tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 13 Avg 2013 11:23 Naslov sporočila: NERETVA POTOPIS |
 |
|
NERETVA – POTOPIS
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/c57kglycq4rd3mw/Neretva_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Od 1.8. do 5.8.2013
Tam nekje še pozimi je moja boljša polovica malo preverila, če sem jaz že kaj razmišljal o tem, kam bi peljala najino mularijo na poletne počitnice. So že tako veliki, da na pravi dopust z nama ne gredo več. Ampak za kakšen dan si pa že še utrgajo čas, če je ponudba dovolj zanimiva. Je pač našla nekaj takšnega, kar bi jih utegnilo zanimati. In res: rafting na Neretvi se je slišal očitno dovolj zanimiv, da so potrdili udeležbo. Še koga smo dodali in tako se nas je nabrala osmerica, ki se je zadnji dan julija nabrala skupaj za pot.
Četrtek, 1.8.2013
Pasja vročina nas je prepričala, da smo šli na pot čim bolj zgodaj. Tako smo že ob pol štirih speljali od doma in jutranja zarja nas je pričakala tam nekje na slavonskih ravnicah pod Zagrebom. Pri Slavonskem Brodu smo prestopili hrvaško mejo, na drugi strani Save pri Bosanskem Brodu pa še bosansko mejo. Vsaj mislili smo tako! »Zeleno karto!« je bil ukaz z druge strani okenca pri pregledu. Smo preiskali ves avto, toda zelene karte (pa tudi zavarovalne police) ni bilo nikjer. »Kupite jo lahko tam za vogalom, odprejo po deveti uri!« me je potolažil obmejni policaj. »Do takrat pa parkirajte na strani«. Ura je bila pol sedmih zjutraj in nekako si nisem mogel predstavljati, da bi naslednji dve uri čakal, da se odpre tisto okence, kjer bi lahko kupil zeleno karto. »A se da urediti kako drugače?« sem se pozanimal. Me je premeril od nog do glave in očitno ocenil, da sem zanesljiv. »Ja, če daste za naju dva s kolegom kaj…., potem bi se dalo kaj zmeniti.« In tako je 20 EUR zamenjalo lastništvo, jaz pa sem lahko odpeljal naprej. Me je ta pozabljena oz. izgubljena zelena karta kar drago stala… Najprej smo se peljali skozi Srbsko krajino, kjer so ostanki nedavne vojne še precej vidni. Polno je opuščenih (delno že porušenih) hiš nesrbskih prebivalcev, ki se niso nikoli vrnili na svoje domove… Ko smo prispeli v bosanski del, se je zgodba z opuščenimi hišami ponovila. Le da so tokrat bili nekdanji lastniki Srbi…
No, po takšni rahlo grozljivi poti smo prispeli v Sarajevo. Naš prvi cilj je bilo »Vrelo Bosne« oz. izvir reke Bosne pri Ilidži. Od Ilidže do samega izvira (cca 3km) je urejen lep drevored, ki ponuja prijetno senco. Do tja smo šli peš, se tam malo okrepčali, se poslikali, nazaj pa smo izbrali ugodnejšo in hitrejšo varianto: kočije. Saj ni bilo tako drago: 2 EUR na osebo). V Bosni imajo sicer svojo valuto KM (konvertibilne marke), vendar pogosto lahko plačaš tudi v EUR (1 EUR = 2 KM).
Zapeljali smo se proti centru mesta, kjer nas je čakala Baščaršija. Parkirali smo v parkirni hiši Euro hotela neposredno ob starem delu mesta, tako da smo bili takoj na uličicah Baščaršije. Baščaršija spominja na orientalske tržnice (suk), malo smo pofirbcali in se ustavili pri čevabdžinici. Čevapčiče postrežejo v lepinji, skupaj s kajmakom. Prav okusno. No, na eno stvar pa nismo bili pozorni. Mi smo sedli v bosansko čevabdžinicu in ker je bil mesec ramadan, niso stregli piva, niti brezalkoholnega. Tako je pijača, ki najbolj paše k čevapom, počakala še nekaj časa na druženje z njimi. Porcije so kar obilne, v lepinji se skriva 8 čevapčičev, od katerih se kar pošteno naješ. Smo ugotovili, da bi lahko naročili eno porcijo manj, saj vsi nismo uspeli sprazniti krožnika. Sem pa ugotovil, da tudi jogurt kar paše zraven (no, vedno zvemo kaj novega).
Smo se potem sprehodili še do Miljacke, kjer smo se pri Latinskem mostu (včasih je bil tudi Principov most) ustavili in prisluhnili uri zgodovine. Na tem mostu (eden starejših čez Miljacko, zgrajen že leta 1565) je namreč član teroristične skupine Mlada Bosna Gavrilo Princip (po narodnosti Srb) ustrelil avstroogrskega naslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo (28. Junij 1914). Ta dogodek je bil povod za I. svetovno vojno, saj je zaradi povezav Mlade Bosne z Beogradom Avstroogrska obtožila za atentat srbsko vlado in ji posledično napovedala vojno…
No, mi smo šli še na pivo (sarajevsko pivo je prav prijetna kapljica), žal nismo našli pivnice ob Miljacki, kjer se baje dobi najboljše Sarajevsko pivo, smo bili kar veseli, da smo sploh kje našli lokal, kjer so pivo postregli.
Okrepčani telesno, duševno in še kako smo se odpravili nazaj do avtomobilov in po glavni sarajevski aleji zapustili mesto v smeri proti Mostarju. Dvignili smo se čez prelaz in že prispeli v dolino reke Neretve. Pri Konjicu smo zavili proti kraju Džajići, kjer nas je čakalo naše prenočišče. Spotoma smo se ustavili še pri Titovem podzemnem bunkerju, ki pa je bil zaprt. Pozneje smo izvedeli, da je odprt le v ponedeljek, sredo in petek, ogledi so možni ob desetih, dvanajstih in dveh popoldne (ob predhodni prijavi v Turistični agenciji, ki je ob starem mostu čez reko Neretvo v Konjicu – severno od mosta oz. na desni strani reke, gledano v smeri njenega toka). Gre za zaklonišče, ki si ga je Tito omislil v primeru atomske vojne in leži kakšnih 200 metrov globoko pod površjem. Če pomislimo, kam vse je odtekal denar že v času dobre star Yuge! Očitno našemu nekdaj tako ljubemu predsedniku ni bilo kaj dosti mar, kaj bi se v primeru atomskega napada zgodilo z njegovim narodom! Poskrbel pa je za svojo rit! No, a je danes kaj posebej drugače?
V Džajiće smo prispeli še za dne, prav prijetna hladovina je bila ob reki, tudi rafting center je prav zgledno urejen (mislim, da je v njem zaposlena kar cela vas). Malo počitka smo si privoščili, vrgli partijo kart in je že bila na vrsti večerja. Pa ugibajte, kaj je bilo za večerjo!? Mislim, da ste kar hitro uganili: čevapčiči. Ker je bila večerja bolj pozno (že pošteno preko devete ure) so mojstri pekli čevapčiče že skoraj v temi in približno temu podoben je bil tudi izdelek: zunaj zažgan, notri surov… Pa kaj, okusni pa so vseeno bili. Za prilogo je bil pečen krompir in zelenjava. Za uverturo so postregli tudi z juho po izbiri (fižolova in goveje-ovčja). V ceni je bila vključena tudi vsa nealkoholna pijača, z mojo boljšo polovico sva si dodatno omislila še litrček njihovega merlota (tako za pokušino… Sva ugotavljala, da sva pila že boljšega).
Smo se potem kar kmalu zavlekli na naše pograde, ki so sicer dimenzijsko bolj skromno odmerjeni, spalo pa se je vseeno povsem OK.
Petek, 2.8.2013
Dan za rafting! Nekako nisem mogel predolgo spati, prvo kavico sva popila še okrog osmih (tudi vključeno v ceni), do zajtrka se je kar malo vleklo. Bil je šele ob desetih. Je pa zajtrk predstavljal zanimivo kombinacijo bosanskih jedi: razne vrste sira in skute, jogurt oz. kislo mleko, jajca, kruh (kot pri pici), za prilogo tudi polenta, na koncu še slani flancati... Se je dalo preživet.
Ob enajstih pa naenkrat panika: hitro po opremo in v kombije, da nas odpeljejo na reko, ker bomo drugače izgubili najlepši del dneva! Ja, kaj pa smo prej počeli, ko smo se že nekaj ur presedali naokrog?
No, o kvaliteti prevoznih sredstev ne bi izgubljal besed. Naj bo dosti to, da so opravila svojo vlogo, čeprav sem na kakšnem klancu že malo podvomil v to. Do izhodišča je potrebno po cesti skozi vzporedno dolino in nato preko prelaza nazaj v dolino Neretve (mimo Boračevskega jezera), tako da je bilo kar nekaj vzponov na poti.
Pa smo okrog dvanajstih že natikali rešilne jopiče in rinili čolne v vodo. Ker je bilo nas osem, v drugi skupini pa jih je bilo le šest, se je moral eden izmed nas prestaviti v drugi čoln. Kot najbolj izkušen sem seveda jaz prevzel to nalogo!
Pa smo se spustili. Nisem bil prvič na raftu, tudi Soča je že za menoj. No, Neretva je precej bolj miroljubna kot Soča. Le tu pa tam so kakšne brzice, ki si zaslužijo to ime. Pa se nam je vseeno zgodilo, da je iz našega čolna padla ena izmed mlajših punc, vendar ji je skiper zelo hitro pomagal nazaj v čoln. Možakar je bil kar precej zgovoren, smo malo zvedeli tudi o okolici, nekaj besed je povedal tudi o svoji protezi (nogo je izgubil v nedavni vojni) in precej skromnem življenju v teh krajih.
Je pa dolina Neretve zares lepa in ker je pogosto reka umirjena, smo imeli dovolj časa za njeno občudovanje. Na dveh mestih se zoži v ozek kanjon, kjer je plutje s čolnom še večji užitek. Na začetku prvega kanjona je najožja in najgloblja: široka le dobre tri metre, globoka pa preko 14 metrov. V tem času vode ni preveč., tako da smo na kakšni plitvini celo malo podrsali po tleh, v drugem čolnu (bil je malenkost bolj obtežen) pa so si morali pomagati celo tako, da so čoln občasno porinili preko plitvine.
Že v prvem kanjonu smo se prvič ustavili. Tam je primerna skala, s katere se lahko skače v vodo. No, ta skala je bila skoraj tri metre nad aktualno gladino Neretve. Zgodaj spomladi je reka precej drugačna: takrat gladina reke praktično prekrije vrh te skale!
Mulci so se po reki spuščali že desetletja nazaj, le da so včasih uporabljali avtomobilske zračnice…
Naša čolna sta se kar dobro obnesla. Tudi na bolj živahnem delu reke ni bilo posebnih problemov. Malo pred drugim kanjonom smo se ponovno ustavili in si na plaži (tam, kjer se izlije v Neretvo manjša reka Rakitnica) privoščili malico: domača jabolka. So že kar teknila.
Še spust skozi večji kanjon, ki je zanimiv predvsem zaradi slapu, ki pada iz stranskega izvira neposredno v reko.
Voda je bila sveža (kakšnih 16 ali 17 stopinj), kar prava za skočit noter in takoj ven. Za plavanje ali dolgotrajno namakanje pa je bila kar prehladna. No, ker smo imeli v aranžmaju 4 ure na reki, smo morali pač spotoma še malo počivati, ker bi bili drugače prehitro navzdol.
Smo pa dohiteli drugo skupino (prav tako v dveh čolnih), ki nam je napovedala »vojno«: medtem ko so nas prehitevali (malce bolj so prijeli za vesla, saj so prej počivali na obali), so nas pošteno ošpricali! Nismo jim ostali dolžni: tudi mi smo jih pošteno namočili. Občasno smo bili tako blizu drug drugemu, da sem samo gledal, če bo še kakšno veslo padlo po kom (nehote ali hote, kaj veš…). Pa do kakšne nesreče ni prišlo, voda na koži pa se je kar hitro posušila, saj je bil zrak prijetno ogret preko 30 stopinj.
No, tiste štiri urice na reki so potem vseeno kar hitro minile in že nas je čakalo kosilo. Tokrat piščančja bedra, ovčji paprikaš, džuveć, krompir, burek in solata.
Popoldne smo se še malo zapeljali do Boračkega jezera (dopoldne smo se peljali mimo), ki leži sredi kotline kar precej nad gladino Neretve v tistem koncu (Neretva teče po sosednje dolini) in do Konjica, kjer smo se sprehodili preko starega mostu.
Pa se je že pričelo večeriti in ob devetih je bila večerja, tudi tokrat s čevapčiči. Ampak malo pa so nas le presenetili: kot alternativa so bile pečene postrvi: prav prijetna sprememba, ki jo je izbrala večina naše družbe! Zraven smo si privoščili njihovo belo vino – žilavko, ki je bila dovolj ohlajena, da je bila sprejemljiva kapljica.
Ker smo naslednje jutro planirali odhod že okrog osmih, smo prosili, če bi nam lahko zajtrk (ali vsaj del zajtrka) pripravili bolj zgodaj. Je eden izmed fantov, ki je zgledal bolj eden ta glavnih, obljubil, da dobimo zajtrk četrt čez osmo…
No, pa smo šli spat.
Sobota, 3.8.2013
Ob sedmih je bila najprej budnica za starejše, ob pol osmih še za mlajše. Ob osmih smo že bili pripravljeni in čakali na zajtrk. Privoščili smo si jutranjo kavico in pogledovali proti kuhinji. »Biće…« je bil odgovor. Enak tudi čez četrt ure in še čez četrt ure… No, potem smo vstali in odšli: zajtrkovali bomo spotoma!
Pot do Mostarja vodi ves čas ob reki Neretvi. Takoj po Konjicu se začne jezero pred veliko hidroelektrarno pri Jablanici (po moči druga največja hidroelektrarna v bivši Yugi), v Jablanici je tudi spomin na bitko na Neretvi (prehod z ranjenci preko Neretve v času ene izmed nemških ofenziv – starejši del populacije se prav gotovo spomni znanega filma »Bitka na Neretvi«). Nižje sta še dve manjši hidroelektrarni, dolina reke je prav slikovita, cesta dobro speljana in urejena.
Tako je Mostar postal kraj našega zajtrka. Privoščili smo si kakšno baklavo, kakšen burek, kakšen hamburger… Stari most v mestu, ki po njem nosi ime, je obnovljen, slika ob mostu pa spominja na tisti žalostni čas, ko so ga črnogorski topničarji uspeli porušiti. Med zadnjo vojno na tistem koncu pa res niso poznali nikakršnega spoštovanja do zgodovinskih objektov. Punce so še malo pofirbcale po nakupovalnih ulicah in po dobri urici smo se že odpravili naprej.
V Medjugorje (po nekaj zapletih, ker je bila ena izmed cest zaprtih) smo prišli točno opoldne. Pričakalo nas je 40 stopinj in polno mladih, ki so pravkar zaključevali dopoldanski program na bogoslužnem prostoru za cerkvijo. V tem času je potekal v Medžugorju Mednarodni festival mladih, tako, da smo videvali zastave z najrazličnejših koncev sveta. Medžugorje je prav gotov najbolj turistično oblegani kraj v Hercegovini, kar se pozna tudi pri cenah (precej dražje kot v Mostarju, skoraj povsem »evropske« cene v lokalih). Vzeli smo si nekaj časa, da smo v notranjosti cerkve posedeli in svoje misli ter prošnje posvetili Mariji. Sprehodil smo se še do vstalega Kristusa, ki ga je izdelal slovenski umetnik Andrej Ajdič. Skulptura je znana predvsem po tem, da solzi iz majhne razpoke po desnim kolenom (pojava na znanstven način zaenkrat še niso uspeli ustrezno obrazložiti).
V spremnem katalogu ob postavitvi kipa (blagoslovil ga je slovenski kardinal dr. Franc Rode), ki ga je spisal pesnik Tone Pavček, je zapisano:
"Ajdičev Kristus. prepasan s časopisom - z minljivostjo okrog ledij, vstaja s križa, simbola zemeljskega trpljenja: roke so iztegnjene. kot so bile še pravkar pribite na križu, hkrati pa so že razširjene v poveličanje in v objem ljudem: vstali Kristus je s svojo smrtjo odrešil svet.
Vstajenje poveličuje to odrešitev: silhueta Kristusa, ki ostaja na križu, govori o večni božji prisotnosti na zemlji.
Sled lepote, ki je kakor Bog. večna in neskončna. Ta sled lepote kiparjevega Vstajenja bo stala odslej v Medžugorju. Na kraju, kjer vsa pota vodijo k božji materi Mariji, saj se ji bo kakor nekoč tretji dan po križanju pridružil njen Sin. Sredi hercegovskega krša, kamna, krp zemlje in krotkih krošenj dreves bo vstal kip, ki kipi v nebo in je kot krona vsemu: krik človekove molitve in križ božje odrešitve."
No, potem smo fantje zavili v pivnico, punce pa so šle malo firbcati po okoliških prodajalnah, ki jih ne zmanjka prav hitro.
Pot smo nadaljevali proti Splitu, malo pred mejo porabili še zadnje KM in že okrog pol šestih zvečer smo bili v Vodicah, našem prenočišču v naslednjih dveh dneh.
Namestili smo se v najetem apartmaju za šest oseb (no, nas je bilo osem, ampak: pohlevnih ovčk gre dosti v en hlev!).
In že je sledil skok v morje!!! Temperatura morja okrog 24 stopinj (kar malce sveže se nam je zdelo to morje).
Zvečer še sprehod do centra Vodic in spat. No, mularija je sprehod malo podaljšala…
Nedelja, 4.8.2013
Jutranjo deveto mašo smo ujeli (sicer le v polovični zasedbi, ki je premogla toliko volje, da se je skobacala iz postelje), si po maši privoščili sladoled in nato je sledilo poležavanje na plaži (oz. v senci zraven plaže). Tudi to ni bila napačna odločitev.
Zvečer ponovno v center Vodic, kjer je bilo zelo živahno in zopet je del mladine ta sprehod še malo podaljšal.
Ponedeljek, 5.8.2013
Po zajtrku smo se odpravili na otok Murter, kjer so nas v kampu Jezera-Lovišča pričakali starši od punce našega srednjega fanta. Hladno pivo in kosilo je bilo prav dobro okrepčilo. Tudi voda je bila prav prijetna (temperatura okrog 28 stopinj), tako da se je dalo prav prijetno namakati po naporih prejšnjih dni.
Proti večeru pa le še pot proti domu. Med tednom ni posebne gneče na cesti, tako smo bili doma že ob devetih zvečer. Pričakala nas je večerja (pripravila jo je edina članica družine, ki ni šla z nami), pa tudi nočni počitek v domači postelji je dobro del!
Stroškovnik:
- 8 x rafting (2x nočitev z obroki in brezalkoholno pijačo) po 45 EUR: skupaj 360,00 EUR
- Najem apartmaja v Vodicah za dva dni: 124 EUR
- Porabljen bencin za dva avtomobila, cestnine: 250 EUR
- Ostali stroški (hrana, pijača): 250 EUR
- SKUPAJ (5 dni za 8 oseb): 990 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
