tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 12 Okt 2011 13:12 Naslov sporočila: KORZIKA 2008 - POTOPIS |
 |
|
KORZIKA
Zapis s slikami v pdf obliki:
http://www.mediafire.com/view/hyab3eay5382x86/Korzika_2008_opis_poti.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Opis poti
Datum: od petka (25.7.2008) do torka (5.8.2008)
Petek, 25.7.2008
Odhod iz Ljubljane približno ob 17.00. Vožnja s postanki proti Livornu (cca 550 km). Ker je bencin v Italiji in na Korziki znatno dražji, je priporočljiv postanek na zadnji črpalki pred slovensko-italijansko mejo. Pričakovani zapleti na cesti so lahko v okolici Benetk, kjer je največja gneča v dopoldanskem času med osmo in deseto uro in popoldne od tretje do šeste ure. Midva sva bila mimo Benetk okrog sedme ure in gneče ni bilo več.
Morebitno opozorilo: avtocestni odcep pri Padovi proti Bologni je precej slabo označen (tabli sta le dve in še to neposredno pred odcepom za Padovo vzhod - "Padova est").
Naslednji možni odsek, kjer se pojavlja gneča, je okolica Bologne in na cesti preko Apeninov do Firenc. V relativno pozni uri (v Bologni sva bila okrog osmih, v Firencah pa okrog devetih) gneče ni bilo. Je pa bila gneča okrog Firenc v smeri Rima (zoženje ceste zaradi del na avtocesti).
V Firencah sva se zadržala kakšni dve uri. Najprej sva se zapeljala na Michelangelov trg (Plazza de Michelangello) na hribčku južno od Firenc, od koder je lep razgled na samo mesto. Nato sva se zapeljala navzdol in avto pustila ob reki Arno v bližini starega mosta (Ponte Vechio). Sledil je sprehod skozi večerne Firence in lizanje (izredno dragega) sladoleda na mestnih ulicah.
Proti Livornu sva se zapeljala po "superstradi", ki je prav tako štiripasovnica, vendar brez cestnine in z omejitvijo hitrosti na 90 km/h. Praktična hitrost (kakor vozijo domačini) je okrog 110 km/h z občasnimi umiritvami, ko je znak za avtomatski radar.
Prespala sva v avtomobilu na parkirišču pri črpalki kakšnih 25 km pred Livornom (še dobro, da ima Laguna velik prtljažnik, ki se lahko vsili spremeni tudi v zasilno posteljo).
Prevoženih kilometrov: cca 550
Strošek avtoceste:
Monfalcone-Venezia 6,40 EUR
Venezia - Firenze 24,50 EUR
Ponte Vechio
Katedrala v Firencah
Firence - na trgu
Sobota, 26.7.2008
Trajekt iz Livorna je bil že ob 8:45, priporočljiv prihod na parkirišče oz. v čakalno vrsto je kakšno uro prej. Ko sva okrog pol osmih prispela v Livorno, je bilo parkirišče s čakalnimi vrstami že skoraj polno. Trajekt sva rezervirala in plačala preko interneta, na vhodu so preverjali le šifro, ki sva jo dobila pri potrditvi najine rezervacije, tako da je internetni izpis rezervacije povsem zadoščal. Najin strošek je bil 160 EUR v obe smeri, res pa je, da sva rezervirala že dva meseca prej (zato je bila cena nekaj ugodnejša), eden izmed terminov vožnje pa je padel na vikend (zaradi tega je bila cena nekaj višja). Vsekakor se pri planiranju poti splača pogledati tudi različne termine in ure odhoda oz. prihoda, saj je možni strošek lahko tudi polovico cenejši (sicer predvsem izven sezone) ali celo dvakrat dražji ("top" vikendi v sezoni).
Pot z ladjo traja do Bastie cca 4 ure (na polovici poti smo se peljali tudi mimo otoka - Capraia), medtem dostop do avtomobilov ni mogoč (vmes so na avtomobile prilepili tudi rumene nalepke "Corsica Feries 2008"). Na ladji oz. trajektu je možno najeti kabino (kar draga naložba: 100 EUR/kabino).
Po prihodu v Bastio si za kakšne oglede nisva vzela časa, ampak sva se zapeljala do St. Florenta (cca 30 do 40 km), kjer sva izbrala kamp "U pezzo" v smeri proti Calvi-ju in takoj po mostu navzdol proti morju. Kamp je takoj preko ceste, ki poteka ob morju (zelo malo je na Korziki kampov z neposrednim dostopom do morja, večina tistih, ki se reklamirajo, da so takoj ob morju, ima med kamp naseljem in plažo še kakšno cesto, ki jo je potrebno prečkati). Kamp ni velik, ker je bilo sušno obdobje, je bilo precej prašno, vendar je bila v kampu manjša trgovina, ki je bila dokaj solidno založena. Sicer tudi do St. Florenta, kamor sva šla zvečer na sprehod, ni daleč, le dobre pol ure po plaži (opozorilo: mivka hitro najde pot v notranjost obuvala - morda je najbolj prijeten sprehod tako, da greš bos neposredno ob morju i se obuješ šele malo pred mestom). Prej sva si privoščila še popoldansko kopanje. Voda je bila topla (cca 26 stopinj) in čista.
Zanimivost: prvo srečanje s cestami na Korziki je bilo precej "zavito". Dejanska zračna razdalja med Bastio in St-Florentom je samo kakšnih 15km, toda cesta sledi hribom, se celo dvigne na višino čez 300 metrov nad morjem in zaradi tega je zelo ovinkasta in povprečna hitrost je dokaj nizka.
Večerni sprehod skozi St. Florent je bil prijeten, sploh starejši del na pristaniščem okrog cerkve sv. Ane in citadele je slikovit (ker je ravno na ta dan god sv. Ane, je bilo na trgu pred cerkvijo manjše praznovanje, ki pa se mu nisva pridružila). Sva pa preverila urnik sv. maš in izbrala mašo ob 11.00 v stolnici St. Florenta (ki je pa kakšen kilometer izven centra mesta proti vzhodu, zavije se z glavne ceste iz Bastie skoraj povsem v centru mesta).
Skupaj prevoženih kilometrov: cca 50
Saint-Florent - plaža Na morju pred Saint-Florentom Pogled z obzidja na zaliv
Nedelja, 27.7.2008
Dopoldne sva si ogledovala bližnjo okolico Saint-Florenta, se zapeljala do Oletta in jezera v bližini, ob enajstih pa sva se udeležila sv. maše v stolnici, ki sva jo kar malo iskala. Po kosilu sva se odpeljala na zahodno obalo, za končni cilj sva izbrala Porto, pot pa vodi preko L'Ile-Rousse in Calvi-ja. Do Porta je iz Saint-Florenta le kakšnih 150 km, vendar pri povprečni hitrosti 40 do 50 km/h, ki se jo da doseči na njihovih cestah, to pomeni znatno porabo časa. Sploh del ceste iz Saint-Florenta do L'Ile-Rousse je relativno slab, še slabši (predvsem ožji) pa je del od Calvija proti Portu. Je pa zato precej slikovit, saj je speljan v pobočju strmih hribov, ki padajo proti morju ali proti dolinam med hribi.
Porto se odlikuje s peščeno plažo in s hribi, ki se takoj po morski obali hitro dvigajo proti nebu. Gre za manjši kraj, kjer je citadela postavljena na izpostavljenem rtu nekaj deset metrov nad morsko gladino. Je pa v kraju dokaj dobro založena trgovina ("SPAR"), kjer se dobi tudi hladno pivo -najbolj znano korziško pivo je "PIETRA", pivo je malo močnejše od nam bolj znanih, tudi temnejše in bolj sladkega okusa, vendar se ga človek kar privadi. Da se to ne zgodi, je kriva predvsem cena. V trgovini pollitrska pločevinka stane cca 1,80 EUR, če je ohlajena, še pol EUR-a več, v običajnih lokalih pa dobiš največkrat steklenice 0,25 ali 0,33 litra, cena pa se giblje od treh do petih EUR-ov.
Kopanje v zalivu je bilo osvežujoče. Ker je zaliv odprt proti zahodu, so bili valovi dokaj veliki, čeprav ne moteči in se je tudi zaplavalo sproščeno, v topli in čisti vodi. Na plaži sem vzel dva okrogla, že od morja obdelana kamna (vsak po pol kilogram), tako za spomin, oba rjave barve, vendar različnih nians (v zalivu namreč prevladujejo skale rdečkasto-rjave barve).
Iz Porta v Calvi sva šla povsem po obalni cesti, ki je precej ozka in tudi slaba, vendar je ves čas speljana nad morjem in so bili zato poznopopoldanski vizualni užitki toliko prijetnejši. Ustavila sva se malo pred Calvi-jem, v zadnjem zalivu pod mestom, kjer so bile lepe skale, z ene izmed njih so z višine kakšnih 4m skakali domači mulci - nisem si mogel kaj, da se jim nisem pridružil.
Calvi je sicer kar precej živahno počitniško mestece, s centrom mesta na pečini nad morjem in zalivom s pristaniščem pod njim. Novejši del se širi predvsem ob obali proti severu. Nedaleč stran je tudi letališče, ki bo verjetno v prihodnosti še dodatno spodbujalo razvoj kraja in njegove okolice.
Pot naju je vodila še v L'Ile-Rousse, ki je najbolj mondeno mesto na tem delu otoka. Sprehodila sva se na majhen otok s svetilnikom, ki je s kopnim povezanem preko mostu in počakala na sončni zahod. Sonce sva spremljala skoraj do morske gladine, vendar se ni "potopilo" v morje, ker je bilo v daljavi nad morjem dovolj meglic, ki so ga že prej zakrile. Toda kakšen lep posnetek sončnega zahoda v L'Ile-Rousse pa se vseeno najde.
Čakala naju je še večerna oz. nočna vožnja nazaj v Saint-Florent. Imel sem srečo, da me je kmalu dohitel domačin, ki sem ga spustil naprej in se mu potem "prilepil" na STOP luči. Mislim, da je bila vožnja zaradi tega kar precej hitrejša in sem prihranil kar kašnih 10 minut.
Skupno prevoženih kilometrov: cca 350
Proti Portu "Mare e monti" Calvi L'Ile-Rousse
Ponedeljek, 28.7.2008
Po poznejšem zbujanju sva se odpravila na Cap Corse, navzgor po zahodnem delu , kjer prednjači slikovita Nonza z umetno plažo v svoji bližini (nasuli so jo ob gradnji in širitvi ceste iz materiala, ki so ga speljali z gradbišča). Značilnost tega polotoka so manjše utrdbe oz. stolpi, ki izvirajo iz časa, ko je na otoku gospodovala Genova - po njej se tudi imenujejo. Na severnem delu sva si ogledala tudi mlin na veter, skok v vodov bližini Barccaggia pa so nama preprečile meduze (velike za celo pest), ki se nekako niso hotele umakniti iz najine bližine. Ko sva poiskala zalivček, kjer jih ni bilo, so se nenadoma začele kar pojavljati iz vseh strani (ne vem, morda sva jim zadišala...). Je pa bil pogled na otoček Giraglia toliko lepši. Da nisva ostala povsem brez kopanja, je bil zaslužen izbran kotiček v divjem zalivu v bližini Maccinagia, kjer sva imela popolni mir in naju v tisti urici ni nihče zmotil. Mirni zalivčki pod strmimi hribi so ena izmed značilnosti Korzike in se lahko najde dovolj takšnih, ki so za običajne turiste nezanimivi - torej ponujajo prijetno samoto in romantično intimnost.
Pot okrog Cap Corse sva končala v Bastii, ki sva si jo tokrat ogledala. Sprehodila sva se do starega pristanišča, pod katerim so naredili cestni predor (Bastia je v severnem delu zgrajena na pobočjih precej strmega hriba in ob obali dejansko ni kakšnega posebnega prostora). Osvežitev s hladno pijačo, malo firbca po trgovincah... in že se je bližal večer, ko sva se vračala nazaj proti Saint-Florentu.
Skupno prevoženih kilometrov: cca 250.
Cap Corse - Zonza Bastia - pristanišče
Torek, 29.7.2008
Po jutranjem podiranju šotora sva se odpravila po že znanem delu ceste od Saint-Florenta proti Calvi-ju, vendar sva potem, ko sva prispela do glavne ceste, že pred L'Ile-Rousse zavila v notranjost. Cesta je bila narisana dokaj ravno in resnično se je kot takšna tudi pokazala. Speljana je po rahlo vzpenjajoči se dolini proti notranjosti in potem se relativno hitro zopet spušča. Seveda tudi ni več tako ravna kot prej... Ker je nekdo na to pozabil, sva bila na enem izmed ovinkov priča zastoju zaradi prometne nesreče, na srečo brez hujših posledic, le z "obuškanimi" avtomobili.
V kraju Corte sva si vzela nekaj časa za ogled in sprehod, opravila sva tudi nekaj nakupov in se podala navzgor po dolini reke Restonice, ki velja za eno izmed bolj slikovitih dolin na otoku. Morda niti ni sama dolina toliko izrazita, bolj predstavlja izhodišče za okoliška ledeniška jezera na višini od 1.500 do 2.200 metrov, do katerih je poti od ene do pet ur.
Midva sva se odločila za krožno pot preko vrha Monte Rotondo (z višino 2622 metrov je drugi najvišji hrib na Korziki). Pot s parkirišča v Restonici naju je vodila najprej do jezera "Lac de Melu", nato sva se dvignila na višino kakšnih 2.000 metrov, kjer sva nekaj časa hodila po znani pohodniški poti GR20, vse do koče Petra Piana, kjer sva na skupnih ležiščih tudi prespala. Koča je majhna, nudi prenočišče le za 24 oseb, zato pa je v bližini dovolj ravnega prostora, da popotniki lahko postavijo tudi šotore. Tako nas je v koči ali v njeni okolici tisto noč prespalo kakšnih 50. Zanimivo pri tej koči (in ostalih ob poti GR20) je to, da je del koče namenjen skupnim prostorom s kuhinjo, kjer si lahko popotniki sami pripravijo hrano, ki so jo prinesli s seboj. Za sabo potem pospravijo in pomijejo posodo, ki so si jo sposodili na policah v kuhinji. Moram priznati, da je bilo posode kar precej, bila je tudi raznolika, vendar je midva nisva uporabila, ker nisva pričakovala, da se nama bo ponudila takšna priložnost.
Skupno prevoženih kilometrov: cca 200.
Corte Restonica Lac de Melu
Sreda, 30.7.2008
Zgodnje jutro naju je pričakalo že na poti proti vrhu. Monte Rotondo je drugi najvišji vrh na Korziki, njegova okolica je zanimiva zaradi ledeniških jezer, ki so posejana po okoliških planotah. Pot do vrha je večinoma nezahtevna, pelje tudi mimo največjega jezera Bellebone, vendar je potrebno v zadnjem delu tudi malo plezati, tako da sva morala pospraviti pohodniške palice. Ker sva se želela vrniti proti Restonici, sva z vrha poskušala najprej sestopiti direktno proti dolini, vendar je mestoma plezanje že bolj zahtevno (na spletu je pot mestoma označena z zahtevnostjo I+), tako da sva izbrala drugo, lažjo, toda daljšo pot. Spustila sva se po dostopni poti navzdol do sedla (Col du Fer de Larice), od tam pa po shojeni potki proti vzhodu, proti jezercu Pozzolo. Čeprav je bila pot v prvem delu še opazna, se je pozneje na skalah povsem izgubila. Sicer sva se držala bolj južnega grebena, ki je za sestop primeren, vendar sva še prehitro zašla nazaj v sredino doline, kjer se ob izvirih potočkov začenjajo pašniki, ki so posejani tudi z grmovjem, kar se je pokazalo za zelo neprijeten prehod (grmovje je visoko do 2m, precej ostro, težko se je prebiti skozi njega). Šele malo nižje sva zopet naletela na možice, ki so označevali pot, po kateri vodijo krave na pašo v planino. Pot pozneje nekajkrat prečka potoček,najprej Pozzolo, ki se združi v Rivisecco, manjšo rečico z lepimi kaskadami. Čudovit dolina, moteča je bila le vročina in popraskane noge od grmovja na poti. Za konec naju je še malo namočil dež, ki je očitno v teh hribovitih koncih pogosti spremljevalec popoldanskih ur.
Do doline Restonice sva prišla kakšen kilometer nad kampom, približno 6 km nižje po cesti od parkirišča, s štopom sem se zapeljal nazaj navzgor po svoj avto, tako da sva bila okrog petih popoldne že ponovno na poti, tokrat v smeri proti Ajacciu oz. Proprianu. Za kratko sva se ustavila še na razgledni točki s pogledom na Monte d'Oro (lep vrh, visok dobrih 2.300m). Kamp sva iskala na plaži v kraju Olmeto, ker so bili kampi še precej daleč nad morjem, sva pot nadaljevala in našla v manjšem kraju Abbartello manjši kamp, ki je bil sicer preko ceste, vendar od plaže oddaljen le 100m.
Za prijetno presenečenje je poskrbel lastnik, ki naju je opozoril, da lahko brezplačno uporabljava tudi zamrzovalne skrinje, ki so bile v sanitarnem bloku.
Skupno prevoženih kilometrov: cca 150
Monte Rotondo - drugi najvišji vrh na Korziki Lave de Bellebono - njavečje ledeniško jezero na Korziki Pozzolo - izvir potočka nad dolino Rivisecco
Četrtek, 31.7.2008
Verjetno je dokaj razumljivo, da sva dopoldne preživela v poležavanju na plaži in celjenju opraskanih nog ter bolečih mišic (Monte Rotondo se je izkazal kot povsem resen hrib). Da pa ne bi povsem zakrnela, sva se popoldne odpravila v Filitoso z ostanki prazgodovinskih prebivališč. Zanimivi so predvsem obdelani skalnati stebri - menhirji, v obliki človeških postav. Ogledala sva si tudi bližnji Propriano in zvečer v cerkvi obiskala koncert polifonične glasbe skupine sedmih pevcev, ki so predstavili tudi korziško domačo glasbo.
Morda bo za koga presenečenje: nekatere pesmi so me precej spominjale na bosanski (čobanski) melos.
Skupno prevoženih kilometrov: cca 50
Zaliv v Abbartellu Filitosa Cerkev v Proprianu
Petek, 1.8.2008
Na vrsti je bilo korziško glavno mesto Ajaccio. Do njega sva se peljala po obalni cesti (sicer cesta ni speljana povsem ob obali, ampak se ponekod oddalji v notranjost). Malo potepa po mestu, nekaj nakupov, kakšna fotografija, nekaj ur je bilo hitro naokrog. V tem mestu sva srečala tudi nekaj Slovencev, kar se nama drugače ni dogajalo. Tudi avtomobilov s slovenskimi registracijami sva videla zelo malo, dva v dolini Restonica in enega ob vračanju domov. Ajaccio je kot večina drugih mest na Korziki stisnjen pod hrib, tako da je mesto precej podolgovato, pot stran od morja pa se hitro dviga proti hribu. Ker sem kartico na fotoaparatu že skoraj napolnil, sem izkoristil tudi priložnost, da so mi slike prenesli na CD in USB ključ, kartico pa sem potem spraznil in jo tako pripravil za beleženje novih pustolovščin. V Ajacciu se je rodil Napoleon, zato je mesto še danes zaznamovano z njim. Je pa res, da kaj posebno Korzičani svojega rojaka nimajo v čislih. Potepanje je bilo prijetno, vendar je bil dan vroč in soparen.
Zvečer se je potem kopel v morju zelo prilegla.
Skupno prevoženih kilometrov: cca 100
V centru Ajaccia Ajaccio - Napoleonov spomenik Po ulicah mesta
Sobota, 2.8.2008
Po jutranjem podiranju šotora sva se odpravila proti jugovzhodu, za zadnji postanek sva izbrala okolico Porto Vechia.
Vmes sva se ustavila v kraju Sartene, v bližini pa sva si ogledala tudi prazgodovinske ostanke - menhirje in stolu podobno skulpturo (dolmen). Helena je vedela za kamp, ki naj bi bil tik ob morju, vendar ga nisva našla (mimo njega sva se peljala šele čez dva dni). Tako sva si ogledala kar nekaj kampov v okolici, nobeden naju ni povsem prepričal (tam, kjer se nama je zdelo sprejemljivo, pa niso imeli električnega priključka preko EURO-vtikača). Tako sva našla zaliv Rondinara, kjer je bil kamp sicer malce oddaljen od morja, vendar na zelo mirnem in spokojnem mestu.
Sartene Dolmen Rondinara
Večerno kopanje v morju je bilo "pod nadzorom". Na plaži je ves čas stal velik in močan črni bik, za katerega nekaj časa sploh nisva vedela ali je živ, tako je stal tam povsem negibno. Šele ko se je približal mlajši bik iz črede, ki se je pasla v bližini, je stari bik oživel, zapihal, s kopiti dvignil nekaj peska in... potem zopet negibno obstal na mestu.
Skupno prevoženih kilometrov: cca 150
Nedelja, 3.8.2008
Ta dan sva namenila Boniffacciu in njegovi okolici. Dopoldne sva se potepala po mestu, šla tudi k maši v kapelo sv. Erazma. Mestece je lepo, zgrajeno na skalah nad slikovitim zalivom. Po ozkih uličicah sva se prebijala mimo trgovinic, kjer ponujajo predvsem izdelke korziškega porekla.
Popoldne sva se z ladjico odpravila do otokov Il Lavezzi (tudi narodni park). Kapitan nas je zapeljal tudi do špilje, ki je bila tako velika, da se je z ladjico zrinil vanjo in v njej celo obrnil, zares izredna spretnost pri vodenju ladje. Na otokih smo ostali dobri dve uri, poiskala sva "svoj" zaliv, kjer naju ni nihče motil, tako da sva si lahko privoščila naturistično kopanje.
Čudoviti dan!
Skupno prevoženih kilometrov: cca 50
skale pod Bonifacciom Šiplja Bonifaccio
Otočki v bližini Bonifaccia
Ponedeljek, 4.8.2008
Pot naju je zopet peljala v hriboviti del proti jezeru dell'Ospedale, v katerem so shranjene zaloge vode za Porto Vechio. Prijeten je bil tudi sprehod do 50-metrskega slapu Piscia di Gallu (pot tja in nazaj traja okrog uro in pol). Preko Zonze sva se zapeljala do sedla Col de Bavella z izrazitimi ošiljenimi vrhovi hribov v ozadju in zanimivim spustom navzdol ob napol suhih rečicah, v katerih strugah se ustvarijo jezerca, ki so zelo priljubljeno zbirališče turistov in domačinov. Nekatera izmed teh jezerc so dovolj velika, da v njih lahko tudi zaplavaš. Na obalo sva se vrnila pri Solenzari, kjer je tudi izhodišče za GR20. Zapeljala sva se še do Porta Vechia, si mestece malo ogledala, se okrepčala in se zvečer vrnila v kamp.
Skupno prevoženih kilometorv: cca 150
Pisca di Galu Rečna jezerca Col de Bavella
Torek, 5.8.2008
Čas je bil za odhod domov. Trajekt sva imela ob enih popoldne, vendar sva se raje kar podvizala, saj naju je čakalo še približno 150km poti. Izkušnje s poti so nama govorile, da lahko to pomeni kar lepo porabo časa. Pot po vzhodni obali je sicer bolj ravna, vendar so vmes tudi manjši ali večji kraji, kjer se lahko promet tudi povsem ustavi. Previdnost pri časovnem planiranju ni bila odveč. V Bastio sva prišla dovolj zgodaj, da sva imela še čas za potep po mestu, že z mislimi na slovo od otoka.
Po štiriurni vožnji s trajektom sva bila ob sedmih zvečer na celini in malo pred polnočjo že doma (na Vrhniki).
Skupno prevoženih: 150 km na Korziki in 550 na celini.
Zaključek
Kar naporno je bilo. Na koncu je števec pokazal prevoženih več kot 2.600 km, od tega kar 1.500 po Korziki. Načrt, ki sva ga naredila pred odhodom, sva v veliki meri izpolnila. Ogledala sva si različne pokrajine, bila sva v hribih, kopala sva se v čudovitih zalivih. Občasna slaba volja zaradi vsakodnevnih naporov je bila hitro pozabljena, na potovanju je potrebno ohraniti mirno glavo in hraniti kondicijo za potepanje, ne pa prepiranje. Tudi zgubila sva se vmes (in zopet našla), imela sva tudi nekaj problemov z avtomobilom (odpovedalo je centralno daljinsko zaklepanje in odklepanje), vendar vse to sodi zraven. Kot rad rečem: "turizem zna biti naporna zadeva".
Pa se je izplačalo. Preživela sva nekaj dni, ki nama bodo ostali v spominu, s fotografskim aparatom sva shranila kotičke, ki so nama bili še posebej všeč. Lepo je bilo. Tako lepo, da sva si ob koncu rekla: "Kaj takšnega bova pa še ponovila!" |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
