tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 10 Maj 2013 13:38 Naslov sporočila: IRSKA POTOPIS |
 |
|
Potopis IRSKA 2013
V pdf-ju s slikcami:
https://www.mediafire.com/file/ckd5nr4grtc4aid/Irska_potopis.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
IRSKA je otok in kot otok nama je že nekaj časa zbujal željo po najinem obisku. Vsaj pri meni je temu prispevala tudi knjiga, ki jo je napisal Branko Gradišnik (Strogo zaupno na Irskem – vsekakor knjiga, ki jo priporočam v branje), bral pa sem jo že leta nazaj. Res midva potujeva drugače – toda način opisov v tej knjigi me je očaral.
In tako sva upala, da bo naju očarala tudi Irska. Čas sva našla za prvomajske praznike (ko praznični dnevi omogočijo kakšen dan dopusta več), izbrala sva termin od nedelje do nedelje, kar je pomenilo, da sva izbrala let iz Bergama v Knock na zahodni irski obali.
Kot vedno, sva naredila kar precej pogumen načrt:
Datum Relacija Ogledi v bližini
28.4. Let iz Bergama, pot v Sligo Knock (za začetek obiščeva romarsko središče v Knocku)
West Mayo (mimo svete gore Croagh Patric), nato ob obali do Ceide fields ( največje najdišče kamene dobe na svetu) ter naprej do megalitskega grobišča Carrowmore malo pred Sligom. Nato do Sliga (Yatsova pot, razvaline dominikanskega samostana; zvečer klub Furey`s – ljudska glasba); okno odvetnikov Argua in Pibbsa nasproti sodišča v Teeling streetu)
Če bi izbrala smer proti notranjosti, namesto West Maya Strokestown park house (paladijevska palača). Če bo čas, ta dan obiščeva Logh Derg oz. Lough Erne ali Donegal (pokrajina in pečine severno od Sliga)
29.4. Sligo- Belfast LOUGH DERG (samostan St. Patric na otočku - lahko že prvi dan, če bo čas). Ali Lough Erne in lončarstvo na Belleeku; otoček Devenish island iz Trory pointa pri Enniskillnu (ostanki starodavne katedrale). Ulster- American folk park (muzej na prostem na poti do Derrya)
Derry: Giant`s Causeway (»Velikanov nasip«), viseča brv Carrick-a-Rede)-800m – 161 kamnitih stopnic; Bushmills (destilarna) Antrim coast (grofija)na poti v Belfast (slapovi Glenariff)
30.4. dopoldne Belfast, proti večeru pot v Dublin Belfast (center: mestna hiša (vodeni ogledi), katedrala sv. Ane, Grand Opera Housevelika riba,Titanik) . Po poti proti Dublinu: Monasterboice (krščanski spomeniki, okrogli stolp; Newgrange: Dowth, Knowth, (neolitski grobovi)
1.5. Dublin Katedrala sv. Patrika, Trinity college, grad, narodni muzej (brezplačno), Kilmainham Gaol (zapori). Če bova kmalu končala z ogledom, mogoče do Clonmacnoise (glej 4.5.)
2.5. dopoldne Dublin, proti večeru pot v Kilkenny Samostan Glendalough (razvaline, kuhinja sv. Kevina – molilnica; Wicklowsko hribovje, visoki križi v vaseh Moone in Casteldermot; morda podzemne jame Dunmore caves. Rock of Cashel (ali naslednji dan, če bo zmanjkalo časa); Kilkeny (ogled mestnega jedra, gradu…)
3.5. Kilkenny - Cork - Tralee Rock of Cashel (lahko že prejšnji dan, če bo čas) destilarna Old Midleton – če na s. Irskem ne bo časa); lahko tudi steklarna Waterford Crystal). Cork (mesto), grad Blarney; Cobh (Queenstown), ribiška vasica Kinsale, ob peščenih obalah do: Ring of Kerry (glavne znamenitosti ob poti N72); Polotok Dingle
4.5. Tralee - Galway-Castlebar Vasica Adare. Bunnratty (grad in etnografski muzej). Burren in Moherske pečine
Clonmacnoise (najzanimivejša cerkvena naselbina na Irskem); je pa precej daleč od Galwaya. Galway, nato po cesti N59 do Clifdena. Conemara, Clifden (do cerkvice samo, ko je oseka)
5.5. Let v Bergamo
Delno sva lokacije načrtovanih postankov celo zarisala v zemljevidu (tako zaradi občutka):
Iz izkušnje veva, da lahko dnevno kvalitetno »obdelava« tri (morda štiri) lokacije, midva pa sva v nekaterih dneh napisala precej več želja. Nekaj časa vzame vožnja, nekaj časa je potrebno vzeti tudi za počitek in okrepčilo, pa je dan hitro naokrog, čeprav sva dnevno v pogonu deset ur in več. No, pa da vidimo, kakšna je bila kaj realizacija.
Nedelja, 28.4.3013
Treba je bilo vstati že okrog enih zjutraj, let je bil jutranji (okrog sedmih), tako da je bil začetek kar naporen. V letalu sva še malo kinkala (dolžina leta dve uri in pol) in okrog desetih (oz. devetih po lokalnem času) sva že čakala v vrsti za najem avtomobila. Kot običajno sva izbrala najnižji razred in tokrat dobila najmanjšega Nissana, ki se je pokazal kot povsem spodobno prevozno sredstvo – seveda z volanom na desni strani, saj Irci vozijo po levi strani. Ja, je kar nekaj problemov s tem prilagajanjem na drugo stran vožnje…
Pričakalo naju je turobno, vetrovno in oblačno vreme, deževalo pa ni, čeprav je bila cesta mokra. Kot v načrtu sva se najprej zapeljala proti romarskemu kraju Knock, kjer sva ob pol enajstih ujela eno izmed maš v kapeli, ki so jo sezidali ob cerkvi, na mestu, kjer so 21. avgusta 1879 različni ljudje preko časovnega obdobja dveh ur videli prikazen s sv. Marijo, sv. Jožefom in sv. Janezom Evangelistom. Na to prikazovanje spominjajo tudi beli kipi v prijetni kapeli (bila je celo ogrevana).
Po maši sva si ogledala tudi novejšo romarsko cerkev (res velika bazilika, v njej je prostora za cca tisoč ljudi), nato pa se odpravila na obalo proti Ceide fields. Pot naju je vodila nekaj časa po notranjosti, nato pa po obalni cesti, ki je potekala med gričevjem in močvirjem. Močvirje je prav gotovo eno izmed bistvenih sestavin irske pokrajine. Srečaš ga tako na zahodni strani, ki je odprta proti Atlantiku kot na vzhodni strani otoka, ki je bolj zavarovan pred vremenskimi udarci z atlantske strani, tako da je tam močvirja manj. V tem letnem času močvirje še ni oživelo, še vedno je bilo odeto v zimsko sivino in tako je bil tudi občutek med vožnjo bolj pust. Je pa tam nekje v juliju vožnja preko irskega močvirja precej drugačna in predvsem bolj barvita, saj močvirske rastline zaživijo v vsem svojem sijaju.
Ceide fields je področje z ostanki naselbine iz kamene dobe (arheologi ocenjujejo, da so bili najdeni ostanki vasi zgrajeni cca 5.500 let pr.K.). Posebnost tega konca je predvsem ta, da so bila očitno v tej naselbini tudi polja že ločena med posameznimi uporabniki. Ostanki teh pregrad med polji so razvidni še danes, prav njihovi ostanki so spodbudili arheologe, da so to področje bolje raziskali. V centru sva si ogledala film in se sprehodila naokrog, vendar nisva dolgo vztrajala. Močan veter naju je prepričal, da sva poiskala zavetje v avtu. Sva pa pogledala še preko robu proti morski gladini, do katere naju je ločila le prepadna skala.
Je pa tudi ta del Irske kar precej poseljen, povsod so kmetije, kjer se očitno največ ukvarjajo ovčerejo. Ovce na Irskem se lahko celo leto zadržujejo na prostem. Pozimi ni ekstremno mrzlo (tudi morje ne pomrzne), poleti pa se temperature redko dvignejo preko 25 stopinj. Sploh severozahodni del je znan po hitrih spremembah, saj Atlantik poskrbi za živahno vremensko dogajanje (zelo mali dni je v letu, ko ne pade nobena kaplja dežja).
Sledil je postanek v mestecu Sligo, ki je eno večjih mest na zahodni obali (vsa največja mesta pa so bolj na vzhodni strani otoka), vendar je bil najin postanek res bolj kratek, hitro sva poiskala svoje prenočišče in že pred mrakom padla v posteljo (dan je bil že kar presneto dolg).
Ponedeljek, 29.4.2013
Spala sva skoraj dvanajst ur! Toda: zbudila sva se čila in dobro spočita, pripravljena na nove izzive. Odpeljala sva se proti meji s Severno irsko.
V kraju Belleek (že na severnem Irskem, kjer so namesto omejitev v km/h omejitve v mil/h) sva bila že ob pol devetih dopoldne. Lončarska tovarna se je šele odpirala, tako da sva si ogledala njihov muzej in prodajalno, na voden ogled po tovarni, ki je bil predviden ob 10:30, pa nisva počakala. Pot sva nadaljevala ob jezeru Lough Erne do kraja Enniskillen. Pri pomolu v Trory-ju sva zamudila ladjico, ki je peljala proti otočku Devenish island, tako da sva se moral zadovoljiti s posnetkom iz daljave.
Na poti proti severu sva se želela ustaviti še v muzeju na prostem: Ulster American folk park, kjer je menda zelo lepo predstavljeno obdobje izseljevanja Ircev v Ameriko, vendar so naju pustili pred zaprtimi vrati: v ponedeljek zaprto!
Sva si pa nekaj več časa vzela za ogled mejnega mesta Derry (oz. Londonderry po severnoirsko oz. britansko), kjer sva se sprehodila po mogočnem obzidju in mestnih uličicah. Prijetno mestece, ki nama je bilo prav všeč. Kar težko sva se ločila od njega, vendar naju je čakala še dolga pot.
Naslednji postanek je bil pri razvalini Bishops Palace nad Downhillom. Grad je zgradil posebnež (sicer škof v Deerry-ju, Frederick Augustus Hervey, cca 1785). V sklopu objekta je tudi Mussenden Temple, stavba v obliki rotunde na samem robu klifov nad obalo. Grad je bil obljuden do konca leta 1945 (v njem so se med drugo sv. vojno šolali irski piloti), potem je bil opuščen in je propadal, dokler ga niso leta 1997 toliko uredili, da je varen za turistične oglede.
Čakala naju je še največja naravna znamenitost v Severni Irski (ki je del Velike Britanije, zato tam uporabljajo britanske funte): Giant`s Causeway. Gre za del obale, kjer so po vulkanskih izbruhih ostali bazaltni stebri, ki so med seboj izrazito ločeni, čeprav ima vsak šesterokotno površino le okrog petdeset kvadratnih centimetrov. Nastali naj bi pred 50 do 60 milijoni let, ko je Irska sodila pod vulkansko aktivno področje.
No, če verjamemo legendi, je te stebre zgradil irski velikan Finn MacCool, da bi s pomočjo njih naredil prehod med Irsko in Škotsko, tako da bi se lahko podal v boj s škotskimi velikani. No, ko je bila pot zgrajena, mu niti ni bilo potrebno preko na Škotsko, ker mu je nasproti že prišel škotski velikan Benandonner, ki si je prav tako želel boja z irskim velikanom. No, Irec je že od daleč opazil, da je škotski velikan precej večji od njega, pa ga je postalo malo strah, kako se bo ta borba končala. Želel se je skriti v hiši, vendar ga je žena prepričala, da se je ulegel v posteljo in na glavo dal otroško čepico. Ko je škotski velikan prišel do koče, ga je seveda zanimalo, kje se Irec potika. Pa mu je žena rekla, da je šel malo naokrog, ona pa pazi na njunega malega otročička, ki leži v posteljici. Ko je Škot zagledal »otročička« v postelji, se je nenadoma zamislil: »Če je že otrok tako velik, kakšen mora biti šele njegov oče!« In jo je urno ucvrl nazaj preko postavljenih stebrov, tako hitro, da je vse podrl, ostali so le tisti neposredno ob irski obali…
Nama se je zdela verzija po legendi bolj verjetna, pa sva šla še malo naokrog in pogledala, če je ostalo še kaj od irskega velikana. In res je na delu obale naprej spravljen okameneli škorenj Finn MacColl-a (v velikosti malo večje klopi), še malo dlje pa še malo večji škorenj škotskega velikana Benandonner-ja. Prvi ga je izgubil, ko je bežal domov k svoji ženi, drugi pa takrat, ko je bežal nazaj na Škotsko. Ja, tudi velikani znajo biti pozabljivi, ko jih je strah…
Dan se je prevesil že v popoldne, pohitela sva še v vasico Bushmill, kjer je ena bolj znanih destilarn irskega viskija. Destilarna je bila sicer še odprta, vendar sva zadnji vodeni ogled že zamudila. No, malo pokušine viskija iz te destilarne sem bil vseeno vsak dan na poti deležen (za zdravje je pač potrebno poskrbeti!).
Po visečem mostu na otoček Carrick pa se nisva sprehodila, le iz daljave sva ga ujela v objektiv…
Večer je bil že blizu in le še pot do Belfasta naju je čakala, kjer sva poiskala najino naslednje prenočišče. Čeprav je bilo še svetlo, se najini telesi nekako nista pustili prepričati, da bi si privoščili sprehod po Belfastu (»Duh je voljan, toda meso je slabo!«).
Torek, 30.4.2013
No, zjutraj pa sva se zbudila tako zgodaj, da niti zajtrka še ni bilo pripravljenega. Sva pa se sprehodila v bližnji okolici mimo njihovega kolidža in skozi botanični park, ki se je prebujal v sončno jutro. Je potem zajtrk res še bolj teknil!
Nato sva zajahala najinega nissana in se odpeljala v center Belfasta, kjer sva si želela ogledati njihovo mestno hišo. Voden ogled je bil šele ob 11.00, zato sva prej skočila še do dokov, kjer so gradili Titanic.
Tam naju je čakalo prijetno presenečenje. V zadnjih letih so zgradili prav posebno stavbo, posvečeno tej ladji (prej je nisva zasledila v nobenem izmed vodnikov), ki stoji neposredno zraven mesta, kjer je nekoč stal dok, iz katerega so splavili največjo potniško ladjo na svetu. Dok je danes označen s stebri, ki ponazorijo velikost in višino ladje. V sami stavbi pa so kronološko ponazorili življenje Titanica od njegove gradnje do njegovega potopa. Predvsem del, ki ponazarja njegovo gradnjo, je zelo domiselno izdelan in predstavlja neke vrste spomenik ladjedelništvu v Belfastu. Zares zanimivo!
Potem sva ravno ujela voden ogled po mesni hiši (župana volijo mestni svetniki, njegov mandat je le eno leto, ne more biti izvoljen dvakrat zaporedoma), ki je prav zanimiva stavba. Ogledala sva si še katedralo in njihov »Big Ben«, nato pa se napotila proti Dublinu. Prvi postanek je bil pri nekdanji opatiji Monasterboice, kjer sta na pokopališču izredno dobro ohranjena dva velika križa iz zgodnjekrščanske dobe na Irskem. Čeprav je cerkev razvalina, je pokopališče še zmeraj aktivno – na njem še vedno pokopljejo ljudi iz bližnje okolice.
Čakal naju je še en zgodovinski objekt: Newgrange. Ker sva približno vedela, kje naj bi bil, sva ga poskušala poiskati kar sama, pa so naju potem usmerili na vstopno mesto Bru an Boinne. Od tam avtobus odpelje do Newgrange-a ali Knowth-a.
Mogočnost Newgrange-a naju je osupnila. Gomila je bila zgrajena tisoč let pred prvimi egipčanskimi piramidami in to tako, da sonce posije v notranjost ogromnega objekta (premer gomile preko 50m) le ob zimskem solsticiju. Vsako leto izžrebajo obiskovalce, ki lahko šest zaporednih zimskih juter spremljajo ta svetlobni efekt znotraj same gomile. Strokovnjaki ocenjujejo, da so to gomilo gradili preko petdeset let. Material, ki je vgrajen v gomili, ni iz bližine, ampak so ga morali pripeljati z obale ali celo iz gorovja Wicklow precej daleč na jugu. Najverjetneje so za transport uporabljali reko Boinne, ki teče v neposredni bližini. Še vedno pa ostaja skrivnost, zakaj so se takratni ljudje odločili, da zgradijo tako mogočen objekt. V bližini je podobno zasnovana gomila Knowth, ki ima dva vhoda: enega iz vzhoda, drugega iz zahoda: v globino objekta tako posije sonce v časi pomladanskega in jesenskega enakonočja. Žal nama je časa za ogled Knowtha zmanjkalo. Videla sva ga le od daleč. Sicer je v tistem okolišu še kar nekaj gomil, ki jih do danes niso raziskali, verjamejo pa, da so bile namenjene takratnim grobnicam. Že se je večerilo in naju je čakala še pot v Dublin.
Sreda, 1.5.2013
Na pot sva odrinila kar zgodaj zjutraj in se zapeljala proti notranjosti Irske , do kraja Clonmacnoise na obali reke Shannon. Gre za najstarejšo krščansko opatijo na Irskem (prvi ostanki so iz šestega stoletja), ki jo je ustanovil sv. Ciaran. Opatija je stala na križišču dveh pomembnih poti: vodne poti po reki Shannon in kopne poti iz zahoda proti vzhodu Irske. Primerno temu je bila prehodna tudi za vse tiste, ki opatiji niso bili v pomoč: kar desetkrat so jo izropali in požgali Vikingi, pa so jo Irci vedno znova obnovili in oživili. Šele po angleškem napadu v 13. stoletju si ni več opomogla.
Zadnji del poti je potekal po lokalni cesti preko močvirja. Avto je kar »plaval« po njej. Zaradi barja (na barju so celo rezali šoto in jo sušili: še vedno jo iporabljajo kot kurjavo) je bila cesta zelo neravna, ampak kljub temu, da je bila tudi zelo ozka, to Ircev ni motilo, da ne bi postavili omejitve na 80 km/h (tako kot je to pri njih na lokalnih cestah v navadi). Ampak potovalno dejstvo pa je takšno, da sem moral ob srečanju z avtobusom ustaviti in zapeljati povsem na stran, tako ozka je bila ta cesta.
Sicer so ceste na Irskem kar solidne. Najbolj všeč so mi bile njihove regionalne ceste, na katerih je omejitev 100 km/h, večinoma so celo dovolj široke, marsikje je zraven voznih pasov ob strani tudi odstavni pas, tako da ima cesta skoraj širino štiripasovnice. To omogoča lažje prehitevanje, saj se počasnejša vozila pogosto umaknejo na odstavni pas, tako da jih lažje prehitiš. Seveda se najdejo tudi izjeme. Ponekod je regionalna cesta (z omejitvijo 100 km/h) ozka in ovinkasta, tako da je realna potovalna hitrost le kakšnih 60 km/h. Posebnih omejitev pred ovinki ne poznajo, le na cesti napišejo »slow« in to očitno zadošča. Omejitve so le pred naselji: 60 km/h malo pred začetkom kraja in 50 km/h pri vožnji skozi njega.
Seveda se pri njih vozi po levi strani, enako kot na angleškem otoku. Brrrrr!!! Ker sva imela avto s klasičnim menjalnikom, ki je bil na moji levi strani, se je moja leva roka kar precej lovila, preden je našla primerno prestavo. Utrujajoče!!!
In nazaj v Dublin. Zanimal naju je predvsem ena najpomembnejših irskih knjig: Book of Kells, ki je spravljena v Trinity College-u sredi centra mesta. Knjiga predstavlja prepise svetopisemskih besedil v latinščini, ki so nastali v osmem stoletju. Je bogato ornamentirana in slikovno opremljena ter velja za eno največjih umetnin tistega časa. V istem prostoru sta spravljeni tudi njeni starejši predhodnici: Book of Durrow in Book of Armagh.
Še skok do narodnega muzeja in bil je čas za kosilo. Odločila sva se za »fish and chips« varianto, ki jo postrežejo v vrečki in jo odneseš s seboj. Midva nisva nesla daleč, v bližnjem parku sva si privoščila popotno malico. Česar nisva pojedla midva, so nama pomagali galebi in golobi, ki so se nama hitro pridružili.
Seveda je bilo potrebno potem ribe še poplakniti. Ker moja najboljša polovica piva ne mara, viski pa k taki jedi ne sodi, sva izbrala irski jabolčnik (cider) oz. jabolčno vino (alkohol okrog 4%), ki malce spominja na kakšen radler, čeprav ni narejen po povsem enakem postopku. Prav prijetna pijača.
Še sprehod skozi center mesta, preko parka do katedrale sv. Patrika in že je bilo Dublina dovolj (pa tudi strošek parkirišča se je povzpel na zavidljivo raven). Tudi večer se je že približal in naju je postelja zamikala bolj kot pohajkovanje po pubih.
Četrtek, 2.5.2013
Pot naju je peljala preko Wicklovskega gorovja (hribi dosežejo višino preko 700 metrov) do kraja Glendalough, ki je znan po dveh lepih jezerih in ostankih opatije, ki jo je na tem mestu postavil sv. Kevin ob koncu šestega stoletja, angleška vojska pa jo je uničila konec 14. stoletja. Sprehodila sva se okrog spodnjega jezera do obale gornjega, potem pa po drugi strani spodnjega jezera nazaj. Prav prijeten jutranji sprehod. Res eden prijetnejših kotičkov na Irskem.
Pot sva nadaljevala v smeri proti jugu. Za nekaj časa sva med krajema Wicklow in Arklow izbrala obalno cesto, ki pa se ni pokazala kot prav dober izbor. Ozka in ovinkasta cesta je le redkokdaj ponudila pogled proti morju. Pozneje sva raje zavila na glavno cesto v notranjosti.
Naslednji postanek je bil v predmestju Wexforda, kjer je eden izmed irskih muzejev na prostem (Irish heritage park). Ker sva »spustila« muzej pri Sligu (American folk park) sva si želela ogledati vsaj tega. Posvečen je zgodovini Irske od prvih naseljencev do vdorov Vikingov in Normanov.
Irska je bila poseljena ob koncu kamene dobe, ko so se na njej naselili poljedelci in živinorejci. Šele pozneje so na Irsko zašli Kelti, ki so razen na Irskem pustili svoje sledove tudi v zahodni Španiji in zahodni Franciji. Stara irščina naj bi bila keltskega izvora in ko sva na zahodni obali poslušala domačine (ki jih seveda nisva razumela, saj stara irščina ni niti malo podobna angleščini) sva ugotavljala,da se v melosu jezika čuti tudi nekaj romanskega izrazoslovja. Na neki način se zdi, da so Kelti poniknili s prihodom krščanstva na Irsko (že v petem oz. šestem stoletju). Prav krščanstvo pa je Irski zapustilo nekaj neprecenljivih zgodovinskih ostankov (opatije, Book of Kells). Bolj verjetno je, da so tudi Kelti kar nekako izginili oz. poniknili v priseljevanju drugih ljudstev iz okolice. Na Irsko so se priseljevali tudi Vikingi in pozneje Normani (ki naj bi bili deloma tudi potomci Vikingov), tako da so Irci mešanica vseh teh ljudstev, ki so poseljevali otok skozi zgodovino.
Po ogledu simpatičnega muzeja na prostem sva se odpravila proti zahodu, že v smeri Kilkenny-ja, ki je bil najin končni cilj tega dne. Malo sva zavila z glavne poti in si pri kraju Thomastown ogledala še ostanke opatije Jerpoint Abbey.
Cistercijanska opatija je bila zgrajena na prostoru prejšnjega benediktinskega samostana konec 12. stoletja in je bila tako ali drugače v uporabi vse do konca 19. stoletja. Danes so njeni ostanki preurejeni v muzej. Zanimivi so predvsem reliefi, tako na stebrih križnega hodnika kot na sarkofagih v notranjosti cerkve.
Ja, ta dan je bil kar pester. Pozno popoldne sva prispela v Kilkenny in ravno še ujela odprto stolnico (le za minutko sva si jo lahko ogledala, ker so jo že zapirali) in grad (so ga tudi že zapirali, vendar so naju še spustili noter za ogled glavnih grajskih soban). Prednost: nikjer nama ni bilo potrebno plačati vstopnine.
Poem sva se sprehodila še po simpatičnem Kilkenny-ju in si privoščila večerjo v enem njihovih pubov. Bil je kar dober izbor, saj sva si privoščila dve izmed tipičnih irskih jedi: irish stew (enolončnica z ovčjim mesom) in neko vrsto govejega golaža (precej bolj sladka omaka kot smo je navajeni pri nas). Zraven je sodilo še pivo (vrste ale) iz njihove pivovarne. Bilo je prav okusno!
Petek, 3.5.2013
Čakala naju je trasa skozi južno Irsko. Peljala naju je tudi skozi mesto Annerville, znano po veliki tovarni Blumers, kjer izdelujejo jabolčno vino oz. cider, ki je bil tudi za naju najboljša osvežitev v teh dneh. Prvi postanek je bil v kraju Midleton, kjer izdelujejo znameniti viski Jameson.
Do ogleda destilarne bi morala čakati več kot eno uro, tako da sva se zopet zadovoljila le z virtualnim ogledom na računalniku, malo pobrskala po tovarniški trgovini (seveda se je kakšna malenkost potem znašla v najinem avtu) in odšla naprej. Kar hitro sva prispela do Corka, kjer sva se za nekaj več časa ustavila. Ogledala sva si njihov English Market in se sprehodila po glavni uličici, kjer sva si vzela tudi nekaj časa za nakupe daril in spominčkov. Cork se nama je zdel zelo simpatično mesto, vendar sva ga morala vseeno kar kmalu zapustiti, saj naju je čakal še precejšen del poti do najinega naslednjega prenočišča.
Južna obala Irske je precej razčlenjena in odločila sva se, da si malo podrobneje ogledava le enega izmed polotokov na tem delu. Odločila sva se za obalno cesto od kraja Kenmare do kraja Killorglin, ki jo Irci poznajo tudi pod imenom »Ring of Kerry«. V poletnih mesecih je ta del očitno kar precej živahen (Kenmare je povsem letoviško mesto, bi ga skoraj lahko primerjal z našim Portorožem). Tudi sedaj je bila pot precej obljudena, kljub slabšemu vremenu (občasno je tudi malo rosilo). Cesta poteka v pasu med morsko obalo in barjanskim področjem v zaledju in je precej slikovita (pa tudi utrujajoča). Pogledi, ki se odpirajo proti Atlantiku, so prijetni, vendar so bili tega dne bolj sivi. Atlantik je bil razburkan in siv, o nežni modrini ni bilo ne duha ne sluha.
Po krogu preko polotoka sva se ustavila v kraju Tralee, kjer sva si privoščila večerjo v eni izmed restavracij. Tokrat sva poskusila pečene jagenjčkove zarebrnice in belo ribo, kar tudi sodi med tipične irske jedi. Ne moreva reči, da je bila hrana slaba, ampak najino prepričanje ostaja enako kot prej: za dobro hrano se je potrebno odpraviti v Sredozemlje, ne pa na sever! Le še kratek kos poti proti polotoku Dingle naju je čakal, kjer sva prespala v eni izmed tamkajšnjih farm, ki so jih preuredili v mini hotele. Postelja je bila res ogromna (200x200cm), ampak spalo se je dobro!
Sobota, 4.5.2013
Le še zadnji dan najine poti naju je pričakal. Moja boljša polovica si je privoščila irski zajtrk (klobasice, krvavice, pečena slanina, pečeni šampinjoni…), kar je bilo zame malo preveč in sem se raje zadovoljil z jajci in slanino. Pa je bilo še tega skoraj preveč. Čakala naju je še pot po zahodni obali. Prvi postanek je bil v vasici Adare, ki velja v celoti kot mini muzej v naravi. Hiše so še vedno krite s slamo, v parku je s slamo krit tudi paviljon na sredini… Prijeten jutranji sprehod.
Sva pa v informacijski pisarni nabrala nekaj zemljevidov s kolesarskimi in pohodnimi potmi po tistem koncu (nikoli ne veš, mogoče pa naju bo kdaj zamikalo tudi kaj takega…)
Naslednja postojanka so bili Moherski klifi, ki veljajo za najvišjo skalnato obalo na Irskem. Vmes sva sicer načrtovala še obisk gradu v Bunratty-ju, pa sva si zaradi visoke vstopnine (15 EUR) premislila. Bunratty je smiselno obiskati v popoldanskem času, ko se v parku dogaja predstavitev srednjeveškega življenja. Takrat je strošek vstopnine še smiseln. No, midva sva bila tam zgodaj dopoldne in sva ocenila, da bova preživela tudi brez tega.
Sem pa pri izhodu iz avtoceste pozabil, da sem na Irskem in sem lepo pogledal na levo in zavil na desni pas (pravilno pri njih bi bilo: pogledati na desno in zaviti na levi pas): takoj sem zaznal presenečenje na obrazu Irke, s katero sva si kar naenkrat gledala nasproti na istem voznem pasu. Na srečo z nobene strani ni bilo velike hitrosti, jaz sem odvil na skrajni (napačni) rob ceste in ona se je lahko odpeljala naprej (kaj si je ob te mislila: »Spet en trapasti Evropejec!?« raje ne razmišljam preveč na glas…). Sem pogledal okrog, zamenjal pas na cesti in odpeljal naprej. Kaj hočem: včasih so drugi na cesti, da te »rešijo«…
Ker sva nekaj prihranila (ker nisva šla v Bunratty), sva se odločila, da si Moherske klife ogledava z ladjico. Atlantik sicer ni bil razburkan, bil pa je precej nemiren in ko sva se pripeljala v Doolin, sva vedela, da naju čaka zanimiva urica na morju.
Dejansko je bilo precej razburljivo. Med plutjem proti klifom je ladjica rezala valove pod takim kotom, da nas je kar precej zibalo in vsake toliko časa smo se precej nagnili (vsaj za 15 ali 20 stopinj). Ko sem hotel narediti nekaj posnetkov s palube, sem se moral najprej učvrstiti ob steber, ker prosto ni bilo mogoče stati. No, klifi so nas pričakali in pot nazaj je bila precej bolj znosna, saj smo valove rezali pod drugim kotom in nagibanje ladjice ni bilo tako izrazito. Vendar ga je bilo vseeno dovolj za vse tiste z bolj občutljivimi želodci. Midva sva bila na srečo v tisti polovici, ki sva jo odnesla brez praznjenja želodca… Ja, bilo je kar adrenalinsko doživetje!
Sva pa pred vkrcanjem na ladjico srečala edina Slovenca na najini celi irski poti.
Naslednji postanek sva si privoščila v kraju Gallway, ki je največji kraj na zahodni irski obali (pred neposrednim udarom Atlantika skrit v globokem zalivu). Pa ne za dolgo, želela sva si ogledati še Keymore Abbey, ki naj bi bila na tistem koncu. V najino stezosledno napravo sva vpisala »Keymore« in se odpeljala proti notranjosti. Smer se nama je zdela malce sumljiva, toda ker nama najin Garmin ni ponudil kakšne boljše možnost, sva se odpeljala tja. No, tam sva ugotovila, da se opatija Keymor Abbey ne imenuje po kraju Keymor… Bila sva diametralno na napačnem koncu /glede na izhodišče v Galwayu/ in tako je zmanjkalo časa, da bi to opatijo obiskala (je še aktivna, povsem lepo ohranjena, njena posebna znamenitost so lepi viktorijanski vrtovi).
Sva se pač ustavila v kraju Portumna in si malce ogledala tamkajšnji grad. Čakala naju je še pot nazaj na izhodišče, do kraja Castelbar, kjer naju je čakalo prenočišče v enem izmed irskih grajskih hotelov (od zunaj je zgledalo boljše kot od znotraj), saj sva se vsaj eno noč želela počutiti kot irsko plemstvo. No, spala sva dobro!
Nedelja, 5.5.2013
Čakala naju je le še pot na letališče, kjer sva oddala avto (oz. ključe vrgla skozi linico pri agenciji, kjer sva avto najela) in se postavila v vrsto za prehod preko kontrole. No, jaz sem jim bil očitno kar precej sumljiv: sprazniti sem moral vsebino svojega nahrbtnika, saj jih je zmotil sir (ki nama je bil obema zelo všeč – krave se pasejo na prostem, zato imajo kvalitetno mleko; morda pa dodajajo še kaj ovčjega?), ki sva ga kupila za domačo porabo. Presenečenj s tem še ni bilo konec, saj so nam dodatno zaračunali še 10 EUR/osebo za spodbujanje razvoja letališča v Knocku in takrat nama je kar postalo žal, da sva se odločila za let iz Bergama v Knock, ki je bil takrat, ko sva midva gledala cene, kar precej cenejši. Na koncu se je pokazalo, da bi bil leti iz Trevisa v Dublin le malo dražji, če pa upoštevamo dejstvo, da je od Trevisa do Bergama še dobri dve uri vožnje, pa bi bil strošek iz Trevisa celo nižji kot iz Bergama. No, toliko o najini gorenjski plati…
Stroškovnik:
160 EUR …. Letalske karte in parkirišče v Bergamu
150 EUR …. Strošek pori v Bergamo in nazaj
360 EUR …. Stroški prenočišč
160 EUR …. Strošek najema avtomobila
200 EUR …. Strošek bencina (prevoženih cca 2.400 km, povprečna cena bencina 1,55 EUR/liter)
600 EUR … vstopnine, hrana, spominki, darila
1.630 EUR (skupni strošek enotedenskega potovanja za dve osebi) |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
