tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 03 Jul 2013 08:18 Naslov sporočila: MALTA POTOPIS |
 |
|
MALTA - POTOPIS
Kot običajno, še v pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/6zrdwdqmn0ah9h3/Malta_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Od 19.6. do 26.6.2013
Ja, glede na najino rajžanje po sredozemskih otokih je pač Malta morala priti enkrat na vrsto. In tako se je tudi zgodilo. Enkrat (še v zimskem času) je moja boljša polovica ugotovila, da so leti na Malto kar poceni, pa še polpenzion ob koncu junija, ko je tam že toplo, se dobi za res soliden denar. Ja, sem se kar vdal v usodo: bova pač šla na Malto. Pa še en dan dopusta sva prihranila, ker je bil vmes še praznik.
Dnevno sobo so kmalu »preplavili« vodniki po Malti. Ker je Malta tako majhen otok, najem avtomobila pa je presneto drag, sva se odločila tokrat za bus varianto. Saj je precej lahka orientacija:
- Vsi avtobusi z dvoštevilčno oznako imajo matični postanek v glavnem mestu Valetta
- Vsi avtobusi z oznako X vozijo na letališče
- Vsi avtobusi med 100 in 200 povezujejo večje kraj, vendar ne gredo skozi Valetto
- Avtobusi med 200 in 300 so bolj regionalne narave
- Avtobusi med 300 in 400 so namenjeni vožnji po Gozu.
Stroškovno je to zelo privlačna varianta. Dnevna karata stane 2,6 EUR, tedenska 12 EUR/osebo. Za Gozo je potrebno kupiti karto posebej, seveda tudi posebej karto za trajekt med obema otokoma.
Najino prenočišče se je našlo v mestu Qawra (isti polotok kot Buggiba), malo stran od glavnega mesta Valette. Sicer zna biti izraz malo stran zelo relativen.
No, kot se je pozneje izkazalo, njihovi avtobus res slovijo po točnosti in hitrosti. V negativnem smislu seveda. Vozni red velja bolj opisno, je pa res, da redkokdaj odpeljejo prej kot je napisano, občasno celo po voznem redu, najpogosteje pa je potrebno na bus malce počakati. Ko vidiš, da pripelje avtobus s pravo številko, mu je potrebno pomahati, ker drugače odpelje kar naprej (postaje očitno niso za to, da bi se na njih ustavljalo, čeprav je po drugi strani res, da ti pri izstopu ustavijo tudi tam, kjer ni postaje – prav prijazno od njih). Pa pustimo sedaj to, raje poglejmo, kakšen načrt se je izoblikoval iz množice vodnikov, ki so poležavali po dnevni sobi:
DAN POT ŠT. AVTOBUSA
19.06. 2013
LETALIŠČE – ST.PAULS/ BAY – QAWRA
BELLA VISTA HOTEL
OGLED ZALIVA SV. PAVLA, BUGIBBA, Qawra X3
221 (St. Paul)
20.06.2013 OSREDNJI DEL MALTE
MOSTA
MDINA: katedrala sv. Pavla, Triq Villegaignon, obzidje in vrata Mdina
RABAT: cerkev in vrata sv. Pavla, katakombe sv. Pavla in sv. Agate
Dinglijski klifi proti kraju Laferl cross, sledi oznakam za kolovoz Clapham Junction), nato do Dinglija
Busketski vrtovi
31 ali 45
X3 do Rabata
201 ali 202 (Bruskett)
21.06.2013 JV in J DEL MALTE
HAGAR QIM IN MNAJDRA
Modra jama, Wied iz-Žurrieq (ladjica?)
MARSAXLOKK
Kopališče sv. Petra, delimarski vrt
X3 + 201 (Iz Valette 71)
X3 iz Bugibbe
81,85,86 iz Valette
22.06.2013 VALETTA
-PALAČA VELIKEGA MOJSTRA
-SOSTOLNICA SV. JANEZA
TRI VASICE (VIttoriosa, Senglea, Kalkara)
Sliema, Sv. Julijan (zahodno od mesta) 31, 45 (iz Bugibbe) ali počasnejši 12
Iz Valette: 2, 3
Iz St. paula: 37, 41, 42
23.06.2013 NAXXAR (PALAZZO PARISIO) – lahko zadnji dan
Hipogej Hal Saflieni, Paola (če bi dobila karte) – lahko tudi zadnji dan, ker je spotoma
Če ne, si ogledava s. del Malte (program 25. 6) 31, 45
221, 223
24.06.2013 GOZO pristanišče na Gozu Mgan, L`lmgan ali »Vapur«
Xevkijska rotunda
Ta` Piru samostan
CITADELLA: RABAT/VIKTORIA: katedrala, mestna vrata, normanske ruševine
Neolitsko svetišče Ggantija
DWEYRA (azurno okno, gobja skala, notranje morje, kapelica sv. Ane
ZALIV SAN BLAS, Xlendi bay
Zaliv Ramla (kalipsna jama)
KLIFI TA`Ćenc
soline 221 do Cikawe
301 do Victorie ali 303 (via Qala)
25.06.2013 COMINO: modra laguna, zaliv in utrdba sv. Marije, zaliv sv. Nikolaja (krožna pešpot po otoku ca. 3 ure)
S. DEL MALTE (lahko tudi 23. 6)
-hribovje Marfa (klifi Ras il Qammieh, Cirkewwa), Rajski zaliv, Little armier
Popajeva vas, zaliv Anchor
Svetišče skorba , svetišče Ta HagratMgarr (jajčna cerkev) 221 do Cikawe
221 ali 41, 42 (St. Paul)
26.06.2013 Ob 16h povratek
Pa poglejmo, kako se je načrt obnesel.
Sreda, 19.6.2013
Zjutraj sva se spotoma ustavila še na najinem ranču v Goriških brdih (je bilo treba zaliti vrt, ker je bilo zadnji teden bolj suho) in nato nadaljevala proti Bologni. Tam sva našla parkirišče (vsaj doslej je bilo vedno kakšno mesto prosto za naju), ki ga ni potrebno plačati. Sicer je res, da se je potrebno do letališča sprehoditi malo dlje, ampak glede na celotedenski strošek parkirišča se to že splača (sem se tudi že jaz nalezel gorenjske krvi moje boljše polovice).
Letalo je bilo točno in tako sva popoldne ob treh že stopila na malteška tla. Poiskala sva pravi avtobus (X3), sedla nanj in najino malteško romanje se je začelo. X3 naj bi bil sicer eden hitrejših avtobusov na Malti, ampak od letališča do hotela sva porabila kar dobro uro (optimalna razdalja cca 15km, po poti avtobusa morda dvakrat dlje, saj gre malo naokrog – 30km/h je zelo visoka povprečna hitrost za malteške avtobuse!!!!! – no, takrat tega še nisva vedela).
Hotelček je bil prav prijeten, dobila sva sobo v hiši, ki je bila malo umaknjena od hotela (»Suite«), ampak to ni bila le soba, bil je kar apartma (dnevni prostor s kuhinjo, spalnica, WC in balkon). Tudi klima je funkcionirala, voda v kopalnici je tekla normalno, tako topla kot hladna. Zelo prijetno sva bila presenečena. Glede na ceno, ki sva jo plačala, sva pričakovala manj. Ker sva bila v petem nadstropju (hiša je imela tudi dvigalo), naju je prijetno presenetil tudi pogled z najinega balkona. Sicer ni bil obrnjen proti morju, vendar je bil pogled prav prijeten.
No, ker sva bila malo utrujena od poti, sva se najprej malo osvežila in potem skočila še na večerjo, ki je bila vključena v najin polpenzionček. Tudi tam so naju prijetno presenetili. Solidna kuhinja, prijazno osebje…
Spotoma do najinega apartmaja sva v trgovinici nabrala še nekaj drobnarij (vodo, pivo oz. cider, vino, piškote…), vse, kar utrujen popotnik rabi za poživitev! In ker sva ocenila, da sva dovolj utrujena, sva po večerji posegla po prvi dozi poživitve: njihovo domače vino nam je bilo kar všeč.
Četrtek, 20.6.2013
Z najinega okna sta se videli Mosta in Mdina, zato sva so odločila, da najprej obiščeva te kraje. Saj, nekje je pač treba začeti. Pa še načrtu sva sledila. Mosta je znana po svoji cerkvi (z okroglo notranjostjo, zato ji pravijo rotunda), ki je posvečena Mariji. Pa nisem prepričan, če so Marijine cerkve na Malti najbolj številčne… Veliko »konkurenco« ima pri sv. Janezu Krstniku, sv. Pavlu in sv. Agati. No, ta rotunda (zgleduje se po rimskem Pantheonu) se odlikuje z izredno velikim krožnim obokom, ki bi naj bil celo četrti največji na svetu (oz. tretji v Evropi). Zgrajena je bila v letu 1871, najtežjo usodo pa je doživela 9.4.1942 med nemškim bombardiranjem, ko je nanjo padla ena izmed bomb, težka 200kg. Bomba je prebila streho cerkve in padla na tla, vendar ni eksplodirala. V spomin na ta dogodek še zdaj hranijo neeksplodirano bombo v stranski kapeli, ki vodi proti zakristiji.
No, med čakanjem na naslednji avtobus sva se sprehodila še malo okrog trga in v eni izmed trgovinic sem si kupil sončna očala (taka navadna, plastična – je še moja boljša polovica ocenila, da ne bodo preveč dolgo zdržala…). Pa še prav je imela. Ker so mi (sem pač bolj nerodne sorte) vsaj dvakrat na dan padla na tla, so zdržala le tri dni…
Naslednji postanek je bil na Mdini oz. Rabatu. Mdina je bila v preteklosti malteško glavno mesto, njena pozicija na hribu v osrčju otoka je omogočala izgradnjo dobro zavarovane trdnjave, ki jo je bilo zelo težko osvojiti. Že prvi znani naseljenci Feničani so si na tem mestu postavili naselbino z imenom Melita (cca 700 let pred Kr.). Prvi obstoječi ostanki so sicer iz časa Normanov v 12. stoletju, sedanjo podobo pa je dobila predvsem v obdobju malteških vitezov v 17. stoletju. Več o malteških vitezih bom povedal kasneje, ko se bomo v Valetti sprehodili skozi viteško palačo. Ogledala sva si katedralo in muzej ob njej, potem pa sva se posvetila še zgodovini Mdine in Malteškega viteškega reda (oboje predstavljeno z dokumentarnim filmom in muzejsko zbirko).
Ker je Mdina prostorsko zelo omejena, se je že v rimskem času okrog nje razvilo novo naselje – Rabat. To naselje je poznano po podzemnih rovih – katakombah, ki izvirajo že iz feničanskih časov. Peščenjak, iz katerega je večina malteških hribov, namreč ne predstavlja večjega problema za obdelovanje. Možno ga je obdelati že s preprostimi orodji in vanj izvrtati luknje oz. rove. Takšne rove so torej Feničani kopali že v starem veku. V teh katakombah je nekaj časa živel tudi apostol sv. Pavel, ko se je ladja, s katero so ga peljali na sojenje v Rim, razbila na malteških čereh. Sv. Pavel je ostal na Malti nekaj mesecev, v sklopu dela katakomb je možen tudi ogled votline, v kateri naj bi po izročilu preživel teh nekaj mesecev. Je pa sv. Pavel otoku pustil bogato versko zapuščino, iz katere Maltežani še danes črpajo svojo dokaj živo vero.
Sprehajanje po podzemnih rovih je prav dobro delo. Kar vroče je bilo (preko 35 stopinj), tako da sva sklenila, da zavijeva še proti obali. Naslednji cilj so vili klifi pod Dinglijem. Ni bilo potrebno dolgo čakati na bus, ki naju je odpeljal v tisto stran. Na busu je bilo še kar znosno (vključena klima), zato je v naju še toliko bolj puhnila vročina, ko sva izstopila. Klifi so bili globoko spodaj pod nama… Da bi si jih šla ogledati od blizu? Pa ne v takšni vročini. Sprehodila sva se do cerkvice sv. Magdalene in tam počakala na naslednji bus.
V bližini sva opazovala še Busketske vrtove, to je edini gozd, ki je še ostal na Malti. Malta je bila pred nekaj stoletji precej zelena dežela. Potem pa so gozd posekali, ker ni bilo več dreves, je vlaga iz zemlje še hitreje izhlapela v zrak, tako da je sedaj Malta zelo rjava v poletnih mesecih. V deževnem obdobju pozimi je še vedno precej zelena, vendar to zelenje poletne vročine ne preživi.
Raje sva se vrnila v smeri najinega hotela in se ustavila na plaži v Pavlovem zalivu. Skok v prijetno hladno vodo je prav dobro del.
Je bilo kar dovolj za prvi dan. Še skok na večerjo in potem je bil čas za posedanje na balkonu ob drugačni osvežitvi….
Petek, 21.6.2013
Odločila sva se za pot na Gozo. Kar zgodaj sva prirajžala do pristanišča v kraju Cirkewwa, od koder vozijo trajekti do Goza. Vožnja ni dolga, slabe pol ure, spotoma smo si lahko ogledali tudi manjši otok Comino, ki ni naseljen, je pa znan po svoji Modri laguni, ki je priljubljen kraj za kopanje. Ta naju je čakala kakšen drugi dan.
Na Gozu sva morala kupiti dnevno karto za bus (karta z Malte ne velja) in sva se odpeljala v smeri templja Ggantija. Tempelj stoji na obrobju planote, pod katero je manjša dolina. Zavarovan je s pohodnimi pasažami, tako da turisti ne morejo dodatno poškodovati objekta, ki tam stoji že dobrih 5.000 let, Ta tempelj iz neolitskega obdobja sodi med zgodnejša svetišča na otoku (zgrajen naj bi bil med leti 3.600 in 2.500 pred Kr.). Sestavljen je iz dveh delov (dveh templjev), oba sta obrnjena proti jugovzhodu (proti vzhajajočemu soncu). Zanimiv je zaradi izvrtin skozi peščenjak, ki omogočajo prehod sončne svetlobe le ob točno določeni poziciji sonca. V času najinega obiska je bil tempelj namenjen kulturnim prireditvam ob poletnem solsticiju, ki se tam odvijajo v večernih urah, ko vročina malce popusti.
V bližini je še stari mlin na veter, pa sva ga kar spustila, vročina je kljub relativno zgodnji uri že kar pošteno pritiskala. Z busom sva se odpravila do Victorie, glavnega mesta otoka. Victoria je ime, ki so ga tja prinesli Britanci, domačini še vedno uporabljajo staro ime Rabat. Najstarejši ohranjeni del mesta predstavlja trdnjava Citadela, ki so jo zgradili malteški vitezi konec 16. stoletja. Arheološki ostanki segajo seveda precej bolj nazaj v preteklost, vse tja v bronasto dobo okrog 1.500 pred Kr. V Citadeli je na najpomembnejšem mestu Marijina cerkev (katedrala), ki je vredna ogleda, prav tako muzej za njo. Danes je v Citadeli kar nekaj manjših muzejev, ki so posvečeni različnim spominom, midva sva se odločila za ogled etnografskega muzeja, ker pa je karta velja tudi za enega izmed ostalih muzejev, sva si ogledala še nekdanje zapore pod sodnijsko palačo.
Posebno zanimiva se nam je zdela zbirka oblačil, ki so jih nosili prebivalci tega otočka še sto let nazaj.
Po napornem ogledu sva poiskala zatočišče na manjšem trgu, kjer so nama rade volje postregli z njihovim domačim pivom. Hladno in okusno – mnjammmm…
Ker je bilo vroče, do obale pa ni bilo daleč, sva se z busom odpeljala v Dwejro, ki je znana po skalnatem mostu in notranjem jezeru, ki je povezano z morjem. Skalnati most pri Dwejri naju je kar osupnil. Ogromna luknja v skali je res lepa igra narave, ki se jo splača pobliže pogledati. V neposredni bližini je bil tudi zalivček, ki je bil malo zaščiten pred morjem, tako da se je dalo tudi prijetno namočiti in osvežiti. Zanimivost tega zalivčka je tudi njegova globina, saj je globok kar nekaj deset metrov (njegov premer je manjši od njegove globine) in je zato zelo zanimiv za potapljače.
Druga znamenitost na tem koncu je še samotna skala ob obali, ki je poraščena s posebne vrste gobami, ki so drugače značilne za afriško celino in jih drugje v Evropi ni najti.
Naslednji postanek sva naredila pri rotundi v kraju Xevia. Poznalo se je, da je cerkev posvečena Janezu Krstniku in prav to dopoldne so bile v kraju velike slovesnosti. To je dokazovala tudi okolica cerkve. Ta cerkev je sicer novejšega datuma (zgrajena cca 1960), zato njena notranjost še ni v celoti izdelana. Po dimenzijah se primerja z rotundo v Mosti, njena posebna privlačnost pa je dvigalo, ki nas popelje na zgornjo teraso v višino kupole. Razgledi naokrog so prav veličastni.
Še skok do pristanišča in nazaj s trajektom na Malto in že se je bližal čas prislužene večerje.
Sobota, 22.6.2013
Seveda sva našla čas tudi za obisk Valette, malteškega glavnega mesta. Že na vhodu naju je pozdravil njen ustanovitelj, malteški vitez Jean Parisot de la Valette (temeljni kamen za mesto je postavil 26. marca 1566).
Ker je bilo mesto projektirano na novo, ima dovolj široke glavne vzdolžne ulice, ki jih povezujejo ožje prečne. Center mesta je za promet zaprt.
Seveda nisva mogla mimo sostolnice sv. Janeza Krstnika, kjer je pokopan tudi ustanovitelj mesta, cerkev pa je znana tudi po osmih kapelah, ki predstavljajo osem ustanoviteljskih lož malteškega viteškega reda (angleško-bavarska, provansalska, francoska, italijanska, nemška, auvergenjska, aragonska, kastilska).
Teh osem lož ponazarja tudi križ malteškega viteškega reda (ki je bil sicer oblikovan šele na Malti).
Po ogledu cerkve sva se ustavila še v knjižnici, kjer je bila na ogled razstava o malteških vitezih na Malti, nato pa sva si ogledala še viteško palačo oz. Palačo Velikega mojstra.
No, verjetno je sedaj čas, da kaj več povem o malteškem viteškem redu.
Red je nastal v Sveti deželi kot karitativno-bolnišnični red, ki ga je vodil pater Grarard (konec 11. Stoletja). Red je skrbel za obolele in poškodovane romarje na poti v Sveto deželo, njihova bolnišnica je slovela kot daleč najboljša na tistem koncu. Bolnišnica je bila posvečena sv. Janezu Krstniku, od koder tudi izvira njihovo ime (hospitalci, ivanovci). Ker je bil to čas križarskih vojn, je bilo potrebno razen za pomoč bolnim poskrbeti tudi za varnost romarjev. Tako je ta red zraven svoje karitativno-bolnišnične dejavnosti prevzel tudi vlogo zaščitnika romarjev. Njihovo geslo je bilo »obramba vere in pomoč ubogim«.
Red je bil zelo uspešen, ne le v karitativno-bolnišnični dejavnosti, ampak tudi v obrambi Svete dežele v bitkah z muslimani, kjer so se zelo izkazali. V red so vstopali plemiči iz različnih pokrajin, predvsem tisti, ki so upali, da jim bo to služenje pripomoglo na poti k bogastvu in slavi, saj je red dobival veliko sredstev s strani vladarjev pokrajin iz ustanoviteljskih lož.
Po porazu križarjev proti koncu 12. stoletja so se morali vitezi umakniti iz Svete dežele, premaknili so se na Ciper, kjer pa so se zaradi vpletanja v lokalno politiko odločili, da se umaknejo na Rodos. Postali so znani kot Rodoški vitezi. Bili so bolj militantni in so se predvsem bojevali na morju z berberskimi gusarji.
Ta otok je pa bil preblizu Mali Aziji, kjer je rasla nova muslimanska vojaška moč (Turki), zato so Rodos oz. viteško trdnjavo (ki jo je branilo cca 7000 vitezov pod vodstvom velikega mojstra Philippe Villiers de L'Isle-Adam) leta 1522 Turki več mesecev oblegali, vendar je niso mogli zavzeti. Turški sultan Sulejman veličastni je zato ponudil vitezom častni umik,kar so le-ti sprejeli in se umaknili na Sicilijo.
Leta 1520 jim je sicilski kralj Karel V. Španski ponudil v trajni fevd otoka Malta in Gozo in tako so se vitezi naselili na Malti. Davkov jim ni bilo potrebno plačevati, saj je bil njihov namen obramba krščanskih dežel pred muslimanskimi vpadi, za fevd so morali vsako leto kralju izročiti enega malteškega sokola.
Zaradi svoje pomorske spretnosti so kmalu postali trn v peti osmanskega cesarstva. Sultan Sulejman Veličastni je zato leta 1565 poslal nadnje vojsko okrog 40.000 vojakov. Malto je branilo 700 vitezov in 8.000 vojakov. Obleganje se je začelo 18. maja 1565. Maltežanom je že na začetku kazalo zelo slabo. Turki so uničili večino mest in ubili približno polovico vitezov, 18. avgusta pa je postal položaj oblegancev kritičen. Zaradi izgub je njihovo število postalo premajhno, da bi lahko uspešno branili obsežno trdnjavsko obzidje. Vojni svet je zato predlagal, da bi zapustili Il Borgo in Senglejo in se umaknili v trdnjavo Sant Angelo. Veliki mojster Jean Parisot de la Valette je njihov predlog zavrnil.
Obleganci so pričakovali pomoč siciljskega podkralja, vendar pomoči niso dobili. Podkralj je verjetno dobil navodila kralja Filipa II. Španskega, naj jim ne pomaga, ker bi na njihov račun lahko oslabil obrambo Sicilije. Napačna odločitev bi lahko pomenila poraz in Sicilija in Neapelj bi postala lahek plen osmanskih Turkov. Zanj osebno je bila takšna odločitev prav gotovo težka, ker je bil med branilci Malte tudi njegov sin.
23. avgusta so Turki ponovno silovito napadli, vendar so jih branilci s skrajnimi napori odbili. Po treh mesecih obleganja so bili tudi napadalci na koncu moči, vse utrdbe, razen Saint Elma, pa so bile še vedno nedotaknjene. Mnogo Turkov je v prenatrpanih taborih v poletni vročini zbolelo, zaloge hrane in streliva so skopnele, vedno več pa je bilo tudi mrtvih in ranjenih. Branilci so noč in dan popravljali poškodovano obzidje in osvojitev Malte je postajala vsak dan manj verjetna. Velik udarec za Turke je bila tudi smrt izkušenega poveljnika in admirala turške flote Draguta (turško: Turgut Reis), ki je bil ubit 23. junija. Neizkušena turška poveljnika Piyale paša in Mustafa paša sta zato veliko turško floto učinkovito uporabila samo enkrat. Zanemarila sta tudi komuniciranje s severo Afriko in nista niti poskušala preprečiti pošiljanja okrepitev s Sicilije.
Krutost bitke dokazuje tudi podatek, da so Turki po osvojitvi trdnjave Sant Elmo zadnje branilce, ki so jih zajeli, križali in jih na splavu poslali preko zaliva proti trdnjavi Sant Angelo. Dejanje je imelo tudi psihološki namen: demoralizirati malteške branilce. Veliki mojster Jean Parisot de la Valette pa Turkom ni ostal dolžan. Dal je obglaviti vse turške ujetnike in s topovi poslal njihove glave proti razdejani utrdi Sant Elmo….
1. septembra sta še zadnjič poskusila streti odpor branilcev, morala osmanske vojske pa je bila tako resno načeta, da je bil napad zelo mlačen. Morala branilcev je zato zrasla in po dolgem času so začeli upati na uspeh. Zbegani in neodločni Turki so nato izvedeli, da so se v zalivu Mellieħa na severu otoka izkrcale okrepitve s Sicilije. Ne vedoč, da so okrepitve zelo skromne, so 8. septembra obleganje prekinili in odpluli. Veliko obleganje Malte je bilo tako vojaška operacija, v kateri so malteški vitezi dosegli odločilno zmago.
Po odhodu Turkov je bilo na Malti samo še 600 za boj sposobnih mož. Najbolj zanesljive ocene pravijo, da je turška armada štela ob prihodu okrog 40.000 mož, v Istanbul pa se jih je vrnilo samo okrog 15.000.
Zaradi te velike zmage so malteški vitezi pridobili izreden ugled, tako na strani malteškega prebivalstva kot tudi širše. Veliki mojster malteškega reda je dobil s strani Svetega rimskega cesarstva naziv kneza in naslov »visokost«, Vatikan pa je njegov položaj izenačil s položajem kardinala, tako a so pridobili naslov »njegova nadvse eminentna visokost« (takšen status znotraj RKC ima še danes).
Malteški vitezi so s svojimi ladjami bistveno pripomogli tudi k zmagi pri Lepantu, ki je dokončno oslabila osmansko moč. Še vedno so preganjali pirate po celem Sredozemlju in skrbeli za varnost trgovskih ladij.
Do konca 18. Stoletja je moč Malteškega viteškega reda rasla. Ob spremembah v Evropi ob koncu 18. stoletja pa je prišlo do dogodka, ki je zasenčil njihovo bogato zgodovino. Napoleon se je na vojnem pohodu v Egipt ustavil tudi na Malti. Takratni veliki mojster Ferdinand von Hompesch zu Bolheim mu je brez boja prepustil ključe mesta (zaradi tega se je moral pozneje umakniti s položaja Velikega mojstra). Razloga sta bila predvsem dva. Prvi je bil v tem, da so bili znotraj Malteških vitezov dokaj močni vitezi iz lož, ki so prihajale s področja Francije, drugi pa predvsem v tem, da so se Malteški vitezi borili proti nevernikom, Francozi pa so bili kristjani tako kot oni sami. Tako so se Malteški vitezi brez boja umaknili z Malte.
Sledilo je težko obdobje za Malto. Kljub temu, da je Napoleon obljubil, da bo z Malto dobro gospodaril, je takoj po odhodu Malteških vitezov ukazal svojim vojakom, ki so ostali v garnizonu na Malti (cca 4000 mož), da po vseh cerkvah in palačah zberejo dragocenosti, iz katerih bo lahko Napoleon plačal svojo vojsko.
Ko so Maltežani videli, kaj se dogaja, je prišlo do ljudske vstaje. Maltežani so pregnali Francoze v njihovo utrdbo, britanski admiral lord Nelson, ki so ga prosili za pomoč, pa je s svojimi ladjami blokiral morsko stran. Tako se je morala čez nekaj mesecev francoska garnizija predati. Klub temu je z Malte izginilo ogromno njihovih dragocenosti. Med njimi tudi najbolj pomembna relikvija iz sostolnice sv. Janeza Krstnika: njegova roka – ostal je le prazen relikvarij…
Po teh dogodkih so se Malteški vitezi ponovno ponudili, da se vrnejo na Malto, vendar jih Maltežani niso več želeli sprejeti, saj so v njih videli izdajalce, ki so jih prepustili Napoleonu. Raje so prosili Britance, da so postali njihovi zaščitniki in tako je Malteški viteški red izgubil pravico upravljanja z Malto.
Malteški viteški red je kljub temu, da ni imel več ozemlja, obstajal še naprej. Danes imajo svoj sedež v Vatikanu, z mnogimi državami imajo vzpostavljene diplomatske odnose, ponovno pa je prevladala njihova izhodiščna dejavnost: karitativno-bolnišnična, tako da skrbijo za večje število bolnišnic po vsem svetu.
Kot zanimivost: malteški viteški red je bil trn v peti tudi slovenskim komunistom (in sedaj njihovim naslednikom). Razlog je zelo preprost: Malteški viteški red se bori proti nevernikom (nekristjanom)….
Po osvežitvi sva se odpravila še na drugo stran zaliva, v Tromestje, kjer sva si ogledala le sredinsko Victorioso, kjer stoji utrdba, ki je Turki v letu 1562 med bitko (Le grand siege de Malte) niso mogli zavzeti. Od tod izvira tudi ime mesteca. Če ne bi bilo tako vroče, bi se nama potep zdel celo prijeten. Tako pa sva bolj pogledovala po kotičku, ki bi bil primeren za kopanje…
Tako sva se relativno kmalu odpravila nazaj proti najinemu hotelu. Popoldanska gneča na cestah je povzročila, da sva v Buggibo prispela le malo pred peto uro. Ravno prav, da sva pri kapeli sv. Pavla šla še k nedeljski maši.
Nedelja, 23.6.2013
Že dva dni prej sva rezervirala karto za pot na Comino. Če bi šla v lastni režiji, bi izbrala ladjico iz Cirkewwe do Comina, v hotelu pa so za 5 EUR več nudili prevoz po kopnem do Slieme in nato po morju do Modre lagune na Cominu. No, pa se je začelo malo bolj tako-tako. Avtobusa, ki bi naj naju pobral pred hotelom, ni bilo in po 2-kratni urgenci z najine strani pri referentki v hotelu se je pred nama ustavil avtobus z odprto streho, ki je bil sicer namenjen ogledom Malte (»Sightseeing«). V istem času pa se je pojavil tudi taksi, ki so ga poslali po naju. Očitno so na naju res pozabili in tako sva lahko izbirala med dvema prevozoma. Izbrala sva taksi, ki je vseeno precej hitrejši. Ladja je res čakala le še na naju in takoj potem, ko sva se vkrcala, smo odpluli.
Z morske strani smo lahko lepo videli skoraj povsem pozidano obalo Valette, Slieme in St.Jeana. peljali smo se mimo Pavlovega zaliva in po dobri uri pristali na Gozu, kjer smo oddali nekaj potnikov ter se nato vrnili proti Caminu, kjer smo se usidrali ob obali v bližini Modre lagune. Modra laguna je sicer zavarovana (plavajoče vrvi), tako da za ladje vstop ni mogoč, vendar je dostop možen z dveh strani, tako da se tista gneča ladjic vseeno malce zmanjša. No, še vedno jih je bilo polno…
Po izkrcanju sva se najprej odpravila po obali proti hotelu, se vmes še malo namočila, da pot ne bi bila prevroča in uživala v sproščenem pohajkovanju. Na Cominu je le en hotel, ki ima še svojo depandanso v sosednjem zalivu, drugače otok ni poseljen. Znan je tudi po obalnih votlinah, kjer bi se naj v preteklosti pogosto zadrževali pirati. Na otočku je celo policijska postaja (posadka šteje le enega policista), v bližini pa tudi starejša Marijina cerkev.
No, midva sva se sprehodila še do utrdbe in potem nazaj proti modri laguni. Posebno presenečenje naju je čakalo pri utrdbi. Vstopnine sicer niso pobirali, so se pa priporočali za prostovoljne prispevke. Midva sva nahrbtnik (z denarjem) pustila na ladji, tako da denarja nisva imela s sabo. Pa vseeno so naju prijazno povabili, da si utrdbo ogledava,
povprašali so naju, od kod sva in nama dali kratko predstavitev utrdbe v SLOVENSKEM jeziku. In bila je povsem lepa knjižna slovenščina… Bila sva res presenečena!!!
Na poti proti modri laguni sva se ustavila še v enem izmed zalivčkov, ki je imel nekaj lepih skal, s katerih so skakali v morje. Me je skoraj zamikalo, da bi tudi sam poizkusil kaj takega, pa je prevladala modrost EMŠO-ja.
Sva pa se namočila v modri laguni, celo preplava na drugo stran in tam malce raziskala jamo v pečini, ki se je razprostirala od enega do drugega konca skale oz. otočka. Jama je bila zanimiva tudi zaradi tega, ker je bila v celoti pod vodo in sva lahko po jami plavala z enega konca na drugi. No, tudi na tem koncu je bilo kar nekaj skal, ki jih je mladina uporabljala za skoke v morje. Na enem koncu so skakali tudi z malo večje višine, po moji oceni že tam blizu osmih metrov ali celo kaj več. Kar pogumna mularija.
Se je ura, ko je ladjica načrtovala odhod, kar hitro približala, pa tudi žeja naju je prignala do bara na palubi. Saj: ohladitev v morju je bila prav prijetna – ampak tudi ohladitev s pivom ni bila nič slabša.
Še enourna vožnja nazaj do Slieme in dan se je nagnil proti večeru. Čeprav je bil precej bolj lenoben kot najini običaji potepuški dnevi, je bil Comino prav gotovo točka, ki jo priporočava za ogled.
Ponedeljek, 24.6.2013
Ta dan sva namenila najstarejšim arheološkim ostankom na otoku. Neolitski tempelj Hagar Qim naj bi bil po mnenju nekaterih znanstvenikov celo najstarejša ohranjena stavba na svetu (zgrajen pred letom 3.000 pred Kr., torej je star preko 5.000 let. Zaradi sončne erozije kamnov so ga zaščitili s platnenim šotorom, ki pride prav tudi zaradi sence med ogledom. Temperatura je bila že okrog desetih precej preko 30 stopinj. Podobno kot bližnji tempelj Mnajdra (vstopnina je za oba templja enotna) je obrnjen proti jugovzhodu, tako da sonce ob solsticiju oz. ekvinokciju posije do določenega mesta oz. oltarnega prostora v templju. Nazorno lahko to preizkusimo tudi na maketah, ki so prikazane v bližnjem muzejskem centru, kjer tudi poberejo vstopnino. O ljudstvu, ki je zgradilo te templje, ni nobenih pisnih ostankov, tako da se ne ve točno, kdo so to bili. Domnevajo, da so na Malto pripotoval iz Sicilije, gradnja templjev pa dokazuje njihovo visoko astronomsko in gradbeno znanje. Najtežji kamen v templju ima namreč kar 40 ton!!!
Avtobus na tistem koncu vozi le na vsako uro in ker sva se pri ogledu obeh templjev zadržala več kot eno uro, sva prvi avtobus zamudila. Ker do Modre jame (Wied iz-Žurrieq) ni bilo tako daleč, sva jo kar peš mahnila do tja. Kupila sva vozovnico za ladjico, ki nas je popeljala do Modre jame in še nekaterih jam v tamkajšnji okolici. Čeprav je bila vožnja kratka, le kakšnih 20 minut, je bil ogled jame iz morske strani dokaj zanimiv.
No, kej je bila na obali vasica, je bilo čakanje na naslednji avtobus lažje. Z njim sva se zapeljala do letališča in naprej do Marsale, prijetne letoviške vasice na vzhodni obali. Tam sva presedla na lokalni avtobus za Marsaxklokk, eno izmed najbolj znanih ribiških vasic na otoku. Malo jo kazi bližina termoelektrarne (večina energije je sicer porabljena za razsoljevanje vode, saj vode iz vodnjakov za tolikšno število prebivalcev ni dovolj) in pristanišča v sosednjem zalivu pri Berzebuggi, vendar je kraj še vseeno ohranil svoj ribiški značaj. Poiskala sva še lokalno plažo in se malo odmočila, pa je že bila ura toliko, da sva jo lahko mahnila proti domu.
Torek, 25.6.2013
Pri nas doma je bil praznik (torej je bil to podarjeni dan dopusta, ki se je že počasi iztekal), naju pa je čakala palača Parisio v kraju Naxxar. Na zunaj palača ni prav nič posebnega, njena notranjost pa je zelo bogata. Zgrajena v 18. stoletju, preurejena v devetnajstem, kot prva na Malti je imela električno energijo iz generatorja, ki si ga je možno še danes ogledati v podzemni lopi na vrtu. V palači je živela (in še zmeraj za plačo skrbi) rodbina Scicluna, ki je bogastvo pridobila s trgovanjem.
V tistem času sta bila na Malti najboljša izvozna artikla tobak in ovčja volna (danes niti enega niti drugega skoraj ni več). Na osnovi svojih zaslug je rodbina pridobila celo baronski naslov. Pa vseeno to v nekaterih primerih ni pomagalo dovolj. Lastnik palače med obema svetovnima vojnama se je poročil s pravo britansko baroneso, vendar je ob kronanju kralja Jurija in kraljice Elizabete v letu 1937 bila na ta dogodek povabljena le žena, ne pa tudi mož. Ona je imela namreč angleški plemiški naslov, on pa le malteškega. In čeprav je bila Malta takrat pod angleško vladavino, to ni bil isti rang plemstva. No, pa so imeli zaplet v družini.
Palača se odlikuje tudi z lepim vrtom, ki je precejšnja redkost na Malti, saj na Malti vode primanjkuje. Nekoč zelena dežela je danes siva kamnita puščava, zelena je le še preko zimskih mesecev, ko je dežja dovolj.
Po prijetnem ogledu sva se zapeljala nazaj in poiskala plažo v Zlatem zalivu (rjavkasti pesek daje ime tej plaži), ki pa naju ni pretirano očarala. Tudi morje je bilo na tej strani otoka precej razburkano, zato se nisva zadrževala preveč. Počakala sva na naslednji bus in se odpeljala proti televizijski vasici »Popaye village«, kjer so snemali film o znanem mornarju iz risanke. Vasico so ohranili in je sedaj namenjena prireditvam za otroke. No, midva se med njimi nisva videla. Zato sva odrajžala na bolj mirno stran otoka, kjer sva si privoščila osvežitev v morju. Prav prijetno je delo. Malo se naju je že lotevala lenobnost pred odhodom, tako da se nama ni dala več nikamor. Le še proti hotelčku sva zavila in se psihično pripravila na naslednji dan.
Sreda, 26.6.2013
Napočil je tudi dan odhoda. Ker sva imela let šele v popoldanskem času, sva dopoldne skočila še do Buggibe in opravila načrtovane nakupe (oz. nenačrtovane, vsakokrat znova sva pred dilemo ali sploh kaj prinesti z najinih potepov). Tako je hitro minilo nekaj uric in že je bil čas, da se odpraviva proti letališču. Letalo je bilo točno, tako da smo bili ob šestih popoldne že v Bologni. Že tam je bila razlika kar opazna. Na Malti še pošteno preko 30, v Bologni le še 24 stopinj. Proti slovenski meji je začelo deževati, ko sva prečkala mejo na Fernetičih, je termometer kazal le še 14 stopinj. Pa to še ni bilo konec: v okolici Postojne je temperatura padla le na 9 stopinj!!! Brrrr, pa tako poletje….
Še nekaj o stroških:
Prevoz do Bologne in nazaj: 80 EUR
Letalski let Bologna-Malta za dve osebi: 170 EUR
Polpenzion na Malti za dve osebi: 250 EUR
Prevozi na Malti (bus, kadjice): 80 EUR
Vstopnine na Malti: 200 EUR
Ostali stroški: 200 EUR
Skupaj: 980 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
