tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 14 Nov 2012 13:40 Naslov sporočila: HEVIZ Z OKOLICO - potopis |
 |
|
Heviz z okolico
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/uhru1x2ie81st48/Heviz+z+okolico.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Jesenski dnevi so bili še kar prijetni in tudi napoved ni bila tako slaba, zato sva glede na najine izkušnje pri kolesarjenju po Madžarskem želela opraviti še eno kratko turo v bližini Blatnega jezera. Že zadnjič sva se peljala mimo kraja Heviz, v katerem je znano termalno jezero in tako sva si prav ta kraj izbrala za izhodišče. Saj ni daleč od naše meje, le kakšnih 80 km.
Petek, 2.11.2012
Tako je hitro prišel dan, ko sva načrtovala realizacijo najinega načrta. Žal se tokrat ni izšlo po pričakovanjih. Moja boljša polovica je preko prvonovembrskih praznikov zbolela (najhuje jo je kuhalo prav v sredo in četrtek), tako je bil pod vprašanj postavljen tudi celotni vikend.
Pa je bilo v petek že malce boljše, pa vseeno ne toliko, da bi v avto nabasala še kolesa. Prevladala je modrost, da preveč gibanja na svežem zraku za načeto zdravje verjetno ne bi bilo preveč dobro.
Po kosilu sva se odpravila na pot in v večernem mraku parkirala na parkirišču "najine" apartmajske hišice v Hevizu. Ni bilo težko najti... Bila sva sicer edina gosta, vendar je bil manjši apartma prijeto topel, ko sva stopila vanj. Dovolj prostoren in kar primerno opremljen (predvsem glede na ceno, ki sva jo zanj plačala).
Ko sva se malce oddahnila, sva se zapeljala še do bližnjega mesta Kesthely, ki že leži ob Blatnem jezeru. Ime je morda dobil po gradu Festetics na manjšem griču, ki ga je obiskala tudi princesa Sisi (oz. cesarica Elisabeth Amalie Eugenie, poročena s Franc Jožefom I.. Veljala je za izredno lepo žensko, njeno srce pa ni bilo preveč obrnjeno proti prestolnici Dunaj, ampak jo je vleklo po Donavi navzdol proti madžarskim ravnicam in gričem. Velja za eno izmed bolj spoštovanih cesaric na Madžarskem; morda tudi zato, ker je bila zagledana v enega izmed madžarskih plemičev - Gyula Andrassy!?).
Sicer je dal grad zgraditi Kristof Festetics v letu 1745. Dokončan je bil leta 1880 in je zgled neobaročnega sloga na Madžarskem. Dandanes je v njem grajski muzej.
Slika je sposojena iz: http://en.wikipedia.org/wiki/File:Keszthely_-_Festetics_Castle.jpg
Ker je bilo že mračno, na mesto je hitro legala tema, sva se zapeljala do obale Blatnega jezera (našla sva tudi klopco, na kateri sva malicala, ko sva se s kolesom vozila tam okrog) in si ogledala še center mesta.
Sobota, 3.11.2012
Ker so bila prejšnji večer grajska vrata že zaprta, sva prvi dopoldanski ogled namenila gradu Festetics. Grad je solidno ohranjen, prijetno so naju presenetile zelenice okrog njega. Bila sva med prvimi gosti, pred gradom sta bila parkirana le dva avtobusa (seveda s slovenskimi registracijami). Ogledala sva si park, muzej še ni bil odprt.
Pa nisva počakala, ampak sva pot nadaljevala nad obalo Blatnega jezera skozi Balatongyörök (tam sva enkrat prespala, ko sva nekaj let nazaj potovala proti Budimpešti) in se pri kraju Balatonederics usmerila proti severu, Najin cilj je bil kraj Sümeg. Sam kraj ni nič posebnega, sicer premore en hotel, posebnost je utrdba na stožčastem hribu, ki je tudi danes dobro ohranjena oz. obnovljena. Prvo utrdbo na tej vzpetini je že v 13. stoletju postavil madžarski kralj Bela IV (tukaj je živel med invazijo Mongolov). Od njenega nastanka so utrdbo nekajkrat povečevali, v 15. stoletju je dobila obrambne zidove in tako zares postala prava utrdba. Utrdbo so večkrat oblegali, dvakrat je bila tudi požgana. Odigrala je pomembno vlogo v času turških vpadov.
Utrdba je mogočna tudi po svojih dimenzijah: 125 x 80 metrov. Danes velja za najbolje ohranjeno utrdbo na madžarskih tleh. Zanimivost, vredna ogleda.
Naslednja slika je sposojena: http://en.wikipedia.org/wiki/S%C3%BCmeg_Castle
Pot sva nadaljevala nazaj proti Hevizu. Ustavila sva se le še pri "Beke-sztupa" nad krajem Zalaszantö. Gre za budistični tempelj, ki ga je leta 1993 blagoslovil sam Dalai Lama.
Tempelj je postavljen kot "svetilnik miru" na vrhu 316 m visokega griča. Čeprav po načinu gradnje nekako ne sodi v tisto pokrajino, je vreden ogleda. Upam le to, da bodo pot oz. kolovoz proti vrhu hriba kaj boljše vzdrževali, saj se mi je moja Xsarica kar malo zasmilila, ko je morala lesti preko udarnih jam na cesti (če si sploh tista pot zasluži ime cesta).
Večer sva posvetila kopanju v termalnem jezeru. Ker se kopališče z mrakom zapre (pozimi to pomeni ob 17:00), sva vzela popoldansko karto od 14:00 - 17.00 in to kombinirano (vključen je bil še wellness). Pokazalo se je, da to sploh ni bila tako slaba izbira (tudi cenovno je bilo ugodno, manj kot 10 EUR na osebo). Popoldne je bilo prijetno, jasno in sončno, temperatura se je povzpela nekje do 18 stopinj Celzija, voda v termalnem jezeru (premer cca 100m, globine do 38m) je imela cca 27 stopinj (temperature termalnega jezera se poleti dvignejo skoraj do 35 stopinj, pozimi pa praktično nikoli ne padejo pod 20 stopinj). Prav prijetna temperatura za plavanje. Naredila sva velik krog po celem jezeru, se prebijala skozi lokvanje (so prav lepo dišali), kjer je bilo to možno (ponekod so zavarovani, tako da plavalci ne morejo do njih), skoraj celo uro sva čofotala tam notri, tako da nama je postalo že kar malce hladno. In potem je savna v wellnessu prišla kar prav. Pogrešala sva le kakšen brbotalnik s toplejšo vodo (v obeh je bila cca 33 stopinj), drugače je bila ponudba glede na ceno povsem OK.
Slikici sta sicer iz spomladi 2011:
Zanimiva dogodivščina se nama je pripetila pri vhodu v garderobi. Za vstop dobiš zapestnico z uro, ki služi čekiranju pri vhodu / izhodu, pa tudi za zapiranje garderobne omarice. Glede na najine skromne izkušnje sva domnevala, da poiščeš omarico in jo potem s pomočjo zapestnice zakleneš. Pa ni bilo čisto tako... Zapestnica je namreč povezana s čisto določeno garderobno omarico, ki jo moraš najprej poiskati in šele nato vanjo zmetati svojo garderobo. No, midva sva naredila drugače: garderobo sva zmetala v prvi prosti omarici in jih zaprla. Šele, ko me je neki drugi gost opozoril, da sem zasedel njegovo omarico, sem spoznal, da se bo treba seliti drugam. Sem pač to naredil. Pri moji boljši polovici pa ni bilo nikogar, ki bi se boril za isto omarico kot jo je že "posvojila" in zaprla. Pa je bilo potrebno do vhoda, da so "posvojeno" omarico odprli preko PC-ja in sva potem prenesla še njeno garderobo v omarico, ki jo je določila njena zapestnica.
Kaj hočemo: tehnika je ženskega spola (pa zato malo nagaja...)...[Pssst, pa tega ne povedat moji boljši polovici!!!]
No, za drugič bova že vedela...
Nedelja, 4.11.2012
Zjutraj se nama ni nikamor posebej mudilo. Popoldansko kosilo doma sva načrtovala za okrog petih popoldne, torej je bilo časa za nedeljski potep dovolj. V Hevizu sva šla še k deseti maši (cerkev je kar precej nova, posvečena leta 1999 in je bila kar polna), potem pa sva se usmerila proti severozahodu.
Odločila sva se, da malo pogledava še po krajih, ki so na tem koncu Madžarske.
Bila sva prijetno presenečena. Tudi vasi so bile urejene (velika razlika glede na potep okrog Kaposvarja), marsikje sva videla smerokaze za kakšne toplice, vendar se nisva nikjer ustavila.
Prvi ostanek sva si privoščila v kraju Zalaegerszeg, ki je upravno središče pokrajine Zala (poimenovana po rečici, ki teče skozi pokrajino). S svojimi dobrimi 60.000 prebivalci sodi med srednje velika madžarska mesta. Njena zgodovina od leta 1247 naprej je kar pestra, pomembna je bila v obdobju turških vpadov, saj je predstavljala eno izmed mejnih utrdb. Njen pomen se je povečal v 40. letih prejšnjega stoletja, ko so v bližini našli nafto in jo pričeli izkoriščati. Kljub svojemu industrijskemu značaju je ohranilo dosti zelenic in bogastvo cvetja, tako da velja tudi za eno lepših madžarskih mest.
Najbolj zanimiva stavba v mestu je nekdanja sinagoga (z leta 1904), ki je sedaj preurejena v koncertno dvorano. Kar prijetno mestece, prav zares.
Nadaljevala sva pot proti kraju Zalalovo, kjer je v eni izmed starih kmetij, pokritih s slamo, poljedelski muzej. Žal so bile oznake ob poti zelo slabe, tako da sva malce zašla in muzeja nisva našla. Saj bi vprašala domačine, ampak v malo manj turističnih krajih hitro pride do "komunikacijskega šuma", saj zelo malo Madžarov govori tuje jezike. Povsem drugače je v turističnih krajih, kjer je predvsem nemščina zelo uporabna. No, sicer sva ob poti videla kar nekaj lepih objektov, ki so bili kriti s slamo, predvsem njihove gostilne (csarda) so pogosto urejene v starinskem slogu.
Brez predhodnega namena sva se ustavila tudi v kraju Nadasd, kjer so ob cerkvi našli ostanke stare romanske cerkve (rotunde). Kot zanimivost: informacije so tudi v slovenščini (sicer ne pri sami cerkvi, ampak na tabli nekaj sto metrov stran). Skozi ta kraj naj bi v srednjem veku romal proti Rimu tudi znani škof iz mesta Tours v Franciji, sv. Martin, ki je bil rojen v madžarskem mestu Szombathely (no, midva sva bila tam ravno teden dni pred Martinovo nedeljo, ki je za nas Štajerce kar pomemben praznik...)
Sva se pa sprehodila po centru naslednjega večjega mesteca Körmend oz. Kermendin (dobrih 12.000 prebivalcev). Mesto je poznano po gradu družine Batthyany, ki pa je danes v precej slabem stanju, v njem so informacijska točka, muzej in knjižnica.
Slika je sposojena: http://en.wikipedia.org/wiki/File:K%C3%B6rmend_-_Palace.jpg
Je pa center mesteca zelo prijetno urejen. Velik trg obkrožajo lepo obnovljene stavbe (tudi starejšega datuma), v središču parka pa je na visokem stolpu kip Brezmadežne Device Marije (postavljen kot kužno znamenje v 19. stoletju).
Iz Kermendin sva nadaljevala pot proti Monoštru (Szentgotthárd), manjšemu obmejnemu mestecu (le 10 km od meje s Slovenijo), kjer živi še kar nekaj Slovencev. Tudi v cerkvi je bilo nekaj obvestil v slovenščini. Kraj je znan tudi po svojih toplicah. Ob cerkvi je bil včasih samostan, ki je dandanes zapuščen, tako da tudi stavba vidno propada.
Pot naju je vodila naprej skozi Senik, potem pa sva po komaj opazni poti (na srečo je bila vsaj kolesarska oznaka v tisto smer) zavila proti Avstriji (Neumarkt). V bistvu sva sledila dolini reke Rabe, ki izvira na Avstrijskem Štajerskem (v bližini Bruck an der Mur) in se na Madžarskem izliva v enega izmed rokavov veletoka Donave. Ob Rabi so tako v Avstriji kot na Madžarskem včasih živeli tudi Slovenci (ohranila so se še slovenska imena krajev na tistem koncu), danes je nekaj tisoč Slovencev kot manjšina umeščenih v okolico Monoštra (predvsem proti meji s Slovenijo).
Pri Fehringu sva zavila še proti Riegenburgu (na skali stoji mogočen in dobro ohranjen grad), ki sva si ga želela tudi malo pobliže ogledati. Žal sva tam ugotovila, da sva že malo pozna in tako je ogled gradu počakal na kakšno drugo priložnost.
Le še pot proti jugu je ostala, tako da sva pri Šentilju prečkala mejo in se po avtocesti zapodila proti domu.
Predvsem Porabje bo prav gotovo še najin cilj, saj noben izmed naju tistih koncev še ni kaj prida poznal. Pokrajina je prijetna, na madžarski strani so cenovno ugodne toplice, ob Rabi je bilo videti kar nekaj prijetnih kolesarskih poti... ja, ta konec naju bo zagotovo še kdaj videl! |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
