tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 13 Okt 2011 10:29 Naslov sporočila: Potopis CIPER |
 |
|
CIPER - potopis
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/zjma223jc915l2a/Ciper_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Septemberski dnevi od 8. do 15. v mesecu so bili tokrat rezervirani za potep po Cipru.
Rezerviran sva imela jutranji let iz Bologna proti Larnaci, avtomobili pri Evropcaru in prebivališči v Pafosu (Kissonegra) in Agia Napi.
8.9.2011
Ni se začelo najbolje. Kljub zgodnjemu poletu (odhod letala naj bi bil iz Bologne že ob 7:10) sva bila pravočasna (res se je bilo potrebno vstati ob dveh zjutraj, saj so od Vrhnike do Bologne kar tri ure vožnje). Žal pa ni bil pravočasen Ryanair. Ker se je letalo pokvarilo, smo morali čakati na nadomestno letalo (priletelo naj bi iz Dunaja), tako da je bil dejanski odhod šele ob 11.15. Kar štiri ure zamude!
Pa se s tem ni nehalo. Ko sva prišla na okence pri Europcaru, so nama prijazno povedali, da so avtomobil, ki je bil namenjen nama, že oddali in da bo potrebno počakati, da se kakšen avto vrne. In dodatna ura!
Ker je bila moja boljša polovica malo tečna (seveda sem jo izdatno k temu spodbujal tudi jaz sam), sva na koncu avto le dobila, celo nekaj večjega kot sva ga rezervirala: seveda z volanom na desni strani (po Cipru se vozi po levi strani , enako kot v Angliji, saj je bil Ciper nekoč pod angleško upravo) in z avtomatskim menjalnikom.
Kar dve stvari se je bilo potrebno navaditi: vožnje po levi in avtomatskega menjalnika!
Pa še ni bilo konec: ko sva priključila najino "pamet" (beri: navigacijsko napravo), je preračunavala in preračunavala in naslova v Kissonergi ni našla. Ko se je moja boljša polovica bolj poglobila v njeno čakajoče stanje, sva ugotovila, da imava na Cipru pokrite le avtoceste, ne pa krajev in stranskih cest! Pa je bilo potrebno preklopiti na staro klasično navigacijo: zemljevid v roke in usmerjane: levo...., desno....
A sem že omenil, da imajo tudi oznake malo drugačne kot pri nas? Pa da imajo na avtocestah krožišča? No, dovolj novosti: tudi mene je od njih že bolela glava.
Ker je bilo že pozno popoldne, sva se ustavila le pri Afroditini skali (to je tam, kjer je eden od grških bogov drugemu odsekal jajca in jih vrgel v morje - pa se je tam morje strašno spenilo in iz teh pen se je na školjki rodila boginja ljubezni Afrodita (ali Venera po rimsko). Tokrat je bilo tam okrog tiste skale morje kar mirno (penil sem se kvečjemu jaz, ker se je dopust začel malo bolj tako, tako....).
Seveda pa je boginja ljubezni poskrbela vsaj za to, da sva našla "predpripravljen" srček z najinima inicialkama...
Do najinega apartmajskega hotela sva prispela že ponoči (ups: najprej sva se peljala mimo, ker nekako nisva povsem razumela navodil, ki so nama jih poslali...- ali pa naju je zmotila goščava na vsako stran - šele zjutraj sva ugotovila, da so to nasadi bananovcev), vendar se je to pokazalo kot prva dobra stvar tega dne. Res je bilo v sobi rahlo zatohlo, toda ko sva odprla okna in sedla na balkon, sva že lažje živela: dopust se je zares pričel! In tudi razgled s terase je bil prav prijeten (na mini bazenček, ki ga je naš hotelček premogel in zelenje naokrog - zelenje v tem letnem času obstaja na Cipru le tam, kjer zalivajo - povsod drugje je suša naredila svoje: če bi želela uživati v cvetočem in zelenem Cipru, bi morala priti na otok v začetku maja, preden se prava suša prične!).
9.9.2011
Po izdatnem zajtrku naju je pot vodila proti severozahodnemu delu otoka. Želela sva si ogledati polotok Akamas, vmes sva se ustavila še v "Coral bay"-u, kjer je ena večjih plaž na tem delu in pri cerkvi sv. Jurija pri kraju Pegeia, kjer se asfaltirana pot konča.
Tam sva srečala tudi angleške turiste, ki so jih pričakala terenska vozila, da jih bodo vozila po polotoku. Najin najeti avto terencu ni bil kaj prida podoben. A bo sploh šlo? Cesta je bila sicer narisana, vendar tista bolj tanka črta ni dala niti slutiti, kaj se za njo skriva.
Sva rekla: Pa poskusiva, nazaj se lahko še vedno obrneva!
Obrnila se nisva, vendar sva spotoma srečala dva najeta avtomobila s prebitima gumama. Cesta (oz. kolovoz) je bila sicer široka, vendar očitno popolnoma nič vzdrževana. Tisto, kar pa je bilo najbolj neprijetno, so bili izredno ostri kamni, ki so gledali iz prahu. In na takšnem kamnu si res lahko izredno hitro prebil gumo! Tudi sam sem enkrat že pomisli, da se je zgodilo nekaj takega (na poti navzdol, ko je bilo treba prečkati strugo ene izmed rek, naju je tako zabilo v luknjo in potem v kamen, da sem se že videl, kako preverjam svojo sposobnost menjave gume: slabost tega početja bi bila v tem, da rezervne gume sploh ni bilo na njenem mestu!!!).
Prednost pa je bila v tem, da so bile plaže prazne, poiskala sva si svoj zalivček in v njem uživala, brez da bi naju motila bližina kogarkoli (ne ljudi, ne živali, še ptičev je bilo izredno malo).
Kar malo sva se oddahnila, ko sva zavila od obale proti notranjosti, tudi kolovoz je bil malo boljši in potem, ko sva prispela preko prelaza, se je kmalu pričel tudi asfalt. Do Afroditinega kopališča je bila potem pot povsem OK!
Afroditina kopel je majhen tolmunček pod steno, preko stene pa kapljajo rahli curki vode - in to je vse! Ampak ker gre za tekočo vodo sredi poletja, je to vsekakor znamenitost za tiste konce. Ciper ima namreč precej problemov s pomanjkanjem vode.
Pa sva pomislila, da bova tudi tukaj še malo zavila po kolovozu proti enemu izmed najlepših zalivčkov (pešačiti 6 kilometrov se nama pa res ni dalo), vendar so naju že čez nekaj sto metrov ustavile luknje, katerih prečkanje bi pomenilo bolj znanstveno fantastiko za najinega Nissan Tiido, kot pa realno zmožno nalogo. Pač lepo v vzvratno prestavo, pa nazaj do prvega mesta, kjer sva lahko obrnila: bo počakalo do drugič...).
Ker je bilo zelo vroče, sva skočila še na plažo v Polisu, se malce okrepčala in zapodila najinega Nissana v hribe proti Troodosu, ne preveč visoko, le do samostana Chryssoroyiatissa. Pot naju je peljala tudi ob vznožju enega izmed jezov, ki so jih zgradili na Cipru, da zadržijo vodo, ki v zimskih mesecih pade v goratem predelu, tako da jim ta zajetja služijo kot viri pitne in zalivalne vode tudi poleti.
Presenečen sem bil nad solidnimi cestami, čeprav se nisva vozila po glavnih cestah.
Polotok Akamas je bil izjema, vendar so tam namenoma pustili ceste v slabem stanju, tako da dodatno služijo s safariji po polotoku. Drugje pa so ceste večinoma vzorne. Avtocesta pelje vse od Agia Nape na vzhodu do Pafosa na zahodu, obe večji mesti na jugu (Limasol in Larnaka) sta z avtocesto povezani z glavnim mestom Nikozijo. Res sva ponekod zapeljala tudi na gradbišče, vendar je skupna ocena glede cest zelo dobra. Morda je potrebno omeniti le še to, da so zapisi krajev lahko zelo različni (na zemljevidu piše eno, na tabli pred krajem pa nekaj drugega - čeprav podobno, je dovolj drugače, da povzroči nekaj težav).
Po ogledu samostana sva se spustila nazaj proti morju, si ogledal še samostan Neophitos (stara cerkev je skoraj v celoti izklesana v hribu, na stenah ima zelo lepe slikarije), nato še v kraljeve grobnice (Tombs of the kings) v Pafosu in se zapeljala le še do najinega apartmaja. Bila sva še dovolj zgodnja, da sva si privoščila kopel pred večerjo.
Večerjo sva si privoščila zunaj v restavraciji v bližini zaliva "Coral bay", poskusila sva "meze", to so prigrizki, ki jih na koncu oblikujejo v "slow-food" pojedino. V lokalu je bil še "show", ciprski plesi in nošnja kozarcev na glavi (mislim, da jih je imel na koncu kar 128), poskušali so nas naučiti še kakšen grški ples (po glasbi Grk Zorba), plesali smo kar pred restavracijo na ulici, dokler nas niso policaji pregnali....
10.9.2011
Ko sva načrtovala pot za ta dan, sva najprej razmišljala o tem, da bi raziskala področje med Limasolom in Pafosom, predvsem neposredno ob morju. Toda vročina prejšnjega dne naju je naučila, da okrog poldneva ni najbolje riniti v vroče konce, zato sva zjutraj najprej skočila do starega dela Pafosa in so ogledala njegove ostanke, vključno z mozaiki, ki so še kar solidno ohranjeni iz časov Rimljanov. Pa je bilo že okrog devetih tako vroče, da sva raje malo pohitela, se najprej skopala pri Afroditini skali, kjer sva se vrgla v morje in malo zaplavala.
Kljub zgodnji uri je bila plaža že kar obljudena (prevladovala je ruska govorica). Nato sva avto usmerila proti Kykkosu, njihovemu najpomembnejšemu samostanu. Pot sva izbrala malo naokrog, pa nama niti ni bilo žal. V hribih sva se peljala celo čez most, pod katerim je tekla voda - res redki prizor na Cipru.
Kykkos je res mogočna zgradba, precej visoko v hribih, tako je bila tudi klima zelo prijetna (prav gotovo vsaj 5 stopinj hladneje kot v dolini - počasi razumem, da so samostane raje postavljali v hribih, ker je poleti ob morju zares izredno vroče). Ogled samega samostana je zastonj, le za ogled muzeja je potrebno plačati.
V cerkvah in samostanih je obilje stenskih poslikav (freske). Tudi današnje sledijo izročilu bizantinske slikarske šole, z bogatimi barvami in rahlo stiliziranimi postavami in potezami obraza. V vsakem samostanu oz. v vsaki cerkvi je bogoslužni prostor ločen od prostora, kjer se zadržujejo verniki. Na tej ločitveni steni so običajno bogate poslikave oz. je predelna stena namenjena namestitvi ikon. Marsikatera ikona je zaščitena z dodatnim steklom, saj imajo grški pravoslavni navado, da se pred ikonami pokrižajo in jih nato poljubijo. V vsaki cerkvi ima častno mesto ena izmed ikon, ki ji pravijo "sveta podoba". Le ta je običajno prekrita s srebrno prevleko, tako da se sama podoba ne vidi ali pa se vidi le kakšen njen del. Ponekod je pokritost zagotovljena tudi z brokatnim prtom, ki je le deloma odkrit.
Na splošno je Ciper zelo naklonjen obiskovalcem. Vstopnine so redke, tudi tam, kjer so, so cenovno zelo dostopne. Plaže ali parkiranje pred njimi je brezplačno, plačati je potrebno le ležalnik in marelo (vsaka stvar po 2 EUR/dan, torej za par skupaj 6 EUR dnevno za leženje v senci na peščeni plaži).
Po ogledu Kykkosa sva se zapeljala proti Limasolu, vmes sva se ustavila na enem izmed piknik prostorov ob cesti, da sva še malo pomalicala. Te piknik prostore imajo prav prijetno urejene: v senci so klopce, pod streho imajo prav poseben betonski kanal, katerega namen nama v začetku ni bil popolnoma jasen. Šele naslednji san sva videla, da služi za pečenje na ražnju. V takšnem kanalu lahko hkrati peče več ljudi, širina je očitno točno toliko široka kot je običajna dolžina palice za raženj (tako da lahko na palico nataknejo celega kozlička). Zelo domiselno: tudi dobro zavarovano, da ognja ne more zanesti na prosto, kjer bi lahko požar povzročil izredno škodo, saj je preko poletja pokrajina zelo suha. Večkrat sva srečala tudi gasilske straže, ki so nadzirale dogajanje, opozoril glede nevarnosti požara pa je bilo dovolj na vsakem koraku. Je pa res, da Ciper ni otok, kjer bi se kampiralo (niti šotorov niti kamp prikolic ali avtodomov ni bilo videti), tako da tujci tudi nimajo pretirane priložnosti, da bi nehote povzročili kakšen požar. Na otok se pač moraš pripeljati z letalom, za mlade je ponudbe v letoviških mestih dovolj, če pa že kdo gre naokrog z najetim avtomobilom, pa tudi ne bo kuril na prostem...
Limasol naju ni posebej očaral. Že preveliko mesto da bi bilo letovišče, plaža sicer peščena, vendar naju je motil pogled na pristanišče v bližini (na Cipru je ogromno peščenih plašč, ki so lepše in dosti bolj čiste).
11.9.2010
Pot na drugo stran otoka sva pričela pri stari romanski cerkvi v kraju Geriskopou, vendar je bila zaprta. Pomislila sva, da sva še prezgodnja, se šal skopat na obalo in prišla nazaj. Še vedno zaprto: pogledala sva malo boljše in prebrala, da je ob nedeljah zaprto. Seveda: danes je nedelja (ali naju lahko takšno presenečenje čaka še kje drugje?).
Pot proti Troodosu sva izbrala po malenkost drugačni trasi, vendar sva kmalu ugotovila, da je del ceste še zmeraj v delu (pa saj je bil avto že od drugega dne dovolj naprašen in naju to niti ni motilo preveč).
Presenetila naju je velikost kraja Platres, ki očitno služi kot klimatsko letovišče, saj se Ciprčani v najbolj vročih dneh tja umaknejo v hribe. Res je bila klima popolnoma drugačna kot ob obali, zares se je dalo dosti lažje dihat.
Nedaleč stran je samostan Troodotissa, kjer je bilo sicer zunaj napisano, da ni namenjen turistom, vendar sva se pridružila domačinom in si cerkev vseeno ogledala. Ta samostan je očitno poznan tudi po sadju (hruška, jabolka), saj je skoraj vsak izmed domačinov v trgovini zraven cerkve kupil nekaj sadja.
Nato je sledil skok do kraja Troodos, ki je le malo pod najvišjo goro na Cipru (Olympos - 1952m). Na vrhu najvišjega hriba je vojaški objekt in observatorij, tako da sam vrh ni bil dostopen. na enem izmed sosednjih vrhov (ki so le malenkost nižji) je tudi smučišče z dvema vlečnicama. Na tej višini je vsako leto med decembrom in februarjem dovolj snega, nameče ga celo do tri metre. Seveda vlečnici nista niti dolgi niti zahtevni, vendar: tudi za radosti na snegu poskrbijo. Troodos je bil zelo živahen, očitno Ciprčani radi pridejo na izlete v ta konec (prijetna poletna klima), to je dokazovalo tudi kar nekaj piknik prostorov, ki so bili vsi dobro zasedeni. Ko sem gledal vrteče se meso na njihovem žaru, sem kar malo bolj žalostno zagrizel v najine sendvičke... Na srečo sva spotoma kupila njihovo domače jedilno grozdje (en grozd je imel preko 2 kg), ki je poživilo prigrizek (mnjammm).
Pred spustom do Kakopetire sva naredila še manjši ovinek do Agios Nicolaos, zanimive starejše cerkvice, katere posebnost je predvsem ta, da ima dvojno streho (zaradi snega pozimi).
Sprehodila sva se nato skozi Kakopetrio, turistično prav tako oblegan kraj. Skozi kraj teče manjša reka, ki očitno tudi poleti ne ponikne, celo manjši slap je v kraju. In Ciprčani vozijo tja svoje otroke, da lahko poleti vidijo tekočo vodo...
Pot sva nadaljeval v smeri Nikozije, ki sva se ji izognila, se vmes ustavila še pri starejši cerkvici Ayios Theodoros in nato po južnem obrobju nadaljevala pot do avtoceste proti Larnaki.
V Agio Napo sva prispela proti večeru, tam sva pa res pogrešala najino "pamet" (navigacijo), saj sva imela le naslov, ne pa zemljevida, kako se do najinega hotela pride. Pa sva šla malo po mojem spominu (že pred odhodom sem si pogledal, v katerem delu kraja naj bi to bilo - bolj na severnem obrobju) in začuda kar hitro našla najin dom za naslednje štiri noči. Čeprav so bile kritike tega hotela slabše, sva bila kar prijetno presenečena. Apartma je bil velik, v drugem nadstropju, z lepim razgledom preko celega kraja.
Na poti sva spoznala še eno zanimivost. Ker sem pričakoval, da bo počasi potrebno na črpalko, sva sklenila, da se ustaviva na enem izmed bencinskih servisov (tudi hladna pijača bi nama prišla prav). Pri eni izmed oznak sva zapeljala z avtoceste, toda bencinska servisa ni bilo niti na eno niti na drugo stran... Očitno so bile table že postavljene, objekta pa še ne! V naslednjih dneh sva ugotovila, da to sploh ni tako neobičajno za Ciper!
Sprehodila sva se še skozi mestece (sploh ni tako majhno), si tokrat privoščila morski "meze" in zvečer še malo posedela na balkonu ob buteljki belega...
Ciprsko vino je zelo solidno, večinoma gre za bolj sladka vina (ženi je bilo to kar všeč), ki pa so prijetna in lepo pitna. Hladilnik v apartmaju je poskrbel, da so bila tudi prijetno ohlajena. Največ vinogradov imajo sicer v sredogorju, kjer očitno suša ni več tako huda in so razmere za pridelavo primernejše.
12.9.2011
Dan je bil namenjen Nikoziji in njeni okolici. Najprej sva se sicer skopala na bližnji plaži, nato pa se odpravila naprej. Spotoma sva se ustavila še v cerkvi Panagia Chrysospiliotissa na obrobju kraja Deftera (kakšnih 10 km južno od Nikozije), Tudi ta cerkev je skoraj v celoti izdolbena v skali. Ni pa poslikana (očitno se stare freske niso ohranile).
V Nikoziji sva pričela z muzejem, v katerem so spravljeni zakladi bizantinske umetnosti na Cipru. Precej je tudi ikon in predmetov, ki izvirajo iz severnega dela, saj je ob okupaciji Turkov precej ljudi s svojim celotnim premoženjem prebegnilo na južni del otoka. Med to premoženje so dodali še ikone in "svete podobe" iz njihovih cerkva. Da je bilo to modro početje, je pokazala tudi praksa, kakršno so izvajali turški zavojevalci. Marsikatera cerkev na severnem delu je v celoti izropana, na črnem trgu v Evropi so se znašle tudi stenske freske (odstranjene v kompletu s podložnim ometom). Precejšen del tega bogastva je zasegla nemška policija, nekaj umetnin je bilo celo vrnjeno na Ciper, precej pa jih še vedno ostaja v Münchnu, ker Ciper ne razpolaga s slikovnim oz. fotografskim gradivom, na osnovi katerega bi dokazovali, da je izvor teh umetnin prav Ciper. Opustošene cerkve na severnem Cipru pa kažejo na to, da je izvor verjetno prav tam.
Zraven muzeja je tudi stara katedrala, posvečena sv. Janezu (zelo majhna cerkev, glede na to, da ima naziv katedrala), lepo poslikana in okrašena z ikonami. Zraven je tudi nadškofovska rezidenca, ki pa je bila zaprta.
Pot naju je zapeljala še do meje, s posebno dovolilnico sva lahko peš stopila tudi na severni (turški) del Cipra, kjer sva si ogledala njihovo mošejo in eno izmed starih gostišč (Sedirhan). Nekako nama ta del ni bil preveč simpatičen, zato sva kmalu šla zopet nazaj. Peš prehod je bil dosti preprostejši kot če bi poskušala prečkati mejo z avtom.
Prehod meje z najetim avtomobilom predstavlja posebno zgodbo. Zavarovanje avtomobila, ki ga sklenemo na južnem delu, namreč na severnem delu ne velja. Določene "rent a car" agencije celo v pogojih zapišejo, da prehod ni dovoljen. Če pa se kdo odloči, mora na meji doplačati 35 EUR za zavarovanja na severnem Cipru (vendar je to le osnovno zavarovanja, brez kaska). No midva se za to nisva odločila.
Morda bova kdaj obiskala severni Ciper okrog prvega maja, ko je pokrajina še zelena in cvetoča...
Spotoma sva si ob obvoznici ogledala še cerkev, posvečeno nadangelu Mihaelu in se nato napotila nazaj prioti Agia Napi.
Nadangel Mihael je sploh zelo pogosto upodobljen na njihovih ikonah. Seveda ima prvo mesto Marija z Jezusom, nato so apostoli in evangelisti, takoj nato pa sledijo že nadangel Mihael, sveti Jurij in sveti Janez Krstnik. Seveda so "popularni" tudi drugi svetniki, ampak vseeno mislim, da so najbolj pogosto upodobljeni prav ti, ki sem jih navedel.
13.9.2011
To je bil dan,ki sva ga izbrala za več kopanja in pohajkovanja po jugovzhodni obali. Pričela sva sicer v Agia Napi, kjer sva si ogledala še njihov samostan, nato pa naju je pot peljala proti vzhodu. Prva postojanka so bile morske votline v obali, na katere je bil lep pogled tudi skozi neke vrste naravni most oz. luknjo. Klifi so kakšnih 5 do 6 metrov nad obalo, na enem mestu je prav pripravljeno mesto za skakanje v kristalno čisto vodo. Ko sem od zgoraj gledal navzdol, sem se odločil, da raje skočim na noge. Osebno sicer najraje skačem na glavo, vendar se mi je vseeno zdelo, da je takšna višina za tako starega junca že malo preveč. Pa je tudi pri skoku na noge kar v redu pljusknilo. Še Heleno je malo držalo, da bi poskusila kaj podobnega, vendar se na koncu vseeno ni odločila za to (mora ostati vsaj eden pameten v familiji...)
Zapeljala sva se še proti skrajnemu rtu (Capo Grekko), s hribčka opravila razgledne fotke in si poiskala svoj kotiček v modri laguni. Nisva bila dolgo sama, v ta konec namreč vozijo tudi turistične ladjice, tako da se v čisti in mirni vodi turisti lahko malo okopajo. Zaliv je namreč obrnjen proti severu, valovi na morju pa zaradi jugozahodnega vetra udarjajo ob južni del otoka in tako je severni oz. vzhodni del otoka precej bolj miren. Plavanje je bilo res božansko...
Potepala sva se še naprej proti Protarasu, si ogledala tudi naravni most, votlino pod eno izmed cerkvic in malo pred neuradno mejo poiskala še en zalivček, kjer sva bila dejansko čisto sama. V takšnih zalivčkih je čofotanje v vodi še večji užitek, morda tudi zato, ker lahko ohraniš kopalke suhe...
Popoldne sva malo zamudila, da bi si v Derineyi ogledala muzej, ki je namenjen Famagusti: nekoč skoraj povsem grško mesto je danes v turških rokah, kar je ena izmed večjih bolečin ciprskih Grkov.
Mimo slanega jezera sva se zapeljala nazaj proti Agia Napi in se zvečer ustavila še na znameniti plaži "Nissi beach", ki pa naju ni preveč očarala. Sva našla na Cipru že precej lepših kotičkov, kjer sva lahko zaplaval v bolj čistem morju.
14.9.2011
Cilj je bila Larnaka. Zjutraj sva se šla skopati v "najino" modro laguno, nato pa na pot, najprej so manjše cerkvice v bližini kraja Pyla.
V Larnaki sva si ogledala cerkev sv. Lazarja (Lazar naj bi se potem, ko ga je Jezus obudil od mrtvih, preselil na Ciper in tako je v tej cerkvi tudi njegova grobnica). Na bližnji tržnici sva opravila še nekaj nakupov za najine domače, plaža naju ni nič kaj pritegnila, tako da sva šla kar naprej.
Zapeljala sva se proti Limasolu, do samostana Stavrovouni na istoimenskem hribčku (tja sva prišla ravno med opoldanskim počitkom, pa tudi sicer ne bi nič opravila: v ta samostan ženske nimajo vstopa, moški pa le primerno oblečeni - z mojimi kratkimi hlačami me ne bi spustili mimo vratarja).
Ker je bila vročina precejšnja, je bil naslednji korak pot proti morju mimo Lefkare (Helena je tam kupila manjši prt, saj je Lefkara poznana po tej zvrsti rokodelstva) in kopanje v enem izmed zalivčkov.
Nato nazaj proti Larnaki, ogledala sva si še cerkev v kraju Kiti ter mošejo ob slanem jezeru in potem že počasi proti Agia Napi. Potrebno se je bilo pripraviti za naslednji dan - povratek proti domu.
15.9.2011
Zjutraj le še na pot proti letališču, prispela sva dovolj zgodaj, da sva v miru oddala avto (ko ga prevzameš, ga dobiš s polnim tankom bencina, kar ti zaračunajo: oddati ga moraš s praznim tankom - kar pustiš bencina v njem, gre v tvojo škodo oz. njihovo korist).
Tokrat je bilo letalo točno. Po prijetnem poletu smo ob predvideni uri pristali v Bologni (leta je bilo za dobre tri ure), nato naju je čakala le še pot domov.
Stroški potovanja:
- pot v Bologno in nazaj: 100 EUR
- letalo: 190 EUR
- najem avtomobila: 140 EUR
- prenočišče Kissonerga: 100 EUR
- prenočišče Ayia napa: 130 EUR
- bencin: 100 EUR
- ostalo: 400 EUR
Skupaj: 1.160 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
