tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 20 Feb 2014 08:52 Naslov sporočila: ISTANBUL |
 |
|
VIKEND V ISTANBULU
7.2. – 10.2.2014
V pdf fprmatu:
www.mediafire.com/view/e41hkd2y62ozrfd/Istanbul_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Petek, 7.2.
Ko sva bila zadnjič v Turčiji, so naju na letališču v Istanbulu prebukirali na naslednji avion. Zaradi tistih osmih ur čakanja nama je pripadala odškodnina (250 EUR), za katero se je prav spodobilo, da jo zapraviva na kakšnem potepu. In ker si Istanbula še nisva v celoti ogledala (pa tudi všeč nama je bil), je bil slovenski kulturni praznik kot nalašč za vikend potep v tiste kraje.
V petek popoldne naju je sin odpeljal na Brnik, po carinskih formalnostih sva bila kmalu na avionu. Let je trajal slabe tri ure in ravno večerilo se je, ko smo pristajali.
Odločila sva se, da bova tokrat potovala z javnim prevozom, ki je v Istanbulu prav dobro urejen.
Kupila sva kartico (10 TL oz. 3 EUR) in nanjo naložila za 20TL limita. Z eno kartico lahko potujeta dva (se pač dvakrat štempljaš), običajna cena za eno pot je 3TL, ob uporabi kartice pa 1,95 TL. Štemplanje je potrebno že pred vstopom na postajo (pri metroju, tramvaju in ladjici), tako da stvar poteka relativno enostavno. Pri vstopu na avtobus je malo drugače, saj se vstopa mimo voznika, kjer sva se prav tako dvakrat poštempljala.
Za dostop do centra (kjer je bil najin hotel) sva najprej uporabila metro, potem pa še tramvaj. Izstopila sva v bližini starega bazarja in se odpravila navzdol proti obali. Hotela ni bilo težko najti, pa tudi svoje štiri zvezdice bi si skoraj zaslužil (no, mogoče bolj tri, ampak zares je bil soliden hotelček).
Bilo je že kar pozno, tako da naju ni kaj dosti mikalo, da bi šla raziskovat po okolici. Raje sva si privoščila kozarček vinčka ob večerji in potem skok v posteljo.
Sobota, 8.2.
Peš sva se sprehodila v center mesta in se najprej ustavila na enem izmed mnogih pokopališč v Istanbulu. Na tem pokopališču je imel osrednjo vlogo mavzolej sultana Mahmuta II. Ker sva midva videla mavzolej v Konyi, se ta seveda ni mogle niti primerjati s tistim tam doli. No, pa vseeno, saj je bilo spotoma.
Prvi pravi cilj je bila bazilika Cisterna, ki naju je prijetno presenetila. Velika podzemna zgradba, nekoč namenjena vodnemu zbiralniku, je lepo obnovljena in prav zanimivo osvetljena. Na skrajnem robu vodiči radi pokažejo tudi dva stebra, ki sta podprta z glavama od Meduze. Nobena glava ni postavljena s čelom navzgor: ena leži, druga pa je obrnjena ravno narobe. Sta pa bili obe glavi očitno pripeljani od nekje drugje in sta se v vodi zelo dobro ohranili.
Meduza je sicer starogrška pošast z obrazom čudovito lepega dekleta, njeni lasje pa so sestavljeni iz živih strupenih kač. Po legendi naj bi vsak, ki jo je zagledal, otrpnil in se spremenil v skalo. Meduza je imela sicer dve sestri (Stheno in Euryale), ki nista bili nič kaj lepši. No, najbolj znana je prav Meduza (umrljiva edina od treh sester), to pa zaradi tega, ker naj bi ji grški junak Perzej odsekal glavo in jo nosil s seboj zato, da je z njo strašil sovražnike. To naj bi bil tudi razlog, da se je Meduzina glava našla na starogrških ščitih. Seveda je pri starih Grkih vedno prisotna tudi kakšna vzporedna zgodba, ampak o tem si preberite kje drugje.
Midva sva jo mahnila proti parku (v Modri mošeji in Hagii Sophii sva bila že ob prvem obisku v Istanbulu) in se sprehodila proti bazarju dišav in začimb. Res je, da v bazarju še vedno prevladujejo začimbe in dišave, čeprav jih izpodrivajo cunje in spominki. Pa nekako ne sodijo v tisti kontekst.
Še po hribu navzgor do vrha griča, kjer stoji Sulejmanova mošeja. Razgled z griča naju je bolj očaral kot notranjost mošeje. Zato sva se po ogledu mošeje sprehodila do terase na eni izmed hiš, ki je bila preurejena v restavracijo. Sonce je bilo dovolj močno, da sva lahko posedela na prostem in si ob lepem razgledu po Zlatem rogu privoščila čaj. Saj, malo uživanja pa tudi mora biti.
Po napornem turizmu naju je že malo prijela lakota, zato sva si privoščila kebab, ki je bil zares okusen (pa tudi zelo poceni, le 2,5TL). Naslednji postanek je bil pri Beyazitovi mošeji, ki so jo prenavljali, tako da ogled ni bil možen. Tudi univerza je bila zaprta, tako sva malo več časa porabila za potep okrog starega bazarja (in po njem). Kar nekako so se neke vrečke znašle v mojih rokah in moja najboljša polovica je že razmišljala o tem, kaj še potrebujeva. Pa nisva pretiravala. Obema je ustrezalo, da sva se malo odpočila in se počasi odpravila nazaj proti hotelu. Po počitku sva proti večeru naredila krog še do Kumkapi (presenečena sva bila nad številom restavracij v bližini in bogato ponudbo rib na sami obali) in nato nazaj, pa saj je bilo za ta dan dovolj. Na poti skozi ozke uličice so naju presenetile tudi stare hiše, ki so bile v celoti lesene. Nekatere so bile sicer že v zelo slabem stanju. V sobi naju je že čakal kozarček vinčka, da sva malo zaokrožila dan.
Nedelja, 9.2.2014
Zjutraj sva se zapeljala preko Zlatega roga na področje Galate in poiskala najbližjo cerkev sv. Jurija, ki jo upravljajo avstrijski duhovniki v sklopu svoje bolnišnice. Sva predstavljala kar pomemben delež obiskovalcev. Na koncu sva ugotovila, da je bil ob nama prisoten še en Slovenec, tako smo predstavljali kar četrtino vseh udeležencev maše.
Po maši sva šla nazaj na postajo in se s tramvajem zapeljala do zadnje postaje, ki ni daleč od palače Dolombache, ki sva ji namenila današnji ogled. Že lansko leto sva bila v palači Topkapi, ki je precej starejša in temu primerno bolj špartansko opremljena. Dolombache pa je bila zgrajena po zgledih Versaillesa in Schönbrunna in temu primerno je mogočna in bogato opremljena. Ker fotografiranje v sami palači ni dovoljeno, sem skrivoma ukradel en posnetek notranjosti. Ogled je trajal dobro uro, vodič je bil prav zgovoren (vodenje je potekalo v angleškem jeziku) in je dodal tudi kakšno zgodbo, ki ni bila povezana neposredno s palačo. Pa ni bilo nič hudega, so bile prav zanimive podrobnosti. V osrednjem delu palače je dvorana, ki so jo sultani uporabljali za sprejem tujih državnikov. Dvorana meri cca 50 x 50m, v višino kupola preko 30m (premer kupole preko 25m). Na vseh straneh so bili balkoni, od katerih eden nikoli ni smel biti zaseden: seveda tisti, pod katerim je sedel sam sultan: »NIHČE NE MORE BITI NAD SULTANOM!«
V drugem delu sva šla tudi skozi prostore harema, ki so bili preurejeni tudi v sobe za obiskovalce in očitno niso več v polnosti služili svojemu prvotnemu namenu (sobane sultanovih žena oz. priležnic), saj zadnji sultani niso imeli več toliko žena kot tisti v dobrih starih časih…
Je pa v palači Dolombache umrl tudi oče nove Turčije: Gazi Mustafa Kemal Atatürk, ki je zadnja leta pred svojo smrtjo (10.11.1938) živel v tej palači. Ker je bil že zelo bolan, so bile njegove sobane temu prilagojene. Še sedaj je v predsobi njegove kopalnice njegov invalidski voziček, ki ga je na koncu uporabljal. Je pa bil pogled iz njegovih soban neposredno na Bospor, na ozki pas morja med dvema kontinentoma.
Drugi kontinent je zamikal tudi naju. Zato sva se peš odpravila do Besiktasa in se vkrcala na ladjico, ki naju je zapeljala na drugo stran. Cena vozovnice za ladjico je bila enaka kot za tramvaj ali metro. Pa na azijski strani nisva dolgo ostala, malo sva se sprehodila okrog, iskala kakšno primerno mesto za prigrizek (odločila sva se, da si bova privoščila ribji sendvič), pa ga nisva našla. Ker sva vztrajala, da bo tokratno kosilo povezano z ribjim sendvičem, sva se zapeljala nazaj na evropsko stran do Zlatega roga in od tam z avtobusom do Kumkapi, kjer sva prejšnji dan videla, da ponujajo tudi ribje sendviče. Prav prilegli so se.
S polnim trebuhom pa ne moreš hoditi naokrog, zato sva počasi zavila proti hotelu. Vreme se je malo skisalo in tako sva popoldne preživela pred TV-jem in navijala za naše olimpijce. Saj, kakšno znamenitost pa je potrebno pustiti še za naslednji obisk.
Ponedeljek, 10.2.2014
Zjutraj sva po zajtrku (še zadnjič sva uživala ob pogledu s hotelske restavracije v najvišjem nadstropju) nabavila še nekaj malenkosti in se odpravila proti letališču. Bila sva dovolj zgodnja, saj je bilo potrebno precej potrpežljivosti zaradi kontrol na letališču, Istanbul je veliko letališče in takrat, ko je promet največji, je zelo zasedeno. In ta zasedenost posredno pomeni dolge čakalne vrste pri kontroli oseb in prtljage.
Pa ni bilo nič hujšega. Ob dveh smo pristali v Ljubljani, tako da je moja boljša polovica še lahko skočila v službo pogledat, če so jo kaj pogrešali.
Tokratni stroški:
- Letalski karti, prenočišče z zajtrkom za tri noči / dve osebi: 450 EUR (se najde tudi kaj ugodnejšega)
- Javna prevozna sredstva: 10 EUR
- Vstopnine (Dolombache): 25 EUR
- Nakupi, hrana, pijača: 100 EUR
SKUPAJ: 585,00 EUR[url][/url][url][/url] |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
