tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 31 Dec 2013 10:03 Naslov sporočila: TENERIFE - potopis |
 |
|
TENERIFI – potopis (22.11. - 29.11. 2013)
Zapis v pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/f5pyxon2a59rk67/Potopis_Tenerife.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Za začetek bi se moral vrniti kakšnih dvajset let nazaj, ko je moja boljša polovica sanjarila o dopustu v toplih krajih. Takrat je bilo zelo mondeno dopustovanje na Kanarskih otokih v času Dneva republike (29. november), nekdanjega praznika SFRJ (nekaj v povezavi s tistim v Jajcu - za vse tiste, ki ste že malo mlajši). In največji od Kanarskih otokov je prav Tenerife in takrat se ji je ta otoček kazal kot sanjska destinacija. Pa ni preveč verjela, da bi kadarkoli prišla do tja…
Časi pa se spreminjajo in tako me enkrat vpraša: »A veš, da sem videla akcijo za Tenerife. A bi šla?« Seveda me je morala vprašati še vsaj enkrat, da sem pristal (to pa že ne gre, da bi kazal preveč navdušenja že pri prvem vprašanju). Naprej pa skoraj ni bilo več časa, da bi kaj pripomnil: nenadoma se je znašla v hiši rezervacija za hotel, mimogrede sem pokimal terminu za rezervacijo dopusta (potrebno je bilo organizirati še letalski prevoz) in stanovanje se je kar napolnilo z raznimi vodniki po Tenerifih (oz. Kanarskih otokih)…
Tako se je oblikoval tudi načrt (tisti klasični, ki ga bo prav gotov na sami lokaciji potrebno še spremeniti):
22.11. - 29.11. 2013
DATUM DEL OTOKA AKTIVNOSTI
22.11.2013
petek Najem avta pot z letališča (Tenerife south do Puerta de la Cruz); nastanitev v istoimenskem hotelu
23. 11. 2013
sobota Sever – okolica Puerta de la Cruz -ogled mesta
-obisk Loro parka
24. 11. 2013
nedelja Nacionalni park Orotava (obisk maše, ogled kraja)
-vzpon do prenočišča (Altavista) peš preko Montane Blance ali z gondolo)
25.11.2013 Pico del Teide Zgodaj zjutraj vzpon na vrh; s prvo gondolo navzdol
Ogled lunarne pokrajine parka; proti večeru vrnitev v hotel
26. 11. 2013 SV del otoka La Laguna: Iglesia de nostra seniora de la Concecion
Santa Cruz (ogled mesta)-Sant Andres- Taganana- Ogled skrajnega SV;
-Cruz de Carmen (lovorov gozd) (bolj slaba pot v smeri La Laguna, zavijeva mimo Tegueste do:
-Casa de la Carta (etnografski muzej, odprt od 15h-18h)
Vrnitev v hotel
27.11. 2013 La Gomera Pot do Los Cristianos
S trajektom na otok; tam z avtobusom naokrog ali z avtom
28.11.2013 SZ otoka Icod de los vinos (zmajevo drevo), Garachio
Castilio de san Miguel
-punta del Teno
- Mosca (iz Mosce do morja je sicer treking pot (navzdol 2,5 ure in nazaj gor 4 ure), ampak bi morala izpustiti La Gomero – bova videla, kako bo z vremenom) – lahko do Los gigantes z ladjico in s taxijem nazaj do Mosce ali z do Puerto de Santiago in z avtobusom nazaj (vožnja najmanj 2,5 ure)
29.11.2013 JZ del otoka Iz hotela proti severu po avtocesti; ustaviva se v romarskem svetišču Basilica de Nuestra Segnora de Candelaria, Guimar, okolica Los Cristianosa
No, tokrat sva si privoščila luksuz: najin hotel je ponujal AI (all inclusive) ponudbo. Pa če se že na načrt pogleda, se lepo vidi, da ta AI za naju ni bil preveč izkoriščen. Še prespati nisva nameravala vse noči tam!
No, dan odhoda se je bližal, tako da je bilo potrebno malo pogledati tudi vremensko napoved. Bila je približno takšna kot nama jo je obetal moj sodelavec, ki se je že večkrat potepal po tistih koncih: južni del otoka jasno in sončno vreme, na planoti okrog Pico Teide jasno in sončno vreme, na severnem delu otoka spremenljivo vreme, celo z možnostjo občasnih padavin. Puerto dela Cruz (kjer se je nahajal najin hotel) sodi bolj v severno polovico otoka, torej so bila pričakovanja (vsaj kar se vremena tiče) precej skromna. Sva takoj sklenila, da bova najine načrte prilagajala tudi aktualnemu vremenskemu stanju na otoku.
Petek, 22.11.2013
Zjutraj sva šla še v službo, okrog devetih pa sva se že podala na pot. Let sva imela iz Bologne, do tja je potrebno računati še dobre tri ure vožnje iz Ljubljane. Bologna nama je precej všeč zaradi parkiranja. Kakšen kilometer in pol od letališča sva našla parkirišče ob parku, ki je zastonj. Torej takoj prihraniva skoraj 50 EUR (kolikor bi naju za teden dni stalo parkirišče na letališču). Sprehod slabe pol urce pa tako ali tako dobro dene. Nikoli nisva pretirano obtežena (Ryanair ima omejitev osebne prtljage na 10 kg), tako da takšen sprehod ne predstavlja posebnega problema.
Mene je sicer malo skrbelo, kaj bi bilo, če bi se nad Padsko nižino spustila megla. Takrat je vožnja po tistem koncu izredno naporna (in tudi nevarna, saj zna biti vidljivost zares minimalna), časovno pa precej daljša. No, tokrat sva imela srečo: bil je lep jesenski dan, na nebu koprenasta oblačnost, skozi katero se je prebijalo sonce.
Let je trajal dobre štiri ure (se kar vleče…), toda pristali smo po voznem redu. Na parkirišču sva poiskala nadstrešek, pod katerim je uradovala rent-a-car agencija (niso imeli svojega štanta na letališču, ampak cenejšo izvedbo, ki nama je omogočila zares poceni najem). Malo sva počakala, da so naju popisali in od nekod pripeljali miniaturni avto (Hyundai I10), ki sva ga vnaprej rezervirala ter se zapodila po avtocesti proti severnemu delu otoka.
Tri četrtine otoka je že obkroženega z avtocesto, le na severozahodnem delu avtoceste še ni (je pa v delu in verjetno bo čez kakšnih pet do deset let celoten otok obkrožen z moderno avtocestno povezavo).
Sicer Tenerifi ne sodijo med zares velike otoke. Površina otoka je dobrih 2.000 km2 (za ilustracijo: Slovenija cca 10-krat več) in imajo cca 910.000 prebivalcev. Vsi Kanarski otoki sodijo upravno pod Španijo, vendar imajo precej veliko avtonomijo (tudi na carinskem in davčnem področju, zaradi tega so cene na Kanarskih otokih precej nižje kot v celinski Španiji).
Zato verjetno ne preseneča, da sva bila že po dobri uri na poti pred najinim hotelom, čeprav sva morala prevoziti kar polovico otoka. Parkirala sva v palmoredu (podobno kot drevored, le da so bile namesto dreves palme). Čakala naju je večerja, seveda sva si privoščila tudi buteljko domačega vina (kar je pač bilo vključeno v AI). Po večerji sva še malo posedela pri baru, kjer je »one man band« poskrbel za malo glasbe. Prilagojena je bila večinski klienteli v hotelu: 70-letnemu nemškemu turistu. Ja, počutila sva se kar mladostno…
Sobota, 23.11.2013
Zjutraj se je vreme v Puerto dela Cruzu malce kisalo (mešanica sonca in oblačnosti, iz katere je hitro prineslo malo dežja). Že prvi dan sva doživela tipično vremensko značilnost Tenerifov: severni del otoka je pogosto bolj moker, saj je izpostavljen hladnejšim atlantskim vetrovom, ki s sabo prinašajo deževne oblake. Tako je severni del otoka znatno bolj zelen, saj na njem pade več kot tričetrt padavin glede na celotno površino otoka.
Sicer je vreme na Tenerifih zelo »enolično«. Na severnem delu: pozimi od 18 do 24 stopinj, poleti od 25 do 30 stopinj (na južnem delu otoka kakšna stopinja do dve več).
Za glavno mesto Santa Cruz de Tenerife
J F M A M J J A S O N D
34
20
15
36
21
14
29
22
14
14
23
15
4
24
17
1
25
20
0
27
22
1
28
21
6
28
21
18
25
21
27
24
17
44
22
15
skupno padavin v mm
povprečne dnevne/močne temperature v °C
vir: Valores Climatológicos Normales
Midva sva zato načrt malo prilagodila. Pot naju je popeljala mimo Orotave proti planoti pod Pico del Teide. Malce sva si želela ogledati, kako bova naslednjega dne prišla do koče, kjer bova prespala pred jutranjim vzponom na vrh. No, najina odločitev, da uporabiva gondolo, se sploh ni pokazala napačna. Med spodnjim postajališčem gondole in peš izhodiščem s planote do koče je več kot dva kilometra razdalje (po dokaj prometni cesti…- malce neprijetno).
Sva si pa privoščila dvourni sprehod po planoti (planota je kar na gosto prepredena s pohodnimi potmi) in tako dobila prvi vtis o višinskem delu otoka.
Pot naju je nato vodila proti južnemu delu. Želela sva preveriti, kakšen bi bil najugodnejši prevoz na sosednji otok (La Gomera). Glavno izhodišče za trajektni prevoz je pristanišče v kraju Los Cristianos. Spustila sva se s planote in kmalu opazila, da se peljeva proti južnemu delu otoka. Ko sva se vzpenjala proti planoti, je bilo okoli naju vse zeleno, sedaj pa se je okoli naju pojavilo bolj pustinjsko področje (prevladovali so kaktusi in posušene trave). Ob morju je bilo zopet bolj zeleno (očitno zalivajo). Je pa Los Cristianos eno bolj turističnih mest. Plaža se nadaljuje v zahodni smeri proti Playa de las Americas, kjer so avenije z najbolj mondenimi hoteli na Tenerifih. Kdor želi na Tenerife samo zaradi tega, da bo poležaval in užival na soncu, je to pravi kotiček zanj.
No, tudi midva sva se vrgla v morje. Temperatura zraka je bila cca 25 stopinj, temperatura morja okrog 22. Povsem sprejemljivo. Pa tudi sonce ima na tej zemeljski širini (cca 28 stopinj: podobno kot Florida v ZDA ali Sinaj v Egiptu) v tem času kar precejšnjo moč. Če bi samo poležavala na soncu, bi prav gotovo potrebovala tudi kremo za sončenje (sicer se je valjala nekje med najino prtljago, pa je takrat nisva imela s seboj).
V pristanišču nisva naletela na ugodne informacije. Pot na La Gomero (ki sva jo videla v daljavi) in nazaj je kar draga, tako da je bila odločitev o tem ali bova to možnost izkoristila, prestavljena na kakšen naslednji dan.
Sva se pa nazaj zapeljala po drugi poti, bolj zahodno, preko Santiaga del Teide (avtocesto še gradijo), tako da sva Pico del Teide praktično obkrožila. Že v mraku sva se peljala skozi kraj Icod, ki je poznan po najstarejšem drevesu na otoku (zmajevo drevo naj bi bilo staro preko tisoč let).
Že v temi sva prispela do hotela. Večerja naju je že čakala (kosilo pa sva spustila – toliko o najinem koriščenju AI).
S hrano sva bila kar zadovoljna. Zraven bogatega nabora solate (meni je bil zelo všeč paradižnik, ki je bil svež, nabran tisti dan ali kakšen dan prej: na Tenerifih je precej kmetij, kjer ga gojijo) je bilo na voljo šest glavnih jedi (od tega tri z ribami oz. morskimi sadeži), pa tudi sladkarij ni bilo tako malo (mi niso bile preveč všeč, ampak jaz nisem ravno kakšen sladkosned), vedno pa je bilo priloženo tudi sadje (najbolj so mi šle v slast njihove banane, ki jih gojijo na domačih plantažah).
Po večerji (tokrat sva si privoščila rose) sva še malo posedela v baru, ampak sveži zrak je naredil svoje: kar kmalu sva ugotovila, da je najino mesto v postelji…
Nedelja, 24.11.2013
Ker je bila napoved kar solidna, sva sklenila, da se odpraviva proti SV delu. Najin cilj je bil kraj la Laguna. Ni bilo daleč. Toda vreme se je pričelo kisati in sonček so zamenjale meglice, ki jih je prinesel hladen veter. Parkirala sva v bližini centra (no, nekaj problemov sva imela že s tem, da sva našla, kje bi center sploh bil) in se najprej sprehodila do najstarejše cerkve (Iglesia de nostra seniora de la Concecion) v kraju in ene najstarejših cerkva na otoku. Prišla sva ravno prav, da sva lahko bila tudi pri maši. Sicer imava s španščino precej problemov, tako da pri pridigi prav gotovo nisva bila najbolj pozorna poslušalca. Ko sva stopila iz cerkve, naju je pričakalo pršenje. Na trgu pred cerkvijo so imeli bolšji sejem, vendar so bili očitno na spremenljivo vreme kar pripravljeni: vsi so imeli kakšen polivinil, s katerim so pokrili svojo ponudbo. Pa saj ni trajalo dolgo: čez pet minut se je skozi meglico zopet pojavilo sonce.
Najin drugi postanek je bil v palači Leclaro, kjer se nahaja Zgodovinski muzej Tenerifov. Muzejska zbirka ni slaba, vendar sva bila razočarana. Zgodovina Tenerifov se je v tem muzeju pričela namreč s špansko kolonizacijo otočja…
O prvotnih prebivalcih tega otoka (Guančih) pa ni bilo ne duha ne sluha…
Malo sva se še sprehodila po mestu in zavila nazaj proti najini matični lokaciji.
Prišla sva ravno prav za kosilo. Sva vsaj malo izboljšala izkoristek najinega AI.
Popoldne sva se odpravila proti Loro parku, ki je bil le nekaj kilometrov stran.
Gre za živalski vrt, ki je zelo dobro urejen in ponuja tudi precej predstav »v živo«: najbolj znana je predstava s kiti (orke), ogledate pa sil lahko še predstave z delfini, morskimi levi in papagaji. Loro park ima namreč verjetno največjo zbirko različnih papig s celega sveta. Nama so bile všeč predvsem orke (tega ne vidiš vsak dan), zelo prisrčni pa so bili tudi morski levi. Predstava z delfini je bila sicer lepa, vendar se ne more primerjati s tisto v Valencii.
Ampak nekaj ur je bilo hitro okoli… Proti večeru sva se sprehodila še do obale in starega mestnega jedra, saj je bilo potrebno malo pofirbcati, kaj se bo znašlo med prtljago domov. Najin klasični pristop je bil doslej kar uspešen. Zaradi omejitve prtljage vzameva s seboj obleko in obutev (ponošeno, mogoče malo raztrgano), ki jo pustiva kar tam. Tako dobiva potreben prostor, ki ga zapolniva s kakšnimi spominki in darilci. Tudi tokrat ni bilo nič drugače.
Ponedeljek, 25.11.2013
Ker naju je popoldne čakala pot proti koči pod Tico del Teide, sva dopoldne naredila krog po zahodnem delu. Žal naju je spremljalo precej spremenljivo vreme, tako da sva bila prikrajšana za najlepše razglede. Tudi najbolj skrajnega zahodnega rta (Punta del Teno) nisva mogla obiskati, saj je bil del poti zaprt. Cesta vodi pod strmimi skalami, ki se v slabem vremenu rade krušijo, zato takrat cesto preprosto zaprejo. Tako sva iz Buenaviste (velja za enega hladnejših krajev na obali) pot nadaljevala preko hribov do Masce in naprej v Santiago del Teide. Spotoma sva tudi malo dodelala načrt, kako bi se sprehodila po soteski Masca do obale. Ker sva bila še relativno zgodnja, sva se zapeljala še do Los Gigantes (do tja naj bi se pripeljala z ladjico od Masce). Saj, malo počitka na toplem soncu je prav dobro delo.
Nato naju je čakal vzpon proti planoti. Izbrala sva zahodni dostop, ki pelje tudi čez področje, ki ga je najbolj prizadel zadnji izbruh vulkana pred dobrimi 200 leti. Zelo divja pokrajina, predvsem tam, kje je lava ubirala svojo pot proti dolini. Nekateri kraji ob obali so imeli precej sreče, da jih lava ni prekrila.
Avto sva parkirala pri spodnji postaji gondole in se odpravila proti vrhu. Gondola pripelje precej visoko (cca 3.500 metrov nad morjem), od tam je še kakšnih 300 metrov do vrha. Dostop do vrha vulkana je omejen. Imeti moraš dovolilnico (rezervacija možna le preko spleta: midva sva zamudila, ker bi morala rezervirati že kakšne tri tedne pred odhodom, potem je dovolilnic zmanjkalo), ki jo pokažeš varnostniku pred vstopom na področje samega vrha. Sprehodi naokrog so dovoljeni brez dovolilnice, zato sva si midva popoldne pogledala še Pico Viejo (kjer je bil zadnji izbruh dobrih 200 let nazaj) in se sprehodila do razgledišča na vzhodni strani (Mirador de La Fortaleza). Poklepetala sva tudi z varnostnikom, ki se je tam malce dolgočasil in razložil nama je, da prehod na vrh ni dovoljen. No, ko sva še malce povprašala, je dodal, da to velja le takrat, ko je on tam. Če ga ni, dostopa seveda ne more preprečiti. To je pa tudi razlog, da sva se midva odločila za spanje v koči (Altavista), saj se lahko nato zgodaj zjutraj povzpneš na vrh brez dovolilnice.
Do koče se je treba spustiti kakšnih 300 metrov (nekje na višini 3.250 metrov nad morjem). Prišla sva še pred oskrbnikom, malce pomalicala in bila med prvimi, ki so se prijavili, ko je oskrbnik koče prišel. Ne gre za planinsko kočo, kakršne poznamo pri nas. Gre za zavetišče, ki ima sicer kuhinjo, vendar je ta namenjena vsakemu obiskovalcu, nima pa oskrbnika. No, midva nisva bila pripravljena na to, tako da tega luksuza nisva mogla izkoristiti. Zelo koristna bi bila kakšna juhca iz vrečke ali vsaj čaj, da bi se malo pogrela. Iz avtomata s toplimi pijačami je namreč pritekla neka brozga, ki bi jo težko imenovali čaj ali kava. Edino topla čokolada je bila malo podoba tistemu, kar sva si predstavljala.
Vsaj v sobi (spali smo na pogradih) ni bilo hladno. Greli so z električnimi radiatorji, očitno je nekje zunaj stal agregat, ki je napajal porabnike v koči.
Ob sončnem zahodu sva lahko občudovala zanimiv pojav. Teide je gora v obliki piramide, zato ob vzhodu in zahodu meče ostro senco, ki pokrije oblake in meglo v nižinah. Na prvi pogled zgleda skoraj tako kot da je v daljavi še en vrh…
Torek, 26.12.2013
Uro sva nastavila na peto uro zjutraj. Pa niti ni bilo potrebe. Tudi vsi ostali obiskovalci so se vstali ob podobni uri. Vsi smo imeli podoben cilj: sončni vzhod pričakati na vrhu gore. Kar temačno je bilo, ko sva se odpravila na pot. So naglavne svetilke kar prav prišle. Na nebu je sicer sijala obilica zvezd, vendar kaj dosti svetlobe niso dajale od sebe. Bila sva med bolj zgodnjimi, tako da sva si na vrhu lahko izborila dobro pozicijo.
Ko se je pričela igra narave, sva lahko najprej občudovala pojav prve jutranje zarje na obrobju. Svetloba je naraščala in kmalu je izza oblakov pokukalo tudi sonce, ki se je počasi dvigalo nad obzorjem. Tako smo tokrat na zahodno stran lahko občudovali enak pojav kot prejšnji večer: mogočno senco gore, ki je slikala svojo obliko na oblakih…
Na vrhu je ponekod prav lepo zadišalo (oz. zasmrdelo po žveplu). Iz nekaterih razpok se je valila vodna para (roke na tistem mestu ni bilo mogoče držati, tako da je bila temperatura preko 60 stopinj). Kakšnega posebnega mraza ni bilo, tam okoli nule, čeprav smo bili na precejšni višini (3.718m).
Po sončnem vzhodu smo se počasi spustili proti gondoli. Saj se nam ni nikamor mudilo. Prva gondola pelje šele ob devetih, sončni vzhod pa smo doživeli med sedmo in pol osmo uro.
Je pa kar prijalo, ko sva spodaj ponovno sedla v avto. Tokrat sva se zapeljala še proti vzhodu, kjer je lociranih večina observatorijev. Na planoti je namreč izredno veliko število dni brez oblakov, v bližini ni nobenega izrazitega svetlobnega onesnaževanja, zato je to zares dobra lokacija za opazovanje zvezd.
Preden sva se odpravila proti dolini, sva se na simbolni ravni že poslovila od vrha. Spotoma naju je na enem izmed ovinkov pričakal tudi lep pogled na mesto Puerto de la Cruz, v katerem sva bivala. Celo najin hotel se je kar dobro videl.
Navzdol sva se spuščala po cesti, ki pri La Laguni doseže avtocesto. Čeprav se je tokrat »najina« stran otoka kopala v soncu, je preko grebena kmalu privršala megla in cesta je bila kmalu zavita v meglo in dež. Je pa ta del precej gozdnat (večinoma borovci), tako da sva razmišljala tudi o tem, da mora biti narava tukaj radodarna tudi z gobami (bi jih bilo kar zanimivo nabirati konec novembra). Pa je skoraj ves čas rahlo pršelo in naju ni prepričalo, da bi zapustila suho notranjost avtomobila. Že pred La laguno sva v kraju Esperanza zavila nazaj proti hotelu in se po lokalni cesti zapeljala nazaj na avtocesto. V hotel sva prišla ravno pravi čas, da sva ujela kosilo.
Pred večerjo sva si vzela še malo časa za sprehod po mestu, spotoma sva opravila še kakšen nakup in najina prtljaga se je tako ponovno bolj debelila.
Sreda, 27.12.2013
Čakala naju je Masca. Že prejšnje dni sva se ukvarjala z logistiko, kako najbolj optimalno izkoristiti javni prevoz, če želiva narediti krožno pot:
- Iz Masce navzdol po soteski do morske obale peš
- Iz obale pod Masco do Los Gigantes z ladjico
- Iz Los Gigantes nazaj do Masce z avtobusom (ali taksijem)
Najboljša varianta se nama je pokazala, da uloviva avtobus ob 10:15 iz Santiaga del Teide do Masce, potem lahko spodaj na obali loviva ladjico že ob enih (naslednja ob treh) in avtobus iz Los Gigantes v Santiago ob petih popoldne.
Vstala sva zgodaj, tako da sva bila na zajtrku že ob 7:30. Po zajtrku sva hitro pripravila opremo in z avtom izbrala pot ob obali (ki sva jo prevozila že v ponedeljek, vendar je bila takrat vidljivost zelo slaba). Tokrat sva imela srečo, vidljivost je bila dobra in tudi razgledi so bili temu primerni. Se je ta odločitev res obrestovala. Ko sva se peljala skozi Masco, sva že videla prve pohodnike, ki so se odpravljali na pot. Midva sva se zapeljala še v Santiago, kjer sva pustila avto in počakala na avtobus. Ker na tej relaciji zaradi ovinkaste in ozke ceste pelje zelo majhen bus (le 26 potnikov), sva imela kar nekaj problemov, da sva se zrinila nanj. Zunaj je ostalo nekaj potnikov, ki so že imeli karte (v kombinaciji s prevozom iz Los Gigantes) in jih je malo pozneje za nami pripeljal taksi. Njim taksija ni bilo potrebno posebej plačati, midva pa bi ga morala, če bi ostala pred vrati avtobusa. No, tokrat se je moja boljša polovica bolj odločno prerivala: je boljše ocenila situacijo kot jaz.
V Masci sva se hitro podala na pot. Spotoma sva kupila še karto za ladjico (jo prodajajo že v lokalih v Masci) in se pričela spuščati po soteski.
Soteska je zares slikovita, pot sicer ni označena, je pa dovolj dobro shojena, tako da ji lahko ves čas dobro slediš. Le tu pa tam se najde kakšno mesto, ki te zvabi v napačno stran, vendar se s tem ne izgubi dosti časa. Dejansko sva bila na obali že pred eno uro popoldne.
Ladjica je že čakala. Precej majhna ladjica in agentka na obali je povedala, da se ne moremo vsi vkrcati. Čakala je še na dva gosta, ki sta imela rezervacijo za ob enih in v kolikor teh dve ne bi bilo, bi lahko tudi midva dobila prostor na tej ladjici. Drugače bi naju čakalo pohajkovanje po obali za naslednji dve uri (kopati se ni dalo, ker so bili valovi previsoki). Imela sva srečo in sva se lahko vkrcala na barko. To je bilo precej adrenalinsko početje: vsakokrat, ko se je barka približala pomolu, se je lahko vkrcal le en potnik (včasih tudi dva), potem je morala barka ponovno malo nazaj in ponoviti vajo. Valovi so bili preprosto premočni, da bi se lahko ustavila ob pomolu.
Velikost valov smo začutili v polni moči šele tedaj, ko smo se oddaljevali od obale. Pri valovih je tako, da niso vsi enako visoki. No, tokrat je tam tisti vsaki sedmi (ali 14-ti ali 21-ti) bil zares velik. Mislim, da smo občasno padli v takšno luknjo, da so bili valovi naokrog višji od polovice barke. Kadar so bili valovi dejansko največji, je krmar povsem ustavil motor in barko brez potiska motorjev prepeljal preko najvišjih valov. Šele, ko smo se obrnili nazaj proti pristanišču v Los Gigantes, smo valove sekali pod drugačnim kotom in se njihova moč ni več tako zelo poznala.
V Los Gigantes sva najprej stopila do postaje in preverila, kdaj gre najin bus (saj sva vedela, da šele ob petih, ampak mogoče pa vseeno gre še kateri prej…). Ko sva ugotovila že prej znano, sva imela dovolj časa, da sva si privoščila kakšno pivo (oz moja boljša polovica je prisegala na »cider«), malo sva se šla skopati na plažo iz črne vulkanske mivke (zaščitena z valobrani) in se še malo posončila, potem pa ponovno nazaj proti postaji. Bus je bil kar točen (oz. hkrati sta pripeljala kar dva, ki sta šla v najino smer). V Santiagu sva se premestila v najin avto in se odpeljala nazaj proti hotelu.
Ja, najin AI tudi tega dne ni bil ne vem kako izkoriščen.
Četrtek, 28.11.2013
Ne glede na vreme nama je ta dan ostal za raziskovanje najbolj severovzhodni del otoka. Gre tudi za najstarejši del otoka z najstarejšimi hribi, imenovanimi Anaga. Zapeljala sva se skozi glavno mesto Santa Cruz po obalni cesti v San Andres, kjer je najlepša (oz. največja) plaža na tem delu otoka. Vreme je bilo sicer precej spremenljivo, vendar je kar zdržalo. Podobno je bilo tudi na poti preko hribov na drugo stran v Taganano, do katere sva se pripeljala po zelo slikoviti cesti.
Spodaj ob obali so se deskarji pripravljali za svoje vragolije, vendar je tako pihalo, da naju ni preveč mikalo, da bi jih občudovala med njihovim početjem. Zopet sva se zapeljala na vrh hriba in po grebenu naprej proti skrajnemu severovzhodu, vse do kraja Chamonga, ki velja za najbolj skrajno vas na tem delu otoka.
Razmišljala sva tudi o tem, da bi se sprehodila še po pešpoti do svetilnika na skrajnem SV delu, vendar so naju grozeči oblaki prepričali, da to morda ne bi bila najboljša poteza. In res, komaj sva zopet sedla v avto, se je iz megle ponovno vsul pršeči dež. In s presledki (kakšnih sto metrov ceste skoraj suhe, potem skoraj manjši naliv, pa malo pršenja….) dežja in sonca sva se peljala po celotnem grebenu nazaj skoraj do La Lagune, kjer sva čez Tegueste in Tejina ponovno zavila ob obalo. V Bajamarju bi se morda lahko celo skopala (neposredno ob morju so bazeni, ki jih morje napaja s svežo morsko vodo), vendar je bilo premalo sonca, da bi naju premamili. Tako sva počasi ob obali križarila proti najinemu hotelu. Je pač bil malce bolj lenoben dan.
Na grebenski poti me je že malo zaskrbelo, kako bo kaj z bencinom. Potem, ko so oznake pri rezervoarju dosegle polovico, so potem zelo hitro padale proti nuli. Na srečo sva v Tejini našla črpalko, ravno ko se nama je posvetila lučka. Bencin na Kanarskih otokih je za naše razmere zelo poceni. Tankala sva ga tudi pod 1 EUR/liter (ali pa malenkost čez), torej je kar četrtino cenejši kot pri nas. Ta njihova velika avtonomija ima očitno tudi kakšne prednosti. Tudi cene tehničnega blaga so se nama zdele zelo ugodne. Sam sem celo osupnil, ko sem videl ceno kompaktnega Nikkonovega aparaat (pol leta nazaj je bil v ožjem izboru, ko sem kupoval svojega Olympusa), ki je bila polovico nižja od tiste, ki sem jo sam našel pri naših spletnih trgovcih pol leta nazaj!
V popoldanskem času sva si vzela čas še za ogled Orotave, ki leži na pobočju malo nad Puerto de la Cruz. Nad mestom sva bila prav prijetno presenečena. Ogledala sva si eno izmed njihovih najbolj znanih palač (hiša z balkoni), v katerih je urejena manjša muzejska zbirka in trgovinica. Prav prisrčno. In to tako zelo, da se je moja boljša polovica skoraj zaljubila v enega izmed ročno izvezenih prtov…
Razgled s parka je bil čaroben. Kar globoko pod nami je bil Puerto de la Cruz z obalo in morjem. Nekje v daljavi sva bolj slutila kot videla La Palmo.
No, sva si pa še zvečer malce privoščila, saj je bil to najin zadnji večer na Tenerifih.
Petek, 29.11.2013
Zjutraj se nama ni pretirano mudilo, vendar sva kar kmalu zapustila hotel in se počasi odpravila proti letališču.
Za kratek čas sva se ustavila v glavnem mestu in se sprehodila okoli njihove opere, najin prvi resni načrtovani postanek je bil v kraju Candelaria, kjer stoji največja romarska cerkev na otoku. Imela sva srečo, saj sva se lahko pridružila skupini šolarjev, ki so lahko šli tudi okrog oltarja (kjer je običajno zaprto za obiskovalce). Cerkev je zares velika in dokaj lepa, mene osebno pa je najbolj zanimal trg pred cerkvijo. Na obrobju trga so bili namreč kipi nekdanjih plemenskih poglavarjev staroselcev (Guančev).
Tenerifi so bili namreč poseljeni verjetno že v času starih civilizacij, prebivalci pa so bili po izvoru iz zahodnega dela afriške celine (današnji Maroko). To ni niti tako presenetljivo, saj se ob zelo dobri vidljivosti že z afriške celine vidita najbližja otoka (Lanzarote in Fuertaventura), z njiju pa sega pogled tudi proti zahodu do Gran Canarie, kjer je relativno blizu Tenerife. Naprej sta proti jugu še dva manjša otoka La Gomera in Hiero, proti zahodu pa še La Palma, zadnji otok pred ameriško celino…
Od staroselcev je sicer ostalo bore malo. Kolonizatorji (Španci) so temeljito opravili svoje delo. Plemenski poglavarji na Tenerifih so sicer sprejeli krščansko vero, vendar to v celoti ni zajezilo prisilne asimilacije. Najbolj kruto so se kolonizatorji znesli nad prebivalci La Gomere. Ko so se le-ti uprli španski nadvladi in ubili španskega upravitelja, je iz Gran Canarie prišel z vojsko tamkajšnji španski upravitelj, ki je v krvi zatrl upor. Dal je pobiti vse moške, ki so bili starejši od 15 let, ženske pa je dal v«plen« svojim vojakom… Ukazal je pobiti tudi vse odrasle moške prebivalce La Gomere, ki so se naselili na drugih otokih, čeprav niso sodelovali pri uporu… Ja, naši »ljubi« komunisti so po II. Svetovni vojni počeli le tisto, kar so v preteklosti dobro znali početi tudi drugi!!!
Po izročilu naj bi se v Candelarii za kratko ustavil celo Krištof Kolumb, ko je potoval proti zahodu. Njegov zadnji postanek na otočju je bil sicer na La Gomeri, kjer je obnovil zaloge, preden je odplul na odprti ocean.
Naslednji postanek so bile piramide v Güimarju, kjer je tudi muzej, ki ga je uredil Thor Heyerdahl, znani norveški pustolovec, ki je zadnja leta preživel prav na tem otoku. V muzeju so povezane značilnosti, ki jih je opažal pri gradnji stopničastih piramid: od Egipta, preko Tenerifov do Peruja in Mehike. S svojim čolnom, narejenim na osnovi materialov in tehnologije, ki so jo poznali v stari dobi, je preplul Atlantik in se preko Pacifika spustil celo do Polinezije (Kon tiki). Na ta način je poskušal tudi v praksi pokazati, da je bilo to možno storiti že takrat, nekaj tisoč let pred nami. Njegova opažanja in ugotovitve so res zanimive, njihovo znanstveno veljavo pa seveda prepuščam vsem, ki se na to bolj spoznajo. Mene je prepričal, da je bilo potovanje med celinami tudi takrat že možno!
No, le še kratka pot do letališča, kjer sva oddala avto (v tednu dni se nama je zavrtelo skoraj 800 km) in kmalu smo bili v zraku. V Bologni smo bili malo pred polnočjo, sprehodila sva se do najinega avtomobila in se zapeljala v predmestje v bližino sejma,kjer naju je že čakal hotel, ki sva ga rezervirala že pred najinim odhodom na pot. Priznam, da bi ob tako pozni uri težko vozil do doma!
Stroški:
- Hotel Puerto de la Cruz (AI): 480 EUR
- Letalski prevoz: 360 EUR
- Pot v Bologno in nazaj: 100 EUR
- Najem avtomobila in poraba bencina na Tenerifih: 150 EUR
- Pico del Teide (s prenočiščem): 85 EUR
- Vstopnine : 100 EUR
SKUPAJ: 1.275,00 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
