tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 03 Apr 2013 13:09 Naslov sporočila: JALOVEC malo drugače |
 |
|
JALOVEC MALO DRUGAČE
S slikcami v pdf-ju:
www.mediafire.com/view/?rmxazzjxnfp2t3d
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Nekega dne pozvoni mobitel in na drugi strani se oglasi prijatelj, ki se bliža Abrahamu: "A prideta na mojega Abrahama? Ampak to ne bo čisto navadno praznovanje!" Sem že vedel, da je kakšno "pogruntal". Vedno ima zadosti idej in prepričan sem bil, da ta ne bo nič manj izvirna.
Je kar nadaljeval: "Točno na moj rojstni dan bo to in sicer v Tamarju, tam nekje popoldne okrog štirih. Tisti najbolj vneti pa so povabljeni, da do tam pridejo preko Jalovca!"
No, to pa ni slaba ideja, sem pomislim. Na Jalovcu sem bil že nekaj let nazaj (s prijateljem sva gor rinila čez Ozebnik, vračala pa sva se čez Kotovo sedlo) in mi je ostal v mešanem spominu (predvsem izstop iz Ozebnika takrat ni bil najbolj posrečena zadeva).
Pa prijatelj še ni nehal: »V kakšni kondiciji si kaj? A boš lahko nesel svoje kile tja gor?« me je rahlo zajedljivo požgečkal zaradi mojih okroglin, ki niso ravno v ponos šlang fantom v zrelih letih, pa tudi z njegovo postavo se nekako ne morem primerjati (pri kakšnih 10 cm manj imam vsaj 10 kg več).
Pa se nisem dal: »Seveda pridem! Tja gor pom pa že zlezel. Saj ne bo prvič! Mogoče bo šla celo moja boljša polovica zraven!«
No, moja boljša polovica se je odločila, da pride tja ob štirih popoldne. Do Kotovega sedla bi še že šla, na vrh pa ne bi več rinila. Mi je kar ustrezalo. Zjutraj mi potem ni bilo treba z mojim avtom, ampak sem se priključil drugim. Za domov pa sem imel že zagotovljen prevoz.
Štartali smo zgodaj zjutraj, tako da nas je jutranja zarja pozdravila v Tamarju, ko smo štartali na pot. Prijatelj se je z oskrbnikom dogovoril, da lahko parkiramo pri koči, kar nam je malo skrajšalo pot.
Pa ni šlo vse čisto gladko; vsaj za prijatelja ne. Zraven so šli vsi trije njegovi otroci, ki so mu pripravili pav posebno "darilo": s seboj so prinesli prometno tablo za omejitev na 50km/h in mu jo navezali na nahrbtnik. Sem si mislil: "Če imaš takšne otroke, sovražnikov sploh ne potrebuješ...". Pa to še ni bilo vse. Dobil je še rdečo in belo kredo in postavljen pogoj, da mora na poti do vrha zarisati točno 50 novih markacij!
Pa smo šli. Še dobro, da je imel prijatelj toliko dela z risanjem markacij! Tako smo mu lahko vsi lepo sledili. Drugače bi verjetno že zdavnaj odskakljal cilju naproti, mi z našimi večjimi nahrbtniki (tako na hrbtu kot tistimi naravnimi na trebuhu) pa bi se v lastnem znoju mučili po poti za njim.
No, je bil kar uvideven. Celo počivali smo vmes.
Ubrali smo jo po dolini navzgor in se povzpeli proti Kotovemu sedlu po zahodni poti. Po tem delu poti še nisem hodil in priznati moram, da mi je bila kar všeč. Že spodaj smo se dogovorili, da ne bomo vsi rinili povsem na vrh, ena izmed nesojenih planink si je za svoj cilj postavila Kotovo sedlo, tako da smo jo pustili malo za seboj, da je v svojem lastnem tempu napredovala po strmini. Ko je pozneje moja boljša polovica to izvedela, ji je bili zelo žal, saj je tudi ona razmišljala podobno, vendar si je premislila, saj ni imela družbe za takšen (malo skrajšan) podvig. Ja, tudi sprehod iz koče v Tamarju so Kotovega sedla je povsem spoštljiv planinski izlet!
Na tem delu poti nas je kmalu začelo spremljati sonce. Dan je bil res čudovit, visoko poletje, skoraj brez oblakov. Že zjutraj smo vedeli, da nam bo na poti navzgor in potem tudi navzdol kar presneto vroče.
No, pod Kotovim sedlom smo se tega že dobro zavedali. Čeprav je nadmorska višina že kar precejšnja, je sonce pokazalo vso svojo moč.
Na Kotovem sedlu smo srečali še eno planinko, ki je vprašala, če se nam lahko pridruži v steni, kjer je pač potrebno malo poplezati. Ob vznožju stene smo pustili pohodne palice (in nekaj pijače, da nismo vsega nosili s seboj) in se zakadili v steno.
Jalovec ponuja kar prijetno plezarijo po zelo dobro zavarovani poti. Seveda je tehnično zahtevna, vendar nič posebnega za nekoga, ki nima problemov z vrtoglavico. Za vrtoglave pa Jalovec seveda ni!
So pa bili prijateljevi otroci (predvsem oba fanta) zelo hitri, tako da se je naša kolona malce raztegnila. Seveda smo bili v "navezi" planinci z zelo različnimi planinskimi izkušnjami in precej različno kondicijo, tako da smo ta prvi na vrhu kar kašne četrt ure čakali na zadnjega, da je prisopihal na vrh. Ampak kar je najbolj važno: vsi smo uspeli! Tudi 50-km prometni znak!
No, na vrhu pa nas je čakalo mini presenečenje. Malica, ki so jo s sabo prinesli prijateljevi otroci. Ogromni sendviči, obloženi s kraškim pršutom in pivo (Zlatorog). Saj je pasalo, ampak pršut je bil pa precej slan...
Kar malce smo se zadržali na vrhu, saj smo za pot porabili manj časa kot smo načrtovali. Toda dvanajsta ura se je počasi približala in morali smo navzdol, če smo želeli biti do štirih nazaj pri koči.
Vsaj zame je pot nazaj vedno bolj naporna. Ko grem navzgor, je vedno nekaj dodatnega adrenalina zaradi želje po osvojitvi vrha, navzdol pa se že pojavi utrujenost in začutim posledice svoje stare poškodbe na kolenu. Pa do Kotovega sedla je še kar šlo.
Na Kotovem sedlu nas je dejansko počakala planinka iz naše družbe, ki se je odločila, da ne bo rinila na vrh. Za sestop smo izbrali bolj direktno pot po dolini pod Ozebnikom, ki ni posebej zahtevna, je pa občasno neprijetna, saj se mešajo skale in melišča. To je bil tudi vzrok manjše poškodbe enega izmed udeležencev, ki je ob zdrsu na melišču priletel na skalo, ki mu je porezala kožo na nogi. Malo krvavic za spomin.
Sicer pa je Ozebnik pritegnil našo pozornost. Predvsem enega izmed fantov je pogled nanj tako privlačil, da je sklenil, da bo nekoč do vrha Jalovca splezal tudi po njem. Seveda je bil deležen tudi mojih nasvetov, da mora biti za vzpon čez Ozebnik dobro opremljen (dereze, cepin, čelada), saj sem imel sam z Ozebnikom malo slabe izkušnje: v njem sta končali ena izmed mojih palic in ena izmed mojih derez, ki so se pred leti oddričale navzdol po snežišču proti skalam. Takrat sem imel pravo adrenalinsko izkušnjo pri izstopu iz Ozebnika. Povsem pod grebenom ni bilo več snega in bilo je potrebno prilesti zadnji del po strmem melišču do roba. Na tem melišču se je pod mojo težo sprožil manjši plaz, ki me je povlekel s seboj. Tako sem po trebuhu drsel skupaj s kamenjem nekaj metrov navzdol, dokler se ni moja torbica s fotoaparatom, ki sem jo imel privezano okrog pasu, zataknila na eni izmed večjih skal, ki so štrlele ven. Prijatelj, ki je bil še na snežišču pod mano, se je komaj uspel izogniti kamenju, ki je priletelo od zgoraj. Je potem povedal, da je ropotalo tako kot bi se polovica Jalovca zvalila v dolino. Je kar strahoma gledal, če bom med tistim prodom priletel dol tudi jaz. Pa očitno moja ura še ni prišla… Pa pustimo to, je že zgodovina!
Tudi kraški pršut je naredil svoje. Zaradi njega smo bili bolj žejni kot običajno in nekje na pol poti od Kotovega sedla do koče nam je že zmanjkalo vode. Tako smo kar dobro uro trpeli žejo.
Navzdol sem bil med zadnjimi (pričakovano, saj mi koleno ni prizanašalo), prvi zavoj v koči pa je bil k šanku: prvi "rogec" je kar izpuhtel v izsušenem telesu, z drugim ni bilo nič drugače, šele tretji je za silo potešil mojo žejo.
No, potem pa nas je že čakalo kosilce. Pridružili so se nam še drugi povabljenci (ki se niso odločili za "bližnjico" preko Jalovca) in fešta se je lahko pričela. Tudi moja boljša polovica je prišla (po službi). To je bila tudi zame dobra novica, saj sem vedel, da bom imel organiziran prevoz tudi domov.
Proti večeru smo se tisti, ki smo morali naslednji dan v službo, poslovili. Precej pa jih je še ostalo, saj so prespali v koči, tako da so lahko z zabavo potegnili pozno v noč.
No, jaz sem takoj, ko sem sedel v avto, padel v takšno prijetno lenobno vzdušje (polspanje), da svoji ženki nisem bil najboljša družba na poti. Ampak: saj tudi ni bilo tako daleč.
Ja, naslednji dan sem ugotavljal, da je takšen Abraham kar izvirna pogruntavščina, ampak sam si pa nisem predstavljal, da bi ga organiziral na takšen ali podoben način. Je bilo pa prav prijetno in resnično izvirno! |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
