tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 25 Sep 2013 12:54 Naslov sporočila: POTOPIS TURČIJA (zahodni del) |
 |
|
POTOPIS TURČIJA
Zapis v pdf-ju:
www.mediafire.com/view/270o43e01x235c3/Potopis_Turcija.pdf
Še zemljevid poti:
www.mediafire.com/download/0o5c0eoh6n2t7m7/Turcija_prevozena_pot.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Tokratno potovanje se je zasnovalo že v mesecu februarju. Adria Airways namreč v mesecu februarju ponuja ugodnejše cene poletov za določene lokacije. Ker je bil ponujen tudi polet do Istanbula, je bilo le potrebno pogledati, kdaj bi bil najprimernejši čas. Ker se je našla ugodna varianta tudi v mesecu septembru (takrat, ko praznujeva obletnico poroke), se je termin v prvi polovici septembra ponudil kar sam od sebe.
Čeprav je bilo do odhoda še precej časa, sva se kar kmalu pričela pripravljati na Malo Azijo. Za ogrodje sva izbrala Romanje po Pavlovih poteh (apostol Pavel je bil namreč doma iz Male Azije, pa tudi precejšen del njegovega delovanja je bil vezan na to deželo), ki sva ga seveda začinila s povsem turističnimi destinacijami. Zaradi prostranosti dežele sva se malo bala ali ni načrt preveč smelo postavljen, saj so bile dnevne kilometrine kar precej obilne.
No, pa poglejmo najin načrt:
Datum Aktivnost
7.9.2013 Polet zvečer z Brnika
8.9.2013 - zjutraj prevzameva avto
- ogled Istanbula
- zvečer pot proti Ankari do Izmita (100km)
Istanbul: Hagia Sofia, Palača Topkapi, Hora cerkev za obzidjem, Palača Dolmabache (pon. zaprto, samo 1500 ogledov na dan)
9.9.2013 - nadaljujeva pot proti Ankari
- ogled Ankare (cca 320km)
- slano jezero Tüz gölü
- pot v Aksaray (cca 150km)
(če bo čas, zvečer ogled doline Ihlara, saj je samostan Selime le dober kilometer stran od prenočišča – se peljeva mimo)
10.9.2013 Pot proti Nevsehiru in nato nazaj proti Konyi
- dolina Ihlara
- podzemno mesto Kaymakli
- stožčasti griči s samostani v Görema
- Dolina Selime (krščanske cerkvice)
- utrdba karavansaraja Sultanhany
- jezero v kotanji Obruk (malo severno s poti pri Kizörenu)
- prihod v Konyo (Ikonij) (cca 300km)
11.9.2013 - Nasreddin Hodža (Aksehir)
- Antiohija Pizidijska (Yalvac) -180km, 3 ure
- park v kraju Dinar-Sucikan
- Yazili kanjon (Candir), cca 120km, 2.5 uri
- Antalya 120km, 2 uri (na poti postanek ob umetnem jezeru Karacaoren ali pri slapovih v jezero Kursulnu ali izliv reke Düden v morje – preko slapu)
-Perga (arheološki ostanki mesta) v bližini Antalya
-Myra, Andriake
-zvečer kopanje v Sredozemskem morju
12.9.2013 Pamukkale z okolico
Antično mesto Hierapolis
250km, 3.5 ure
Lahko narediva obvoz mimo smaragdnega jezera Salda Gölü (cca 30km dodatno)
-kopanje v Pamukkalah?
13.9.2013 - pot do Egejskega morja
- Efez
- pot do Marijine hiše
- Kusadasi ob Egejskem morju (250 km)
14.9.2013 Milet, Didima (Apolonovo preročišče)
-Seldžuk (Selcuk)- cerkev sv. Janeza
-Izmir
-Pergamon (antično grško mesto na poti do Ayvalika) (300km)
15.9.2013 - Troja
- Erdek (300 km)
16.9.2013 - Bursa
- Yalova
- Istanbul (350km):
Modra mošeja (od 9h-18h), Sulejmanova mošeja,Bazilika cisterna (od 9-17.30), ogled bazarja
Avto sva rezervirala pri agenciji, ki na letališču ni imela svojega predstavnika, vendar so nama obljubili, da naju bo ob prihodu zgodaj zjutraj v Istanbul (okrog treh zjutraj) nekdo pričakal pri izhodu (ob Vodafonovi prodajalni) in bova lahko avto prevzela. Malce naju je skrbelo ali bo to funkcioniralo, pa sva kar zaupala, da se bo izšlo.
Pozno zvečer naju je Nina zapeljala do Brnika, oddala sva prtljago, se malo pozanimala glede leta nazaj (so naju poinformirali, da karte preko spleta veljajo in bi celo zadoščalo, če se le s potnim listom pojaviva pri pultu za oddajo prtljage) ter se vkrcala na letalo. Po mirnem letu smo kar točno pristali v Istanbulu. Prevzela sva prtljago, našla Vodafon in čakala…..čakala…..čakala. Malo pogledala naokrog, kje bi bil nekdo,ki naju čaka…..Čez pol ure sva poklicala na številko, ki je bila navedena na rezervaciji. Res se je nekdo oglasil in obljubil, da čez pet minut nekdo pride po naju. Pa sva spet čakala…..čakala…..čakala….Po slabe pol ure (skupaj že več kot uro od dogovorjenega termina) se je le pojavil nekdo, ki je s seboj nosil ključe najinega najetega avtomobila. Dobila sva Renaultov model Symbol (po velikosti nekje med cliom in meganom, očitno delan le za njihovo tržišče, saj ga pri nas še nisem videl). Povsem spodoben avtomobil. Zapeljala sva se z letališča in parkirala malce stran od glavne ceste (kar med bloki) in si privoščila še malo počitka.
Nedelja, 8.9.2013
Ko so naju zjutraj zbudili sončni žarki, sva se počasi odpravila po obalni cesti proti centru. Na prijetni lokaciji, kjer je bil urejen park s klopmi in mizami, sva se ustavila in malo pomalicala, saj naju je že prvi dan čakala kar naporna pot. Malo naju je motila umazanija, saj očitno tega parka nihče ni čistil…
Po glavni obalni aveniji (Kennedy) sva se tako pripeljala do Zlatega Roga in zavila proti staremu mestnemu jedru. Ker je bila ura še precej zgodnja, ni bilo še nikakršne gneče, celo parkirišče (ki ga ni bilo potrebno plačati) sem našel v bližini Modre mošeje.
Tako je bila Modra mošeja (Sultanahmet Camii) najin prvi cilj. Po svečanem obhodu zunanjega dela je bila ura že devet, ko so odprli tudi njeno notranjost. Pri vhodu sva plačala vstopnino, nato si nataknila plastične vrečke preko čevljev (v čevljih se ne sme vstopiti v mošejo, lahko vstopiš bos ali tako kot v opisanem primeru), Helena se je morala ozaljšati še s šalom, (šali in dodatna oblačila za spodobno oblačenje so bili pripravljeni pri vhodu in jih je bilo seveda potrebno na izhodu vrniti), nato sva lahko vstopila v notranjost. Notranjost mošeje je praktično enoprostorska in zaradi velikih dimenzij res eminentna. Tudi poslikave so zanimive, po tleh pa je debela preproga, tako da smo bili pri hoji skoraj neslišni. Pa je bilo v mošeji kar živahno. Kljub zgodnji uri se je v njej hitro nabralo kar nekaj skupin turistov in že je bilo slišati čebljanje v najrazličnejših svetovnih jezikih, ko so turistični vodiči predstavljali značilnosti tega prostora.
Modra mošeja ne sodi med najstarejše stavbe v tem mestu (zgrajena v letih 1609 do 1616), ki je bilo naseljeno že pred tisočletji, saj so bila prva neolitska naselja na tem področju že več kot 5.000 let pr.Kr. Iz 12. stoletja pr.Kr. sta poznani dve tračanski naselji (Ligos in Semista), dejanski nastanek Istanbula pa sega v leta okoli 660 pr.Kr., ko je bil ustanovljen Bizantion (imenovan po kralju Bizasu). Zaradi strateškega pomena je mesto prehajalo pod različne oblastnike: Grke, Perzijce, Rimljane… Spreminjalo se je tudi ime (Bizanc, Konstantinopol, Carigrad - Istanbul), kraj je doživljal vzpone in padce, bil tudi glavno mesto države. Danes je največje mesto v Turčiji, z okolico vred na tem področju živi okrog 20 milijonov ljudi.
Po Modri mošeji sva se sprehodila preko trga do Hagie Sophie, nekdanje romanske cerkve, ki so jo spremenili v džamijo, danes pa v njej ni več obredov, ampak le še muzej. Od leta 537, ko so jo zgradili, pa vse do leta 1453 je služila kot pravoslavna cerkev, zatem pa do leta 1931 kot mošeja, od leta 1953 pa je odprta za obiskovalce kot muzej. Moram priznati, da me je razočarala prav toliko kot me je Modra mošeja navdušila. Pa ne zaradi njene zgradbe, bolj zaradi vsebine, ki je mešanica krščanskih ostankov (nekaj skoraj povsem uničenih slikarij oz. fresk) in muslimanskih dodatkov. Ne tič ne miš!
Naslednji postanek je bil pri palači Topkapi, ki si jo je dal zgraditi sultan Mehmed II v letu 1459, od leta 1465 do 1856 pa je služila tudi kot glavna sultanova rezidenca. Lokacija je res prvovrstna. Pogled na Marmorno morje, Bospor in Zlati Rog je zares lep. Treba je priznati, da so imeli takrat obilo okusa pri izboru tako pomembne lokacije. V palači je kar nekaj prostorov preurejenih v razstavne prostore (dragocenosti, orožje, obleke), ki nam predstavijo življenje v času osmanskih sultanov. Ogledala sva si tudi »zaprti« del oz. harem, kjer so prebivale sultanove žene oz. konkubine. Moram priznati, da mu očitno ni bilo hudega…
Po slabo prespani noči in treh (kar spodobno napornih) ogledih sva bila že malce utrujena, zato sva si na trgu privoščila malo okrepčila. Ker je bil v centru turističnega dela, so bile cene zelo podobne našim.
Naslednji cilj je bil muzej, ki so ga uredili v najbolj ohranjeni pravoslavni cerkvi v Istanbulu. Hora (oz. cerkev za obzidjem) je povsem na obrobju nekdanjega Bizanca, v neposredni bližini obzidja, ki je varovalo takratno utrdbo. Obisk te cerkve se je zares splačal. Slikarije so zelo lepo ohranjene.
Nato sva se napotila iskati lokacijo, kjer naj bi v tem popoldnevu nastopili derviši. Šlo je za eno izmed njihovih šol, ki je sicer kot muzej odprta za javnost, v njej pa dvakrat na teden poteka tudi celotno bogoslužje dervišev, vključno z njihovim plesom. Nekaj več o derviših bom spregovoril še v kraju Konya, kjer je pokopan njihov ustanovitelj.
Najina navigacija naju je odpeljala na drugo stran Zlatega Roga v hrib, kjer bi se naj ta šola (medresa) nahajala. Po nekaj zapletih sva le prispela do prave ulice, ki pa je bila namenjena peš coni. Tako sva v bližini poiskala parkirišče in se peš odpravila po ulici do naslova iz vodnika. Tam je bila res medresa in res so prodajali karte za popoldansko predstavo. So se kar hitro znašle v najini denarnici. Ker je bilo časa še dovolj, sva se odločila, da greva pogledat, kje bova prespala zadnjo noč (če bi se slučajno v Istanbul vračala bolj pozno večer). Z malo sreče sva lokacijo našla, ugotovila, da je hotel v enosmerni ulici, ampak približno sva že vedela, v katerem delu mesta. Kljub nedeljskemu popoldnevu je bila gneča na cestah precejšnja, tako da sva se raje odpravila nazaj proti medresi, kjer sva počakala na predstavo dervišev. Derviši so predstavili svoje celotno bogoslužje, ki ga začenjajo s premišljevanjem in molitvijo, končajo pa s plesom, ki prav tako izraža način molitve. Njihovo vrtenje v krogu je dolgotrajno, ko pa pride trenutek, ko se morajo zaustaviti, se ustavijo na mestu, kot da bi se prej le sprehajali. Nobene vrtoglavice zaradi vrtenja ni bilo zaslediti pri njih (pa se je še meni zavrtelo v glavi, ko sem jih samo gledal). Kako to približno zgleda, pa si lahko ogledate tudi na spletu, npr.: http://www.youtube.com/watch?v=L_Cf-ZxDfZA .
Ura je bila že pošteno preko šeste popoldne, ko sva krenila od tam. Zopet naju je pričakal gost promet proti mostu čez Bospor, zaradi obnove enega izmed podvozov so nas usmerili še na obvoz, kar je predstavljalo precejšnjo izgubo časa. Čez Bospor sva se tako peljala že v mraku, do prenočišča pa naju je čakalo še dobrih 100 km (vmes je tudi malo rosilo, tako da vožnja ni bila preveč prijetna).
Pa sva kar našla kraj, kjer bi naj to prenočišče bilo, nikjer pa ni bilo oznake za hotel, ki sva ga iskala. Sva kar povprašala pred mošejo, kjer so se zbirali možakarji in eden izmed njih je bil tako prijazen, da se je zapeljal z nama do hotela, ki sva ga iskala (seveda sem ga potem odpeljal nazaj). Ja, Turki so res prijazni ljudje!
Ponedeljek, 9.9.2013
Po obilnem zajtrku, ki ga je pripravila mama najinega hotelirja (je včasih delal v Nemčiji, tako da smo lahko tudi malo poklepetali), sva se odpravila proti Ankari. To je pomenilo, da bova tega dne verjetno opravila največ vzpona. Istanbul je namreč povsem ob morju, glavno mesto Ankara pa je na Anatolski planoti, preko 1000 metrov nad morjem. Po zelo dobri tripasovni avtocesti (plačljivi, najin avto je imel kodirno ploščico za avtomatski sistem cestninjenja – podobno kot je bil pri nas AC, vendar ne gre pa predplačniški sistem) sva se dvignila v treh večjih vzponih. Prilezla sva celo do 1.500 metrov nad morjem, kar pomeni, da smo se proti Ankari še kar precej spustili. Del poti čez hrib je bil zelo gozdnat, očitno je v tistem koncu tudi preko poletja nekaj dežja. Proti Ankari se je planota poravnala, pokrajina je postala bolj pusta, praktično brez zelenja. Anatolska planota je značilna po tem, da gre za področje, ki poleti praktično nima padavin. Vse padavine padejo pozimi in napolnijo podzemne rezervoarje z vodo, tako da je pod površino vode dovolj. Zato se je tudi Ankara lahko tako razvila (in se še razvija), saj pitno vodo črpajo iz globin pod planoto. Ankara je postala glavno mesto šele leta 1920, ko je Atatürk tja preselil sedež vlade. Gre za drugo največje turško mesto (med 3 in 4 milijoni prebivalcev), ki ima relativno majhen del starega mestnega jedra in hitro se razvijajoče obrobje. Njena obvoznica je dolga skoraj 100 km! Zgodovinsko središče kraja je utrdba na vrhu hriba, nedaleč pod njo pa je bil tudi najin cilj: muzej anatolskih civilizacij.
Žal sta bili od petih zbirk odprti le dve, čeprav sva ugotavljala, da je bilo to povsem dovolj. Želela sva se zapeljati še do Atatürkovega mavzoleja, ki ga pa nisva našla, zato sva se odpravila v smeri najinega naslednjega bivališča.
Mustafa Kemal Atatürk (Atatürk pomeni »oče Turkov«) je človek, ki je vizionarsko zasnoval sodobno Turčijo. Nekdanji vojaški oficir (uspešno poveljevanje enotam med I. svetovno vojno pri Galipoliju) je postal politik in državnik, ki je izkoristil upadanje sultanove moči in Turčijo postavil na politični zemljevid kot sekularno in demokratično državo. Mislim, da so mu lahko Turki za vse to zelo hvaležni!
Najina pot je šla naprej proti jugu in naslednji postanek je bil ob slanem jezeru Tüz gölü. Jezero izrazito spreminja svoj obseg. Preko zime je nivo vode nekaj centimetrov višji, vendar to pomeni kar nekaj kvadratnih kilometrov večjo površino, ki je pokrita z vodo. Poleti pa se po tem prostranstvu lahko sprehajaš oz. nabiraš sol. Ob robu je debelina soli cca 5 do 10cm, verjetno bolj v notranjosti oz. sredini jezera precej več. Sol pobirajo kar s stroji, na takšni ogromni površini je ne bo hitro zmanjkalo. Ob jezeru je seveda tudi prodajalna,kjer prodajajo izdelke iz soli, ki so jo pobrali na tem jezeru. Presenetile so naju izredno visoke cene (moja boljša polovica je rekla, da celo višje kot ob Mrtvem morju), tako da z nama ni šle nobeden izmed izdelkov iz njihove soli.
Sprehod po soli oz. suhem dnu slanega jezera pa je bil nadvse zanimiv.
Sva pa seveda hitro navezala štorijo, kako morava biti Turkom in soli hvaležni za našega največjega junaka. Saj se spomnite: Martin Krpan je tovoril sol in premagal turškega velikana Brdavsa, ko so Turki oblegali Dunaj….
Sonce se je že približevalo obzorju, ko sva se pripeljala do doline Ihlara. V kraju Selime je bil dostop do najpomembnejših prostorov bivšega samostana že zaprt, pa sva vseeno naredila sprehod po hribu, ki je dodobra preluknjan z votlinami. Takoj so se nama pridružili pobiči iz bližnjega zaselka in nama poskušali strokovno razložiti vse bistveno o tem samostanu (You, mister, I'm Sahi, who are You? This was church, see! Please….) Ja po tistem »please« se je seveda končalo s selitvijo drobiža iz najine denarnice v njihov žep…
Ko sva se zapeljala pred hotelček (celo s termalno vodo) je bil že večer, ravno pravi čas za večerjo, ki sva jo imela tokrat na voljo v hotelu. Po večerji pa še skok v banjo z zdravilno termalno vodo! Ta prava relaksacija po napornem dnevu.
Torek, 10.9.2013
Že tretje jutro v Turčiji. Po zajtrku sva šla raziskovat sotesko Ihlara. Bila sva prva gosta. Spustila sva se od vhoda na planoti do rečne struge v soteski (preko 150m višinske razlike). Spodaj naju je pričakal povsem drugačen svet. Na planoti pustinja, v soteski zelenje in šumenje vode. Na planoti se nama je odpiral pogled proti vrhu gore (Hasan Dagi), ki je »povzročila« to sotesko. Gora (nekdanji vulkan) je namreč dovolj visoka (3.253 m), da nabira oblake (in s tem vodo), ki jo nato preko izvirov pošilja v reko, ob kateri sva se tudi midva sprehajala. Ker je bila soteska precej odmaknjena, so v njenih votlinah ostale kar bogate slikarije. Potem, ko so muslimani pregnali kristjane iz teh krajev, so se pogosto znesli nad podobami v cerkvah (muslimanska vera prepoveduje upodabljanje boga, zato v mošejah nikoli ni slikarij postav ali obrazov), predvsem so uničevali obraze na slikarijah in mozaikih. No, v Ihlari so nekatere slikarije ostale skoraj nedotaknjene. Najlepše so v Kačji cerkvi (kačja zato, ker je na eni izmed sten upodobljen zmaj v obliki kače, ki hoče požreti grešnike), pa tudi drugje se najde kakšna lepa. Vsekakor zelo zanimivo.
Nisva se predolgo zadrževala, saj sva morala še proti vzhodu. Izbrala sva bolj stransko pot in ni nama bilo žal. Cesta je bila povsem solidna, čeprav je peljala preko precej visokega prelaza (zopet sva se dvignila preko 1500 metrov nad morjem). Je pa bilo spotoma nekaj lepih (in rodovitnih) dolin, kjer je bilo dosti zelenja (seveda samo tam, kjer so zalivali). Poraba podzemne vode je v Turčiji res velika – toda brez zalivanja ne bi bilo pridelka. So nama prišle na misel suhe njive v našem Prekmurju – pa ravno skozi Prekmurje teče ena naših najbolj vodnatih rek, ki je sploh ne izkoriščamo za namakanje.
Peljala sva se skozi Kaymakli (sva ga kar spustila, se nama je zdelo, da sva imela potepanja po votlinah že skoraj dovolj – podzemno mesto si bova ogledala mogoče kdaj drugič) in se mimo Nevsehira ter Uchisarja (mesto je zgrajeno pod hribom, ki je ves preluknjan z votlinami)
zapeljala do kraja Göreme, kjer je tudi muzej na prostem: v peščenjakih so izdolbene votline, v teh votlinah so bile včasih cerkve, ponekod je tudi danes ohranjena kakšna slikarija.
Večina teh fresk je nastajala med osmim in dvanajstim stoletjem in ponekod so res lepo ohranjene. Votline v peščenjaku so očitno dovolj ugodno okolje, kjer se takšni izdelki dolgo ohranijo. Ni slučajno, da je prav v Turčiji toliko ostankov iz zgodnje krščanske dobe. Ko so se Jezusovi učenci umaknili iz Jeruzalema, so šli po svetu in učili naokrog. In Mala Azija je bila takrat zanje bližnji svet. To dokazujejo tudi apostolska dela in Pavlova pisma (pisal jih je n.pr.: tudi Efežanom). Hkrati so se prvi kristjani v umaknjenih dolinah lahko skrili pred rimskimi oblastniki, ki so takrat še zatirali širjenje krščanske vere. Zadeva so se spremenile šele v 4. stoletju, ko je Konstantin dovolil krščansko vero.
Še malce kroga proti notranjosti Kapadokije (tako da sva poslikala še njihove »gobice« in že sva se obrnila nazaj proti zahodu. Do najinega prenočišča je bila še dolga pot.
V daljavi sva videli vulkanski Erciyes (3.917 m), ki je svojimi izbruhi »povzročil« nastanek dimnikov. Spodnjo plast peščenjaka so prekrile bolj obstojne kamnine, ki so predstavljale neke vrste zaščito oz. streho. Po eroziji peščenjaka so tak o nastali »dimniki«, ki jim erozija ni bila kos.
Naredila sva le še en postanek in sicer v karavanseraju Sultanhany. Res mogočen objekt, ki je včasih nudil zatočišče karavanam, ki so potovale skozi te kraje.
Jezera nisva preveč iskala (ni bilo nič označeno, pa tudi malo se nama je že mudilo). V Konyo sva prišla v zgodnjem mraku, naredila manjši krog skozi center mesta in zopet ob pomoči domačina, ki je celo zaprl trgovinico, da nama je lahko pokazal pot, našla najin mali hotel ob glavni ulici. Le parkirati je bilo potrebno malo dlje stran, ker ob samem hotelu ni bilo nobenega prostora.
Sprehodila sva se še po tržnici (ki so jo že pospravljali) in zvečer kar padla v posteljo…
Sreda, 11.9.2013
Konya je prijetno mesto, skoraj 2 mio prebivalcev, zelo zeleno (dosti trave, cvetja, grmovnic in dreves), z zelo simpatičnim centrom. Zdi se mi, da je po krivici zapostavljeno v turističnih vodnikih.
Je pa v Konyi le ena zares pomembna stvar, ki se jo vsekakor splača videti. To je mavzolej, posvečen Mevlani, ustanovitelju dervišev. Mevlana je verjel, da z enoličnim vrtenjem med plesom derviš lahko zapade v mistično zamaknjenost in tako je ples dervišev postal izraz molitve in bogoslužnega darovanja. Okrog mavzoleja so prostori manjšega muzeja, ki zelo nazorno ponazori življenje in delo dervišev. Obema je bilo izredno všeč.
Ko sva se odpravljala iz Konye, se je živahen promet šele začel, ampak ni bilo problemov. Glavne vpadnice so šestpasovnice (po trije pasovi v vsako smer), tako da promet kar tekoče poteka. Pa tudi naprej proti Aksehirju sva imela štiripasovnico, podobno italijanskim superstradam.
Aksehir ni bil naključno izbran. V tem kraju je namreč na sredini pokopališča grobnica najbolj znanega prebivalca Aksehirja. To je bil Nassredin Hodža (Hoca). Živel je v 13./14. stoletju, znan pa je predvsem po svoji bistroumnosti, hudomušnosti in satiri. S tem je zaslovel po vsem turško-islamskem svetu, poznan pa je tudi preko njegovih meja. Knjigo z njegovimi prigodami imamo celo v slovenskem jeziku. (http://www.bird-publisher.com/image/data/PDF%20prewiev/Nasredin-ukane-preview.pdf ). Celoten park v tem kraju je posvečen njihovemu someščanu: v raznih pozah iz njegovih značilnih zgodb.
Kmalu po dvanajsti sva že odšla naprej. Čakala naju je Antiohija Pizidijska, razvaline nekdanjega pomembnega grškega in tudi krščanskega mesta v osrčju turških hribov. Obilica vode v bližini je omogočila razvoj tega kraja, ki je potem zaradi različnih razlogov propadlo. Ostanki katedrale sv. Pavla so komaj še vidne, malo bolje je ohranjen amfiteater, vendar je izkopanin zelo malo. Če ne bi bilo mesto povezano s sv. Pavlom, bi se mu vsekakor izognila.
Potem pa proti jugu. Antaliya naju je že čakala. Pa sva prej doživela še nekaj presenečenj: oblico nasadov jablan ob poti (predvsem ob jezeru); »popravilo« ceste »v živo«, neposredno pred nama; čudovita zelena dolina na stranski cesti skozi hribe…
V Antaliyi sva poiskala najin hotel in se hitro odpravila do obale. Namakanje v Sredozemskem morju naju je že pošteno mikalo. Ni nama bilo žal. Topla in dokaj čista voda naju je prav prijetno osvežila. Pivo v bližnjem parku pa še bolj! In zvečer sva zopet le še padla v posteljo…
Četrtek, 12.9.2013
Dan sva pričela še pred sončnim vzhodom. Želela sva ga dočakati pri reki Dünen, ki se preko 40-metrskega slapu izliva v morje (na obrobju Antalye v smeri proti Alanyi). No, malce sva zamudila, pa nič hudega. Slap je res zanimiv, vode je bilo tudi v tem letnem času dovolj, tako da je bil pogled res veličasten.
Niso pa to edini slapovi na tej reki. Reka že nekaj kilometrov višje pada preko pregrade in naredi nekaj manjših slapov. Tam pa sva bila malo prezgodaj, saj so dostop do parka okrog slapov odprli šele ob osmih. Je pa bil čas za jutranji čaj. Sprehod pod slapom in naokrog je bil nato prav prijeten.
V hotelu je bilo že kar živahno, ko sva se vrnila na zajtrk. Ta dan naju je čakala pot v Pamukkale, da pa ne bi bila prekratka, sva jo podaljšala okrog polotoka, saj sva želela obiskati še sv. Miklavža v njegovem rojstnem kraju (Myra).
Pot ob obali je raznolika, zaradi ugodne klime je tu raj za pridelovanje paradižnika (v rastlinjakih, ne na prostem), ki ga imajo očitno preko celega leta.
Ta del poti okrog polotoka je zelo slikovit. Malce me je spominjal na jadransko magistralo pod Velebitom. To je pomenilo tudi to, da je vse skupaj potekalo malo počasneje in v Myri je bilo sonce že visoko na nebu, ko sva se ustavila pri ostankih tega mesta. Presenetil naju je vrvež, kjer je prevladovala ruska govorica. Tudi na tržnici pred vhodom v arheološki kompleks so bili vsi napisi v ruščini, cene pa v dolarjih. Razlog je v tem, da je sv. Miklavž (oz. sv. Nikolaj) v Rusiji izredno čislan svetnik, zato ga Rusi obvezno obiščejo v Myri, kadar so na letovanju v bližnjih turških letoviščih. No, midva sva si pogledala tudi ostanke cerkve, kjer je pokopan in se spoštljivo umaknila ruskimi pravoslavcem, ki so želeli moliti ob grobu njihovega priljubljenega svetnika.
Kar malce naju je zdelala vročina, zato sva si privoščila sveže stisnjen sok iz granatnih jabolk. Izredno osvežilna zadeva. Mogoče tista kombinacija s pomarančami ni tako slaba, saj je sok le iz granatnih jabolk kar precej kisel!
Spotoma sva se skopala še v morju v bližini letoviškega kraj Kas. Toplo morje in lepe vedute: kar ni se nama mudilo naprej.
V Pamukkale sva prispela okrog petih popoldne, se namestila v hotel in se sprehodila do vhoda v park. Bilo je še odprto, zato sva sklenila, da si park ogledava še tega dne. Pamukkale so res zanimive. Preko belega apnenca se preliva voda (poznopoletno sonce jo je prav prijetno ogrelo), ki pada iz enega bazena v drugega. Neposredno pred vstopom na greben se je bilo potrebno sezuti, saj je po vodi, ki se preliva preko bele apnenčaste sklade, možno hoditi le bos. Zelo zanimivo se nama je zdelo dejstvo, da podlaga ni drsela. Očitno je voda čista, tako da ni bilo nikjer nobenega mulja ali umazanije. Dostop do nekaterih bazenov, v katerih se je bilo nekoč mogoče kopati, je sedaj prepovedan. Se točno vidi, kateri so ti bazeni, saj tam apnenec ni več lepe bele barve, ampak barva že vleče na umazano rjavkasto. Verjetno bo potrebnih nekaj desetletij ali celo stoletij, da bo apnenec ponovno lepo bel.
Nad Pamukkalami sva si ogledala še ostanke Hierapolisa, ki pa se nama ni zdel nič posebnega (saj sva tako ali tako že videla dovolj kamenčkov), pa tudi v primerjavi z lepoto Pamukkal se niti približno ni mogel meriti.
Sva pa ob zahodu sonca obsedela malo nad vrhom Pamukkal in uživala v šumenju vode, ki se zliva po apnenčastih policah…
Petek, 13.9.2013
Čakala naju je pot proti Egejskemu morju. Malo sva spremenila načrt in sva predvidela le ovinek do Bodruma. Tako bi imela dovolj časa za popoldansko kopanje v Kusadasiju.
Bodrum je znan po lepem križarskem gradu. Ta kraj je bil namreč zadnje zatočišče križarjev ivanovcev (takrat so bili to rodoški vitezi, po selitvi na Malto jih poznamo tudi kot malteške viteze). Grajska utrdba je zares izredno dobro zasnovana in je bila zaradi tega težko osvojljiva. Ni čudno, da je sultan ponudil križarjem varen odhod, če mu prepustijo trdnjavo. Lahko bi jo oblegal več mesecev, pa je vprašanje, če bi mu jo uspelo zavzeti. Znotraj gradu so imeli namreč veliko dragocenost: vodnjak s pitno vodo.
Pa to še vedno ni bilo dovolj, da bi bili vsi obiskovalci trdnjave s tem zadovoljni…
Le še proti Kusadasiju sva zavila, kjer pa navodila za iskanje hotela niso bila zadostna. Tako sva se zapeljala v center mesta do turističnih informacij, kjer so nama lepo razložili, kje se najin hotel nahaja. Če bi v mesto prišla z druge strani, bi imela verjetno večjo možnost, da ga najdeva, saj bi opazila velik napis. Žal sva prišla iz smeri, kjer se napis ni videl, tako da sva uvoz k hotelu zgrešila. Ko sva se malce oddahnila, sva zložila stvari v sobo in jo mahnila do bližnje plaže. Bilo je še dovolj zgodaj, da sva lahko nekaj časa uživala v prijetnem popoldanskem soncu. Egejsko morje je bilo sicer nekaj hladnejše kot Sredozemsko morje ob Antaliyi oz. Kasu, ampak osvežitev je bila prav prijetna.
Po večerji (v tem hotelu sva imela polpenzion) sva skočila še do sosednjega bazarja, kjer sva bolj firbcala kot nakupovala. Sva pa ugotavljala, da se je kljub dosedanjemu pretežno firbcanju v prtljažniku že nabralo toliko vrečk, da bo problem s pakiranjem. Sva se odločila, da ta problem rešiva tako, da kupiva še en manjši kovček (takšne velikosti, da se ga lahko vzame kot osebno prtljago na avion).
Sobota, 14.9.2013
Ta dan je bil namenjen Efesu, najini najpomembnejši antični postojanki. Ne le zaradi velikosti in ohranjenosti tega antičnega mesta, ampak tudi zaradi pomena, ki ga ima to mesto na pot sv. Pavla. Efežanom je namreč sv. Pavel napisal kar dve pismi.
Ostanki Efesa so res mogočni, dvigajo se od nekdanjega morskega zaliva v hrib, celotna dolina je dolga vsaj 2km. Efes je ležal nekoč ob morskem zalivu, vendar je danes kar precej oddaljen od samega morja. Razloga sta predvsem dva. Reka je po dolini nanosila naplavine, ki so zaliv zmanjšale (oz. se je znižala globina zaliva), po drugi strani pa je mesto samo poskrbelo za zmanjšanje zaliva. Efez je bil veliko mesto (nekaj deset tisoč prebivalcev), vse odplake iz tega mesta so se stekale direktno v morje (oz. zaliv pred mestom).
Tako se je v morju pojavil mulj, ki je dvigoval nivo dna in sčasoma zaliva ni bilo več. Po enem izmed potresov so prebivalci mesto zapustili. Saj že takrat življenje v mestu verjetno ni bilo več prijetno (vročina, smrad…).
So pa ostanki Efesa res vredni ogleda!
Zapeljala sva se še v hrib, kjer je po izročilu kapela na mestu, kjer bi naj Jezusova mati Marija preživela svoja zadnja zemeljska leta v oskrbi Jezusovega učenca sv. Janeza. Na zelo lepi lokaciji, sredi cipres, borovcev in macesnov, je izvir, nad izvirom pa prijetna kapela. Res idilična lokacija.
Zapeljala sva se ponovno v dolino in se ustavil še v Selcuku, kjer so ostanki cerkve sv. Janeza. Sv. Janez se naj bi po Marijini smrti za nekaj let preselil drugam, pred smrtjo pa naj bi ponovno živel v Efezu, v katerega bližini naj bi bil tudi pokopan. Katedrala sv. Janeza se nahaja sredi obzidja trdnjave, ki si je nisva šla ogledati, sva pa pofirbcala notranjost mošeje v bližini.
Potem pa še v Izmir. Izmir je veliko mesto, tako da ga ni bilo težko najti. Nekaj več problemov sva imela z iskanjem centra mesta. Sva že parkirala avto in se šla malo razgledat, ko sva ugotovila, da sva cca 2km daleč od tržnice, ki sva jo želela obiskati.
In sva se odločila, da se zapeljeva še malo bliže. To pa se ni najbolje končalo. Sledil sem nekemu avtomobilu, ki se je rinil v smeri centra po ozkih uličicah, malo gledal, kje se da parkirati in na nekem vogalu zavil v napačno smer. Nenadoma sva se znašla na peš coni, ki vodi proti tržnici. Sem zapeljal do konca peš cone, vendar so mi količki preprečevali, da bi se vrnil na cesto. In je bilo potrebno ponoviti vajo v obratni smeri: po peš coni do uličice, kjer sem prej narobe zavil. Nisva bila edina, sva spotoma pregnala še nekega Francoza, ki se je prav tako prebijal skozi peš cono…
Na srečo je bila tam blizu večja parkirna hiša, tako da sva avto pustila v njej in šla na potep po starem centru Izmirja. Uličice so spremenjene v tržnico, ponudba je bila zelo pestra in dve uri sta izredno hitro minili.
Na poti proti Ayvaliku sva se ustavila še v kraju Bergama, nad katero se dviguje hrib s starim mestom Pergamon. S hriba je lep pogled, trdnjava pa naju ni toliko pritegnila, da bi plačala vstopnino. Mogoče kdaj drugič (saj mora še kaj ostati za primer, če bova kdaj še zavila v tiste konce).
Ayvalik je kraj, ki leži na polotoku v Egejskem morju. Najin hotel je bil zelo blizu obale, tako da sva si privoščila še poznopopoldansko kopel. Je pa bila voda že bolj umazana kot bolj južno pri Kusadasiju. No, malo raztegovanja v Egejskem morju pa je vseeno pasalo.
Zanimivost: slišala sva precej ljudi, ki so govorili z jezikom naših južnih bratov (zdeli so se nama bosanski turisti…)
Nedelja, 15.9.2013
Bližala sva se Dardanelam, ožini med Azijo in Evropo. Po oceni strokovnjakov naj bi nekje v bližini stala Troja, znano mesto iz Iliade. Trojo so porušili Grki, ker je trojanski princ iz Aten odpeljal lepo Heleno, ženo atenskega kralja. Vse skupaj se ni dobro končalo…
Pa saj ste sigurno gledali film in veste o tem več kot jaz. Vsekakor je Troja dolga stoletja burila domišljijo arheologov. Te lokacije v bližini Darndanel pa ni odkril arheolog, ampak ljubiteljski raziskovalec, ki mu je bila arheologija le za hobi. Še danes si strokovnjaki niso povsem enotni ali gre res za ostanke antičnega mesta Troje. Hrib z razvalinami je res kar precejšen, vendar je po najini nestrokovni oceni malo preveč oddaljen od morja. Ker so bile v vodniku glede tega, kaj se da videti v Troji, kritike precej neusmiljene, sva zopet prihranila pri vstopnini.
Zapeljala sva se po obali proti Dardanelam in res sva lahko ves čas pogledovala proti evropski obali. V Dardanelah (po turško: Cannakkale) sva naredila krog mimo pristanišča (kjer se lahko vkrcaš na trajekt za Evropo) in se odpravila proti najinemu prenočišču v kraju Erdek. Erdek leži ob Marmornatem morju (to je morje med Dardanelami in Bosporjem), ki je od daleč videti precej čisto, od blizu pa temu ni več tako. V vodi je precej trave in mulja, tako da to morje dolgoročno čaka verjetno enaka usoda kot zaliv pred Efesom. Naju ni kaj preveč mikalo, da bi uživala v morski vodi. Raje sva se vrgla v bazen pri hotelu. Ko je bil čas za večerjo, se usedava na terasi in ugotavljava, da sva v hotelu očitno edina gosta. Natakar nama prinese čaj in midva kar čakava, kdaj bo na vrsti večerja. Ko le ni bilo ničesar, pokličeva natakarja in mu poskušava razložiti, kaj bi rada. Midva seveda nisva znala niti besede turško, njemu pa so bili vsi drugi jeziki španska vas. Pa se je fant kar znašel. Stopil je do sosednjega hotela in s sabo pripeljal žensko, ki je znala nemško. Sva zvedela, da v najinem hotelu se lahko le prespi, lahko se uporablja bazen s tobogani, ni pa na voljo nobene hrane: niti za večerjo, niti za zajtrk. Če hočeva kaj pojesti , morava do drugega hotela, ki je kakih 500 metrov stran. Pa sva šla na recepcijo in fant iz recepcije naju je res pospremil do tistega drugega hotela, kjer so nama brez kakršnegakoli dodatnega vprašanja z večerjo postregli…
Ponedeljek, 16.9.2013
Zjutraj sva spakirala in se zapeljala do zajtrka. Očitno so naju že poznali, so nama le prijazno pokimali. Najin prvi pravi postanek je bil v Bursi. To milijonsko mesto je bilo nekaj časa tudi prestolnica osmanskega cesarstva, danes pa je poznano po tekstilni industriji in tem, da se nad mestom razprostira hrib, na katerem je celo smučišče. Zopet sva imela nekaj problemov z orientacijo v samem mestu, vendar sva po srečnem razpletu le našla parkirišče v neposredni bližini stare tržnice. Pokrita tržnica v Bursi nama je bila res zelo všeč. Prvič po urejenosti, drugič po obvladljivi gneči (Bursa ni tako turistično mesto, zato je tržnica namenjena bolj domačinom).
Zapeljala sva se še čez center mesta in poiskala smer proti Istanbulu. V Yalovi sva se odločila za trajekt preko Marmornega morja (okoli čez Izmit bi bilo cca 150 km več), časovno sicer nisva kaj dosti pridobila, stroškovno je bilo celo dražje, vendar mi je kar ustrezalo, da mi ni bilo potrebno voziti naokrog.
Razlog ni bil toliko v cestah kot v utrujenosti po desetdnevnem potepu.
Ceste so naju sicer izjemno pozitivno presenetile. Pustimo ob strani ozke uličice v mestnih središčih, te so še zmeraj takšne kot so bile včasih. Njihove avtoceste (ki so plačljive) so moderne tripasovnice, cestnino obračunavajo avtomatsko (elektronsko cestninjenje), kjer sta na voljo dva sistema: sistem z naknadnim plačilom in sistem s predplačilom. Strošek avtocest je relativno nizek (cca 2TL na 100km).
Običajna deželna cesta (ki med sabo povezuje dva večja kraja, n.pr.: sedeža pokrajin) je štiripasovnica (podobna italijanskim superstradam), marsikje se izogne centru krajev in jih obide. Če pa gre skozi center, se običajno spremeni v tripasovnico, na kateri so križišča s semaforji. Na teh cestah se seveda najde vse: od avtomobilov do kmetijske mehanizacije. Je pa prednost v tem, da je omejitev višja kot na običajnih cestah, kjer je 90 km/h. Na teh štiripasovnicah mi niti ni uspelo ugotoviti ali je omejitev 100 km/h ali celo 110 km/h (običajna potovalna hitrost je bila preko 110 km/h). Je pa res, da so predvsem v mestih, kjer so omejitve nižje (70km/ ali celo 50 km/h) pogosti radarji in policijske kontrole. Sam sem se držal hitrosti domačinov: kjer so oni zmanjšali, sem zmanjšal tudi jaz. Na odprti cesti pa sem se držal »omejitve« 110 km/h. Pri teh cestah sem bil presenečen nad njihovo »neposrednostjo«, saj je marsikje naklon klancev tudi preko 10%! In če je klanec daljši, je to za tovornjake kar naporna naloga.
Liter nafte se je gibal v cenovnem razponu 3,99 do 4,62 TL (1EUR = 2,65 TL), torej 1,5 do 1,75 EUR. Opazno dražje kot pri nas. No, midva sva tankala najceneje 4,19 TL, najdražje pa 4,52 TL.
Da so bile ceste res dobre, dokazuje tudi to, da sva skoraj do vsakega prenočišča prišla že podnevi, čeprav sem se pri nekaterih etapah bal, da bo že temna noč, ko bova iskala najine hotelčke. Skupno sva prevozila cca 3.500 km (20% po avtocestah, 60% po 4-pasovnicah in le 20% po lokalnih cestah).
V Istanbul sva prišla zgodaj popoldne, poiskala najin hotel, parkirala v bližini in potem šla še malo na potep v staro mestno jedro (nisva bila daleč stran, le dober kilometer, saj je bil najin hotel znotraj nekdanjega obzidja). Privoščila sva si še eno izmed njihovih specialitet (jetrca v omaki) ter se malo potepala po bazarju (še zadnji nakupi). Na bazarju sva prvič po tednu dni slišala tudi slovenski jezik: slovensko je znal eden izmed prodajalcev, katerega mati je živela na Jesenicah.
Spat sva šla malo prej kot običajno, saj naju je že zjutraj ob dveh čakalo bujenje in pot na letališče.
Torek, 17.9.2013
Uri na telefonih sta naju zbudili skoraj hkrati. Malo bolj v počasnem ritmu sva uredila jutranjo toaleto in se odpravila do avta. Komaj sem zapeljal na glavno cesto, se nenadoma oglasijo policijske sirene in za mano vozi policijski avto, ki mi kaže, naj se ustavim ob strani. »Ja,kaj pa je sedaj«, sem si misli, pa je bila skrb odveč. Ko je zvedel, da sva turista, ki se odpravljava na letališče, nama je le zaželel prijetno pot in lahko sva se odpeljala naprej. Na letališče sva prišla ob predvideni uri, na mobitel me je že poklicala agencija, pri kateri sva najela avto in kmalu se je pri nama pojavil nekdo, ki je avto prevzel. Midva pa hitro v letališko stavbo in v vrsto za Ljubljano. Pred nama so bili štirje potniki (kmalu sva ugotovila, da so Slovenci), ki so se zelo razburjali. Na drugi strani sta bila letališka uslužbenca (moški in ženska) v vidni zadregi. Kmalu sva ugotovila, zakaj je prišlo do takšnega razburjenja. Najine rojake so namreč obvestili, da so na voljo le trije sedeži! Oni so bili pa štirje! In še midva: torej sva lahko izračunala, da bo vsaj za 3 potnike zmanjkalo prostora…
Ja, naša Adria Airways… Po kolobocijah smo le zvedeli, kje je nastal problem. Adria ima očitno pogodbo z neko italijansko agencijo, ki z ladjami (križarkami) vozi potnike od Trsta do Istanbula. Adria potem te turiste prepelje nazaj v Ljubljano, kjer jih čaka avtobus do Trsta. Seveda takrat, ko sva midva kupovala karte, informacije o teh potnikih še ni bilo. Sem pa prepričan, da je ta informacija obstajala že kakšen dan prej (bi lahko poslali kakšen večji avion ,ne pa najmanjšega za 48 potnikov). Končalo se je tako, da smo trije potniki (midva in še ena gospa iz skupine) počakali na naslednji avion, malo so poskrbeli za nas (malica, pijača), zaradi zamude, ki ni nastala po naši krivdi, smo bili upravičeni tudi do odškodnine, ki nam jo je potem Adria na našo zahtevo tudi odobrila. Pa še leteli smo nazaj z boljšim avionom (Turkish Airlines).
So se pa podrli najini načrti. Če bi bila že ob šestih zjutraj na Brniku, bi do osmih ujela začetek delovnika, tako pa sva pristala šele ob dveh popoldne in tako je šel cel delovni dan po ….. Ja, to naju je res bolelo (da mogoče malo bolj pojasnim: bolelo naju je to, da sva morala dati dodaten dan dopusta, ki ga v resnici sploh nisva dopustniško izrabila!!)
In še stroškovnik:
Povratni karti za Istanbul: 200 EUR
Najem avtomobila: 220 EUR
Gorivo (diesel): 300 EUR
Prenočišča: 350 EUR
Vstopnine: 100 EUR
Prehrana in ostali stroški: 300 EUR
SKUPAJ: 1.470,00 EUR
Priznati moram, da mi je bila Turčija všeč. Moji boljši polovici tudi! Sva sklenila, da jo še kdaj obiščeva! |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
