Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

tell · Objavljeno: 22 Jan 2013 13:03 Naslov sporočila: KUBA POTOPIS

KUBA - POTOPIS

Morda bo komu blizje zapis v obliki bloga:

https://mojipotopisi.wordpress.com/2017/02/07/kuba-1-del/
(potem lahko poiscete se drugi del)

Ali pa klasicni A4 format za tisk?

V "pdf-ju" s slikcami:

https://www.mediafire.com/file/iacpjs5bt5hy8vp/Kuba_potopis.pdf/file

Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).

Petdesetletnica moje boljše polovice je "prinesla" tudi zajeten potovalni bon ene izmed agencij. Seveda se je postavilo vprašanje, kam bi naj naju odneslo tokrat. Misli (tako njene kot moje) so se ustavili pri črki K; pri meni je bila to Kitajska, pri njej Kuba. Oboje približno enako daleč, po tehtnem premisleku (kakšni dve sekundi) je padla odločitev: Kuba.
Na spletu je že kar nekaj kvalitetnih potopisov po tej deželi, pa tudi nekaj slovenskih agencij ponuja kvalitetne programe za potovanje v tiste kraje. Kar nekaj časa je trajalo, preden sva se odločila, kako bova šla na pot. Na koncu je prevladalo mnenje, da lahko v lastni režiji v dveh tednih vidiva več Kube kot bi jo v dveh tednih z agencijo...
Pa se je pričelo. Na zemljevidu sva označila kotičke in mesta, ki bi si jih rada ogledala, nato je prišla vrsta na mene, da sem določil potovalni načrt z mesti, kjer bova spala (v igri sta bili dve varianti: potovati v smeri urinega kazalca ali proti njemu). Ko je bil potovalni načrt obojestransko potrjen, je garala še moja boljša polovica: izbrala je prenočišča in jih rezervirala. Za oba je bilo kar precej dela. Seveda se je v najini lasti znašel tudi vodnik po Kubi v slovenščini, v knjižnici pa sva si sposodila še kar nekaj drugih vodnikov (v angleščini).
Celo "Španščina za začetnike" na CD-jih se je našla v knjižnici in začasno končala pri nama. Žal nama je za bolj poglobljeno učenje španščine zmanjkalo časa (in volje), tako da so se morali Kubanci sprijazniti z osnovnim besednim zakladom, ki sva ga premogla. Pa saj marsikdo na Kubi zna angleško! Če pa ne, pa še vedno ostanejo roke... (so me bolele še nekaj dni po prihodu domov, pa ne vem, ali je bilo to od obilnega pogovarjanja ali od naporne vožnje).

No, okvirni načrt za dva tedna je bil narejen! Potrebno je bilo le še najti čas, ko bi lahko ta dva tedna vkomponirala v najino življenje. Ker nama kronično manjka dopusta (moj šef me včasih vpraša, če sem spet prišel malo v službo med dvema dopustoma), se je najbolj idealni termin zdel preko Božiča in Novega leta, ko je že nekaj dni tako ali tak prostih, v firmi pa tudi nimajo nič proti, če vzamemo še kakšen dan dopusta, saj je v zadnjem delovnem tednu res bolj mrtvilo (so tudi drugje ljudje bolj na dopustu kot v službi). Pri meni se tudi ni obetal kakšen projekt, ki bi zahteval mojo prisotnost v tem obdobju, zato je bil čas kar dobro izbran.

V naslednjem koraku sva začela iskati letalske karte. Se nama je že zdela dobra varianta z Air France iz Ljubljane, pa se je vse skupaj sfižilo. Tako sva našla za sprejemljivo ceno čarter iz Münchna do Varadera (z Air Berlin). Torej je najin okvirni načrt dobil tudi konkretno obliko:

Let iz Münchna: 18.12.2012 ob 12:40
Prihod v Varadero; 18.12.2012 ob 17:50

Odhod iz Varadera: 1.1.2003 ob 19:35
Prihod v München: 2.1. 2003 ob 11:10

1. dan (torek, 18.12.2012)
Popoldne prispeva v Vardero, najem avtomobila in prenočišče v Varaderu ali okolici.

2. dan (sreda, 19.12.2012)

Dan Aktivnost Spanje zvečer
18.12. torek Let iz Münchna, prihod v Varadero Matanzas
19.12. sreda Ogled Havane (Matanzas - Havana: 105km) Matanzas
20.12. četrtek Pot do Playa Maria (Matanzas - Remedios: 250km), izlet na Playa Maria (šnorkljanje, če bo čas), 60 km v eno smer
Kraji na poti: Jovellanos, Colon, Cascajal, Jicotea, Santa Clara (se ustaviva) Remedios
21.12. petek Pot v Holguin (Remedios - Holguin: 440km)
Kraji na poti: Dolores, Yaguajay, Mayajigua, Chambas, Falla, Moron (izhodišče za Cayo Coco), Bolivia, Esmeralda, Sola, San Miguel de Baga, (izhodišče za Playa Santa Lucia), La Victoria, Puerto Padre (Playa Uvero), Velasco Holguin
22.12. sobota Pot v Baracoa (Holguin - Baracoa: 250km)
Kraji na poti: Barajagua, Mayari, Sagua de Tanamo, Moa Baracoa
23.12. nedelja Okolica Baracoe (s čolnom po soteski Yumuri, skrajni jugovzhod), cca 150km
Kraji na poti: Cabacu, Jamal, Yumuri, Sabana, La Maquina Baracoa
24.12. poned. Pot v Santiago de Cuba (Baracoa - Santiago: 230km)
Krajina poti: Cajobabo, San Antonio del Sur, Guantanamo, La Maya Santiago
25.12. torek Pot v Camaguey, ustaviva se v El Cobre (Santiago - Camaguey: 330km)
Kraji na poti: El Cobre, Palma Soriano, Contramaestre, Jiguani, Bayamo, Las Tunas, Guaimaro Camaguey
26.12. sreda Pot v Trinidad (Camaguey - Trinidad: 250km)
kraji na poti: Florida, Gaspar, Ciego de Avila, Jatibonico, Sancti Spiritus Trinidad
27.12. četrtek S katamaranom na Cayo Iguana (šnorkljanje) iz Marlin Marina ob 9:00 Trinidad
28.12. petek Pot v Cienfuegos, (Trinidad - Cinefuegos: 80km)
Kraji na poti: Topes de Collantes, El Nicho (slapovi), Cimanayagua, Guaos
Mogoče še naprej: Rodas, Aguada de Pasajeros, Jaguey Grande, (farma krokodilov),Playa Larga (dodatno 130 km) Cienfuegos
(Playa Larga)
29.12. sobota Pot v Vinales (Cienfuegos - Pinar el Rio: 410km)
Kraji na poti: Havana, San Cristobal, Los Palacios, Consolacion del Sur
Vinales je cca 25 km stran Pinar el Rio
30.12. nedelja Povsem SZ rt na Kubi (cca 360km)
Krajina poti: Santa Maria, Sandino, El Cayuco, La Bayada, Las Tumbas Pinar el Rio
31.12. poned. Povratek v Varadero (Pinar el Rio - Matanzas: 250km), Vinales, La Palma, Bahia Honda, postanek v Havani, Santa Cruz del Norte Varadero, Matanzas
1.1. torek Cuevas de Bellamar (?), počitek (na plaži) pred večernim poletom let v München

Seveda so načrti zato, da se jih vmes malo spreminja, ampak okvir je bil kar smelo zastavljen. Kot sva izkusila na sami Kubi, mogoče celo preveč smelo...

Pred najinim odhodom se je zgodila še ena zanimivost. Ko sva bila v Radencih (kratek oddih v zdravilišču), sva bila tam tudi pri maši in tamkajšnji župnik je omenil, da je njegov brat misijonar na Kubi in seveda sva malo zastrigla z ušesi. No, bolj je zastrigla moja boljša polovica, ki je že na poti nazaj pričela z oblikovanjem nove zgodbe: "Saj midva sploh ne potrebujeva dosti prtljage, kaj ko bi temu župniku predlagala, da kakšno malenkost odneseva njegovemu bratu na Kubo, če ima mogoče kaj pripravljeno...).
No, mogoče še ne poznate podjetnosti moje boljše polovice! V akcijo je vključila še svoje prijateljice in tako so se na koncu v velikih kovčkih, ki sva jih oddala kot glavno prtljago, znašle praktično le stvari za slovenskega misijonarja patra Petra Ivančiča v Camagueyu, najine osebne stvari pa so končale v nahrbtnikih, ki sva jih lahko vzela s seboj na letalo kot osebno prtljago... Še dobro, da je bila omejitev pri 23 kg na kovček... Me pa je znova prijetno presenetila pripravljenost za pomoč pri naših ljudeh!

18.12.2012

Prišel je čas odhoda. Vstala sva že ob dveh, saj sva imela odhod iz Ljubljane ob treh zjutraj (GoOpti s kombijem vozi praktično vsakodnevno na relaciji LJ - letališče München in je cenovno zelo ugodna rešitev). Pot do Münchna je potekala mirno, tako da sva bila na letališču že kmalu po osmi uri zjutraj. Oddala sva prtljago, se malo presedala po letališču in se počasi pomikala proti izhodu, od koder naj bi odletel naš avion. Z malenkostno zamudo smo štartali. Pot nas je vodila preko Anglije, Irske, Islandije, južne Grenlandije in potem preko Kanade in ZDA nazaj navzdol proti Kubi. "Ovinek" letala naredijo zato, ker "lovijo" vrtenje zemlje in letijo bližje severnega pola, kjer ta vpliv ni tako močan. No, kakorkoli že, ob šestih popoldne smo pristali v Varaderu na Kubi (na poti smo bili skoraj 12 ur).
Na Kubi nas je pričakal prijeten večer (temperatura 25 stopinj), sonce je počasi že zahajalo. Medtem ko smo urejali formalnosti na letališču (turistično vstopno vizo sva dobila skupaj z letalsko karto, tako da ni predstavljala dodatnega stroška) in čakali na prtljago, se je že zmračilo. Naju je čakalo še iskanje rezerviranega avta, ki sva ga morala najeti. Letališče v Varaderu je sicer majhno, vendar sva vseeno morala povprašati, kjer sploh je njihov "Rent-a-car". Izkazalo se je, da operativno za vse tri agencije skrbi ista oseba, ki domuje zraven parkirišča v neposredni bližini letališča. Dobila sva avto nižjega razreda (kakor sva tudi naročila) in sicer Kia Picanto. Najem avta je bil sicer izredno visoka postavka. Skupaj z zavarovanjem naju je za dva tedna prišlo kar 1.200 EUR. Pa še "varnostni depozit" sva morala pustiti pri njih (blokirali so kartico), če bi se kaj zgodilo na poti in bi bila midva odgovorna - klasičnega kaska sploh ne poznajo! Razkazali so nama predvsem to, kje je rezervno kolo in kje je oprema za njegovo menjavo (sva že prej slišala, da ceste na Kubi ne sodijo med najboljše, tako da je menjava kolesa zaradi prebite pnevmatike pogosti opravek na kubanskih cestah).
Do Matanzasa ni bilo daleč. Po napotkih s spletne strani najine gostiteljice sva prišla do ulice, ki se nama je zdela že precej blizu najinega cilja. In sva povprašala: pa so naju poslali kar drugam. Ni nama bilo všeč. Še enkrat sva poskusila po zemljevidu in dejansko prispela pred vrata "najine" case (le uličico stran od mesta, kjer sva prej vprašala in niso imeli pojma, kje je najino prenočišče). Rezervacije prenočišč sva si organizirala v njihovih "casa particulares", to so prenočišča (sobe z WC-jem), ki jih ponujajo v sklopu privatnih družinskih hiš. Opcijsko zraven ponujajo tudi zajtrk in večerjo. Za prvi večer se za večerjo nisva dogovorila, za naslednji večer pa sva jo naročila. Glede zajtrka pa sva se že prej odločila, da ga bova povsod naročila.
Avto sva postavila na mini dvorišče, tako da je bil za ograjo. Za to je bilo potrebno doplačilo, vendar se nama je vseeno zdelo bolj varno.

Po napornem dnevu naju je kar hitro "pobralo". Tudi 6-urna časovna razlika naju je malo zdelala.

19.12.2012

Zbudili so naju petelini. Ja, tisti ta pravi. Skoraj vsaka hiša na Kubi ima še nekaj vrtička, kjer se sprehaja kakšna kura in kakšen petelin. Pogosto je dovolj prostora tudi za manjšo štalco, v kateri redijo kakšnega prašiča. Tako je bilo tudi v okolici najine prve case v Matanzasu. Med krmljenjem prašiča pri sosedih je bil koncert še bolj živahen.
Tudi naju so nakrmili (najboljši je bil naravni sok, stisnjen pri njih doma), tako da sva se okrepčala pred začetkom najine poti po Kubi.
Čakala naju je pot proti Havani. Od Matanzasa do Havane pot poteka ob obali ali v njeni bližini. Gre za štiripasovnico, ki je v solidnem stanju. Ponekod je bilo kakšno zožanje, saj so jo obnavljali.
Na poti sva se ustavila pri razgledni točki nad dolino Bacunayagua (Mirador Puente de Bacunayagua), ki je očitno priljubljena turistična točka. Je bilo kar živahno, pa tudi razgled na most z okolico je bil lep. Parkirišče pri razgledni točki je bilo plačljivo. Najin avto je bil na njem res najmanjši, vendar tudi opazno najmlajši!

Takoj za izvozom za razgledno točko je bila cestna kontrolna točka ("Puente de control"), ena izmed mnogih na Kubi. Naju so ustavili le enkrat in še takrat so naju le pozdravili in nama zaželeli prijetno pot (ko so ugotovili, da sva turista).
Proti Havani sva se pripeljala iz jugovzhodne strani in najbolj optimalen vstop v Havano je skozi predor pod zalivom. Predor pride ven neposredno v bližini starega dela mesta. Midva sva se po obalni cesti zapeljala še proti novejšemu delu Havane (malo tudi zaradi orientacije) in se potem vrnila po isti obalni poti nazaj.

Parkirala sva na glavni aveniji proti njihovemu parlamentu in takoj se je pojavil starejši možak (oblečen kot lakaj) in nama razložil, da je parkiranje možno in da bo medtem, ko si bova midva ogledovala znamenitosti Havane, on popazil na najin avto.
Ta pozornost je stalnica na Kubi. Praktično povsod se najde kdo, ki je pripravljen popaziti na avto. Na koncu seveda pričakuje kakšno plačilo za svoje "delo". Do konca nama ni bilo povsem jasno, koliko je takšno varstvo avtomobila zares nujno oz. sploh potrebno. Kuba je namreč varna dežela, kriminala je relativno malo, predvsem turiste pa pustijo pri miru. Res pa je, da je na Kubi precej revščine in si ljudje pomagajo tako, da včasih kaj ukradejo (predvsem državi) - tudi najini spomini so naju hitro zanesli v leta, ko je v "dobri stari Jugi" prevladovala "siva ekonomija".

Parlament v Havani (Kapitol) je bil najin prvi cilj - pa se je že pri prvem cilju sfižilo. Kapitol, ki je posnetek ameriškega v Washingtonu, naj bi bil celo lepši od originala, so preurejali (mogoče so v njem pripravljali poslovilno sobo za "ljubljenega predsednika"). Sva pa se prej še ustavila na trgu, kjer je kip njihovemu junaku (Jose Marti), ki je bil "idejni oče" osvoboditve Kube izpod španskega jarma.
Pred Kapitolom je bilo večje parkirišče, kjer je bilo tudi zbirno mesto za različne vrste taksijev.

No, pa saj je še dovolj drugih znamenitosti v Havani. Ogledala sva si predvsem stari del Havane (Habana vieja), kjer so glavne turistične poti lepo urejene. Takoj, ko stopiš ulico ali dve stran, pa že prideš v Havano, ki je malce drugačna: zapuščena, neurejena, naspol podrta... Je pa zanimivo, da je povsod čista. Smeti po ulicah in pločnikih ni (razloga sta predvsem dva: prvi je ta, da ulice čistijo, drugi pa je bolj banalne narave: "pridelajo" zelo malo odpadkov, saj n.pr.: plastične embalaže kot so PVC vrčke praktično ne poznajo).

Ker so nama Kapitol zaprli, sva se odločila za ogled ene izmed kolonialnih palač in sicer Palacio de los Capitanes Generales. Bogato opremljena plača iz kolonialnih časov nam da nekaj vtisa o bogastvu te dežele pred revolucijo (od takrat se kaj dosti bogastva ni več ustvarilo).

Sprehodila sva se še po važnejših ulicah in trgih...

si pogledala tudi njihovo katedralo, prisluhnila glasbi na ulici in že se je dan prevesil v popoldan. Havana nama je bila všeč!

Prigriznila sva kar na ulici (bil je neke vrste pomfrit iz banan) in spotoma nabavila še nekaj zalog (voda, pivo, rum) za pot po Kubi. Z avtom sva se zapeljala še malce proti zahodu (iskala sva Hemingwayevo vilo, vendar je nisva našla, ker sva ostala preblizu morja), nazaj pa sva si želela ogledati še njihovo pokopališče (pa sva ga tudi zgrešila). Sva se pa zapeljala mimo njihovega trga revolucije...

in večer dočakala na nasprotni strani zaliva preko Havane - sonce je počasi že zahajalo nad Havanskimi ulicami...

Na bližnjem hribu so spomini na zmago revolucije, malo naprej pa je veliki Kristus, ki čuva Havano.

Spotoma sva se ustavila še v vasici Coimar (ostanek nekdanje obmorske trdnjave) in se že v temi zapeljala proti Matanzasu. Za večerjo naju je čakala ribica (njam), še prej pa juha iz njihovega črnega fižola. Bilo je prav okusno. Zraven sva si privoščila še buteljko rdečega vina, ki sva ga kupila v Havani (sva pila že boljšega).

20.12.2012

Kar zgodaj sva krenila na pot. Čakala naju je pot do Remediosa, popoldne pa sva želela še do plaž na otočkih Playa Maria.
No, na tej relaciji pa sva se že srečala s tipičnimi kubanskimi cestami. Ceste očitno delajo tako, da le preplastijo obstoječe poti z asfaltom, brez da bi predhodno ceste kaj dodatno utrdili. Tudi kvaliteta uporabljenega asfalta je vprašljiva, prav tako kvaliteta same vgradnje. Rezultat je pričakovan: asfalt prične pokati, pokažejo se razpoke, naredijo se luknje. Občasno te luknje ponekod malo zakrijejo z zemljo, ponekod vanje vržejo celo nekaj asfalta, večinoma pa jih pustijo "naravnemu razvoju dogodkov": iz malih lukenj nastanejo velike luknje, ki se jim je potrebno izogibati. Zaradi tega je vožnja ustrezno počasnejša in napornejša. Pa sva na tej relaciji imela še kar srečo. Ceste so bile še kar znosne.
Značilnost njihovih cest je tudi v tem, da so večinoma prazne. Izjema so kraji, kjer se na cesti najde vse, kar leze ino gre: pešci, kolesarji, volovske in konjske vprege, psi, koze, prašiči, kolesa, motorji, traktorji, tovornjaki, celo kakšen avto se najde.

Prometa med posameznimi kraji praktično ni. Kar ga je, so le javni prevozi (pa ne z avtobusi, ampak s traktorji ali tovornjaki, pač glede na razdaljo). Avtomobile, ki jih imajo (večinoma so to muzejski primerki še iz kolonialnih časov (stari 50 in več let) ali "modernejša" vozila iz časov bratstva s Sovjetsko zvezo) uporabljajo predvsem v okolici svojih domov (ni se redko zgodilo, da je tisti pred mano na črpalki napolnil le za en liter goriva).
Zato je vožnja med kraji dokaj neobremenjujoča (vsaj kar se prometa tiče), skozi kraj pa se komaj pririneš, toliko je življenja na cesti.
Pri manjših krajih pelje glavna cesta neposredno skozi kraj, pri večjih naseljih pa temu ni več tako. Večja naselja imajo obliko pravokotnika, na enem vogalu pripelješ v mesto, na nasprotnem vogalu pa greš ven. To pomeni, da moraš po ulicah z ovinki desno na pravokotno ulico, levo naprej na vzporedno ulico (oz. obratno) najti pravo smer. Najbolj ugodno je takrat, ko pred sabo zagledaš kakšen tovornjak, ki služi prevozu ljudi, saj mu le slediš in upaš, da ima isto smer kot ti. Dodatno zapletejo orientacijo še enosmerne ulice, ki so na Kubi kar pogost pojav (mislim, da se moja vožnja v napačno smer po enosmernih cestah na Kubi beleži z vsemi prsti - tako na rokah kot nogah...)
Kakšne obilice smerokazov ne poznajo, tako je treba kar povprašati, če se ti enkrat zazdi, da si že zašel. Bolje je dvakrat vprašati kot enkrat predaleč zaiti!
Pokrajina je bila rahlo gričevnata, ponekod je bilo tudi precej nasadov sladkornega trsa. Tako sva se peljala tudi mimo tovarne sladkorja.

Kraji ob poti niso bili videti preveč atraktivni, zato je bil najin prvi postanek v mestu Snata Clara, kjer stoji spomeniku kubanskemu revolucionarju Che Guevara, ki je bil sicer rojen v Argentini, vendar se je pridružil Fidelu Castru in bil eden njegovih najboljših prijateljev in strategov zmage kubanske revolucije. Po zmagi je za nekaj časa delal v kubanski vladi (bil je odgovoren za agrarno reformo), vendar ga to ni zanimalo. Raje je delal na bojišču. Odšel je v Južno Ameriko, kamor je poskusil izvoziti nekaj kubanske revolucije. To je seveda izredno motilo ZDA, ki je preko CIE poskušala odkriti, kje se zadržuje. Po dveh letih lova za njim so ga v Boliviji odkrili in ubili. Šele mnogo let zatem so njegove posmrtne ostanke izročili kubanskim oblastem. "Che" je še danes eden glavnih simbolov revolucionarne Kube.

Zapeljala sva se še skozi labirint samega mesta, vendar se nisva nič ustavila (nisva našla nobenega primernega parkirišča, pa tudi izgled mesta naju ni posebej pritegnil).
Tako sva v Remedios prispela že zgodaj popoldne. Našla sva najino "caso" (tokrat je bila res vrhunska - izredno lepo opremljena in urejena), naročila večerjo (ribico) in se odpravila proti morju. Na poti skozi Caribien sva se ustavila pri originalnem picopeku. Pice je pekel v podrtem kovinskem sodu, katerega spodnja polovica je bila namenjena kurjenju z ogljem, zgornja polovica pa je bila pečica, v kateri se je pica spekla. In bila je prav okusna.

Do Playa Maria sva se zapeljala po poti, ki otočke povezuje z obalo. Pred vstopom na to pot je cestnina (dva dolarja), ki služi tudi kontrolni točki. Cestnina tudi odvrača Kubance, da bi se odpravili v turistični resort Playa Maria, ki je namenjen predvsem turistom. Na teh otočkih se še precej gradi. Očitno imajo Kubanci s tem področjem še velike turistične načrte.

Poiskala sva dostop do plaže in se malo okopala. Voda je bila prijetna, njena temperatura blizu 25 stopinj.
Na poti nazaj sva se ustavil še v delfinariju, kjer ponujajo možnost plavanja z delfini. Midva se za to nisva odločila, sva si pa ogledala, kako to poteka.

Že proti večeru sva se vrnila v Remedios. kjer naju je že čakala večerja (zares dobra ribica!). Po večerji sva avto parkirala na sosednjem dvorišču (tako da je bil preko noči zavarovan) in se peš sprehodila do centra mesteca. So že pripravljali vse potrebno za veliko slavje na predvečer Božiča. Remedios je znan po svojem festivalu, ki je združen z množico raket in ostalih pirotehničnih sredstev (kakšen filmček o tem se najde tudi na You tube). Posladkala sva se z doma pripravljeno "Pino colado" in si ogledala cerkev, kjer sva ujela tudi del maše).

21.12.2012
Čakala naju je dolga pot proti jugovzhodu, zato sva šla zelo zgodaj na pot. Odločila sva se, da narediva še ovinek preko kraja Camaguey, kjer biva slovenski misijonar Peter Ivančič. Čimprej sva želela oddati stvari, ki sva jih imela pripravljene za njega.

Tako sva se spotoma ustavila le v kraju Ciego d'Avila, ki sodi po moji oceni med prijetnejše kraje na Kubi. Njegov center premore tudi kakšno parkirišče, ena izmed ulic je namenjena peš coni, kjer se najde celo kakšna trgovina, na tržnici sva malo pofirbcala, saj je bilo celo nekaj stojnic s spominki. Tudi s sadjem je bila tržnica solidno založena.
Sadja sicer nisva kupovala v mestih, ampak kar spotoma. Pred vhodom v vsak večji kraj ob poti domačini prodajajo pridelke iz svojega vrta oz. pridelke, ki jih naberejo v gozdu: banane, pomaranče, drugo tropsko sadje...

Tako sva bila zgodaj popoldne že v Camagueyu. Eden izmed domačinov nama je pomagal, da sva našla tudi lokacijo bivališča našega misijonarja, ki se naju je zelo razveselil. Malo zaradi stvari, ki sva jih prinesla, še bolj pa zaradi tega, ker je spet slišal slovensko besedo. Ko pa smo ugotovili, da smo vsi trije celo isti letnik (seveda najboljši), pa je beseda še bolj stekla. Pripravili so nama kosilo, ki sva ga z užitkom pojedla (za glavno jed piščanec, drugače podobno kot drugod: juha iz črnega fižola, za prilogo riž).

Misijonar nama je povedal tudi nekaj več o življenju na Kubi in njenih prebivalcih. Ljudje sicer niso lačni, saj dobijo živilske karte za riž, olje, moko... (to je zastonj), narava okrog njih pa je dovolj radodarna, da jim nudi dovolj sadja. Vse ostalo pa je precej drago in zato običajnim ljudem skoraj nedostopno. Njihova povprečna plača je v rangu nekaj deset dolarjev oz. konvertibilnih pesosov (1 konvertibilni peso = 24 kubanskih nacionalnih pesosov).
Malo pivo stane n.pr.: v trgovini 1 dolar, torej na dan zaslužijo le za pivo ali dva. Zato seveda cveti "siva" ekonomija, saj se z osnovnimi prihodki ne da normalno preživeti (pa saj mi to poznamo, malo starejši se tega verjetno še dobro spomnimo iz "dobre stare Juge": če si bil pošten, si bile neumen!!!).
Še kratek sprehod po okolici (tudi do njihove nekdanje rezidence, kjer je sedaj srednja šola - stavba žal žalostno propada).
Ker naju je čakala še dolga pot, sva se kmalu poslovila in do večera prispela v Holguin, kjer sva imela kar nekaj problemov, da sva našla najino prenočišče. Je bilo malo umaknjeno z glavne ceste, seveda nikjer označeno in tako sva imela kar malo sreče, da sva se zapeljala v pravo ulico, kjer pa naju je že ustavil eden izmed domačinov in mojo boljšo polovico poklical kar po imenu. Pokazalo se je, da je to najin gostitelj, ki naju je že čakal.
Malce sva se še sprehodila po bližnji okolici in se zvečer kar kmalu odpravila spat (še vedno naju je mučil časovni zamik).

22.12.2012
Zjutraj sva se zapeljala še skozi mesto in napolnila rezervoar najinega picantoja. Tokrat sva prišla najceneje skozi. 90-oktanski bencin je stal točno 1 dolar. Običajno (na drugih črpalkah) je bila njegova cena 1.20 dolarja, ponekod, kjer so imeli 94-oktanski bencin, pa celo 1.40 dolarja
Najprej sva se odpravila proti kraju Gibara, ki je eno izmed dveh obalnih mest, ki si lasti "PRVO ODKRITJE", kjer naj bi med svojo prvo ekspedicijo pristal Krištof Kolumb. Kolumb je namreč v svoj dnevnik zapisal, da so kot prvo točko na celini opazili hrib v obliki mize... No, takšen hrib je v bližini Gibare, pa tudi v bližini kraja Baracoa, ki je bila najin končni cilj tega dne... Sporu okrog tega, kateri del Kube je bil "najprej odkrit", še ni videti konca.

Je pa Gibara precej zanemarjeno ribiško mestece, tako da naju ni preveč očaralo! Edina prava zanimivost je bila tržnica, kjer sva nakupila nekaj sadja.

Pot sva nadaljevala v smeri ene najbolj znanih plaž Guardalavaca (enako se imenujejo tudi njihove bele čaplje, ki živijo v sožitju s kravami). No, tam pa sva doživela tudi malo manj prijetno presenečenje: predstavljajte si zelo dolgo ravno cesto, vsaj dober kilometer, lepo pregledno, z oznakami na cestišču: originalno prekinjena črta, dodatno rumena neprekinjena črta na najini strani. Ta neprekinjena črta se konča točno na sredini te ravnine (kjer je tudi veliko drevo, ki nudi obilo sence). Rumena neprekinjena črta se nato nadaljuje po drugi strani vozišča naprej...
No, ker je cesta malo bolj turistična, je tudi prometa nekaj več: kolesarji, koleslji, kakšen motor in seveda tudi kakšen avto. Pa vidim, da se tam pod drevesom nekaj svetilka: sem posumil na to, da so tam spodaj v senci skriti policaji! Zmanjšam hitrost in lepo 80 km/h peljem po ravnini. Malo pred drevesom skupina kolesarjev, ki jih prehitim in HOP: pred mano se res pojavi policaj, ki zahteva dokumente: "Prevozili ste polno črto!" sem razumel njegovo obrazložitev. Moji argumenti, da je cesta pregledna, da praktično nisem zapeljal na drugo stran vozišča, so bili neuspešni. Rezultat: 40 dolarjev kazni in 8 kazenskih točk! Kazen je zapisal na formular, s katerim sva si avtomobil izposodila: plačilo vseh kazni bo izvršeno na koncu, ko avto oddava!
Sem očitno padel v pripravljeno zasedo!!!

Mogoče boste razumeli, da me tudi plaža Guardalavaca ni očarala...
Je pa bilo kar nekaj zanimivosti na poti, ki sta jih ujela najina fotoaprata.

Sva se zapeljala malo višje nad obalo, kjer je na nekdanjem indijanskem grobišču manjši muzej z izkopaninami v grobiščih, v bližini pa je tudi maketa indijanske vasi, kjer poteka del programa tudi "v živo" - ples tamkajšnjih domorodcev. Sicer pravih potomcev nekdanjih domorodcev praktično ni več. Kolikor jih niso Španci pobili med svojim osvajalskim pohodom, so se pomešali s priseljenci (Španci, Afričani - bivši sužnji, tudi drugi narodi).

Nadaljevala sva po "bližnjici" proti kraju Mayari, kar se nama ni preveč obrestovalo. Ta del ceste je bil namreč v zelo slabe stanju, z veliko količino lukenj, ki jih ni nihče pokrpal! Rodeo po kubanskih cestah se je lahko pričel (sedaj sem razumel, zakaj sem bil pri izposoji deležen poduka o tem, kako se zamenjajo kolesa na najini kiici).

No, vsaj do kraja Moa je potem šlo malo bolj tekoče. Moa je industrijsko mesto, v njej je tovarna, kjer predelujejo nikelj in kobalt, zato je celotna okolica mesta izredno onesnažena. In v Moi se začne tisti del ceste proti Baracoi, na katero sva že bila opozorjena. Že "bližnjica" proti kraju Mayari, je bila obupna, ampak to ni bilo še nič v primerjavi s tem, kar naju je čakalo naslednjih 60 km (za njih sva porabila več kot dve uri). Mukotrpno prebijanje mimo lukenj, okrog njih, preko njih, skozi njih... (še ponoči sem sanjal o tem!!!). Ja, ponekod sem se ustavil in prestavil v vzvratno, tako da sem piskal drugo smer, ki se mi je zdela primernejša.

Pa sva tudi to preživela in se do mraku prebila do Baracoe, majhnega ribiškega mesta na skrajnem vzhodu Kube.
Prijeten kraj! Casa je bila izredno prijetna, kuhinja super (za večerjo sva si privoščila tudi jastoga)....

23.12.2012

Ta dan je bil malo bolj počitniški. Po jutranjem krogu skozi mestece (seveda sva se zopet ustavila na tržnici), sva krenila še bolj proti jugovzhodu. Najin cilj je bil reka Yumuri in svetilnik na skrajnem jugovzhodu Kube.
Ime reke Yumuri izvira iz tistih časov, ko so Španci osvajali Kubo. Domorodci na tem koncu se jim niso želeli ukloniti, raje so skočili s pečin nad reko in s krikom "Yu muri" na ustih umrli pod skalami. Enemu izmed upornih domorodcev so sredi Baracoe postavili tudi spomenik.

Bila je nedelja in očitno so nedelje na Kubi tisti dan, ko je na vrsti tedenska žehta. Seveda o kakšnih pralnih strojih ni govora (višek tehnike je televizor, ponekod celo hladilnik), vse gre še na roke, sušijo pa potem kar na grmovju okrog hiše. Že prej sva opažala ob poti plinske elektrarn, ki očitno poskrbijo za tiste minimalne potrebe po energiji tamkajšnjega prebivalstva. Tudi na tem koncu je bilo tako. Sva pa bila prijetno presenečena nad urejenostjo in čistostjo okolice hiš. Skoraj povsod so okrog hiš tudi rože, boljše hiše imajo na novo prebeljeno vsaj čelno stran hiše, ki gleda proti cesti.

Svetilnik je bil najbolj skrajna jugovzhodna točka na Kubi, ki sva jo dosegla. Pozneje sva ugotovila, da je bila to tudi najbolj južna točka, ki sva jo doslej v življenju dosegla.

Cesta proti temu koncu je bila sicer malenkost boljša, s posameznimi prebliski...

Na povratku sva se ustavila še pri reki Yumuri. Seveda je bil najin avto parkiran pod "budnim nadzorom", tako da sva se lahko sproščeno podala v divjino. Ker je reka Yumuri del naravnega parka, je bilo potrebno plačati dva dolarja za vstop v naravni park, nato pa smo se z mini katamaranom odpeljali do otoka, kjer se je naša pešpot šele začela. V tem času je reka Yumuri precej nizka, tako da ni plovna. Med občasnimi brzicami so prijetni tolmuni, ki so prav primerni za plavanje (na poti nazaj sem to tudi izkoristil).

na tem koncu živijo polži, ki jih drugje ni mogoče srečati. Njihova značilnost je barvita hišica, ki se je našla tudi v najinem nahrbtniku. Eden izmed spremljevalcev se je povzpel tudi na palmo s kokosovimi orehi, tako da smo imeli ob reki tudi malico: naravni kokos s sokom iz kokosovih orehov. Zanimivo...

Na poti nazaj nama je vodič, ki je znal kar solidno angleško, povedal nekaj več o njihovem življenju. Tega dne sva bila edina, ki sva prišla v njihov nacionalni park. On že nekaj mesecev ne dela več, tako je ribolov in občasno turistično vodenje edini vir njegovega zaslužka. Najbolj si želi, da bi imel avto, tako bi lahko vozil taksi na relaciji od Yumuri do Baracoa.
Zraven je bilo tudi mlajše dekle (sama je sicer povedala, da ima že dvajset let), ki se je kar priklenilo na mojo boljšo polovico. Poskušala je od nje dobiti kakšen kos obleke ali česarkoli, kar bi ji lahko dala (na koncu ji je odstopila svoje natikače, za katere je ocenila, da jih ne bo več potrebovala, saj s sabo nisva imela nobenih rezervnih oblačil, ki so ostala v casi v Baracoi). Pustila sva nekaj več kot so zahtevali za vodenje, pa še mačeto sva kupila (takšno čisto pravo, že uporabljeno za delo - vsega deset dolarjev), tako da sva jim ustvarila vsaj nekaj prometa.
Proti Baracoi sva bila kar malo tiho. Revščina, ki sva jo začutila v tem čudovitem kotičku Kube, naju je prav pretresla.

24.12.2012
Ponoči je deževalo, tudi zjutraj je bilo še oblačno in megleno. Odpravila sva se po slikoviti poti preko hribov v smeri Guantanama. Presenečena sva bila nad izredno strmimi klanci na tej poti, pot pa je bila drugače dobro urejena. Ko sva prispela iz hribov na morsko obalo, se je vreme popolnoma spremenilo (ob morju na južni obali ponoči očitno ni deževalo). Nekajkrat sva se ustavila in občudovala morsko obalo, ki je bila na tej strani precej raznolika: od skalnatih previsov do peščenih zalivčkov.

Center Guantanama je bil zaprt, pa naju to niti ni preveč motilo. Sicer sva načrtovala postanek, vendar sva se določila, da pot raje nadaljujeva. Tako sva bila že kar zgodaj popoldne v Santiagu. Tu pa naju je čakalo presenečenje. Ko sva našla najino caso, je bila zaprta. Sosedje so razložili, da sta lastnika peljala svojo hčerko v Pariz, kjer bo rodila (tako, da bo imel otrok francosko državljanstvo). Na srečo je bila v neposredni bližini druga casa, kjer so imeli prosto in tako sva se namestila kar pri njih. Popoldne sva se sprehodila do centra Santiaga, ki je bil zelo blizu (le kakšen kilometer od najine case).

Ogledala sva si najbolj znano ulico in trg pred cerkvijo...

v manjšem muzeju na zahodnem delu trga pa je bilo predstavljena zgodovina pohištva skozi vseh zadnjih 500 let.
Prav prisrčna zbirka. Posebno zanimiva sta bila dva eksponata: sušilnik cigar in filter za pitno vodo (ki je bil pod ključem, tako da služničad do njega ni imela dostopa: so se očitno gospodarji bali, da jh bodo njihovi sužnji malce zastrupili od ljubezni....)

Nisva pa začutila tistega plesočega Santiaga, ki ga opisujejo v vodnikih. Santiago naj bi veljal za najbolj karibsko kubansko mesto, z najbolj vročekrvnimi ljudmi. Pa nekako ni opravičil najinih pričakovanj - bilo je prej pusto kot živahno! V trgovini pri nekem lokalu sva kljub temu kupila dvojni CD z njihovo glasbo (doma imamo namreč glasbenico).

Ko sva lastnika case vprašala, kje na j pustiva avto, je rekel, da kar pred hišo na ulici, ker bo dovolj varen (brez kakršnegakoli dodatnega stroška za dodatno varovanje).
Malo sva si odpočila in okrog desetih ponovno vstala, saj sva želela še k polnočnici, ki je bila v katedrali v Santiagu točno opolnoči. Cerkev je bila polna, vzdušje v cerkvi prijetno, tako da je bila tudi za naju Božična noč nekaj posebnega.

25.12.2012

Božični dan naju je pričakal na poti nazaj proti Camagueyu. Najino potovanje se je že prevešalo v drugo polovico. Najprej sva se ustavila v baziliki "El Cobre", najbolj znani romarski cerkvi na Kubi. Ujela sva mašo ob 10:30 (vse je bilo vznamenju rumene barve...) in po njej nadaljevala pot.

Sicer sva načrtovala postanek v Las Tunas, vendar naju mestece ni toliko pritegnilo, da bi si zanj vzela kaj več časa. Sem pa ob poti prišel do klobuka - kubanskega slamnika, kakršne nosijo na tistem koncu, ki je v veliki meri namenjen govedoreji in konjereji.

Goveda različnih pasem je izredno dosti na Kubi (bi rekel, da celo več kot Kubancev), vendar govejega mesa ni na policah njihovih mesnic. Vse krave so preštete, so državne in namenjene polnjenju državnega proračuna (hrana za turiste ali namenjeno izvozu). Skoraj tako kot v Indiji, le da so tam krave dodatno še svete živali. No, tudi za Kubance so neke vrste svete. Misijonar nam je povedal zgodbo, da je v odročni vasi eden izmed vaščanov na skrivaj kravo pospravil in jo razdelil med svojo žlahto (saj za eno družino je prevelika). Pa se je našel neki špicelj, ki ga je prijavil. Za kazen je dobil 30 let brez možnosti predhodne izpustitve!!! Po drugi strani pa je v isti vasi živel človek, ki je zaradi spora ubil svojega soseda. Za kazen je bil obsojen na deset let zapora, po treh letih je prišel že ven, ker je obljubil, da bo postal špicelj...

Na tem koncu je bilo včasih obilo sladkornega trsa, ki so ga prevažali z vlaki. Danes teh nasadov ni več , nanje spominjajo le še železniški tiri in kakšen spomenik (lepo ohranjena železniška lokomotiva iz tistih časov).
No, pa sva bila spet nazaj v Camagueyu. Prijetno in očarljivo mestece z lepim trgom, kjer se najde tudi kakšno parkirišče. Žal sva bila zvečer že prepozna in se je dnevni vrvež že pomiril.

Okrog devetih sva se zapeljala še na obisk k našemu misijonarju, saj sva morala vzeti še potovalko, ki sva jo prejšnjikrat pustila kar pri njem. Malce smo še pokramljali, pa se midva nisva kaj preveč zadrževala, saj sva bila kar precej utrujena (potepanje je pač naporna stvar).
26.12. 2012
Mimo Ciego d'Avila, kjer sva se že ustavila, sva se peljala v smeri Trnidada. Kljub temu, da o kraju Sancti Spiritus nisva našla kakšnih posebnih turističnih informacij, sva se tam ustavila in to je bilo eno prijetnejših presenečenj na najini poti. Lepo urejen center mesta, z urejenim parkiriščem ob parku...

peš cono, obokanim mostom preko reke, lepo cerkvijo in velikim Jezusovim kipom ob njej...

kar malce naju je kraj očaral. Ponudbe na tržnici je bilo kar nekaj (namenjene bolj njihovi potrebam, ne toliko turističnim obiskovalcem), našla sva celo nekaj klobas in pečenega svinjskega mesa (se je že znašlo za večerjo v najinem nahrbtniku).

Le še dober skok je bil do Trinidada, spotoma sva se ustavila na bivši plantaži sladkornega trsa, kjer je eden najvišjih razglednih stolpov na Kubi. Pa ta ni bil namenjen razgledu po pokrajini, ampak so bili na njem stražarji, ki so nadzorovali delo sužnjev na plantažah sladkornega trsa. Pred plantažo je bila tudi manjša tržnica, na kateri so ženke prodajale ročno izdelane prte . Tudi eden izmed takšnih primerkov se je znašel v najinem nahrbtniku...

Še pred Trinidadom sva se zapeljal na Playo Ancon in se v Marini Marilin pozanimala ali bo naslednji dan organiziran izlet s šnorkljanjem. Ustavila sva se tudi na plaži ob hotelu in tam slišala celo slovensko govorico! Malo smo poklepetali in se kmalu poslovili, saj se je nama mudilo v Trinidad!

Končno v Trinidau, ki sodi med najlepša kolonialna mesta na Kubi... Tako vsaj velja po priporočilu turističnih vodnikov - nama pa nekako kraj ni "potegnil", ni nama bil preveč všeč. Res je bila zvečer živa glasba na trgu zraven cerkve, kjer sva si privoščila mojito (koktajl z rumom) oz. pivo. Ampak še vedno nama kraj ni sedel v dušo.
Avto sva pustila kar v sosednji ulici, malo stran od case, kjer se je neki čiča usedel ob avto, da ga bo čez noč čuval. Sem mu plačal vnaprej za dve noči: naslednje jutro sem ga še videl, zvečer pa je na tistem mestu sedal njegova ženka, njega je očitno varovanje prejšnje noči preveč utrudilo (ali pa ga je preveč utrudil rum, ki si ga je lahko privoščil za najin prispevek k varovanju).

27.12.2012
Najbolj dopustniški dan se je kar zgodaj pričel. Zapeljala sva se do Marine Marilin pri Playi Ancon in se vkrcala na katamaran, ki nas je popeljal do bližnjega otočka. V bližini tega otočka so bili tudi koralni grebeni, kamor smo se odpravili šnorkljati (potapljanje z masko in plavutkami, tako da si lahko v miru ogledaš podvodni svet na koralah in okrog njih). Prav prijetno doživetje, čeprav sva oba ocenila, da je bilo bogastvo v Rdečem morju (ko sva šnorkljala v okolici Hurghade) večje. Pa je bilo kar prijetno.
No, se je zgodila še ena zanimivost: nenadoma v najini bližini prične vpiti ena Francozinja. Sva nekaj časa potrebovala, da sva razumela, da vpije "na pomoč". In sem seveda šel v reševalno akcijo (glede na to, da sem bil najbližji). Pomagal sem ji toliko, da sva priplavala do katamarana, s katerega so ji medtem že vrgli rešilni obroč. Saj ni bilo nič posebnega: malo je skozi masko zajela vodo in pri vdihu ji je ta voda prišla tudi v pljuča. Pa se človek v vodi težko izkašlja in se mu zdi, da ga bo kar zadušilo..

Celo popoldne smo še poležavali na otočku in se kopali v toplem Karibskem morju (cca 27 stopinj) ter uživali v "AI" ponudbi pijače. Družbo so nam delali manjši rakci, ki so s svojimi hiškami presenetljivo hitro capljali po pesku.
Za kosilo smo dobili rižotko z morskimi sadeži in perutnino, tisti najbolj ta prvi pa je dobil celo jastoga (očitno so tisti dan ujeli samo enega). No, ker ni bilo jastoga, pa je bilo pijače dovolj na razpolago in to se je napoti nazaj tudi poznalo (smo kar malce spali na barki).

28.12.2012
Tudi za ta dan nisva imela preveč napornega načrta. Najprej sva se odpeljala v hribe nad Trinidadom (Topes de Collantes), kjer sva si ogledala enega večjih slapov na Kubi. Sva bila tako zgodnja, da še ni bilo nikogar, ki bi nama zaračunal vstop v nacionalni park. Po vračilu od slapov bi se lahko tako tudi izognila plačilu vstopnine, pa nama zaradi najine nerodnosti to ni uspelo (so se pri tisti hiški ljudje že zbudili in sva jih prijazno pozdravila, oni pa so naju začudeno gledali in spraševali, kdaj zjutraj sva že šla proti slapovom, da se že zdaj vračava; in nama nič kaj prijazno zaračunali izstopnino).

No, ko sva prišla k avtomobilu, je bilo tam nekaj deklic (od 6 do 12 let), ki so nama razložile, da so pazile na najin avto. Kar malce v dobro voljo so naju spravile. Dala sva jim nekaj drobiža za njihov trud, pa še kakšen bombonček se je našel v najinem nahrbtniku. So bile izredno vesele.
Pred Cienfuegosom sva se ustavila še v botaničnem vrtu, ki bi naj bil največji v Latinski Ameriki. To je mogoče celo res. Res pa je tudi to, da je vrt v polnosti neurejen in tako ne zasluži imena botanični vrt. Nama pa je čuvaj avtomobila malo opral avto, medtem ko sva se sprehajala okrog (vsaj ena dobra stvar).

Kar hitro sva bila v Cienfuegosu, lepem in urejenem obalnem mestu. Morda je bil to celo najbolj urejen kraj na celotni Kubi. Malo sva si pogledala njegov center, se namestila v casi, nato pa se odpeljala še do prašičjega zaliva, ki je znan po lepih plažah in spodleteli ameriški invaziji.
Na poti proti Playi Giron sva se peljala tudi po cesti, ki je znana po tem, da jo prečkajo raki. V obdobju njihove največje selitve je na tej cesti približno tako kot pri nas, ko ceste prečkajo žabe. No, midva sva videla le nekaj povoženih rakcev, pred nama pa je cesto prečkalo le nekaj teh živali. So pa presenetljivo hitre, tako da sva jih kar težko ulovila na fotoaparat. lažje sva ulovila sušilce pšenice. Ker so ceste večinoma prazne, jih uporabljajo za sušenje pšenice. Dopoldne na eno polovico ceste stresejo žito, čez dan pustijo, da se suši, zvečer pa ga ponovno poberejo in zbašejo v vreče.

Na plažah je bilo zelo malo ljudi, tudi turistična naselja so bila videti zapuščena. Še najbolj živahno je bilo ob slanem jezercu, ki je pod zemljo povezano z morjem in je v njem bilo kar nekaj lepih ribic. Na eni izmed plaž pa sva srečala tudi možaka, ki je prodajal školjke (tiste ta velike).

Pred povratkom v Cienfuegos sva se ustavila še na farmi krokodilov. Na srečo so bile trgovine že zaprte, tako mi ni bilo potrebno pomerjati škornjev iz aligatorjeve kože.

Že kar v poznih večernih urah sva se vrnila nazaj v Cienfuegos, kjer sva se zapeljala še do centra mesta. Pri njih se namreč točno ve, kjer center mesta je,ker je to točno označeno.

29.12.2012
Ker naju je zopet čakal precej zajeten del poti, sva ponovno zgodaj krenila na pot. Prvi postanek je bil v bližini Havane, kjer sva tokrat našla Hemingwayevo vilo, ki pa je bila žal zaprta (zaradi snemanja filma). Preko praznikov sicer niso snemali, zato naju je bil čuvaj pripravljen spustiti noter.

No, na koncu se je pokazalo, da je bila to najdražja vstopnina (kar celih 10 dolarjev na osebo) in ogled posestva z vilo (ki je bila celo zaprta) seveda ni mogel odtehtati tega stroška. Je pa bilo čuvajev v vili toliko, da so si seveda morali razdeliti "vstopnino" in tako na posamezno glavo niti ni prišel kakšen opazni znesek.
Ker sva že bila na tistem koncu, sva v bližini poiskala še eno izmed cerkva, ki slovijo kot najbolj bogato opremljene. To je bilo kar res! Res pa je bilo tudi to, da cerkev ni vzdrževana in bogata oltarna dediščina hitro propada.

Pa naprej proti zahodu: prvi cilj je bil vrt z orhidejami v kraju Soroa.

Prisrčno, le da je bilo orhidej manj kot sva jih pričakovala. Na drugi strani ceste pa je bil še kratek sprehod do manjšega slapu, ki je bil tudi deležen najinega obiska.

V poznih popoldanskih urah sva se pripeljala po avtocesti v Pinar el Rio. Takoj na začetku naju je prestregel kolesar, ki nama je predlagal, da parkirava ob parku v eni glavnih uličic. To je bilo sicer res, sva pa ugotovila, da so bili "pazniki" najinega avtomobila njegovi prijatelji. Sva se po kraju sprehodila le na kratko (ni nič posebnega) in se odpravila naprej proti Vinalesu.
Pot do Vinalesa je precej ovinkasta, čeprav ni dolga (dobrih 20 km). Leži pa kraj v dolini, ki jo obkrožajo "mogoti", osamelci iz apnenca, poraščeni z drevesi. Prav zanimiv pogled. Druga značilnost tega konca je kvaliteten tobak, ki ga pridelujejo v dolini.

Zopet sva imela malo problemov, da sva našla najino caso. Je bila povsem na obrobju, v novem delu mesteca. V resnici je bil Vinales prvi kraj, kjer sva po Havani res čutila turistični utrip. Tudi na glavni uličici je bilo zelo živahno, za večerjo pa sva si privoščila malo pujčeka (tistega ta črnega, kubanskega). Povsem sprejemljiv zalogaj...

30.12.2012
Pot naju je vodila po dolini. Ogledala sva si tudi notranjost ene izmed njihovih podzemnih jam (seveda bogastvo podzemlja ni primerljivo z našimi jamami). La cueva del Indio je znana po tem, da v njo greš peš, iz nje pa te pripeljejo s čolnom po podzemnem jezercu oz. bolj rečeno po podzemni rečici. Prav simpatično.

Je pa bil dosti manj simpatični del poti po severni obali. Pot je bila ponovno razdrapana, z velikimi luknjami v asfaltu....prava muka za voznika! Ni bilo časa, da bi opazoval čudovito pokrajino naokrog.

Do plaže na Maria di Gorda sva vseeno prispela. Plaža je res lepa, čeprav je na njej uživalo izredno malo ljudi. Midva sva se skopala malo stran, kjer je bilo s ceste le nekaj metrov do morja. Prijetna osvežitev!

Pa pot skozi tobačne nasade nazaj v Vinales. Dejansko je bil to najbolj ležeren potepuški dan na poti (katamarančkanja v Trnidadu ne štejem v isto kategorijo). Na srečo je bila cesta po južni strani dosti boljša. Še toliko časa sva si vzela, da sva pod večer skočila še na eno izmed plaž (že v bližini Pinar el Rio).

32.12.2012
Zjutraj še do znanih slikarij na skali in že sva se poslavljala od Vinalesa.

Na poti sva lahko občudovala "značilnost", ki se nama je zdela prav posrečena. Pred vsako hiško, še tako revno, je bil kakšen gugalnik. Že v muzeju v Santiagu sva zvedela, da je gugalnik njihov izum. Ker sta jim glasba in ples v krvi, so se vedno pozibavali tudi na stolu in tako je nekdo prišel na idejo, da bi bilo pozibavanje še prijetnejše, če bi se stol lahko bolj nagibal. Ja, pa je bilo! Zadeva se je prijela - na Kubi so jo res osvojili!

Že nazaj proti Havani. Tokrat sva pokopališče našla in si ga tudi ogledala (in tudi plačala vstopnino).

Potem pa sva zopet parkirala na istem mestu v Havani in naredila še en krog. Pri tem nama je pomagal tudi "bici-taxi", s katerim sva se odpeljala do muzeja ruma. Tam sva zvedela precej novic o pridelavi ruma in različnih vrstah te pijače. Še pokušina na koncu in že sva šla malo modrejša naprej. Saj, kar se ruma tiče - zaloge so že bile spravljene v potovalki (čeprav je moja boljša polovica še zmeraj ocenjevala, da je zalog premalo). Seveda tudi kratek ogled tovarne cigar ni izostal.

Še sprehod po Havani, malo uživanja v vrvežu njenih ulic in pot nazaj proti Matanzasu. Najin krog je bil praktično sklenjen.
Nastavila sva si uro na deseto zvečer, da bi se še sprehodila do centra meta - pa se nama ni dalo. Malo pred polnočjo sva zlezla iz postelje in pogledala na ulico. Vsaka hiša je imela bučno glasbo, ki se je malo pred polnočjo umirila. In polnoč! In obvezne čestitke in nato so se na vseh balkonih pojavile gospodinje, ki so na ulico zlile škaf vode! Naslednje jutro sva zvedela, da tako na simboličen način zlijejo stran vse slabo, kar se je nabralo v prejšnjem letu.

1.1.2012

Malce sva si ogledala center Matanzasa (sicer precej živahno obmorsko pristaniško mesto)..

in se odpravila v Varadero, največji turistični resort na Kubi. Ko sva bila v Varaderu, nisva imela občutka, da sva na Kubi. Kraj je bil presenetljivo podoben turističnim krajem ob Sredozemlju ali Rdečem morju, ki sva jih doslej že spoznala. Je pa bilo možnosti za kakšne drobne nakupe dovolj, tako da sva dopolnila najino zbirko spominkov. Pa tudi plaža je bila povsem OK (v kolikor so ti všeč peščene plaže), tako da je malo lenarjenja dobro delo.

Čakala naju je le še pot na letališče, kjer sva oddala avto (seveda sva morala plačati tudi kazen) in potem še carinske formalnosti (in dodatno izstopna viza 25 CUC oz. 25 dolarjev). Pot nazaj je bila krajša (dobrih 9 ur), leteli smo ponoči in tudi zaradi tega je vožnja hitreje minila. GoOpti naju je pobral malo čez drugo uro, tako sva bila malo po osmi uri že doma! Se ne spomnim, kdaj sem bil po kakšnem potovanju tako utrujen...

Namesto zaključka:

Kubanska razmišljanja
Ne morem si kaj, da ne bi zapisal še nekaj razmišljanj o Kubi in Kubancih, pa še nekaj vtisov in vzporednic z našo deželo.
Če bi imeli Kubanci Cankarja, bi verjetno podobno zapisal o svoji deželi kot je Cankar zapisal v Kurentu:

O, domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: "Tod bodo živeli veseli ljudje!" Skopo je meril lepoto, ko je trosil po zemlji od izhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje - puste leže tam, strme proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gorjancev in je rekel: "Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!" Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila - vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi.

Kuba je namreč dežela z izredno bogato naravo, z lepotami širnih obmorskih plaž in prostranstvi velikanskih pašnikov, z bogatimi gozdovi, kjer skoraj vsako drevo nudi kaj užitnega za prigrizek.
Pa vendar sodijo prebivalci Kube med najrevnejše v Latinski Ameriki...
Čas na Kubi se je ustavil pred petdesetimi leti. Verjetno je bil od takrat do danes ustvarjen kakšen napredek, vendar so druge dežele okrog njih napredovale nekajkrat hitreje. In zato je danes Kuba potisnjena v sivino preteklosti.
Ja, morda je bilo v Sloveniji podobno tam v šestdesetih letih prejšnjega stoletja... V komunizmu smo tudi mi zaostajali za deželami okrog nas. Če smo bili leta 1945 še na podobnem nivoju kot sta bili sosednji Italija in Avstrija, smo bili ob osamosvojitvi leta 1990 precej nižje (plače v Italiji in Avstriji so bile takrat že dva do trikrat višje kot pri nas, standard je bil povsem neprimerljiv)...
Po drugi strani smo Slovenci leta 1990 dobili priložnost, da na svoji samostojni poti nekaj naredimo iz lastne države. Po dobrih dvajsetih letih se lahko sprašujemo ali na je to uspelo!? Ali niso pri nas nekateri izrazito obogateli (nekateri na pošten način, še več pa s pomočjo tajkunskih in drugih podobnih zgodb), večina ljudi pa se po standardu še vedno ne more primerjati s sosednjimi državami, ki so nam bile za zgled.
Tudi Kuba s svojo samostojnostjo, ki so si jo izborili leta 1957, ni znala kaj početi. Prejšnje ameriške bogataše so zamenjali komunistični bogataši, narod pa dviga standarda skoraj ne pozna! Napredovanje na komunistični Kubi predstavlja nazadovanje glede na njeno okolico. Pa še vedno poslušajo parole o zmagi socializma in pridobitvah komunistične revolucije! A jim še verjamejo?
Lačni res niso, za vsakogar je toliko poskrbljeno, da osnovna živila dobi. Pri tem pa se marsikje konča. Možnosti, da bi izpolnili kakršnekoli osebne ambicije, pa so minimalne!
Ni čudno, če si želijo drugam! Nekaj podobnega se dogaja tudi v Sloveniji, ko smo priča dejstvu, da mladi ljudje ne dobijo zaposlitve, zato odhajajo v tujino (v druge države EU, v Avstralijo...). Kako huda je usoda našega naroda, ko bo že četrtič v sto letih ostal brez dela najbolj produktivne populacije!!!
Kubanci imajo še to možnost okleščeno: za izhod iz lastne države morajo plačati visoko takso, pa tudi potovanje (ali z ladjo ali z letalom) v tujino je glede na njihove prihodke izredno drago.
In vendar so Kubanci ohranili čisto deželo, okrog svojih domov imajo nasajene rože, pročelja njihovih hiš skušajo biti lepa, na gangih pred vhodnimi vrati so gugalniki, v katerih preživijo kar nekaj časa.
Gugalniki so neke vrste kubanska filozofija in poezija. Filozofija zato, ker njihovo zibanje človeka umirja in mu olajša čakanje na boljše čase, ki jih ni in ni... Poezija zato, ker spodbuja notranji ritem njihovih pesmi in plesa, do katerega pa skoraj nimajo več veselja...
Kubanci so nekako zagrenjeni ljudje, ki čutijo, da jih je zgodovina "prevarala", ki slutijo, da jim komunizem ni prinesel tistega, kar so si želeli: ni svobode, ni boljšega življenja!
Ne protestirajo! Morda nimajo poguma ali pa niti ne vedo, proti komu ali čemu naj protestirajo!
Življenje na Kubi je navidezno lepo; za odstrtimi zavesami revščine in slabega gospodarjenja pa lahko vidimo deželo, ki ječi v primežu podjarmljanja - njihov komunizem je bolj podoben sužnjelastniškemu redu kot moderni človeški usodi...
Ja, pri nas imamo vsaj več svobode, čeprav naša demokracija ne deluje tako kot smo pričakovali. Standard pri nas je res višji, vendar zadnji nemiri v Sloveniji pričajo o tem, da v lastni državi nismo zadovoljni. Ali so bili ti protesti usmerjeni le proti posameznikom ali proti neuspešnemu sistemu v celoti? Na naših ulicah smo lahko med demonstracijami videli zagrenjene mlade (in malo manj mlade) ljudi - ljudi, ki bi želeli delati in si s svojim delom ustvariti svojo prihodnost, pa te možnosti nimajo - in to je zelo podobno stanju duha, ki sem ga doživljal na Kubi. Na Kubi vztrajajo na začrtani poti, ki ne prinaša napredka. Pri nas vztrajamo na poti, ki ne ponuja socialne države. Govorimo o pokojninski reformi... Kakšna pokojninska reforma neki! Slovenija bi potrebovala MEDGENERACIJSKO REFORMO!!! Tako kot na Kubi bomo morali tudi pri nas bistveno spremeniti filozofijo razmišljanja o našem razvoju na naši lastni samostojni poti, če bomo želeli nam, ki prebivamo v tej čudoviti deželi, ustvariti prihodnost, ki si jo zaslužimo!!!

tell · Objavljeno: 22 Jan 2013 13:03 Naslov sporočila: RAZMIŠLJANJA O KUBI

RAZMIŠLJANJA O KUBI
Navadno je moj mož »zadolžen« za pisanje potopisov in njegovi opisi popolnoma zadoščajo. Tokratna pot pa naju je globlje nagovorila, zato še sama dodajam nekaj misli, ki so se porajale na poti. Bila sva že tudi v revnejših deželah, vendar tokrat ni šlo zgolj za revščino – pretresle so naju bolj posledice totalitarističnega režima nekdaj tako bogate dežele… Poleg tega želim misli podeliti z drugimi tudi zato, ker se tudi v Sloveniji čedalje pogosteje sliši želja po povrnitvi nekdanjih časov. Naj bo v poduk in razmislek predvsem tem, ki jim je selektivni spomin zabrisal nekatera dejstva o takem režimu…

Ko se človek zazre v čudovito pokrajino na Kubi, je skorajda prepričan, da je Bog tam ustvaril raj: vse je zeleno, na vsakem drevesu eksotični plodovi, nad zeleno pokrajino se ponosno dvigajo vitke palme, bele peščene plaže…

Ko se pelješ skozi pokrajino, pa se začneš čuditi: kako, da je ta očitno tako rodovitna zemlja tako slabo obdelana? Kako, da polja še vedno obdelujejo z volovsko vprego ali v najboljšem primeru z vsaj 50 let starimi traktorji? Začudenje ob tem, da travo »kosijo« z edinim orodjem – mačeto, da pšenico sušijo kar na slabo asfaltirani cesti, da njive obdelujejo ročno, polja s sladkornim trsom zaradi lažjega ročnega žetja enako kot v prejšnjem tisočletju najprej požgejo…

No ja, vsaj pašnike, polne govedi imajo, modrujeva… Pa ne dolgo: po pogovoru z našim misionarjem na Kubi izveva, da je za Kubance krava sveta žival: vendar ne z verskih razlogov – vsaj ne takih, kot bi si mislili… Krave ima namreč veliki brat Fidel preštete do zadnje, so državna last. Če slučajno koga zamika govedina in si drzne zaklati na črno eno od teh neštetih živinčet, ga čaka 30 let zapora. Očitno je dolžina zaporne kazni odvisna od teže žrtve, saj se za uboj človeka dobi le 10 let. Če v tem času morilec spozna, da je sodelovanje z režimom na račun tožarjenja drugih lahko donosno in privoli v tako sodelovanje, se mu kazen zmanjša na vsega par let…

Res se površnemu opazovalcu lahko pokaže Kuba kot dežela, kjer se je ustavil čas tudi v pozitivnem smislu: vsaka še tako majhna hišica ima lepo urejen vrt z obveznimi domačimi živalmi: pujskom ki se prosto pase pred hišo, kokošmi, ki jim sledijo majhni piščančki, purani, ki znajo hoditi in celo letati, kozami, ovcami… Otroci se igrajo na vrtovih in ulicah ter na številnih plažah; naglice zagotovo na Kubi ni, saj veliko časa ljudje preživijo v čakanju v vrstah pred trgovinami, bankami, čakajoč na eno od prevoznih sredstev...
Nam, ki smo v sicer milejši obliki izkusili enak totalitaristični režim, po natančnejšem stiku z domačini postane jasno, da si tako nostalgičnega obdobja niso sami izbrali in si ga tudi ne želijo: svoboda je nekaj, kar jim sicer režim dopoveduje na številnih obcestnih jumbo plakatih, vendar je daleč od našega pojmovanja svobode: ljudje se drug drugega bojijo, saj je marsikdo pripravljen soseda izdati za pridobitev drobtinic prioritet z vladne režimske mize… Družinske vrednote so že davno pokopane, družba oz. partija je mnogo pomembnejša od posameznika (»Todo por la revolution«, »Socialismo o muerte«..). Vladajoča partija zelo dobro ve, da bo lahko le tako dolgo na oblasti, dokler bodo ljudje slabotni, prestrašeni, neorganizirani…

Do plesa jim ni, četudi imajo radi glasbo, saj jih vsakdanja bremena slabe finančne situacije prehudo bremenijo; denarja nimajo za stvari, ki se v sicer borni ponudbi dobijo za konvertibilne pesose, otroci iz odročnejših krajev ne morejo v načeloma brezplačno šolo, ker nimajo denarja za prevoz in tudi če bi ga imeli, se promet odvija čisto prepočasi: za 30km poti potrebujejo tudi več kot dve ali tri ure. Resda niso lačni, saj dobivajo osnovna živila slabe kakovosti na našim starejšim rodovom dobro znane živilske karte, vendar si s povprečno plačo 35 CUC (oz. 35 USD)ne morejo privoščiti prav ničesar: vsi nam samo po sebi razumljivi izdelki (sredstva za osebno higieno, živila, pivo…), ki so dosegljivi v teh trgovinah, imajo namreč čisto evropske cene. Za njihove pese (CUP) pa se lahko dobi le nekaj najosnovnejših živil (kruh, sadje in meso na tržnici, fižol in rum ter ob cesti pečena pizza)

Internet je večini prebivalstva nedostopen, mobilne telefone zaradi slabe pokritosti omrežja ter visoke cene pogovorov uporabljajo kot fotoaparate. Ima pa vsaka še tako borna kočica elektriko in obvezno televizijo. Slednjo zato, da so vsi dobro obveščeni o vedno novih zmagah socializma, o herojstvu revolucije, ki se je zgodila pred petdesetimi leti, o uspehih komunističnega vodstva…
Svoboda na Kubi pomeni tudi to, da so Kubancem, ki jim je ta tako opevana vrednota namenjena, njihove najlepše plaže nedosegljive: bodisi do hotelskih naselji nimajo dostopa zaradi zapornic in strogega policijskega nadzora ali pa zaradi cestnine pred turističnim naseljem, ki je zanje nedosegljivo draga. Sanjajo, da bodo Kubo zapustili in v tujini zaslužili toliko, da bodo lahko kupili morda avto ali celo hišico za oddajanje turistom… Saj gredo lahko v tujino, le izstopna taksa je za večino nedosegljivo draga, da o letalskih vozovnicah niti ne govorimo… Počasi obupujejo, da bo kdaj v njihovi ljubljeni domovini zanje kaj bolje, zato si želijo drugam.
Ljudje so vredni občudovanja, saj kljub vsemu povedanemu ohranjajo srčnost in dobroto: kar imajo, bodo delili s tujcem. Turistom se ni treba bati, da bi bili okradeni ali ogoljufani: ne le zato, ker se boje policije, pač pa, ker nimajo odnosa izključno do skupnih dobrin, saj je vsakomur jasno, da te tako imenovane skupne dobrine pristanejo v lasti priviligirancev. Njihova iznajdljivost ne pozna meja: iz na videz še tako neuporabne stvari bodo naredili kaj uporabnega, zato tudi odpadkov nimajo.
Tudi to je Kuba.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli