tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 08 Maj 2014 14:25 Naslov sporočila: VZHODNA MADŽARSKA |
 |
|
Vzhodna Madžarska
Od 30.4. do 4.5.2013
S slikcami v pdf-ju:
www.mediafire.com/view/9tehrzaefyod2rr/Potopis_vzhodna_Madzarska.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Že nekajkrat sva kolesarila po Madžarskem in tudi letos sva si zaželela malo kolesarjenja, združenega s kakšnimi ogledi na Madžarskem. Na voljo sva imela pet dni (štiri noči), zato sva izbrala malo daljšo pot na vzhodno Madžarsko, kjer še nisva bila. Načrt je bil sledeč:
Dan Aktivnost
Sreda, 30.4. Okrog poldneva proti Debrecenu, do kraja Hajdúszoboszló imava 691km (malo manj kot 8 ur). Zvečer se namestiva v apartmaju, nekaj prigrizneva in greva spat. V kolikor bi šla v sredo, 30.4., od doma že zgodaj zjutraj, bi se lahko (skoraj spotoma) ustavila ob reki Tisi. V kraju Tiszatavi imajo Ökocentrum Poroszlo, od koder te lahko s čolnom (najbolj optimalna varianta »Tour 2«) zapeljejo po rokavih Tise (osnovni vstop: 2000Ft, polni vstop 3000Ft), najem čolna dodatno.
Nekaj več o tem centru: http://www.tiszataviokocentrum.hu/en/
Četrtek, 1.5. Kolesarjenje po Puszti, ogledava si tudi Hortobagy Nemzeti Park (cca 60km), skupaj s počitkom in ogledi cca 6 do8 ur – popoldne kopanje v Hajdúszoboszló
Petek,
2.5. Ogled Debrecena (dopoldne) popoldne pot proti Miskolcu. Ustaviva se še v kraju Nyiregyhaza. Opcija1: krog preko madžarsko/romunske meje. Opcija 2: ogled gradu v kraju Tiszadob, potem ob Tisi do Szabolcs. Zvečer ogled kraja Miskolc (mogoče še ujameva viteške igre)
Sobota, 3.5. S kolesom po okolici Miskolca (mimo jezerca v Kraju Malyi do spomenikav Muhiju, potem se preko Onoda in Alsozsolca vračava proti Miskolcu – cca 50km), popoldne kopanje v kopališču Barlangfürdö v kraju Miskolctapolca
Nedelja, 4.5. Pot nazaj. Ustaviva se še v kraju Eger. V kolikor bo bilo dovolj časa, se lahko zapeljeva tudi do hriba Kekes, najvišje točke Madžarske (1.015m) – to nama vzame kakšni dve urci (zavijeva v hrib pri Matrahaza). Zanimiv je grad v mestu Gödöllö na obrobju širšega okrožja Budimpešte, ki velja za najlepši podeželski grad na Madžarskem (nama je spotoma). Je vreden ogleda (vstopnina 2.200HUF), ob treh popoldne imajo lokostrelski šov (1.500HUF): http://www.kiralyikastely.hu/main_page
Realizacijo je malo krojilo tudi vreme, vendar sva se kar dobro držala načrta.
Sreda, 30.4.
Od doma sva odšla že zgodaj zjutraj, tako da sva bila ob Tisi že okrog poldneva. Pot sva si malo »podaljšala«, saj sva se zapeljala skozi Budimpešto (ustavila sva se le toliko, da sva na banki zamenjala EUR-e v forinte, trenutna menjava 1 EUR = 300 forintov) in malce obujala spomine na najino potepanje po tistem koncu. Pogled z mostu čez Donavo proti njenim obalam je res zelo lep in se ga splača vsaj na kratko videti. Časovno nisva izgubila preveč, saj je obvoznica po avtocesti speljana daleč naokrog, tako da izgubiš kar nekaj časa za pot okrog Budimpešte.
Ökocenter Poroszlo sva zlahka našla in parkirala pred njim. Vstopnina je zmerna, za ta denar si lahko ogledaš notranji akvarij (v njem imajo več kot meter dolge some, akvarij je zasnovan tako, da greš po steklenem hodniku, nad katerim je voda in v njej plavajo lepi primerki sladkovodnih rib s tistega konca) in zunanje področje, kjer je mini živalski vrt (živali s tistega konca).
V stavbi je tudi terarij s kačami, kuščarji, močeradi in žabami, tako da je zbirka popolna. Presenečena sva bila tudi nad želvo (z oklepom premera cca 1m), za katero nisva bila povsem prepričana ali ima madžarsko poreklo. Šakal in lisica se nista želela pokazati iz svojih brlogov, je bilo očitno prevroče zanju.
Dokupila sva še vožnjo s čolnom po rokavih Tise (cca 45 minut), kjer si obalo in ločje ogledaš z vodne površine. Presenetilo naju je relativno malo perjadi v tistem koncu (le kašna račka se je našla tu in tam).
Sva se tam zadržala kar tri ure, bilo je prav zanimivo.
Nato sva se zapeljala naprej preko Tise in se ob petih dobila z najinim najemodajalcem letoviškem v kraju Hajdúszoboszló. Mini apartma je bil povsem sprejemljiv. Zvečer sva se sprehodila do centra mesteca in preverila, kdaj morava biti naslednji dan nazaj, če želiva ujeti še kopanje v njihovih toplicah.
Četrtek, 1.5.
Zjutraj sva kar pohitela in kmalu po osmi uri že sedla na kolo. Načrtovana pot ni vodila po kakšni označeni kolesarski poti, ampak sva se želela zapeljati skozi center njihovega nacionalnega parka. Park se imenuje po kraju Hortobagy, ki je na nasprotni strani Puszte, do tja je bilo po cesti cca 30km, ker sva park prečila, je bilo kilometrov sicer manj, seveda pa poti niso bile asfaltirane, ampak so bili to bolj kolovozi. Tako je vse skupaj potekalo bolj počasi, čeprav sva lepo sledila načrtovani poti.
Prvi del poti je potekal skozi kultivirano krajino, značilne so izredno velike njive (celo 1km v dolžino ni bilo nič posebnega), ki jih tudi namakajo, saj je vode v kanalih očitno dovolj.
Pot so nama popestrile živali, ki sva jih srečevala: zajci so nama kar nekajkrat prekrižali pot, na stebru opuščenega daljnovoda je živel par štorkelj, večjo jato štorkelj sva videla tudi na nebu. Po številu pa so prednjačile bele čaplje, ki sva jih res pogosto srečevala. Srečala sva še nekaj kolesarjev, nekateri izmed njih so imeli s seboj daljnoglede, očitno za opazovanje ptic.
Pri vstopu v park naju je pričakala tabla s prepovedjo gibanja po parku (prepovedana je tudi hoja in kolesarjenje), ki je seveda nisva upoštevala. Se je pa pokrajina bistveno spremenila. Zunaj parka je bilo vse kultivirano (zorano, namakano), po vstopu v park pa so naju pričakale opuščene kmetije in neobdelana ravnica. Vendar je Puszta znana po relativno mali količini vode in zato tam tudi rastje ne uspeva kaj prida. Skromni pašniki so primerni le za drobnico, pa še to trave in cvetje (ogromno je bilo kamilic) čez poletje usahne in se posuši, tako da je Puszta res prava pustinja.
Po zapuščeni kmetiji bi naju moral kolovoz mimo gozdička popeljati proti Hortobagyju, pa tega kolovoza nikakor ni hotelo biti. V bližini sva videla pastirja in ga povprašala za pot (saj veste: stara vojaška izviđačka: »Karto čitaj i seljaka pitaj!«). Nihče od naju ne zna madžarsko, pastir pa tudi ni znal nič po naše, tako je pogovor potekal bolj v smislu ročnih spretnosti (če bi se malo dlje pogovarjala, bi me še roke bolele). Pa nama je pokazal pravo smer in kar povprek sva se zapodila proti severu, kjer naj bi bil Hortobagy.
No, imela sva srečo, nenadoma sva naletela na ostanke starega kolovoza (ki ga seveda dandanes ne koristi nihče več, saj je gibanje v parku prepovedano), ki naju je popeljal v pravo smer. Občasno je kolovoz kar izginil, toda sledila sva smeri proti severu in potem se je vsaj kakšen zametek kolovoza ponovno pojavil. Na srečo je v Puzti rastje malo bolj skromno, tako sva se s kolesi lahko vsepovsod prebila skozi.
Proti Hortobagyju se je kolovoz okrepil in kmalu sva ugotovila, zakaj. Na tistem koncu so ob kanalih želi ločje, ki so ga nato sušili. Posušeno ločje so uporabljali za kritje slamnatih streh, ki jih je v tistem koncu res še precej.
Mimo ribnika sva se končno prebila do glavne ceste in se po njej zapeljala v Hortobagy. Kraj ima informacijski center za park, katerega del je tudi mini ZOO (nagačene živali s tistega konca). Na drugi strani ceste je pastirski muzej, saj je bila Puszta že od nekdaj znana kot pastirsko okolje, saj tam obdelovanje njiv ni bilo smiselno (sušno obdobje poleti).
Si pa lahko tudi v živo ogledate spretnost madžarskih pastirjev s svojimi konji. Žal je nama časa za ta del ogleda zmanjkalo (sva se zadovoljila z ogledom showa na YouTubu, n.pr.: http://www.youtube.com/watch?v=oIRXHuiOGRE)
Po cesti (in nato po označeni kolesarski poti) sva se popoldne vrnila do Hajdúszoboszló.
Proti večeru pa naju je čakalo še namakanje v toplicah. Odločila sva se za »Thermal Spa«, kjer je kar nekaj bazenov s termalno vodo, ki je značilno rjavkaste barve (v vodi je primešana nafta). Baje zelo dobro za pomlajevanje kože…
Sicer je Hajdúszoboszló znan kot največje termalno kopališče na Madžarskem, propagirajo ga celo kot največjega v Evropi. Sestavljen je iz treh kompleksov: Thermal Spa (odprto termalno kopališče), Aqupark (vodni park s tobogani in bazeni) in Aqua Palace (zaprto termalno kopališče). Za vsak kompleks je potrebno posebno plačilo, obstajajo pa tudi kombinirane vstopnice. Ni pa ravno poceni…
Po namakanju sva se še malo sprehodila po letoviškem kraju (lepo urejen, precej živahen kraj), precej gostov je bilo tudi tujcev, med katerimi s o prednjačili Slovaki in Poljaki.
Petek, 2.5.
Dopoldne sva namenila ogledu Debrecena. Madžarska mesta so na splošno zelo urejena, v njih je dosti zelenja in stari centri znajo biti prav slikoviti. Celotno podobo malo skalijo spalna blokovna predmestja in industrijske cone, ki znajo biti prav duhamorni okoliši. Podobno je tudi v Debrecenu: središče kraja je zelo lepo urejeno, imajo tudi tramvajsko progo, tramvaj je prav moderen: celotno podobo bi prav gotovo prej pripisal kakšni zahodnoevropski državi kot Madžarski. Zaradi praznika informacijsko središče ni bilo odprto, sva se pač znašla tako, da sva v sosednjem hotelu dobila načrt mesta in se malo sprehodila po njem. Kakšni dve uri sva se zadržala. Tako da sva malo občutila utrip kraja. To je eden izmed najbolj versko pestrih krajev, kar sva jih doslej srečala: rimskokatoliška cerkev je nasproti protestantski, v bližini je tudi ruska pravoslavna, nedaleč stran tudi grška pravoslavna, premorejo pa tudi sinagogo.
Pot naju je potem vodila proti severu (oz. severovzhodu), kjer sva se v kraju Nyiregyhaza najbolj približala ukrajinski meji (do meje je bilo le še dobrih 40km). Naju je kraj presenetil kot zelo urejeno in moderno mestece, za spremembo od ostalih madžarskih krajev je bila tudi vpadnica izredno moderna (prodajalne avtomobilov, trgovine, industrijska cona). Ali kraj tako dobro živi zaradi bližine ukrajinske meje? Sicer se nisva nič ustavljala, naredila sva le krog okrog glavnega trga (mestno jedro je zaprto za promet) in se odpravil v smeri kraja Tiszadob, kjer sva si želel ogledati enega izmed manjših gradov. Grad sva res našla, vendar obstala pred zaprto ograjo (baje grad že celo leto ni odprt za obiskovalce).
No, pa nič hudega, lepo naprej, ponovno čez Tiso (po naključju sva izbrala pot, ki naju je pripeljala do pontonskega mostu preko reke – doslej se še nikoli nisva vozila preko takšnega mostu), nadaljevanje poti pa je bilo izredno luknjasto (tisti del ceste naju je spomnil na kubanske poti).
Pa sva se prebila preko in že se nama je v daljavi kazal Miškolc. Poiskala sva najino prenočišče v Miskolc-Tapolci, se namestila in se zvečer odpravila z avtom v mesto.
Miškolc je mesto, ki se je razvilo v dolgi dolini, njegov sedanji center pa je ob izhodu iz doline, kjer so tudi najpomembnejše stavbe (mestna hiša, večina cerkva). Tudi tukaj se najdejo različne cerkve, morda najbolj zanimiva je protestantska na hribu, ki je v celoti zgrajena iz lesa.
Sobota, 3.5.
Prebudila sva se bolj v mračno jutro. Ponoči je malo deževalo, vendar se je izza oblakov že prikazovalo sonce. Pa ni imelo prave moči. Tudi na najinem kolesarskem krogu (ki sva ga zaradi grozečih oblakov kar precej skrajšala) naju je spremljalo malo sonca, pa tudi kakšna dežna kaplja se je usula iz oblakov.
Ko sva prikolesarila nazaj v Miškolc, se je vreme malo umirilo, bila sva deležna celo nekaj sonca. Sva si vzela celo toliko časa, da sva malo posedela na prostem in si privoščila okrepčilo.
Pa potem nazaj v Tapolco, kjer sva imela apartma. Spotoma je moja boljša polovica zagledala še oznako za kapelo (na skali) in zavila na stranko pot, ki se je kmalu začela vzpenjati na grič. No, na koncu sva naredila kašnih 100 metrov višine, da sva prišla do kapele, ki je dejansko skopana v skalo. Prav zanimivo.
Sva se pa navzdol spustila po drugi strani in se pripeljala direktno v park pred termalnim kopališčem. Pred vstopom je bila dolga vrsta ljudi. Očitno so vsi prebivalci Miškolca prišli na isto idejo kot midva: da se je potrebno malo ogreti v toplicah.
Zapeljala sva se do apartmaja, se okrepčala in nato nazaj v toplice. Sva mislila, da bo do takrat gneča že mimo. Pa ni bilo čisto tako. Vrsta je bila sicer krajša, ampak še vedno je trajalo pol ure, da sva bila notri (očitno spustijo not samo toliko ljudi kot jih gre ven).
So pa toplice zares zanimive. Področje je znano po podzemnih jamah in te toplice so urejene tako, da so posamezni bazeni urejeni v manjših sosednjih podzemnih jamah, med njimi pa so speljane vodne poti. Sicer obstajata dva nivoja teh poti oz. jam. Višje jame imajo bazene z malenkost toplejšo vodo.
Zelo zanimivo. Seveda kakšno plavanje ne pride v poštev. Je pa voda dovolj topla, da se stare kosti prijetno pregrejejo. Vsekakor nekaj, kar se je splačalo videti in doživeti (enkrat je povsem dovolj).
Nedelja, 4.5.
Jutro naju je pričakalo z oblačnim in deževnim vremenom. Poslovila sva se od najinih gostiteljev in se odpeljala v smeri kraja Lillafüred. Pot se dviguje po prijetni dolini, ki je pri kraju Lillafüred zajezena, tako da je nad jezom večje jezero. Očitno turistično zanimiva lokacija z nekaj podzemnimi jamami, ki pa naju zaradi slabega vremena tokrat ni zanimala. Pot sva nadaljevala preko gričevnati pokrajine do kraja Eger, ki je najbolj poznan po svojem proizvodu: »Egri Bikaveri« - vino »Bikova kri« je sladko črno vino, ki je znano precej izven madžarskih meja in pri poznavalcih kar precej cenjeno. Kraj Eger ima lep center, v bližini velike bazilike je vhod v njihovo podzemlje. Nekoč so vino hranili v teh podzemnih kleteh, ki so danes namenjene turistični ponudbi, saj vsako uro poteka voden ogled teh podzemnih kleti oz. hodnikov. Malce sva razmišljala, da bi se ogleda udeležila, vendar sva raje sklenila, da po maši v baziliki nadaljujeva pot proti domu, saj naju je čakalo še precej poti.
Spotoma sva iskala še kakšno csardo, da bi kaj prigriznila, vendar nama sreča ni bila preveč naklonjena. Na koncu sva pristala v restavraciji (v kraju Kapölna, od tam sva potem zavila na avtocesto), kjer sva si privoščila paprikaš z ovčjim mesom in goskino stegno. Sprejemljivo.
Nato pa skok na avtocesto, vreme se je rahlo izboljševalo in slovensko mejo sva dosegla v sončnem in vetrovnem vremenu že okrog petih popoldne. Še dve uri in že sva bila doma. Za nama je bila kar dolga pot v teh petih dneh (cca 1.500km), za katere pa misliva, da jih bova še ponovila (predvsem področje med Miškolcem in Budimpešto se nama je zdelo dovolj zanimivo, da bi ga obiskala še enkrat).
Stroški:
- Bencin in cestnine: 150 EUR
- Prenočišča (4 noči): 100 EUR (zares poceni in povsem solidno)
- Vstopnine: 50 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
