tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 20 Avg 2013 06:38 Naslov sporočila: OD ESTERGOMA DO BUDIMPEŠTE |
 |
|
KOLESARJENJE OB DONAVI
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/n3racg93ilxxa9c/Kolesarjenje_ob_Donavi.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Od 15.-17.8.2013
Že prejšnje leto sva razmišljala o kolesarjenju ob Donavi, pa naju je zaneslo v Kaposvar. No, tokrat sva se odločila, da Donavo vseeno poiščeva. Časa ni bilo kaj pretirano dosti na voljo, zato sva izbrala »krožno« pot. Neposredno pred Budimpešto namreč Donava spremeni smer. Prej teče proti vzhodu, kakšnih 30km nad Budimpešto pa se praktično pod pravim kotom obrne proti jugu. Tako so se kar same ponudile bistvene točke na poti: spiva v Esztergomu in Budimpešti, avto pa pustiva nekje na polovici poti v gričevju Pilis. Izbrala sva kraj Pilisszentkeresz.
15.8.2013
Ker se nama ni pretirano mudilo, sva odšla od doma šele okrog desete ure. Na slovensko-madžarski meji sva bila okrog 12.15 in tam ostala dobri dve uri. No, vzrok za to mi ni ravno v čast. Sploh ne vem, o čem sem razmišljal, ko sem prijel na črpalki za ročico za bencin…. Šele ko sem ročico pospravil nazaj, sem to opazil. V svojega dizla sem dotočil cca 20 litrov bencina…. Seveda s takšno mešanico nisem mogel naprej!!! Na črpalki sem povprašal ali mi lahko pomagajo, da iztočim gorivo. Poklicali so malo naokrog, pa seveda nikjer ni bilo na razpolago nobenega avtomehanika, saj je bil praznik. Slabo je izgledalo. Pa se naju je usmilil eden izmed črpalkarjev, ki je imel s takšnimi zgodbami očitno že nekaj izkušenj. Morala sva malo počakati, da je dobil zamenjavo, saj je delal do enih. Pogledal je, kje je možno rezervoar od zgoraj odpreti, nato se je zapeljal domov in se vrnil s prikolico za prevoz avtomobilov. Na prikolico smo potisnili najinega megana, tako da je potem lahko s pomočjo prostega padca skozi cev pretočil neuporabno gorivo v cisterno, ki ju je prav tako pripeljal s seboj. Ko je spraznil rezervoar, sem ponovno natočil: tokrat sem posebej gledal, da sem prijel ročico od dizla. No, po dobrih 2 urah sva vseeno lahko nadaljevala pot. Črpalkarju sva bila zares iskreno hvaležna, saj bi drugače morala odšlepati avto do najbližjega servisa in prenočiti kar nekje v okolici Lendave…
No, naprej ni bilo več posebnih zapletov. Sicer je najina navigacija izbrala pot, ki se nama ni zdela najbolj optimalna, ampak malo pred šesto uro sva že parkirala v kraju Pilisszentkeresz, ki je v osrčju gričevja Pilis. Pot od Budimpešte do Esztergoma gre sicer tudi po dolini, vendar je precej prometna in že vnaprej sva ocenila, da po takšni poti ne bi bilo najbolj varno kolesariti. Tako sva se raje odločila za gričevnato varianto, kar pa je pomenilo, da naju čaka tudi nekaj kolesarjenja v hrib. Budimpešta je namreč na nadmorski višini cca 100m, kraj Pilisszentkeresz na cca 340m, sedlo pod razglediščem na Dobogökö, preko katerega sva morala zlesti, pa 590m (malo sva razmišljala še o tem, da bi se popeljala še na Dobogökö, kjer je lepo razgledišče in planinska koča, vendar naju dodatnih 100 višinskih metrov ni zamikalo, pa še časovno sva že malo zamujala).
Torej naju je na začetku čakal vzpon cca 250m na razdalji dobrih 4km. Povprečni naklon 6%, kar je še povsem sprejemljivo. Sva pač brcala bolj počasi, kar v prvi in pribrcala lepo do sedla. Potem pa spust navzdol v Esztergom (cca 15 km). Je kar v redu letelo! Pot je potekala večinoma po gozdu, cesta je bila dovolj široka, ne preveč prometna, praktično brez naselij ob cesti.
V najin penzionček sva prišla malo po sedmi uri zvečer, zato sva morala še počakati, da je prišel lastnik in nama odklenil sobo. Na srečo sva se spotoma ustavila v Tescu in si nabavila malo osvežitve (pivo, radler), tako da sva lažje počakala. Zraven večerje pa sva si privoščila njihovo vino »Egri Bikaver« (bikova kri), ki naju je prav prijetno osvežilo in nama dalo dovolj moči za naslednji dan.
16.8.2013
Sva vstala ob sedmih in malo po osmi uri sva že brcala proti centru Esztergom-a. Najin cilj je bila bazilika nad Donavo, najbolj mogočna zgradba v kraju. Vsekakor vredna ogleda!
Je ena največjih zgradb na Madžarskem, tudi ena največjih cerkva na svetu sploh! Zrasla je na temeljih prejšnjih cerkva, ki so jih uničevali osvajalci, ki so prihajali mimo: Mongoli, Turki. Potem ko so cerkev leta 1543 delno uničili in porušili Turki, dolgo časa ni bila povsem obnovljena. Šele leta 1822 so pričeli z njeno temeljito obnovo in jo zaključili leta 1856, ko je dobila zunanji izgled, kakršnega lahko vidimo danes. Obnova notranjosti je trajala še nekaj let, vse do 1869. Da takšna bazilika stoji v Estergomu, ni noben slučaj, saj je to bil glavni kraj Madžarske od 10-tega do 13-tega stoletja in njena predhodnica, ki je bila zgrajena okrog leta 1010, velja za mater cerkva na Madžarskem. Do 18-tega stoletja naj bi bila celo največja cerkev na svetu. Na istem hribu je tudi grad (oz. njegovi obnovljeni ostanki), ki pa si ga nisva ogledala, saj je bil ob relativno zgodnji jutranji uri še zaprt.
Nato sva se s kolesi spustila povsem na obalo Donave, kjer poteka kolesarska pot, ki je v okolici Estergoma prav lepo urejena. Pa ne dolgo, nenadoma je zmanjka in prisiljena sva bila zaviti na glavno cesto. Kmalu po kraju Basaharac so naju puščice usmerile nazaj proti reki. Tam sva počakala na manjši trajekt (bolje bi bilo reči: brod), ki naju je prepeljal na drugo stran Donave v kraj Szob, prvi madžarski kraj na levem reku Donave. Prej Donava predstavlja mejno reko med Slovaško in Madžarsko. Od tam naprej je bila kolesarska pot ponovno lepo urejena.
Ustavila sva se nasproti Višegrada, kjer bi prav tako lahko prečkala reko s pomočjo broda, vendar sva se odločila, da slediva oznakam, ki so naju tudi naprej usmerjale po levi strani Donave.
So pa naju presenetile lepe zidanice z goricami, ki sva jih srečevala ob poti. V kraju Veröce sva si vzela čas za malo daljši oddih. Je že kar bil čas za kakšno poživitev, pa tudi zadnjice so potrebovale nekaj časa, da so si malo odpočile. Sva že čutila, da jih imava. Kar se tega tiče, je kolo neizprosno… Ustavila sva se v lokalu, kjer sva bila edina gosta. Postregel nama je starejši moški, ki nama je razlagal o svojem življenju: že leta 1960 je šel prvič s trebuhom za kruhom na Dunaj, po treh letih pa je celo dobil vizo za Ameriko, kjer je 40 let delal v Južni Karolini (imel je privatno firmo za prodajo CNC strojev). Z zaslužkom je v domačem kraju obnovil gostilno in prizidal hotel, ki ga je opremil v ameriškem slogu. Lokacija je bila res lepa, vendar gostov očitno kaj dosti ni bilo… Ko je razlagal o administrativnih ovirah, ki jih je doživljal ob tem, sva se malo spomnila na odnos naše bivše Yuge do obrtnikov (pa je sedaj sploh kaj boljše?)
No, bila sva približno na polovici poti tega dne, pot se je počasi obrnila proti jugu in večinoma potekala kar neposredno ob reki. Pri kraju Vac sva prišla do naslednjega broda, »uradna« kolesarska pot naju je usmerjala preko rokava Donave na njen otok in potem po otoku proti kraju Szentendre, ki že leži na desni strani. No, tukaj sva se odločila, da ostaneva še kar na levi strani in sva se po izredno lepem delu poti (skoraj kot bi se vozila po botaničnem vrtu) peljala kar lepo naprej. Tudi pozneje je pot potekala skoraj povsem ob bregu Donave. Naslednji postanek sva naredila v kraju Alsogöd, kjer je ponovno vozil brod na otok.
Privoščila sva si kosilce in po kakšni urici nadaljevala pot proti kraju Dunakeszi, kjer je uradna kolesarska pot nenadoma zavila ostro levo (stran od Donave) proti kraju Fot.
Sem si rekel: pa saj mora biti tudi kakšna pot direktno proti jugu… In sva šla malo raziskovati. Po prvi cesti (proti Donavi) nisva prišla daleč, znašla sva se pred znakom »prepovedano za kolesarje«. Po drugi poti sva prišla v industrijsko cono, kjer se je pot nenadoma končala. Kaj sedaj? V pomoč nama je priskočil kolesar v delavski obleki, ki nama je pokazal pot (oz. se je peljal pred nama) preko nekega nasipa (sama tam gotovo ne bi nikoli izbrala poti, saj je bila komaj vidna) in po dobrih desetih minutah smo bili zopet v civilizaciji oz. že v Budimpešti (District IV). No, na koncu se je pokazalo, da je bila to vseeno uporabna bližnjica.
Potem pa po vpadnici proti centru.
Moram priznati, da Budimpešta ni prijazno mesto za kolesarje. Vpadnica je bila štiripasovnica ampak ob njej ni bilo kolesarske steze, tako da sva morala kolesariti po pločniku. Po sredini je tekla tudi proga tramvaja in odločila sva se, da ji bova sledila, saj tramvaj prav gotovo pelje skozi center. No, pa sva si kmalu premislila, saj je tramvaj zavil po cesti, ki je bila tlakovana, kar za najina kolesa ni bilo najbolj primerno, na pločnikih pa so bili visoki in ostri robovi, nikjer ni bilo klančin za kolesa ali otroške vozičke. Sva jo ubrala proti jugu do druge prometnejše ceste, kjer prav tako ni bilo nobene kolesarske poti. Šele čez nekaj časa se nama je z leve priključila cesta s kolesarsko potjo (to je bila verjetno tista, po kateri bi morala, če ne bi ubrala »bližnjice«). No, potem naju je kolesarska pot lepo usmerjala do Donave in potem ob Donavi proti jugu (kjer sva imela najin hotelček oz. dijaški dom, ki so ga spremenili v hostel). Pot ob Donavi je bila sicer lepa, vendar zelo prometna, ponekod smo se na ozkem pločniku prav drenjali s pešci… Še dobro, da ni bilo kakšne nesreče, nekateri kolesarji so divjali kakor nori…
Sta pa naju prehitela dva Nizozemca, ki sva jih srečala na brodu, ko smo prečkali reko pri Szobu. Čeprav sta nama takrat zelo hitro izginila izpred oči, smo prišli v Budimpešto praktično ob istem času.
Tako sva po slabih 100km kolesarjenja končno prispela do najinega hotelčka, se malo osvežila, v bližnji trgovinici poskrbela za okrepčilo in razmišljala ali bi še kaj počela… Pa nama energije ni ostajalo kaj dosti, malo sva še pogledala TV in že okrog osmih zaspala.
17.8.2013
Spala sva do jutra. Očitno je sveži zrak v kombinaciji z utrujenostjo naredil svoje. Privoščila sva si zajtrk v hotelčku in že okrog osmih krenila na pot.
Prvi del po isti poti, le v nasprotni smeri (cca 10 km), zopet skozi center Budimpešte. Tokrat je bilo kolesarjenje precej bolj prijetno, na poti ni bilo nikakršne gneče, saj nisva srečala skoraj nikogar - niti kolesarjev niti pešcev. Ko sva se bližala severnemu obrobju, sva izbrala pot kar ob glavni cesti, saj sva iskala odcep proti kraju Budakalasz. No, ko sva odcep našla, sva našla tudi prvi manjši vzpon. Do kraja Pomaz sva se le malenkostno dvignila (cca 25 metrov), nato pa se je zopet pričel malo večji vzpon, ki pa ni bil tako hud, saj sva se morala na 12 km dvigniti za cca 250m. Naklon je ponekod malo večji, vendar sva se vmes še spustila v kakšno dolino. Je kar šlo. Že malo pred enajsto uro sva bila nazaj pri avtomobilu. Je pa bil na tem delu poti kar živahen kolesarski promet. Očitno je ta pot do Dobogököja priljubljena kolesarska tura.
Ker je bilo še kar zgodaj, sva se odločila, da greva pogledati, kakšni so še kaj kraji višje ob reki. Vse do Györa sva se zapeljala in ugotovila, da poteka kolesarska pot po madžarski strani praktično ves čas po glavni cesti. Še dobro, da sva to ugotovila sedaj: sva si prihranila grenko razočaranje za prihodnjič, če bi še kdaj kolesarila na tem koncu (slike iz Györa so sicer izposojene, ker se mi je izpraznila baterija, je pa Györ prijetno mesto, ki se ga splača obiskati).
Nato pa proti jugu proti Veszpremu, po zanimivi in kar precej ovinkasti cesti, ki se ponovno dvigne na manjšo planoto, na kateri se najde celo kakšno madžarsko smučišče (sicer ne povsem ob glavni cesti). V Veszpremu sva zavila proti Blatnemu jezeru in kmalu prispela do avtoceste, ki naju je že v večernih urah pripeljala domov.
In še nekaj o stroških (brez stroškov praznjenja rezervoarja zaradi napačno nalitega goriva):
- Pot od Ljubljane do Budimpešte oz. Pilisszentkeresz ter nazaj preko Györa: cca 1000km, 100 EUR (opozorilo: na Madžarskem je potrebno plačati cestnino pred vstopom na avtocesto na črpalki ali drugi lokaciji, kjer prodajajo njihovo vinjete oz. matrice: zapišejo le registrsko številko avtomobila in dobiš potrdilo o plačilu, nalepke ni nobene)
- Prenočevanje (2x): 60 EUR
- Stroški za hrano in pijačo ter ostali stroški na poti: 60 EUR (prevoz z brodom naju je stal: 3 EUR)
Skupaj: 220 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
