tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 25 Avg 2014 08:37 Naslov sporočila: JUŽNA BAVARSKA |
 |
|
JUŽNA BAVARSKA
Od 14.8.-17.8.2014
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/a0h942edffs55dg/Juzna_Bavarska.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Vikend okrog 15. avgusta, ko je praznik, je vedno zanimiv. Če se doda še kakšen dan dopusta, toliko boljše. Dobimo lahko že prave male počitnice.
Tudi tokrat sva načrtovala nekajdnevni skok na Bavarsko, naredila sva načrt, rezervirala sobo…
Vendar bolj ko se je vikend približeval, slabša je bila vremenska napoved. Nič kaj dobri obeti za predvideno kolesarjenje in planinarjenje. A naj raje odpoveva?
Bo že kako, se bova že prilagodila vremenu, saj ni bilo videti, da bi cele dneve lilo kot iz škafa!!!
Načrt je bil kar pogumen:
Prvi dan (uvajanje)
- Okoli Schliersee do Gmunda in preko Miesbacha nazaj – cca 40km (3 ure)
Drugi dan
- Okoli jezera Tagerensee (Gmund am Tagernsee, Rottach), do Sylvensteinsee in preko Bad Tölz nazaj – cca 85km (6 ur)
Tretji dan (na poti domov)
- Krožna kolesarska pot okoli jezera Chimsee (Kimsko jezero) – cca 55km (4 ure)
V kolikor bi imela še dodatni dan časa, bi se lahko povzpela na hrib Roßstein (na vrhu je zelo lepo postavljena koča na višini cca 1.600m – skupno višinske cca 800m od izhodišča) zahodno od jezera Tagernsee. Lahko pa bi to naredila tudi zadnji dan, spustila bi pa kolesarjenje okoli Schliersee. Če bi bilo okno lepega vremena krajše, pa bi se lahko sprehodila tudi po hribih okoli najinega prenočišča v vasici Spitzingsee, kjer so že kar resni hribi (preko 1.700 metrov). Tam je tudi smučišče, tako da ne bi bilo problem najti kakšne pešpoti za nekaj ur (Rotwand, Lampersberg, Taubenstein).
No, tokratni načrt je v veliki meri krojilo vreme…
Četrtek, 14.8.2014
Napoved za Bavarsko je bila takšna, da so bili obeti za dopoldne boljši, popoldne pa so bile napovedane tudi plohe. Torej bi morala dopoldne (nekje do dveh popoldne) že zaključiti z aktivnostmi prvega dne.
Vstala sva ob štirih zjutraj (spakirala sva že prejšnji dan) in se odpravila proti Bavarski. Spotoma so naju spremljale tudi kakšne dežne kaplje, ampak takšna je bila napoved za Alpe. Najin cilj pa je bil predalpski svet na Bavarskem.
Malo pred jezerom Chimsee se je dež polegel, zato nisva dosti oklevala. Parkirala sva ob jezeru (na javnem parkirišču pri zdravilišču Felden) in se pripravila za pot. Načrt: krog okoli jezera. V katero stran pa? Odločila sva se povsem praktično. Zahodni del jezera je bolj poseljen, torej bi lahko ta del jezera nudil večje število zavetišč v primeru ploh. V jutranjem času bi torej najprej prevozila južni in vzhodni del, ki sta manj poseljena. Tako sva se zapodila v nasprotni smeri urinega kazalca.
Kolesarske poti po Nemčiji so dobro označene, so pa tudi dostopne preko spleta. Midva sva si pomagala s to spletno stranjo:
www.1001-stadtplan.de/Freizeitkarte/Donau-Ries/info/Radweg-Ries-Wornitz-Nahe-Rudelstetten-.map
Na tej spletni strani se lahko sprehodimo po kolesarskih poteh celotne Nemčije. Seveda je posebej dostopna tudi kolesarska pot okrog jezera Chimsee (Chimsee Radweg), vendar je bila meni osebno karta z vsem vrisanimi kolesarskimi potmi bolj simpatična.
Pot naju je tako vodila pod avtocesto do vasic južno od jezera. Tudi ravninski del je prekrit s pašniki, saj je usmeritev bavarskega kmetijstva prvenstveno v živinorejo, zato je njiv zelo malo, pa še tista so bolj prilagojena živinoreji (največ je koruze za silažo). Pri vasici Übersee sva izbrala variantno traso skozi kraj (pogosto kolesarske poti ponujajo variante, ki se potem pridružijo osnovni trasi) in se pri mostu čez Tiroler Aachen zopet pridružila osnovni trasi. Ta reka napaja jezero Chimsee (na severni strani pa iz jezera odteka po reki Alz).
Takoj po mostičku je pot ponudila varianto naprej po nasipu ob jezeru ali po cesti v vasico Grabenstätt. Ker je bila pot po nasipu makadamska in precej vlažna, sva jo ubrala po asfaltni potki skozi vasico in naprej ob cesti vse do Chieminga. Je že bil čas za krajši počitek, saj do polovice poti ni bilo več daleč. Celo sonce se je malo pokazalo. Kolesarska pot se je ponovno malce oddaljila od jezera in se potem ponovno povsem približala jezeru pred krajem Seebrück, kjer reka Alz odteka iz jezera. Skozi Seebrück kolesarske poti nimajo urejene, tako da smo si nekaj časa delili glavno cesto z avtomobili. Pa ni bilo tako hudo, le nekaj 100 metrov je bilo potrebno potrpeti.
Pot kmalu zavije povsem ob obali proti Gollenshausnu in Gstadtu, kjer sva lahko zopet izbirala. Krajša varianta je šla malo stran od obale, daljša pa je obali bolj sledila. Na tem delu je namreč obala precej razčlenjena in je kar nekaj večjih zalivov, ki jih je potrebno obvoziti. Tukaj se tudi najbolj približamo otočkom, ki so na jezeru. V zalivu pri Breitbrunnu je tudi pristanišče za manjši trajekt, ki redno vozi na Herreninsel. Dostop na otok je sicer dovoljen le za vozila z dovolilnicami ali za goste, ki na otoku prenočijo.
Ladijski promet po jezeru je precej živahen. Najbolj znano izhodišče je kraj Prien, ki je bil najin naslednji vmesni cilj. Iz Priena lahko z ladjico potujemo naokrog po jezeru ali na enega izmed otokov (manjši Fraueninsel, večji Herreninsel, ki je bolj poznan zaradi palače Ludvika II. Bavarskega v stilu Versaillesa).
No, naju tokrat ni zamikalo, da bi si privoščila še kaj takšnega. Pričelo je rahlo deževati in pospešeno sva odpeljala zadnji del poti do najinega avtomobila. Ploha je bila na srečo manjša in naju ni preveč zmočila.
Ura je bila malo čez drugo popoldne in najin načrt je bil za ta dan že uresničen. Proti najinemu prenočišču sva zavila že pri Rosenheimu in se odpeljala skozi Raubling (tam sva se na kratko ustavila v njihovem tekstilnem »outletu«) do Brannenburga pod Wendelsteinom. Wendelstein je 1838 visok markanten hrib, na katerega vozi gondola in zobata železnica (izhodišče zobate železnice je prav v Brannenburgu – to je celo najstarejša zobata železnica v Nemčiji). Časa za skok na Wendelstein z zobato železnico bi bilo še dovolj, vendar je bil vrh v oblakih in se nama zato ni zdela smiselna. Je pa prenehalo deževati.
Sva se pa zapeljala po panoramski cesti (plačljiva – 2 EUR) proti Tatzelwurmu, kjer sva si ogledala dva manjša slapova, višine cca 10 metrov vsak, ki jih naredi potok Auerbach. Soteska je zelo ozka, tako da prej slišimo hrumenje slapu kot ga vidimo. Zato je po stari legendi to hrumenje pripadalo zmaju Tatzelwurmu, ki bi naj v tej soteski živel. Na bližnjem gostišču si lahko ogledamo tudi njegovo sliko. Prav simpatičen zmajček, a ne?
Nato pa preko hriba v Bayrischzell, že nekaj kilometrov naprej pa je bil odcep za Spitzingsee, kjer naju je čakala najina sobica. Privoščila sva si večerjo, se nato še malo sprehodila do jezera in že se je stemnilo.
Zaspala sva opazno prej kot po navadi.
Petek, 15.8.2014
Vstala sva že pred sedmo uro, malo pozajtrkovala in se hitro odpeljala proti Tagernsee-ju (ponekod se piše tudi Tegernsee). Vremenska napoved je bila pač takšna, da so bile napovedi padavin že okrog poldneva, torej sva se morala še bolj podvizati. Kolesarska pot, ki sva si jo zadala, bi nama vzela preveč časa (glede na vremensko napoved bi bila prav gotovo mokra), zato sva pot prilagodila. Obkrožila sva Tagernsee in se nato usmerila proti Bad Tölzu.
Tagernsee je eno lepših in bolj urejenih jezer na tistem koncu. Okoliške vasice so zelo lepo urejene, tudi obala jezera je zgledno urejena. Očitno gre za eno najbolj elitnih turističnih destinacij na tem koncu. Kolesarska pot je speljana večino časa v neposredni bližini jezera, le občasno je potrebno malo zaviti naokrog. Severno od Bad Wiesse-ja se pot malce bolj umakne od jezera, kar pomeni, da je potrebno premagati kratek, vendar dokaj strm klanec.
Pot proti Bad Tölzu je precej razgibana. Poteka na obrobju hriba in pelje ves čas malo navzgor ali malo navzdol. Šele na koncu se zares spusti proti Bad Tölzu, ki leži ob reki Isar. Do tam nama je vreme še kar služilo. V Bad Tölzu pa se je že okrog enajstih povsem zmračilo in pričelo je deževati. Nič kaj ni zgledalo, da bo nehalo.
Vedrila sva na železniški postaji in ugotovila, da imava ob dvanajstih vlak v najino smer (sicer bi bilo potrebno po dveh postajah prestopiti in se nato zapeljati še dve postaji). Vsak vlak ima poseben vagon, v katerega se lahko spravijo tudi kolesarji, tako da sva kar izbrala to možnost. Tudi strošek je bil relativno majhen: 7 EUR za naju oba s kolesi.
No, se je pa medtem počasi zvedrilo in v Schaltflachu sva se odločila, da vseeno poskusiva srečo in poskusiva priti do Gmünda s kolesi. Občasno je sicer še malo porosilo, vendar sva bila okrog enih že nazaj na parkirišču ob jezeru Tagernsee, kjer sva pustila avtomobil.
Naju pa je vseeno zanimalo, kateri del poti sva »preskočila«. Dan je bil še zgoden, zato sva se odločila, da z avtom prevoziva pot, ki sva jo načrtovala. Ko sva se oddaljevala od jezera, je veter počasi spihal oblake in skozi njih je pokukalo sonce. Ko sva se ustavila v Fallu ob umetnem jezeru Sylvensteinsee, je še malo rosilo. Tam sva si privoščila kosilo in ko sta bil najina želodčka potolažena, se je tudi zunaj zares zvedrilo.
Sva kar nadaljevala ob jezeru in naprej ob reki Isar navzgor po alpski cesti preko Vorderrißa vse do kraja Wallgau (plačljiva – 4 EUR) pod pogorjem Karwendel (na severni strani). Odkrila sva izredno zanimivo pokrajino, kjer bi bilo tudi kolesarjenje zelo prijetno. Mogoče kdaj drugič.
Vračala sva se mimo jezera Walchensee, ki je znano tudi po svoji hidroelektrarni (voda pada proti nižje ležečemu jezeru Kochelsee, dodatno vodo za jezero pa so pridobili s pomočjo podzemnega kanala od reke Isar, ki so ji s tem odvzeli večino njenega pretoka – šele v zadnjih letih so reko Isar ponovno regulirali tako, da ima neki stalni pretok tudi po svoji standardni strugi). Hidroelektrarno si je možno tudi ogledati (bo ostalo za drugič).
Ustavila sva se le še v Bad Tölzu, da sva pogledala, kjer imajo njihov terme. Sva jih našla – naju pa je skoraj vrglo na rit, ko sva videla njihove zasoljene cene (so naše toplice kar poceni…).
Ampak za naslednji dan je bilo napovedano res slabo vreme, pa so zato toplice zvenele precej mikavno…
Zvečer sva se udeležila še večernic v cerkvi pri Schlierseeju in se sprehodila malo po obali jezera, potem pa počivat!
Sobota, 16.8.2014
Vremenska napoved je kar držala. Zbudila sva se v deževno jutro. Po modrovanju, kako preživeti dan, sva se po zajtrku odpeljala proti severu (vremenska napoved za ravninski del je bila nekaj boljša). Prvi postanek je bil Rosenheim, ki naju je pričakal z gostimi oblaki, iz katerih je le občasno padla kakšna kaplja.
Rosenheim nima kakšnih posebnih znamenitosti, je bolj industrijsko mesto, ki se je razvilo ob reki Inn. Pri sprehodu skozi center sva opazila, da vabijo na razstavo o Inkih, ki je v njihovi galeriji Lokschupen. Na zemljevidu sva si pogledala, kje ta galerija je in se odločila, da deževni dan izkoristiva za izobraževanje o staroselcih Južne Amerike.
Vabilo na razstavo Inkovsko tradicionalno oblačilo (ogrinjalo)
Razstava je bila dokaj solidna, zbranega je bilo precej gradiva, ki osvetli pojav inkovske civilizacije in seveda tudi njihov propad ob vdoru španskih osvajalcev v 16. stoletju. Če bova kdaj potovala v Ande, so nama bile te informacije nadvse dobrodošle. Slike iz razstave so sicer sposojene s predstavitvene spletne strani.
Inki so bili dobri lončarji Najbolj znan in uspešen inkovski poglavar
Po zaključku ogleda sva ugotavljala, da se vreme še ni izboljšalo. Zato sva sklenila, da z najinim potepom nadaljujeva v smeri proti severu, kjer se je že malo svetlikalo skozi oblake (mogoče pa bova kje dočakala celo lepo vreme).
Naslednji kraj, ki sva ga izbrala za cilj, je bil Wasserburg (Vodni grad oz. Grad na vodi) ob reki Inn. Vmes sva se ustavila še v kraju Roth, kjer stoji velik samostan z mogočno cerkvijo, katere notranjost je urejena v rokokojskem stilu. Velja za enega najboljših rokokojskih spomenikov na Bavarskem (na prvem mestu je seveda znamenita Wieskirche, ki si jo običajno ogledamo pri turi po Bavarskih gradovih). Dostop je bil mogoč le v zadnji del cerkve, vendar je tudi skozi ograjo uspela kakšna fotka.
No, potem pa naprej proti Wasserburgu. V njegovem predmestju naju je pozdravila velika tovarna Meggle, znana po mlečnih izdelkih – že prej sva ugotavljala, da je Bavarska poznana po živinoreji, torej je tam tudi obilica mleka, ki ga je potrebno predelati. V Wasserburgu sva parkirala v bližini centra in se sprehodila do glavnega trga. Bilo je malce pred eno uro in pred mestno hišo je bil pano, na katerem je pisalo, da bo vodeni ogled po mestu točno ob enih. Malce se je zvedrilo (po poti je sicer padalo), tako da sva se odločila, da bi se temu ogledu pridružila. O kraju Wasserburg namreč nisva imela nobenega pojma.
Točno ob enih se je pojavil suh in zelo živahen možakar (pozneje sva iz njegovih izjav ugotavljala, da je verjetno učitelj), ki nas je najprej popeljal pod bližnje arkade, kjer se je predstavil. Je povedal, da sta dva razloga, da smo pod arkadami: prvi je ta, da je tukaj bolj mirno, drugi pa je ta, da smo tako zaščiteni pred morebitno ploho (no, kar res je bilo: med enournim ogledom smo doživeli dve plohi).
Wasserurg je prvič omenjen v 12. stoletju. Zaradi svoje lege (reka Inn ga obliva s treh strani, saj na tem delu naredi ovinek, tako da lahko govorimo, da je Wasserburg že skoraj otok oz. kot je povedal vodič: 7/8-ski (sedemosminski) otok) je bila utrdba na tem mestu zelo dobro zavarovana in je napadalci v njegovi zgodovini nikoli niso osvojili. V 16. stoletju je imel podoben status kot München s pravicami tržnega mesta, kar je ohranil do konca 19. stoletja. Potem ga je razvoj malo obšel (rečna pot po reki Inn ni bila več toliko pomembna, saj so postale pomembnejše železniške in cestne povezave). Danes ni več niti občinsko središče, tako da je njegov strateški pomen še manjši. Je pa v mestu in njegovi okolici kar nekaj uspešnih firm, ki zagotavljajo delo njegovim prebivalcem, zaposlujejo pa tudi ljudi iz bližnje in daljne okolice. Danes Wasserburg šteje okoli 12.000 prebivalcev in se lahko pohvali z ničelno brezposelnostjo.
Zaradi lege ob reki Inn in njegove tržne vloge je njegov center podoben drugim mestom ob reki Inn, kar pomeni, da ima pridih italijanskega šarma (preko Brennerskega prelaza so že včasih tovorili dobrine iz Italije v dolino Inna in naprej so jih z ladjami vozili proti severu). V dokaz nas je peljal na eno izmed dvorišč, ki res zelo spominja na italijanski stil gradnje. Seveda smo stopili tudi do reke, ki je v letu 2007 najbolj ogrozila mesto, vendar ga ni poplavila. Vsakih nekaj let poskrbijo za to, da se odvečni material izkoplje iz struge in se tako omogoči reki prosto pot.
Ogledali smo si tudi staro katedralo, posvečeno sv. Jakobu. Skozi mesto pelje Jakobova pot, ki se zaključi v Španiji (Santiago di Comopostella, kjer je apostolov grob). Zanimivi so tudi takšni detajli kot niše pri hišah s stranskimi okni, ki so omogočale pogled na trg... V zgornjih nadstropjih nekaterih hiš ni bilo oken, ker so bila okna včasih obdavčena… Na pročelju hiše na glavnem trgu je enotna fasada preko treh stavb v rokokojskem slogu… Strehe so oblikovane tako, da so nižje kot okoliški zidovi, kar je onemogočalo širjenje morebitnega ognja pri požaru…
Ja, naš vodič je bil kar pravi vir zanimivosti, njegova posebnost so bili pregovori, ki jih je pojasnjeval s sočnimi primerjavami iz vsakdanjega mestnega utripa. Tista urica je res hitro minila.
Po ogledu je bil še čas za kosilo, potem sva zavila še v štacuno (v najinem avtu se je znašlo kar nekaj različnih vrst bavarskega piva) in do bližnjega kopališča,ki je obljubljalo toplo vodo. In res je bilo tako. Bogate firme v okolici so očitno nekaj vlagale tudi v kraj in tako je bilo na obrobju mesta prijetno kopališče z ogrevano vodo (najtoplejši bazen je imel 35 stopinj), delno pod streho, tako da očitno deluje tudi pozimi. Vstopnina simbolična: 6,5 EUR/osebo. So se najine kosti prav prijetno pogrele…
Proti večeru pa le še pot nazaj do Spitzingsee. Spotoma sva v Westernburgu posnela še fotko cerkvice, ki ima razen »čebulnatega« zvonika tudi »čebulnato« streho. Prav špasno za pogledat…
Nedelja, 17.8.2014
Obljubljali so lepo vreme za nedeljo. In to se je celo uresničilo. Zato sva za zadnji dan prepustila planinarjenju. Najin cilj sta bila Buchstein in Roßstein,med katerima leži planinska koča Tagernseehütte, ki velja za eno najbolj slikovitih koč v Nemčiji. Res niso pretiravali, sva se potem kar strinjala s tem.
Avto sva pustila na parkirišču v Klammu (celodnevno parkiranje 3 EUR) in se po dolini potoka odpravila v smeri Buchsteinhütte, do katere sva prišla v dobri uri in pol. Še dobro urico in že sva bila na sedlu med obema hriboma, kjer stoji koča Tagernseehütte.
Postavljena je na zelo ozkem grebenu med obema vrhovoma, tako da je res domiselno umeščena v prostor. Pri koči je bilo toliko ljudi, da sva kar nadaljevala na Roßstein (dostop je preprostejši kot na Buchstein). Malo počitka na vrhu in pot navzdol.
Izbrala sva krožno pot, zato sva se spustila po zahodnem grebenu, ki je malce plezalni (zavarovano z jeklenicami), kar naju je malo upočasnilo. Navzgor je bila namreč prava procesija, tako da sva morala kar nekaj časa čakati, da sva se lahko spustila po steni navzdol. Za relativno kratek del poti sva tako izgubila kar precej časa (mogoče bi celo prej prišla naokrog po bolj zložni poti, ki pa je seveda daljša).
Pri planšarijah sva po neoznačeni, vendar dobro razvidni potki zavila v dolino in kmalu dosegla cesto (ob njej je spodnja postaja priročne vlečnice, s pomočjo katere očitno oskrbujejo planšarije). Po cesti sva obšla Buchstein in prišla na križišče planinske poti, po kateri sva prej šla na vrh. Le še sestop in po šestih urah sva se vrnila k avtu. Dan je bil zares lep, zato se nama ni pretirano mudilo domov. Tako nisva izbrala časovno najkrajše poti (nazaj proti Rosenheimu in po avtocesti do Slovenije), ampak sva se odpeljala po »bližnjici« proti Avstriji v smeri jezera Aachensee. Res lepo jezero na južnem delu hribovja Karwendel (pred dvema dnevoma sva se po dolini reke Isar vozila po severnem obrobju). Ko sva se spustila nazaj v dolino reke Inn, sva imela možnost, da zavijeva proti Rosenheimu in domov, ampak vreme je bilo res lepo in tako naju je kar povleklo v dolino Zillertal in preko prelaza Gerlos navzdol proti dolini reke Salzach. Tam sva se ustavila na razgledni ploščadi, od koder je lep pogled na slapove, ki jih reka naredi nad krajem Krimml. Ker je bilo v zadnjem času precej dežja, so bili slapovi zelo vodnati.
V Mittersillu sva zavila proti Lienzu in se skozi predor Felberatuern spustila v Dravsko dolino (predor zaračunajo ravno toliko kot oba predora na avtocesti). Nekje proti Spitallu naju je ujela noč, tako da sva prispela domov že v poznem večeru.
Je pa bil vseeno lep potep, čeprav so nama »bližnjice« dodale vsaj 3 ure na poti!
Stroški (4 dni)
Gorivo in cestnine: 100 EUR (v Avstriji v bližini jezera Aachensee sva plača za diesel manj kot 1,3 EUR – pri nas 1,365 EUR)
Prenočišče z zajtrkom (3 nočitve): 135 EUR
Vstopnina, kopališče, parkirnine: 40 EUR
Ostali stroški: kot bi bila doma (če odmisliva šoping)….
SKUPAJ: 275 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
