saj je površina prevelika le za muzejske namene.
Ker sva bila tako blizu Taize-ja, sva se oglasila še tam. Pred kakšnimi tridesetimi leti sem bil nekajkrat tudi sam na srečanjih v Taizeju, moja boljša polovica pa tega kraja še ni videla v živo.
Taizejska komuna se je precej uredila in povečala od tistih časov, cerkev so nekajkrat predelali in jo povečali, tako da sedaj sprejme verjetno preko 10.000 ljudi. Osrednji del cerkve je ostal enak, na se strani so jo »razširili« s prizidki, ki jih lahko odpirajo proti cerkvi in tako se poveča tudi cerkev. Zanimiva rešitev.
Potem pa naprej oz. nazaj. Ustavila sva se še v kraju Charolles, kjer je na hribčku simpatičen stolp, grad pa je spremenjen v mestno hišo (Hotel de ville). Prav prijazno mestece.
Najin zadnji cilj tega dne je bil namenjen kraju Digoin, kjer naju je pritegnila tehnična dediščina. Ta del Francije je precej prepreden s kanali, saj so po kanalih včasih prepeljali večino blaga. Danes ti kanali sicer niso več toliko obljudeni (so se spremenili v bolj turistične poti), vendar so še naprej vzdrževani. Če za reke velja, da tečejo od svojega izvira proti izlivu v morje, je pri kanalih malo drugače. Kanali skušajo s čim manj vzponi in padci (padec oz. vzpon se vzpostavi preko vodne pregrade) povezati večja mesta na svoji poti. Tako so speljani po čim bolj ravninskem svetu, ki ga seveda lahko vmes zmoti dolina kakšne reke. Takšen je primer v kraju Digoin, skozi katerega teče reka Loara. Ker kanala niso želeli spuščati do reke, so preko reke naredili most in sredi mostu kanal, namenjen povezavi obeh bregov. Prav simpatična pogruntavščina, ki se nama je obema zdela izredno zanimiva. Sva sicer pozneje zvedela, da je podobnih objektov v Franciji še kar nekaj…
Ja, ura se je že prevesila proti večeru in že sva se odpeljala nazaj proti najinem hotelčku.
Nedelja, 7. september 2014
Ker naju je ta dan ponovno čakala precej dolga pot, sva vstala bolj zgodaj, tako da sva bila ob sedmih (ko se ob tem času v Franciji zdani) že na poti. Najprej malo po regionalni cesti, potem pa preko centralnega masiva po avtocesti. Cesta se v hribovju precej dvigne, tako da sva se vozila po nadmorski višini blizu 1000 metrov. Odločitev je bila sigurno pravilna, saj regionalna cesta preko hribovja bolj sledi dolinam in je zaradi tega precej bolj ovinkasta in daljša ter posledično časovno zamudna.
Pri Clermont-Fernandu sva sicer po avtocesti naredila precejšnji ovinek (sva pozneje ugotovila, da bi bilo tam bolje, če bi se držala bolj južno, malo v smeri proti Montpellier-u in nato po regionalni cesti nazaj na avtocesto, kar bi nama pot skrajšalo za skoraj 40 km), pri kraju Brive sva zgrešila odcep za regionalno cesto proti kraju Perigueux (dodatnih 20km), kjer sva se prvič zares ustavila. Bila sva že v departmaju Dordogne (po istoimenski reki), regiji Akvitaniji. Ogledati sva si želela znano katedralo sv. Fronta (zgrajeno v 12. stoletju), nad katero kraljuje mogočen stolp, tako da je ni bilo težko najti.
Pa že pot naprej, proti Bordeauxu.
Ta del poti je dovolj zanimiv, da bi si zaslužil enotedenski obisk. Reka Dordogna v dolini ter kraterji nekdanjih vulkanov po planinah so zelo zanimivi cilji za pohajkovanja, za katera pa midva tokrat nisva imela časa. Mogoče kdaj drugič?
Bordeaux naju je pričakal v zgodnjem popoldnevu. Nedeljska umirjenost je prišla kar prav, saj je bilo na cestah zelo malo prometa. Parkirala sva v eni izmed garažnih hiš in se sprehodila po mestu. Prav zanimivo: oba sva ga ocenila kot precej manj zanimivega od Lyona.
Seveda najbolj pomembnega dela nisva spustila: na glavnem trgu sva si privoščila kozarček bordojca…
Še ogled katedrale in že sva bila na poti proti Lurdu.
Avtocesto so speljali skozi močvirnati gozd, tako so nama »vzeli« ogled na vinsko trto. Ampak midva se ne dava! Na enem izmed izvozov sva zavila na regionalno cesto in nadaljevala po njej. In tam je bilo trte dovolj. Ker je bil žejen tudi najin avto, sva se ustavila na eni izmed črpalk, kjer sva odkrila rekordno nizko ceno za dizel gorivo: 1,226 EUR (pri nas 1,365 EUR).
Se je že mračilo, ko sva zavila proti Lurdu, ki naju je pričakal z manjšo ploho. Hitro sva poiskala najin apartma, si pripravila pozno kosilo in pohitela proti trgu pred cerkvijo, kjer se vsak večer ob deveti uri odvija procesija z lučkami. Za prvi večer sva se odločila, da bova procesijo opazovala s stopnišča, vmes pa bova pozorna tudi na slovensko govorico oz. znake, ki bi nama pokazala, da je kje slovenska skupina. Res sva slišala Slovence, bili so kolesarji, ki so se peljali po romarski poti v Santiago di Compostela. Le manjša skupina, ki so se na kratko ustavili v Lurdu.
Večerno procesijo sva tako spremljala na stopnišču. Prav lepo je opazovati gibanje lučk, prisluhniti molitvi rožnega venca in pomagati pri odpevu na lurško himno: Ave Maria.
No, še posebej lep je bil trenutek, ko sva zaslišala slovenski duet (lepa in ubrana ženska glasova):
»Zvonovi zvonijo, premilo pojo,
častijo preblaženo lurško gospo.
Ave, ave, ave Marija.«
Preprost napev je zelo prijeten za uho, slovenska pesem v Lurdu pa je bila pravi balzam za najina ušesa. Takrat sva že vedela, da mora biti v Lurdu večja skupina slovenskih romarjev, kar je pomenilo, da se jim bova morda lahko pridružila pri slovenski maši. Le najti jih bo še potrebno.
V nadaljevanju je ena izmed pevk zmolila tudi nekaj desetk (Zdrava Marij) v slovenščini, midva pa sva pogledovala po zbrani množici na trgu, da bi prepoznala Slovence. Zdelo se je kar nemogoča naloga, saj je bilo romarjev kar precej. Naenkrat me moja boljša polovica dregne pod rebra: »Glej, tam ob robu, slovenska zastava!« In res, tudi sam sem jo zagledal. Procesija se je bližala koncu, midva sva se prerinila s stopnišča in se skozi množico približala slovenskemu zastavonoši. Res prijetno je bilo slišati slovensko govorico. Ja, tudi mašo bodo še imeli v Lurdu, preden poromajo naprej: jutri zjutraj ob šestih pred Marijino votlino. Lurd je bil sicer njihova zadnja romarksa postojanka, med romanjem so obiskali že Fatimo in Santigao di Compostela.
Pohitela sva proti najinemu hotelčku (naspat se bo treba), saj naju je naslednje jutro čakalo zgodnje vstajanje.
Ponedeljek, 8. september 2014
Malo po peti uri sva že bila pokonci. Do Marijine votline sva imela približno 20 minut, zato sva kar pohitela. Malo pred baziliko sva dohitela skupino romarjev, ki so imeli isto smer kot midva. Kar zdelo se nama je, da so naši. Kdo drugi pa bi tako zgodaj zjutraj motovilil po Lurdu?
Maša je bila zares prijetna. Odprti prostor pred lurško votlino ima neki svoj čar, ki ga ne znam opisati. To je treba doživeti…
Po maši sva še malo poklepetala z rojaki. Oni so se že odpravljali proti domu, midva sva bila šele v prvem delu najine poti. Sva se pa zavedala, da verjetno nekaj naslednjih dni slovenske govorice ne bova več slišala.
Po maši sva šla počasi nazaj do apartmaja, pozajtrkovala, malo počivala in se nato odpravila nazaj proti centru Lurda. Ob pol enajstih naj bi se začela maša narodov v podzemni Pijevi baziliki (pisalo je sicer za nedelje, ampak ker je bil tega dne Marijin praznik, sva domnevala, da bo maša tudi tokrat).
Maše sicer ni bilo v Pijevi baziliki, so pa bile nacionalne maše po raznih lokacijah (pred votlino, v Bernardkini cerkvi, kapelah bazilike). Ker sva že bila pri maši, sva se sprehodila naokrog, se povsod malo ustavila, prisluhnila in šla naprej. Obiskala sva tudi križev pot na hribu. Gre za enega lepših križevih potov s figurami v človeški velikosti. Tako ne predstavlja le verske dimenzije, ampak tudi umetniško.
Ponovno sva se vrnila pred baziliko in si bolj podrobno ogledala njeno zunanje pročelje, ki ga sedaj krasijo tudi mozaiki našega patra Rupnika. Zelo lepo! Ti mozaiki so naju letos že spremljali v Madridu, v kapeli njihove katedrale.
Še obvezni romarski nakupi in ponovno sva se sprehodila do najinega apartmaja; želodčki so zahtevali svoje. Vmes sva se ustavila še v turističnih informacijah (popoldne bi si lahko privoščila še potep v bližnji okoliš). Nabrala sva kar nekaj koristnih informacij, ki pa nama niso prišle preveč prav. Popoldne sva namreč malo počivala in se šele proti večeru zopet odpravila nazaj proti baziliki.
Tokrat sva se udeležila procesije. Bil je miren in topel večer, doživetje je bilo res lepa izkušnja. Seveda je med rožnim vencem zopet zadonela »Ave Marija«.
Mogoče še pod vtisom prejšnjega postanka v Bordeaux-u sem med sprehodom v procesiji pomislil tudi na našega svetnika Slomška in njegovo ponarodelo:
»En hribček bom kupil, bom trte sadil,
Prijatle povabil, še sam ga bom pil.«
No, tukaj sem prišel do presenetljivega odkritja: obe pesmi imata enako število zlogov! In tudi melodija je precej podobna. Tako sem svoji boljši polovici zaupal: »Veš, če bi midva zapela Ave Marijo pred mikrofonom, bi lahko zapela »En hribček«, pa nihče ne bi opazil, da besedilo ni povsem lurško…« Moja boljša polovica me je le milo pogledala in se nasmehnila (kar mislim si, na kaj je takrat pomislila: »Oh, ta moj Štajerc….«).
Saj, Marija mi je prav gotovo oprostila! Moja boljša polovica je namreč obiskala dva romarska kraja (Paray le Monial, Lurd), jaz pa kar tri (Paray le Monial, Bordeaux, Lurd). Na neki način se moji štajerski duši zdi povsem primerno, da sem poromal tudi v Bordeaux….
Tokrat slovenske besede nisva slišala. Pri vratih bazilike je bil napovednik maš za naslednji dan, slovenske ni bilo med njimi. Je bila pa ob šestih zjutraj pred votlino češka. Dovolj blizu, sva se strnjala!
Torek, 9. september 2014
Zjutraj sva vstala še malo prej , vse spakirala in se kar z avtom zapeljala v bližino bazilike. Češka maša je bila zelo dobro obiskana, romarjev je bilo vsaj za 2 avtobusa (očitno so poromali z novomašniki, saj je imel mašo kar sam škof, ki so ga pri oltarju obdajali mladi fantje). Ja, kar precej se da razumeti.
Po maši sva šla takoj na pot. Originalno je bila pot načrtovana čez Carcasone proti Avignonu, vendar sva se odločila za manjšo spremembo. Carcasone je namreč standardna postojanka na organiziranih romanjih, midva pa imava možnost, da raziščeva tudi malo bolj neznane kotičke.
Tako sva zavila v smeri Toulousa, kjer sva načrtovala najin prvi postanek. Nekaj problemov sva imela s potjo do centra mesta (enosmerne ulice, ponekod je promet omejen zaradi tega, ker tam vozi tramvaj) in potem tudi iz centra.
Toulouse je sicer izrazito industrijsko mesto, kjer je ena najboljših tehničnih fakultet v Franciji. Razlog je preprost. Toulouse je center francoske letalske industrije.
Sprehodila sva se do njihove katedrale, ki je arhitekturno gledano rahlo nepopolna (zaradi pomanjkanja denarja ali prostora sega stranska ladja le do polovice glavne ladje). Pri sprehodu po peš coni sva naletela tudi na slovensko zastavo – v eni izmed stavb je slovenski konzulat. V bližini je bila še kapela nekdanjih karmeličank, kjer so bile na zidovih velike in zelo lepe slike iz italijanske slikarske šole. Najin cilj je bila sicer cerkev sv. Sernina na drugem koncu mesta. Doma imamo Nino in sv. Sernin (Saturnin) je njen zavetnik.
Cerkev naju je presenetila: velika, lepo obnovljena, z bogatimi informacijami o njeni obnovi in zavetniku. Vstopnina je bila le za ogled relikvarija, kjer imajo tudi nekaj relikvij svojega zavetnika. Ena bolj zanimivh cerkva na najini poti.
Še skok do reke in ob njej nazaj proti parkirišču.
Naslednji cilj je bil kraj Albi: v njem sta dve pomembnejši zgradbi: katedrala (na oltarni sliki je upodobljena poslednja sodba) in Toulouse-Lautrecov muzej v sosednji stavbi (nekdanji škofovi rezidenci). Katedrala je postavljena na vrhu hribčka in je zares mogočen pogled nanjo. Enak občutek imaš tudi on vstopu v cerkev, ki je v bistvu enoladijska in zato zgleda še večja. Freske na oltarnem portalu so zelo dobro ohranjene. Vsekakor je bil ta ogled eden izmed vrhuncev najinega potovanja.
Muzej slikarja Toulouse-Lautreca je postavljen v tem kraju zato, ker je bil slikar tu rojen. Zaslovel je s svojimi reklamnimi panoji za pariške nočne lokale. Zaradi svoje invalidnosti (v mladosti je imel polomljeni obe nogi, zato je težko hodil in bil nizke postave) se je počutil nelagodno med običajnimi ljudmi, zato je iskal stike z ljudmi, ki jih je usoda tepla podobno kot njega. Našel jih je v prostitutkah pariških javnih hiš in pariških postopačih. Muzej je solidno opremljen, zanimive so predvsem njegove študije slik (osnutki, na osnovi katerih je potem dejansko nastala slika).
Pod muzejem je izredno lep vrt, ki je obrnjen proti reki.
Skočila sva še do Cordesa, kjer pa se nisva zares ustavila. Malo naju je preganjala ura, zato sva zavila v smeri najinega naslednjega prenočišča: Avignona. Spotoma sva si želela ogledati še en tehnični dosežek: avtocestni most pri kraju Milau!
Priznam, da se je ovinek splačal! Most je res mogočna stvaritev. Najprej sva si ga lahko ogledala že iz daljave, nato pa sva se celo peljala preko njega.
Večer se je že bližal, zato sva jo kar hitro popihala proti najinemu naslednjemu prenočišču.
Sreda, 10. september 2014
Zjutraj sva si najprej ogledala Avignon. Parkirala sva pred obzidjem in se sprehodila skozi mesto do bivše papeške palače. Vstopnina se nama je zdela malce draga, ampak vseeno, zdelo se nama je, da bo palača vredna ogleda.
Pa sva se zmotila: tako grde palače še nisva videla! Res je tudi to, da je ta graščina delovala kot papeška palača le v 14. stoletju, pozneje pa je bilo v njej še marsikaj drugega (tudi zapor in vojašnica), tako da se je njen nekdanji blišč razblinil, vendar naju tudi stilno ni očarala. Povezava med staro in novo palačo je stilsko nepovezana, določene notranje preureditve so jo povsem iznakazile. Nekje sem prebral, da gre za sklop poslopij – ta izraz kar dobro opiše arhitekturno in vizualno neusklajenost te palače.
Pa vseeno nekaj o njenem pomenu. V letih med 1309 in 1377 so v Avignonu prebivali papeži, ki so se umaknili iz Rima zaradi politične nestabilnosti. Že prej se je pogosto dogajalo, da papeži niso bivali v samem Rimu, ampak so si za svoje bivališče izbrali eno izmed zunanjih rezidenc po Italiji. Tokrat pa je bilo prvič, da so se preselili ven iz Italije, čeprav je res, da je bil Avignon takrat ozemlje pod vladavino kralja iz Sicilije. Sedem papežev (Klemen V, Janez XXII, Benedikt XII, Klemen VI, Inocenc VI, Urban V in Gregor XI) je uporabljajo to rezidenco, dokler se ni Gregor XI vrnil v Rim. Po njegovi smrti je prišlo do razkola, tako da so volili papeža tako v Rimu kot Avignonu. Za prave papeže so obveljali tisti v Rimu, naslednja dva papeža v Avignonu (Klemen V in Benedikt XIII) pa sta obveljala za antipapeža.
Sprehodila sva se še čez bližnje vrtove na hribčku in do starega mostu (ohranjenega je le polovico) in ob trdnjavskem obzidju nazaj. Najin naslednji cilj je bil Orange.
Orange je manjše provansalsko mesto, ki je danes morebiti celo manjše od tistega v rimskih časih. Morda se je prav zaradi tega v tem kraju ohranilo kar nekaj ostankov iz te dobe. Daleč najpomembnejše je rimsko gledališče, ki je prav gotovo najbolje ohranjeno v celotni Evropi (podobo ohranjeni rimski gledališči najdemo le še v Turčiji in Siriji). Očara nas s svoji portalom in velikostjo. V njem je bilo prostora za 10.000 gledalcev, ki so bili porazdeljeni v tri skupine. Sprednje (najboljše) vrste so bile namenjene velikašem, nato je bil vmesni zid, potem so bile vrste namenjene obrtnikom in vojakom, nato je bil ponovno zid in zgornje vrste so bile namenjene služabnikom, sužnjem in ostalim plebejcem. Prostora je bilo dovolj za vse prebivalce takratnega mesta Aurusio.
Na poti iz mesta sva se ustavila še ob slavoloku in se odpeljala v smeri rečice Ardeche. Vmes sva pri kraju Pont Saint Esprit preko starega mosta prečkal še reko Rhone, v katero se Ardeche izliva. Izbrala sva jo zato, ker nad krajem Saint Martin d'Ardeche teče skozi lepo sotesko, ki so jo izredno dobro turistično uredili. Res pa je, da v turističnih vodnikih o tej soteski ni zapisanega kaj dosti. Eden izmed razlogov je prav gotovo ta, da so pot ob soteski uredili šele nekaj desetletij nazaj, drugi razlog pa tudi ta, da je nedaleč stran soteska Verdon, ki je precej bolj poznana.
Priznati moram, da nama ni bilo žal. Ob cesti so narejena razgledišča, iz katerih se lepo vidi reka, soteska in okoliška pokrajina. Dan je bil lep in topel (malo pod 30 stopinj), tako da je bil potep zares prijeten.
Vmes sva se ustavila še pri jami Madeleine in si jo ogledala. Sicer se niti približno ne more meriti z našimi podzemnimi jamami, vendar je lepo urejena in v dveh večjih dvoranah je kar nekaj podzemnih lepot (stalagmiti, stalaktiti, stebri, zavesi ipd.).
Še do konca soteske, kjer je zares lep in mogočen naravni most. Ravno pravi čas je še bilo, da sva se za pol ure vrgla v rečico (voda je bila kar topla, nekje okrog 23 stopinj).
Le še pot nazaj do Avignona in spet je bilo treba it spat!
Četrtek, 11. september 2014
Provansa je poznana po sivki. Čeprav sivko požanjejo že konec julija oz. v začetku avgusta (torej nisva bila deležna njene barvne lepote), sva dopoldne namenila obisku muzeja sivke v kraju Coustellet. V poslopju nekdanjega posestva je le muzej, dejanska pridelava sivke poteka višje v hribih (Le Chateau du Bois). Opozorili so nas na razliko med pravo sivko (lavande) in industrijsko sivko (lavandine). Prava sivka ima le en cvetni poganjek, industrijska pa kar tri. Seveda so primerno temu donosi različni, se pa precej razlikuje tudi vonj sivke. Prava sivka je bolj močnega vonja, raste pa le v določenih okoljih. Kot matično domovanje naj bi bili provansalski hribi proti Alpam, nekje na višinah med 700 in 1000 metri). No, če bova kdaj imela nasad sivke, sva pridobila kar precej koristnih informacij.
Naslednji cilj je bil samostan Senangue, ki je umeščen v idilični dolini v bližini kraja Gordes. Lepa lokacija, tudi precej lepo urejen samostan. Ni čudno, da to staro opatijo (ustanovljena je bila že leta 1148) tako oblegajo turisti.
Potem sva naredila krog proti izviru rečice Sorgue. Gre za izrazit kraški izvir s precejšnjo količino vode (se lahko primerja z našo Ljubljanico), za katero še sploh niso ugotovili, od kje prihaja. Ta konec je precej suh, predvsem v poletnih mesecih in tako močan kraški izvir je zares presenetljiv. Količina vode v reki je presenetila tudi naju, res pa je, da je bil gornji (glavni) izvir povsem suh (rečica je izvirala v manjših izvirih nižje po dolini). Ob koncih tedna mora biti na tistem koncu prava gneča (vsaj po količini možnih parkirnih mest sklepam na to). Spotoma sva naletela na tipičen kraški gozd (kakršen je moral biti tudi na našem Krasu pred davnimi leti, dokler ni »izginil« v morju pod Benetkami) – hrastov gozd se je bohotil ob nama kar nekaj kilometrov poti!
Sledil je še skok do soteske Verdon, kjer sva najela pendolino in se po jezeru (reko so zajezili za potrebe hidroelektrarne, tako da se jezero razteza v sotesko) zapeljala po strugi navzgor. Prav prijetno, osvežilno (v soteski je bilo dokaj sveže) in športno navdahnjeno.
Le še skok do Le Muy-a, kjer naju je čakalo naslednje prenočišče.
Petek, 12. september 2014
Zjutraj sva najprej skočila do Grassa, saj punce verjetno že veste, kateri kraj je to. Grasse velja za prestolnico dišav v Provansi. V tem kraju je nekaj znanih parfumerij Fragonard, Galimard in Molinard, midva pa sva si ogledala tudi njihov muzej, namenjen zgodovini parfumov. Še kar zanimivo, čeprav mene osebno kakšna dobro založena klet bolj očara…
Sledil je še obvezni nakup dišav in nato sprehod skozi mesto. Njihova katedrala naju je presenetila zaradi bogatih slikarij iz Rubensove šole. Občudujoče…
Kar precej časa sva se zadržala v Grassu, zato sva sklenila, da jo mahneva direktno proti jugu do morja. Skozi Cannes sva se komaj prebila, na obalni cesti ob zalivu pa ni bilo pretirane gneče in kmalu sva našla prosto parkirišče. Dobro pri Francozih je to, da ob morju (razen v mestih in njihovi neposredni bližini) ne zaračunavajo parkirnih mest, tako da je dostop do morja praktično zastonj. Plaža je bila lepo urejena, voda je bila prijetna, kaj si človek želi lepšega sredi septembra?
Po kopanju pa le še nazaj v Le Muy. Ustavila sva se še v trgovini, saj je bilo potrebno nakupiti še kakšne dobrote francoske kuhinje, tako za spomin s potovanja. Moja boljša polovica je obkrožila že celo trgovino, ko me je še vedno našla pred isto polico: preučeval sem nabor vina… Pa so Francozi prav pregnani. Na police, ki so v višini oči, postavijo najdražje vino, malo nižje srednji višji rang, še malo nižje srednji nižji rang in še malo nižje tisto vino, za katerega sem bil pripravljen tudi jaz odšteti toliko, kot je na ceniku pisalo. No, na koncu me je že malo bolel hrbet, tolikokrat sem se moral pripogniti…
Sobota, 13. september 2014
Zopet proti morju – tokrat je bil najin cilj Saint Tropez. Nekdanjo ribiško vasico so spremenili v monden turistični center, kje so v okolici najvišje cene nepremičnin na Azurni obali. Pa ne vem, če si takšen sloves zares zasluži!
Po sprehodu skozi mesto sva se odločila za prevoz z ladjico ob obali, tako da doživiva še malo »rumenega tiska«. Vodič na ladjici je namreč največ pozornosti namenil temu, kdo ima kje kakšno vilo, kje so snemali kakšen film, katera vila je na prodaj, katero se lahko najame…
Pa saj ni bilo tako slabo. Ampak za najem ali nakup se pa nisva odločila!
Sledilo je kopanje v morju, malo počitka, zgodaj popoldne pa sva se zapeljala še do kraja Frejus, kjer je tudi nekaj ostankov iz rimskih časov. Pa so jih že preveč posodobili in to nama ni bilo preveč všeč. Še njihove katedrale si nisva mogla ogledati, ker je bila zaprta zaradi nesrečnih dogodkov (na vsake pol ure je bila poroka v cerkvi), skozi rešetke sva si lahko ogledala le čudovito krstilnico s 5. stoletja.
Imela sva še nekaj časa, tako da sva skočila še do kraja Draguignan, v katerem je etnološki muzej. Prav zgledno urejen, najbolj zanimiv se nama je zdel tisti del, kjer so predstavljali pridelavo svile (no, konec koncev imava tudi midva eno murvo na najinem ranču v Brdih – mogoče se bova ukvarjala tudi s tem – murvini listi so namreč najboljše hranilo za sviloprejke).
Potovanje se je bližalo koncu in moram priznati, da sva bila kar zadovoljna, tudi sama s sabo. Zdelo se nama je, da francosko še vedno obvladava (oba sva se francoščino učila v gimnaziji – kakih 35 let nazaj). Ko sva hotela kaj povedati, sva zelo dobro razumela, kaj hoče drugi povedati. Malce problemov sva imela le s tem, da Francozi niso hoteli razumeti najine perfektne francoščine….
Nedelja, 14. september 2014
Čakala naju je pot domov. Da sva si jo malo popestrila, sva se od Nice do Monaca zapeljala ob obali in uživala ob pogledu z razgledne terase na Villefrance sur Mer. V Monacu sva parkirala v parkirni hiši pod starim mestom, si ogledala cerkev (v njej je pokopana tudi nekdanja monaška kneginja Grace Kelly) in menjavo straže pred monaških dvorcem ter se odpravila proti domu.
Proti večeru sva že zavila na domače dvorišče.
Stroški:
- Diesel gorivo za 4.400km: 320,00 EUR
- Cestnine: 250 EUR
- Prenočišča: 300 EUR
- Vstopnine, vožnja z ladjico in parkirnine: 130 EUR
Skupaj (brez hrane in nakupov): 1.000,00 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
