Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

tell · Objavljeno: 27 Sep 2012 13:17 Naslov sporočila: MAROKO POTOPIS

Maroko - potopis od 15.9. do 25.9. 2012

V pdf obliki s slikcami:

www.mediafire.com/file/hk762s0s7bu4cq0/Maroko_potopis.pdf/file

Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).

Maroko: kaj na kratko povedati o njem?
- zelo raznolika dežela
- precejšne razdalje med posameznimi kraji
- velike razlike tako po pokrajinskih značilnostih kot po standardu prebivalcev
- dežela odsluženih mercedesov
- vasice v odročnih koncih, kjer vse hiše skupaj ne premorejo avtomobila, skromne njive pa obdelujejo ročno ali z oslovsko vprego
- moderni nasadi sadnega drevja in prostrana polja, ki jih obdelujejo z ogromnimi modernimi traktorji z velikanskimi plugi
- vasice na obrobju, kjer se je čas ustavil
- moderna prestolnica Rabat, kjer niti ne opaziš takoj, da si v arabskem svetu
- izjemno prijazni ljudje
- peščene sipine v puščavi
- zelene doline ob rekah...

Ko sva z boljšo polovico razmišljala o tem, kam na letošnji dopust (tisti najin, v septembru), sva bila malo v dilemi. Morda je odločitvi za Maroko botrovalo dejstvo, da sva se v zadnjih dveh letih že potepala po arabskem svetu in sva povsod imela zelo dobre izkušnje. Pa tudi firbec naju ni pustil pri miru: od arabskih dežel se nama je Maroko zdel še posebej zanimiv. Moram priznati, da naju ni razočaral.

Na spletu je že nekaj dobrih potopisov o tej deželi, ki so nama bili v precejšnjo pomoč. Malo večji problem je bil to, kako vse koristne napotke uporabiti pri najinem dopustu, ki bi naj trajal le 10 dni!?
No, dejansko sva bila na poti 11 dni, 2 dni od tega sva porabila za pot v Maroko in nazaj.

Oblikovala sva naslednji načrt:

Odhod iz Bergama: 15. september 2012 (sobota) ob 10:25
Prihod v Fez (po lokalnem času): 11:15 (trajanje leta: cca 2 uri 45 minut)

Odhod iz Feza: 25. september 2012 (torek) ob 12:55
Prihod v Bergamo: 17:35

15. september (sobota)

popoldanski ogled Medine Fez
Prespiva v Fezu (Hotel Tombuktu)

16. september (nedelja)

Dopoldne v Meknes, preko Volubilisa (ostanki starega rimskega mesta) se vračava nazaj v Fez.
Prespiva v Fezu (hotel Tombuktu).

17. september (ponedeljek)

Po preko krajev: Ifrane, Azrou, Midelt, Errachidia, Arfoud v Rissani, kjer zavijeva prko Merzougi.
Skupaj narediva cca 470 km (vožnje minimalno 6 ur, prej več)
Prespiva v Merzougi (Bivouac Iguana Sahara), kjer imava tudi večerjo.

18. september (torek)
Prvi postanek bo v soseski Todra v bližini kraja Tinghir. Do sem cca 200km (3 ure). Pri kraju Rissani zavijeva levo proti JZ, pri kraju Alnif proti SZ (cesta R113); ko prideva na cesto N10, zavijeva levo proti JZ (pri kraju Rheilil).
Naslednji postanek v naslednji dolini: Dades.
Nato preko mesta Quarazate do kraja Ait Ben Haddou (na dobri polovici poti, oz. cca 40km iz Quarazate). Do Marakeša imava cca 360km (dobrih pet ur).
Ta dan torej narediva skupno cca 560km (cca 8 ur na poti).
Prespiva v Marakešu.

19. september (sreda)

Ogled Marakeša in okolice
Prespiva v Marakešu.

20. september (četrtek)
Pot proti Atlasu. Pri kraju Asni zavijeva proti vasici Imlil, kjer pustiva avto (70km, cca 2 uri).
Od tu naprej (višina cca 1.800m) pot proti koči do višine 3.200m. Hoje 4 do pet ur.
Pri koči aklimatizacija, prenočišče v koči.

21. september (petek)

Zgodaj zjutraj vzpon na Atlas (Jebel Toubkal, 4167m). Zjutraj zna biti hladno (rokavice). Po vzponu povratek do avtomobila. Hoje cca 8 do 9 ur.
Pot mimo Marakeša v Agadir (cca 300km, 4 ure).
Prespiva v Agadirju, n.pr.: hotel Sindbad, ki ima celo bazen za večerno ohladitev.

22. september (sobota)

Preko krajev Essaouria, Safi, El Jadida se zapeljeva v Casablanco. Spotoma se ustaviva za kopanje.
Skupno slabih 500km, 7 do 8 ur.
Prespiva v Casablanci (hotel Central).

23. september (nedelja)

Ogled Rabata.
Maša ob 9:00 in 11:00 pri sv. Petru (Plage du Golan)
Prespiva v Casablanci

24. september (ponedeljek)

Ogled Casablance.
Prespiva v Casablanci

25. september (torek)

Pot nazaj v Fes (cca 300km, 3 ure)
Oddava avto in se pripraviva na polet.
Letalo imava ob 12:55, torej morava biti nekje okrog enajstih že na letališču.

Kar precej kilometrine sva načrtovala, zato sva nekaj časa posvetila tudi iskanju primernega avtomobila, ki bi ga tam najela. Moja boljša polovica (ki je pač nesporni expert za te stvari) je na koncu izbrskala sprejemljivo varianto preko ene izmed posredniških agencij. Ker sva vedela, da bova vozila v arabskem svetu, je plačala tudi dodatno zavarovanje (za polni kasko). Žal se je to pokazalo za vprašljivo naložbo, ker pogodbeni "rent a car" v Maroku (Europcar) tega dodatnega zavarovanja sploh ni prevzel. Če bi hotela imeti polni kasko v Maroku, bi ga morala še enkrat plačati. Polni kasko do posredniške agencije pa je pomenil to, da bi morala midva v primeru, da dodatnega polnega kaska (dupliranega) ne skleneva, kriti škodo do Europcar, nato pa to škodo uveljavljati do posredniške agencije in tam uveljaviti polni kasko... (Polni nateg, ne pa polni kasko!!!, sem si mislil jaz, ko sva poslušala razlago agenta na Eropcaru, pa sem bil previdno tiho, ker sem videl, da se tudi moji boljši polovici notranja temperatura že dviga...). Na koncu je moj suveren nastop kot izkušenega voznika po arabskem svetu prepričal tudi mojo boljšo polovico, da nisva nič dodatno plačevala, ampak prevzela ključe najine pandice, ki je bila določena za to, da naju popelje po maroških prostranstvih.

Dilema ali doplačati za navigacijo ali ne je bila končana že doma. Doma sva vzela najino navadno navigacijo, ki sicer nima podpore za Maroko (za vsak slučaj, če bi kje morala pogledati, kje sploh sva) in zemljevid. No, zemljevid je bil bolj skromen, zato sva naknadno v Maroku kupila malce boljšega (po kakšnih dveh dneh, ko sva videla, da je projekt "znajti se v Maroku" malce zahtevnejši kot sva predvidevala). Pa tudi domača navigacija nama ni nič pomagala, ker je bil priključek za 12V, kamor bi jo lahko priključila, v najini pandici odstranjen...

Od letališča v Fesu do mesta ni bilo daleč. Spotoma sva se ustavila še v njihovem supermarketu "Marjane" in poskrbela za nekaj zalog hrane in pijače (prodajali so celo alkohol, kar je v Maroku bolj redko) ter se napotil proti staremu delu Feza, kjer sva na obrobju Medine rezervirala svoj hotel.

Praktično vsa večja maroška mesta imajo stari del mesta (medino) obdan z obrambnim zidom. Ta del mesta je lahko v osrčju kraja, lahko pa je tudi na obrobju, saj se je kraj širil le v eno smer. Pri Fezu je stari del mesta na severovzhodnem delu, na pobočju položnega hriba, kar deloma celo olajša orientacijo. Vrh hriba je nekje v smeri sever-severozahod, potem pa se hrib spušča proti jugu in vzhodu. Nerodno je to, da so na spodnjem delu tri različne doline, ki so med seboj ločene z manjšimi vzpetinami. No, najin hotel je bil v najbolj vzhodni dolini. Ker nisva imela pravega občutka, kako priti do te doline, sva sledila enemu izmed domačinov, ki nama je zatrdil, da ve, kje se ta hotel nahaja. Stari del mesta Fez je kar velik, tako da se kar nekaj časa voziš naokrog in vmes naju je že malce zaskrbelo, da ne gremo v pravo smer. Pa je fant vseeno dobro poznal mesto in naju je pripeljal točno pred hotel. Bil je celo tako prijazen, da nama je ponudil vodstvo po mestu. Dogovorili smo se, da se po eni uri ponovno dobimo pred hotelom.

Malo osvežitve je kar prijalo. Hotelček je bil prav prijeten, nekje v rangu pričakovanega za ta cenovni rang. Kot posebno zanimivost lahko omenim to, da ni imel običajnih ključavnic, ampak so se vrata zaklepala z obešanko.

Čez eno uro naju je najin vodič že čakal. Za 50 dirhamov (cca. 5 EUR) naju je bil pripravljen popeljati po medini. S seboj sva imela zemljevid medine in na zemljevidu označene točke, ki bi jih rada videla. Ni se kaj dosti oziral na najine želje ampak je začel voditi po uveljavljeni smeri, ki se je kmalu končala v eni izmed prodajaln s preprogami. Pa sva ga že prej opozorila, da nimava namena, da bi kaj posebnega kupila. Ko je to dejansko videl (prodajalec preprog ga je mrko gledal, kaj vodi k njemu ljudi, ki za njegove preproge sploh zainteresirani niso), so se od nekod pojavili njegovi znanci in kmalu smo obojestransko zaključili, da nadaljnji vodeni ogled nima smisla. Želel sem mu stisniti v roke malo žepnine (20 MDA), vendar tega ni sprejel. Tako sva sama nadaljevala pot. Zavila sva proti manjšemu potoku, ob katerem so stavbe, v katerih predelujejo usnje (Tanneries). Fez je namreč prav po predelavi usnja zelo poznan. Predelava poteka še na starinski način, z vrha streh je mogoče pogledati na trg, na katerem so banje, v katerih najprej usnje lužijo, v drugem delu pa tudi barvajo. Skrajno naporno in "dišeče" delo. Seveda je bilo potrebno za pogled z ene izmed streh nekaj prispevati (10 DMA).
Pot sva nadaljeval po glavni ulici proti eni izmed njihovih šol korana (Medersa bouanania) iz 14. stoletja (vstopnina 10 DMA). Te šole so postavljene v obliki kvadrata, kjer je na sredini manjši odprt atrij, okrog njega pa so prostori, v katerih so se nahajali učenci (izbe, skupni prostori, molilnica). Na sredini odprtega prostora je fontana, ki so jo koristili tudi za obredno umivanje.
Še skok do najbolj zgornjega trga in najbolj SZ vhodnih vrat (Bab Boujloud) v medino in počasi sva se že spuščala v dolino. V Fezu je kar nekaj mošej, ki pa za nemuslimane niso odprte. Tako sva več pozornosti posvetila njihovim uličicam in trgom. Večina uličic je spremenjenih v "souk" (tržnica), tako da je sprehod dokaj zanimiv, saj se komaj prebiješ med množico bolj ali manj nekoristnih stvari, ki jih prodajalci ponujajo. Prodajalnice so večinoma majhne, zato je precejšen del ponudbe kar na uličici ali trgu. Prehodnosti to seveda kaj dosti ne poveča.
Med fotografiranjem me je "napadel" eden izmed njihovih "vodonoš" (s seboj nosijo pitno vodo in jo ponujajo naokrog), češ da sem ga slikal. Pa je bil le ena izmed figur na moji fotografiji, tako da od mene ni dobil nobenega bakšiša...
Kakšnih košev za odpadke nisva videla, odpadki pa so kar nastajali, tako da naju je zanimalo, kako to uredijo. Odgovor sva dobila naslednje jutro, ko sva ugotovila, da lastniki trgovnic vse odpadke pustijo kar pred vrati, zgodaj zjutraj pa pridejo pometači in komunalni delavci, ki odpadke počistijo in odpeljejo...
Kar utrujena sva bila od sprehoda in hitro sva zaspala... Pa ne za dolgo. Ravno pod najinim oknom so imeli zborovanje okoliški psi, ki so morali na svojem parlamentarnem zasedanju sprejemati zelo važne odločitve, saj je bila razprava nadvse burna in dolgotrajna....

16.9.2012 (nedelja)

Dan je bil namenjen ogledu okolice, zanimal naju je predvsem Volubilis in mesto Meknes. Pot sva si popestrila mimo njihovega termalnega kopališča (malce izgubljeno v hribih), ki si ga pa nisva ogledala od znotraj (tako ali tako morajo biti moški in ženske med kopanjem ločeni, mene pa nekako ni zanimalo preveč, da bi se namakal v družbi temnopoltih Arabcev). Izbrala sva nekaj stranskih poti in ugotovila, da obstajajo v Maroku vasi, kjer je moderni način življenja prava utopija. Pa to niso bile berberske vasice, kjer bi se pač zaradi svoje potepuške narave odločili za takšen način življenja. To so bile majhne vasice, kjer živijo maroški kmetje še vedno v skrajni revščini. Pa vseeno se vidi, da je večina pobočij obdelana, ko pade kaj dežja, tako da pridelajo nekaj pšenice (kuskus je tam pogosta hrana), slamo oz. strnišče pa obgrizejo krave, ovce ali koze. O kakšnih traktorjih, avtomobilih ali elektriki ni bilo govora. Še cesta je bila povsem uničena, čeprav se je videlo, da je bil nekoč po njej položen tudi asfalt.
Po nekajkratnem oklevanju na križiščih, saj oznak ni bilo, (sva pač vprašala domačine, katera smer bi bila prava proti Volubilisu) sva le prišla na bolj prometno pot, kjer so se ponovno pojavile oznake. Tako tudi Volubilisa ni bilo težko najti. Ostanki tega nekoč zelo cvetočega rimskega mesta iz prvih stoletij po Kr. sodijo danes med najstarejše arheološke spomenike v Maroku. Mesto je bilo postavljeno na obrobju doline, ki je bil zasejana z oljčnimi drevesi. V mestu je bilo kar 40 oljarn, kar priča o tem, da je bilo oljčno olje v Volubilisu res najbolj pogosti vir zaslužka. Mesto so prebivalci opustili, ko so se pričeli vpadi puščavskih plemen. Umaknili so se bolj severno, proti rimski postojanki v bližini današnjega mesta Tanger.
Zapeljala sva se tudi mimo vasice oz. mesteca Moulay Idriss, ki je eno važnejših božjepotnih poti v Maroku (lahko bi ga kar primerjali z našimi Brezjami), saj je tukaj pokopan tudi Moulay Idriss I, ki je v letu 789 prispel prav v ta kraj in od tukaj pričel s širjenjem muslimanske vere po Maroku. Prav on je bil tisti, ki je zastavil izgradnjo mesta Fez, njegovo delo pa je nadaljeval njegov sin Moulay Idriss II.
Sledil je še postanek v Meknesu, ki naju je celo bolj očaral kot Fez. Medina je manjša in zaradi tega lažje obvladljiva, tudi šola korana je lepša, bolj bogato opremljena, možen je bil tudi dostop do terase v višini strehe, od koder je bil zanimiv pogled po okoliških strehah in terasah (za enako vstopnino 10 DMA). Tako kot Fez je tudi Meknes eno izmed kraljevskih mest (naziv "kraljevsko mesto" nosijo mesta, v katerih ležijo kraljeve palače), nekaj časa (v letih 1627 do 1727 za časa vladanja Moulay Ismail) je bil celo prestolnica Maroka. Mesto je zraslo že v 9. stoletju, skozi zgodovino se je razvijalo in večalo (danes se ponaša z obrambnimi zidovi v dolžini 40km). V kraljevo palačo (Dar El Makhnzen) dostop ni dovoljen, je pa v bližini mavzolej Moulay Ismail, ki so ga zgradili v začetku 18. stoletja. Lepa stavba, bila sva presenečena tudi zaradi tega, ker ni bilo potrebno plačati nobene vstopnine.
Ustavila sva se še na tržnici in si privoščila nekaj grozdja. Meknes je namreč znan tudi po pridelavi tega sadja (tudi nekatera najbolj znana maroška vina izhajajo iz tega okoliša). V enem izmed restavracij se je prav dobro prilegel tudi njihov čaj (z vročo vodo prelita sveža meta).
Čakala naju je še pot nazaj proti Fezu. Ker sva bila še dovolj zgodnja, sva še malo skočila na tržnico v medino. Vmes se je zvečerilo in ko sva se vračala, sva zašla v napačno dolino in prišla iz Medine pri napačnem izhodu. Orientacija po soncu ni več pomagala (ga ni bilo več). Bilo je potrebno povprašati in ponovno poskusiti. Tudi ponovni poskus ni uspel. Zopet sva prišla na isto mesto. Šele v drugem poskusu sva uspela zamenjati dolino in se privleči do pravega izhoda, kjer je bil tudi najin hotelček. Kar malce naju je že panika zagrabila, ko so postajale vse uličice povsem enake. Sva malce bolj razumela svarila, da je pametno pri raziskovanju medine v Fezu najeti lokalnega vodiča...

Spala sva malo boljše. Ne vem sicer točno, zakaj: ali zato, ker so psi malo manj razpravljali ali zato, ker sva bila midva bolj utrujena in manj dovzetna za zunanje motnje.

Ponedeljek, 17.9.2012

Zgodaj zjutraj (zajtrku sva se odpovedala) sva se odpravil na pot proti juhovzhodu. Kar dolga pot naju je čakala. Najprej naju je čakal vzpon na planoto, kjer leži kraj Ifrane (od Feza do sem je več kot 1000 metrov višinske razlike) , znan po svoji ugodni klimi in bogatih gozdovih. Celo hiše v tem kraju so zgrajene bolj v alpskem slogu. Seveda je tudi v tem kraju kraljeva palača (verjetno lovski revir). Nedaleč stran pa so že tudi prva smučišča. Sicer to področje ni najbolj poznano po zimskih aktivnostih, južneje na visokem Atlasu imajo večja smučišča (celo sedežnice), najbolj znan smučarski center je Qukameiden, ki leži nedaleč stran od Marakecha.
Nisva se posebej ustavljala. Preko visoke planote sva nadaljevala pot in preko Midelta prispela v Errachidio, kjer sva si privoščila malo daljši počitek. Peljala sva se preko precej pustinjskega konca: kjer je voda, je življenje, ostala področja so kamnita puščava.
Kraj Arfoud je znan po nahajališčih kamnin in fosilov, ob cesti se najde kar precej stojnic, ki ponujajo kaj takšnega. Naju to ni preveč zanimalo, zato sva pot nadaljevala.
Tukaj bi morda nekaj več povedal o magistralnih in regionalnih cestah po Maroku. Osebno sem bil nad njihovo kvaliteto prijetno presenečen. Res je sicer, da večinoma le poravnajo podlago in jo poasfaltirajo, vendar je glede na precejšnjo kilometrino in razdalje med kraji (ponekod se voziš skoraj celo uro brez da bi prišel v večji kraj) to kljub vsemu velik strošek. Omejitve znotraj naselij so 60 km/h in je dobro, da se jih držiš. Pogoste so namreč policijske kontrole, tudi z meritvijo hitrosti (tako na uvozu v kraj kot na izvozu iz kraja). Lahko bi rekel, da sva v vsakem večjem kraju naletela vsaj na eno policijsko kontrolo. Izven naselij je omejitev 80 km/h, zelo pogosto tudi 100km/h, v praksi je potovalna hitrost na takšnih cestah 120 km/h, saj so večinoma ravne, dovolj široke in dobro pregledne (sam sem se običajno "prilepil" kakšnemu domačinu in mu sledil: tako sem dobil tudi pravo informacijo, kdaj je šlo za resnejši ovinek). Tako je možno na daljših razdaljah v praksi računati s povprečno hitrostjo 70km/h (takšno je bilo najino povprečje).
Seveda so kdaj pa kdaj ustavili tudi naju, le enkrat zaradi prekrška. Na delu ceste sem prehiteval preko polne črte in policijska kontrola je bila kmalu zatem, tako da je policaj očitno videl, kaj sem storil. Vendar se je vse končalo le z opozorilom. Ustavili so naju tudi zaradi kontrole dokumentov, vendar nama jih ni bilo potrebno pokazati, ko so ugotovili, da sva turista. Policaji so bili zares zelo prijazni. Uporabni so bili tudi v mestih, kjer sva iskala kašno lokacijo. Vsaj smer z osnovnimi napotki (kako daleč približno je in da naj potem ponovno vprašava) sva povsod dobila od njih.
Pozno popoldne sva prispela v Merzougo. Nekaj problemov sva imela z iskanjem najinega prenočišča, ampak na to sva bila že navajena. Ko sva našla hotel, ob katerem naj bi bilo najino šotorsko bivališče, sva ugotovila, da je to šotorsko bivališče postavljeno le v času turistične sezone, ki pa je že bila mimo. Ostali sta nama dve možnosti:
- da prespiva v hotelu (za isto ceno kot bi prespala v šotorišču)
- da doplačava za jahanje s kamelo do beduinskega šotorišča v puščavi in prespiva tam.
Če sva že prišla v puščavo zato, da prespiva v šotoru: pa gremo še na kamelo! Malo sva zbijala ceno za jahanje na kameli in se na koncu dogovorila: 30 EUR dodatnega stroška za oba, za eno uro in pol zvečer v puščavo in zjutraj nazaj. Vseeno sva dobila tudi sobo v hotelu, tako da sva se lahko osvežila in pustila nepotrebne stvari preko noči kar pri njih.
Skok na kamelo je preprosta stvar, saj kamela leži na tleh. Ko pa se dvigne, sediš kar precej visoko. No, moja boljša polovica je prav uživala. Meni pa je bilo uro in pol ježe že kar malo dosti (zaradi mene bi lahko tisto berbersko šotorišče postavili tudi kje bližje).
Do tja smo prišli ravno ob sončnem zahodu. Še na puščavsko sipino smo se povzpeli, da bi sončni zahod bolje videli. Pa se ni izšlo: ali je sonce tako hitro zahajalo ali pa smo mi tako počasi lezli po sipini navzgor (dva koraka gor, en dol...).
Je pa bil spust po sipini navzdol prav zanimiv. Res spominja na hojo po snegu. Eden izmed udeležencev je imel s seboj tudi neke vrste smučarsko desko in se je z njo spustil po strmini navzdol. Kar nekaj elegantnih zavojev mu je uspelo narediti.
Medtem so naši vodiči že pričeli s pripravo hrane. Ko smo se spustili do šotorišča, se je že skoraj znočilo, okrog šotorov pa je že prijetno dišalo. Moram priznati, da je bil berberski "tajin" prav okusen. "Tajin" je sicer posoda iz gline, v kateri pečejo (oz. bolje rečeno dušijo) hrano, vendar se tudi hrana imenuje po tej posodi. Tokrat je bil piščanec z zelenjavo in krompirjem. Mljask...
Ja, pa je bilo potrebno še zaspati. To moji boljši polovici ni šlo najboljše od rok, saj je ves čas pogledovala naokrog, kje je kakšna puščavska kača, da jo bo ugriznila (saj ne vem, kdo bi se koga bolj prestrašil). Sredi noči je res sledil vrisk: v šotor se je prikradla mačka in skočila na njeno posteljo: no, vrisk je bil najbolj podoben Kleopatrinemu zadnjemu vzdihu....

Torek, 18.9.2012

Zjutraj smo se zbudili dovolj zgodaj, da smo se lahko povzpeli na sipino še pred sončnim vzhodom. Verjetno se sprašujete ali smo ponovno lezli na tisto kot prejšnji večer... Pa smo se že spametovali: izbrali smo nižjo in večjo pustili za sabo kot kuliso za sončni vzhod!
Pa spet na kamelo in do hotela, kjer nas je že čakal zajtrk! Še malo osvežitve (tuš je spral pesek, ki se je na kameljih hrbtih nabral na nas) in naprej!
Čakala naju je najdaljša pot, v enem dnevu sva želela priti do Marakeša.
Prvi postanek je bil v dolini Torda, kjer so v ozki soteski za počitek turistov pod previsnimi skalami postavili nekaj hotelčkov z restavracijami. Malo osvežitve je res prijalo. Tudi voda v rečici je prijetno osvežila najine noge.
Naslednji postanek je bil v dolini Dades, ki je znana predvsem po zanimivo oblikovanih skalah. Vse je v rdečkasti barvi (na splošno je kamnin rdečkaste barve v Maroku kar precej), skale so tako razbrazdane, da res spominjajo na opičje šape oz. prste, kakor so jih poimenovali. Ker je v dolini voda, je na dnu precej zeleno in na obrobju poseljeno. Iskala sva primeren prostor za postanek, kjer bi lahko pomalicala, pa ga kar ni hotelo biti. No, potem sva le našla prostor, ki se nama je zdel vsaj za silo primeren.
Pot je potekala nekaj časa po dolini, kar je pomenilo, da je potekala skozi naselja, kjer je bila omejitev hitrosti ves čas 60 km/h (to je pomenilo, da se je tudi najina povprečna hitrost zmanjševala). Kar malce se je že vleklo. No, malo bolje je bilo potem proti Quarazteju, ki je znan po filmskih studiih (v tistem koncu so snemali kar nekaj znanih filmov). Čeprav obstaja možnost ogleda teh studiov, si midva tega časa nisva vzela, saj naju je čakal še naporen del poti do Marakecha. Dejansko naporen zaradi tega, ker je potrebno prečkati visoki Atlas, pot se dvigne na prelaz na višini 2.200m, poteka pa ves čas po obrobju zavitih dolin, kjer kljub temu, da ni bilo posebnih omejitev, najina hitrost ni mogla biti več kot 50 ali 60 km/h (pa tudi manj, če sva obtičala za kakšno skupino težko obloženih tovornjakov, saj primernih mest za prehitevanje ni bilo na pretek). Sicer sva se želela spotoma ustaviti še v kraju Ait Behandou, vendar sva odcep zgrešila in ga potem niti nisva več iskala. Je bilo že precej pozno.
Noč naju je zajela že na spustu s pogorja, zadnji del poti proti Marakechu sva vozila po temi. Na srečo je bilo kar nekaj prometa, tako, da nama ni bilo potrebno pretirano iskati. Očitno so vsi šli v Marakech.
V Marakechu sva morala najti njihov glavni trg Jemaa-el-Fna, od tam naprej pa sva že imela opis, kako se pride do hotela. Ker sva prišla do mesta na severovzhodni strani,trg pa je na jugozahodu, sva morala obvoziti še celotno mesto (seveda sva vmes enkrat tudi malce zašla). No, s pomočjo prijaznih policajev (sva kar nekajkrat povprašala) sva njihov znameniti trg le našla in avto parkirala na varovanem parkirišču v bližini (50 DMA na noč). Potem pa v iskanje hotela. Čeprav naj bi ga bilo lahko najti, nama ni uspelo. Bila sva že zelo utrujena, sledila sva enemu izmed domačinov, ki je rekel, da ve, kje je ta hotel. Izkazalo se je, da tega ni točno vedel, je pa našel vsaj uličico, kjer se hotel nahaja. ko je tudi on povprašal za točno lokacijo, naju je le pripeljal pred vrata. Seveda mu je bilo potrebno stisniti nekaj bakšiša.
Hotel je bil majhen, vendar zelo lep (potem, ko sva malo spoznala Marakech, ga res ni bilo več problem najti), z velikim atrijem, s katerega so po križnem hodniku vodile poti do sob. Midva sva dobila sobo v prvem nadstropju, njena slabost je bila v tem, da ni imela okna, ampak le odprtino nad vrati za zračenje.
Pa sva bila toliko utrujena, da naju niti to ni motilo preveč. V sobi je bil tudi ventilator (klime ni bilo), tako da je bilo vsaj nekaj pretoka zraka.

Sreda, 19.9.2012

Po prejšnjem napornem dnevu se je prilegel malo bolj sproščen dan. Zjutraj se nama nikamor ni mudilo, tako da sva lahko spala malo dlje in si vzela več časa za jutranja opravila. Po zajtrku (dosti solidnem) sva šla na sprehod skozi mesto Marakech. Očitno ima mesto dovolj vode, zato je na obrobju kar nekaj parkov, skozi katere je bil sprehod prav prijeten. Zapeljala sva se tudi do parka Menara, kjer je velika površina porasla z zelo starimi oljkami, na sredini pa je bazen oz. ribnik, v katerem živijo krapi. Domačini jih radi hranijo in tako je bilo na obrobju kar živahno. Poiskala sva še odcep za Asni (da se ne bi naslednje jutro izgubljala na poti iz mesta). Želela sva si ogledati tudi park Majorelle, ki pa je bil zaprt (očitno že dlje časa).
Potem sva se posvetila še malo mestu za obzidjem. Pogledala sva si njihove grobnice (Tombeaux Saasiens) in eno izmed palač (Palais La Bahia), ki si jo je uredil vezir v 19. stoletju. Bil je kar poskočen možakar, saj je ob 4 ženah zmogle še 34 ljubic.... Celotna palača je bila le v pritličju, po eni verziji razlage zaradi tega, ker je bil gospod vezir malo bolj okrogle sorte in ni zmogel po stopnicah. Potem se realno postavi pod vprašanje tudi njegova poskočnost pri njegovih ženah in priležnicah...
Od te palače do najinega hotela ni bilo daleč, zato sva sklenila, da se greva malo osvežiti. Vmes sva se ustavila še v restavraciji in si privoščila njihov "tajin". Izbrala sva piščanca s figami. Zanimiva kombinacija!
Enourni počitek v sobi je prav dobro del. Zvečer sva se ustavila na glavnem trgu in si ogledala živahno dogajanje na njem. Marakech je znan tudi po krotilcih kač, ki pripeljejo svoje kače na trg. Najbolj znane so črne kobre, ki se elegantno dvigujejo nad tlakom. Kače imajo kar tako, na tleh, niso kaj posebej zavarovane. Moja boljša polovica se jim je izognila v širokem loku. No, jaz pa sem sklenil, da izkoristim priložnost. Takoj, ko sem se približal enemu izmed krotilcev, mi je ta dovolil, da njegove kače poslikam. Že v naslednjem trenutku je s sabo prinesel manjšo kačico, mi jo položil okrog vratu i rekel (nekaj v tem smislu): "Drži jo za glavo, da te ne ugrizne", vzel moj fotoaparat in me poslikal. Še malo sem poziral ob kobri, tako da zgledam res pogumen, a ne!? Mojo boljšo polovico je bilo kar groza! Tam v bližini mojih nog se je zvijala še ena strupenjača (morda njihov gad), v bližini glave sta mi plesali dve črni kobri (pa nisem imel občutka, da bi ju jaz posebej zanimal). Vseeno priznam, kar adrenalinsko doživetje. Seveda je potem sledilo še usklajevanje za obvezni bakšiš. Na koncu sva se dogovorila za 100 DMA in bila oba zadovoljna (on, ker je dobil denar, jaz pa tudi, ker sem se lahko znebil kačje družbe - ne vem kako dobro se nisem počutil v njihovi družbi).
Sledil je še potep po njihovem souku, privoščila sva si še sok iz svežih pomaranč (zares dober, mnjami), kupila že kakšno malenkost... Čas je hitro minil, zvečerilo se je, tako da sva se odpravila spat.

Četrtek, 20.9.2012

Zopet sva vstala bolj zgodaj, hitro pozajtrkoval in se odpravila proti Atlasu. Malce sva iskala pravi izvoz (čeprav sva ga našla že prejšnji dan, se tokrat ni hotel prav pokazati), pa je potem že šlo.
Na poti sva zopet srečevala njihove medkrajevne "taxije". To so večinoma prastari mercedesi (tam 30 do 40 let, vsi dizli, saj je dizel pol cenejši od bencina, bencin pa je okrog 1.1 EUR/liter), ki križarijo po cestah in ustavijo, če kdo dvigne palec. Potem se dogovorijo za tarifo prevoza in se zbašejo not. V takšen mercedes gre vsaj 7 ljudi (3 spredaj, 4 zadaj). V večjih krajih imajo sicer "prave" taxije, ki se jim reče "petit taxi" (mali taksi). V Marakechu so bili modre barve, v Casablanci pa rdeče). To so manjši avtomobili (najbolj pogosta znamka Dacia Sandero 1.5dci). Tudi sicer sem imel občutek, da je Dacia najbolj pogosta znamka avtomobila v Maroku.
In po slabih dveh urah vožnje sva že bila na izhodišču najine planinske ture: v vasi Imlil.
Parkirala sva avto (parkirišče za eno noč 20 DMA) in pričela najin pohod. Dolina do koče se zelo vleče. Ni toliko problematična višinska razlika (cca 1.400m) kot dolžina same poti (cca 12 km). Po mulatjeri sva tacala skoraj celih 6 ur. Vmes sva se malo osvežila v mali vasici ob potoku, kjer so nama postregli z naravnim sokom iz ohlajenih pomaranč. Res prijetna osvežitev!
Kar nekajkrat sva se morala izogniti mini karavanam z mulami, ki so težko otovorjene hitele navzgor ali navzdol. So bile precej hitrejše kot midva, ki sva bila otovorjena le z nahrbtniki.
Po prihodu do koče sva malo prigriznila in si ogledala okolico. Ker sva želela že zelo zgodaj zjutraj na pot proti vrhu (še v temi), sva si dobro ogledala, v katero stran gre pot proti vrhu. Pot namreč zavije levo od koče proti manjšemu sedlu in se ne nadaljuje po dolini.
V koči je bilo kar precej živahno, vendar se midva nisva pridružila nobeni izmed skupin, ki so tudi prespale tam. V tej planinski koči, ki jo je sicer postavila francoska planinska zveza, so samo skupna ležišča. Malo nižje pa je privatna koča, ker ponujajo tudi dvoposteljne sobe. Čeprav sva najprej povpraša pri njih, se nisva odločila za to možnost, ker nama niso hoteli odobriti popusta na osnovi najinih planinskih izkaznic. No, v francoski planinski koči pa so nama popust odobrili, tako da sva spala na skupnih ležiščih za 46 DMA na noč.

Petek, 21.9.2012

Že ob petih sva vstala, pozajtrkovala in se ob pol šestih odpravila na pot. Zjutraj je bilo še zelo temno in tudi precej hladno. Z orientacijo na poti nisva imela problemov, saj je pot dobro shojena. Že na prvem sedlu (po kakšni uri na poti) naju je dohitela jutranja zarja, ki je s seboj prinesla tudi veter, tako da je bilo še bolj hladno. Pot se kar hitro dviguje in čeprav se nama je zdelo, da hodiva relativno počasi, sva v dobrih treh urah že dosegla cilj na vrhu Jbel Tobkal z višino 4167 m. Sledilo je obvezno fotkanje (tega dne so bili pred nama na vrhu le trije drugi planinci), počakala sva še naslednjo skupino, da so naju pritisnili za skupno fotko in že pot nazaj proti koči. Po skupinah, ki sva jih srečevala, bi rekel, da je tega dne bilo na vrhu kakšnih 50 ljudi.
V koči sva še malce prigriznila, poravnala stroške za prenočitev in že je sledil spust proti vasici Imlil. Sva upala, da se nazaj ne bo tako vleklo... Pa ni bilo nič bolje! Capljala sva dobre 4 ure. Ker pot poteka po dolini, se je sonce s polno silo zalezlo nad najine glave, tako daje bila pot še bolj naporna!
V Imlilu sva se preoblekla in malo osvežila, tako da sva s potjo nadaljevala malo pred peto uro. Ker sva se želela izogniti krogu nazaj preko Marakecha, sva se odločila, da prečkava hribe kar po bližnjici. Cesta, ki je bila narisana, je bila res bolj lokalnega značaja. No, ni bilo pa narisano tega, da večine ceste (v običajnem smislu) sploh ni. Pot je bila speljana po obrobju planine, ki je očitno kar bogata z vodo, saj so jo pogosto prečkale grape s hudourniki. V njih vode v tem letnem času ni bilo, zato pa je bila pot preko teh hudournikov kot pravi rodeo. No, najina pandica se je tukaj kar dobro odnesla.
Naslednji problem je bil v tem, da je bila najina avtokarta (sicer Michellinova, sva mislila, da bo kar OK) precej drugačna od tistega, kar sva na poti doživela.
Na karti je bila n.pr.: narisana ravna cesta z odcepom v levo, v resnici sva se pripeljala po stranski cesti in prišla na križišče z glavno cesto... Pa je bilo potrebno spet malo modrovanja, kje sploh sva ali sva res na vrisanem križišču... Tudi kraji, ki so bili zapisani na smerokazih, niso bili niti podobni krajem, ki so bili zapisani v bližini predvidenega križišča. In tako je bila moja boljša polovica, ki je v rokah držala zemljevid (priznam, da po krivici) deležna izrazov moje slabe volje.
Ko sva prispela do avtoceste, se je že zvečerilo, vendar sva nato kar hitro prispela tudi v Agadir. Pred cestninsko postajo je bila redna kontrola prometa, vendar je takrat, ko je policaj ugotovil, da sva tujca, takoj prenehal s postopkom, nama le zaželel prijetno bivanje v Maroku in naju spustil naprej.
Tokrat sva imela z iskanje hotela malo manj sitnosti. Kar hitro sva ga našla (vprašala sva le dvakrat).
Čakalo naju je prijetno presenečenje. Hotel je bil prijeten, soba relativno velika, celo banja je bila v kopalnici), pogled z balkona pa na majhen bazen za hotelom.
Za večerjo je bila za predjed njihova maroška solata (zelo osvežilno), za glavno jed pa "tajin" z ovčjim mesom. Ovčetina je bila brez neprijetnega okusa, tako da je bila večerja prav OK. Še malo pudinga za posladkat in že sva se odplazila do sobe. Najprej sva se stuširala, da sva s sebe sprala umazanijo z Atlasa, potem pa sva si še privoščila malo poležavanja v kadi. Na zalogi sva imela tudi malo vinčka (še iz Marjane v Fesu), tako da je bilo poležavanje v kadi še prijetnejše.
No, potem sva zaspala kot ubita!

Sobota, 22.9.2012

Zopet jutro, ko se nama ni nikamor mudilo. Pred zajtrkom sva si privoščila še skok v bazen, malo sva zaplavala in se osvežila. Prav počasi sva pozajtrkovala in se potem odpravila ob atlantski obali proti severu. Malce sva si ogledala še Agadir, ki je lepo mesto, res primerno za turistično destinacijo. Dovolj vode omogoča dovolj zelenja, tudi čistoča je bila precej boljša kot sva je bila navajena.
Pot je potekala bolj v notranjosti, tako da sva le od daleč videla Atlantik. Pokrajina je bila ponovno pusta, naspol posušena drevesa so razbijal vtis popolne pustinje.
Zadnji del proti Essaurii smo bili bližje morju. Bilo je kar precej razburkano, ponekod je bilo videti tudi precej umazano. Kljub temu to ni motilo ribičev, ki so s klifov nad morjem metali trnke v morje. Po pogostih postojankah ob cesti, kjer so prodajali svoj ulov, bi rekel, da mora biti Atlantik na tistem koncu kar poln ribjega življa.
Kraj Essauria je bil eden lepših krajev na najini poti. Nekdanja pristaniška trdnjava je lepo ohranjena, pod njo pa je izredno barvito pristanišče, kjer so ribiči prodajali svoj dnevni ulov. Še bolj zanimive so bile restavracije v bližini pristanišča, kjer si lahko sam izbral ribo, ki ti jo bodo spekli. Žal od najinega zajtrka še ni bilo dovolj dolgo, tako da si midva takšne postrežbe nisva privoščila.
Vsekakor pa priporočava, če se bo kdo potepal po tistem koncu.
Naslednji postanek je bil predviden v El Jadidi, kjer je ostanek stare portugalske trdnjave, celo pod zaščito Unesca. No, tu pa sva doživela precejšno razočaranja. Ta del starega portugalskega mesta je danes očitno namenjen najbolj revnim prebivalcem tega kraja, temu primeren je tudi izgled uličic, trgov in stavb. Kmalu Unesco ne bo imel ničesar več ščititi, če bo šlo še dolgo tako naprej.
Zadnji del poti sva zopet opravila po avtocesti in prišla zvečer v Casablanco. Casablanca je veliko mesto, tako da sva imela nekaj problemov že s tem, da sva našla njeno medino, na katere obrobju bi naj bil najin hotel. Pa tudi točne lokacije nisva imela (zemljevid, ki sva ga imela s seboj, ni bil dovolj natančen), tako da sva kar malo iskala. No: pa kdor išče, tudi najde! Tako je bilo tudi tokrat. Hotelček je bil ob robu manjšega parka, žal sva midva dobila sobo obrnjeno na drugo stran (proti drugi hiši). Ni se nama dalo pregovarjati z receptorjem, saj sva bila kar precej utrujena in sva hitro zaspala.

Nedelja, 23.9.2012

Po zajtrku (povsem solidnem) sva se odpravila proti Rabatu, glavnemu mestu Maroka. Pokrajina med Casablanco in Rabazom je živahno poseljena, očitno je na tem koncu dosti zemlje obdelane.
Rabat naju je pozitivno presenetil. Če ne bi vedela, da sva v arabskem svetu, bi lahko to mesto postavila kamorkoli v Evropi. Urejeno mesto, dovolj čisto, z obilico zelenja, urejeno, moderno... Prav prijetno!
Ob 11-ih sva se udeležila maše pri sv. Petru. Katedrala je bila polna, vendar v njej ni bilo nobenega Arabca, le črnci in belci. Je pa bilo doživeto petje črnskega pevskega zbora zelo lepo! ko sva prišla po maši iz cerkve, sva videla pred cerkvijo parkiranih kar nekaj avtomobilov z diplomatskimi tablicami.
Midva sva si ogledala še mavzolej Hasana II in Hasanov stolp v bližini, pot naju je zapeljala okrog medine in njihovega pokopališča, zaključila pa sva jo s potepom po medini in njenih soukih. Ker sva že bila vajena podobnega okolja, za naju to ni bilo ni več posebnega.
Popoldne sva se vračala proti Casablanci in se ustavila v Mohamedii, ki velja za eno bolj modernih mest. Našla sva restavracijo, kjer so ponujali mešano ribjo ploščo in si jo privoščila. Prav okusno je bilo. Za predjed je bila ponovno maroška solata, tokrat precej drugačna kot sva jo jedla prejšnji večer v Agadirju.
Osnovna sestavina maroške solate je paradižnik, očitno so vedno prisotne tudi olive, ostalo pa je bolj odvisno od lokalnih značilnosti: lahko je nekaj listov zelene solate za podlogo, lahko je paprika, lahko je riž, lahko so kumare, korenček ali zelje...(pa bi se verjetno še kaj našlo), preliv je lahko iz oljčnega olja ali iz tunine (kot bi n.pr.: izpraznili Rio Mare preko solate). Vsekakor obilna solata, več kot običajna predjed. Strošek za maroško solato in ribjo ploščo za oba: 160 DMA.
Za pot iz Rabata v Mohamedio sva izbrala obalno pot, ki je bila tega dne "obložena" s policaji. Razlog je bil v tem, da je bila pri kraljevi palači (kakšnih 30 km iz Rabata) očitno neka konferenca (konferenčno središče je bilo zabasano z avtomobili), njihov kralj pa je tega dne tudi položil temeljni kamen za novo turistično naselje, ki ga bodo gradili na tistem koncu (sva zvečer zvedela pri poročilih na TV). Njihov kralj je pri Maročanih (vsaj tako je bilo videti) kar priljubljen. Videvajo ga na vseh bankovcih, pa tudi v vsakem javnem prostoru je plakat, s katerega sporoča katero izmed svojih misli (žal so bili napisi v arabščini, tako midva njegovih misli ne moreva deliti z vami).
Od Mohamedie do Casablance sva šla po avtocesti (je bila kar precejšnja gneča, ljudje so se očitno vračali z vikend potepa domov), tako da sva z avtoceste zavila proti pristanišču (pot, ki bi jo naj zadnje jutro v Maroku prevozila v obratni smeri). Žal so bile ulice precej zamotane, tako da nama to ni nič kaj pomagalo. Tokrat sva brez problemov našla najin hotelček in pustila avto na parkirišču pred njim.

Ponedeljek, 24.9.2012

Zopet en dan malo bolj sproščeno. Po poznem zajtrku sva odšla proti mošeji Hasana II., ki je odprta za obiskovalce, tudi nemuslimane. Za kar solidno vstopnino (120 DMA za osebo) si lahko pod strokovnim vodstvom ogledamo notranjost tretje največje mošeje na svetu (le mošeji v Meki in Medini sta večji). Mošejo Hasana II. so zgradili v letih med 1978 in 1993 pod vodstvom nemuslimanskega francoskega arhitekta, ki je dolga leta prej študiral muslimansko arhitekturo. Posebna zanimivost te cerkve je strop, ki ga odpirajo zaradi prezračevanja notranjosti. Tudi takrat, ko smo bili mi v mošeji, se je to zgodilo. Mogočna zgradba, vredna ogleda.
Ob mošeji, ki je delno zgrajena v morju, je tudi dostop do morske obale. Vzela sva si toliko časa, da sva se sezula in zabredla med valove. Kar mrzla voda je bila (ni imela dosti čez 20 stopinj). Mladih mulcev to ni motilo. Skakali so s ploščadi za mošejo v morje. Kar drzno! Ploščad je bila vsaj 10 metrov nad morjem...
Še sprehod preko medine do hotela in sledilo je malo počitka. Popoldne pa je bilo namenjeno potepu po medini, nekaj sva prigriznila na uličici (si na ta način prislužila nekaj prebavnih motenj) in popoldne posvetila nakupom (nekaj za otroke, nekaj za naju, nekaj za žlahto...). Kupovanje na soukih je enako kot drugod v arabskem svetu. Trgovec te najprej pogleda, oceni tvojo "moč" in ti pove ceno. Seveda je povsem odvisno od tebe ali boš s cenkanjem sploh začel. Midva sva se kar nekajkrat odločila, da se niti pogajala ne bova, ker je bila izhodiščna cena za najine pojme previsoka. Realno lahko namreč znižaš ceno nekje od četrtine do polovice izhodiščne cene. So pa v Casablanci tudi trgovinice s fiksnimi cenami, kjer pogajanja o cenah ni.

Torek, 25.9.2012

Zopet naju je pričakalo zgodnje jutro. Še tema je bila, ko sva vstala. Ko sva prišla dol v restavracijo, je natakar ravno pričel z delom, tako da sva dobila običajni zajtrk in se kmalu odpravila na pot. Na cestah je bilo kljub zgodnji uri (okrog pol osmih) že zelo živahno. Vožnja po cestah v mestih po Maroku je sploh pojem za sebe. V Casablanci se n.pr.: pelješ po dvojni tripasovnici, kjer je po sredini cestišča med obema smerema drevored oz. palmored (nasad s palmami). Povsem desni pas je običajno rezerviran za tiste, ki se morajo nujno ustaviti na robu (n.pr.: taksiji ali pa kdo, ki skoči po kaj v trgovino). Če je skrajni desni pas že zaseden, se to zaustavljanje zgodi kar na sredinskem pasu. V takšnem primeru se seveda ves promet zgužva na povsem levi pas (seveda ne enopasovno, ampak vsaj dvopasovno, vse skupaj obogateno z glasnim hupanjem). Levi pas je namenjen tudi za obračanje na primernih mestih za nasprotno smer ali za zavijanje v levo. Takrat se levi pas ustavi. Iz tega vidika je najboljša vožnja po sredinskem pasu. Toda tudi iz sredinskega pasu marsikdo še zavija levo in tako zablokira srednji pas. V takšnem primeru promet naravnost poteka po skrajno desnem pasu (seveda dvopasovno). No, ali sem že omenil, da je skrajni desni pas namenjen ustavljanju?
Pa sva se vseeno nekako prebila do avtoceste in potem je bilo vseeno malo boljše naprej. Vse do Rabata, ko potem kakšnih 20km ni avtocestne povezave do avtoceste Tanger-Fez. Pa sva se prebila tudi tam skozi. Še na črpalki sva se ustavila, da sva počistila najino pandico in jo še zadnjič nafutrala. Okrog enajstih sva že bila v Fezu na letališču. S carinskimi formalnosti ni bilo posebnih zapletov
Letalo je imelo kakšne pol ure zamude. Imela sva občutek, da sva na letalu edina Evropejca, ostalo so bili Maročani, ogromno je bilo žensk z majhnimi otroci.
V Bergamu so nas dostavili na terminal, kjer smo morali ponovno skozi carinske formalnosti in osebni pregled. Se je kar zavleklo. Ura je bila že pošteno preko šeste, ko sva izstopila iz letališkega poslopja. Pa še po avto, nato še po okrepčilo v bližnji supermarket in pot domov se je lahko začela. Ura je odbila malo preko pol polnoči, ko sva parkirala doma pred hišo. Še tuširanje in skok v posteljo: ljubo doma kdor ga ima!
Po desetdnevnem potepu po Maroku sva bila kar utrujena. Ugotavljava, da sva si naložila preveč poti, ampak v teh 10 dnevih sva želela videti čim več Maroka. Saj: verjetno je bilo to edinikrat...

Še nekaj o stroških:

Pot od Vrhnike do Bergama in nazaj, vključno s parkiranjem v Bergamu 200,00
Letalo Bergamo -Fez (povratna vozovnica za 2 osebi) 300,00
Najem avtomobila v Maroku 320,00
Bencin in cestnine v Maroku 200,00
Prenočišče Fez (2 noči) 45,00
Prenočišče Merzouga (polpenzion - 1 noč) z ježo na kameli 80,00
Prenočišče Marakech (2 noči) 40,00
Prenočišče Atlas (1 noč) 10,00
Prenočišče Agadir (polpenzion - 1 noč) 30,00
Prenočišče Casablanca (3 noči) 110,00
SKUPAJ: 1.335,00

Temu je potrebno dodati še kakšnih 400 EUR, ki sva jih porabila za hrano, pijačo in nakupe v Maroku.

bojan · Pridružen/-a: 10.01. 2013, 20:41 Prispevkov: 1

Lep izlet.

Tudi sami smo že obiskali Maroko (Agadir in Marakech)in je res dežela tisočerih kontrastov. V aprilu se odpravljamo zopet na tam dol, sedaj na krožno pot z rent-a-car.
Zanima me ali so potrebna kakšna doplačila pri najemu avtomobila oziroma polog za morebitno škodo in kakšna je "splošna varnost na cestah ".

Hvala,

Bojan

tell · Objavljeno: 15 Jan 2013 09:52 Naslov sporočila: Najem avtomobila v Maroku

Izbrala sva ponudbo preko Holidaycars.com za agencijo Alamo (v resnici je bilo to isto kot Europcar). Izbrala sva jamstvo brez tveganja, vendar se je izkazalo, da to jamstvo velja le za Holidayscars, ne pa za Alamo. Holidayscar je namreč posrednik, to jamstvo pa se ni preneslo na Alamo, ampak bi morala za jamstvo pri Alamo plačati še enkrat. Ker tega nisva storila, bi lahko imela nekaj problemov. Če bi bila midva odgovorna za morebitno nastalo škodo, bi jo morala pokriti v Maroku in nato od Holidayscar izterjati denar, ki bi ga založila.

Torej: previdnost pri izbiri najema avtomobila ni odveč.

Ceste v Maroku so po moji osebni oceni dobre. Ker prometa na njih ni pretirano, vožnja ni pretirano obremenjujoča. Tudi obnašanje voznikov na cesti (predvsem v mestih) je precej obzirno, tako da slabih izkušenj nisva imela. Avtokarta, ki sva jo imela, se je pokazala za dovolj primerno rešitev (nisva želela doplačati za njihov Garmin).
S seboj sva imela tudi svoj Garmin, vendar ga nisva mogla nikamor priključiti, ker je bil 12V priključek fizično odstranjen (očitno ga dobiš le takrat, kadar doplačaš za njihovo navigacijo).

Še največ problemov sva imela z navigacijo takrat, ko sva hodila peš: predvsem Fez je precej zapletena Medina in sva enkrat (že zvečer) precej zašla.

Pred večjimi mesti so cestne kontrole, tam previdnost na cesti ni odveč. Drugače pa je omejitev izven naselij 80km/, vendar domačini vozijo tudi do 120 km/h (ceste so ravne in pregledne, tudi večjih udarnih jam nisva videla).

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli