tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 12 Okt 2012 07:29 Naslov sporočila: BOVEC 2012 |
 |
|
POTEP PO BOVŠKEM
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/?bzsaa3p5phzhklx
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Čeprav se z mojo boljšo polovico pogosto potepava po tujini, naju potepuška žilica zanese tudi v slovenske loge. Tokrat smo podaljšali vikend malo naprej in malo nazaj in za naš cilj izbrali gornjesoško dolino. Prespali smo v Kaninski vasi v Bovcu, kjer smo se občasno kar malo drenjali, ampak dnevi so bili prijetni in so kar hitro minili.
Petek, 27.7.2012
Najine nadebudneže sva uspela zbuditi kar zgodaj zjutraj in tako smo se že okrog osmih napotili na planinski sprehod, ki je bil neke vrste ogrevanje za planiran sobotni izlet. Naš cilj je bila krožna pot okrog hriba Javoršček: po njegovih južnih pobočjih (ob potoku Slatenik, mimo Doline škratov) navzgor do prelaza Utre, po njegovih severnih pobočjih čez planino Golobar pa navzdol nazaj do Soče.
Ker nismo želeli poti zaključevati po asfaltu, smo enega izmed avtomobilov zapeljali do Javorce, drugega pa smo pustili na odcepu pri potoku Slatinek. Pot navzgor je speljana po dveh variantah. Ena je povsem ob potoku (danes slabše prehodna), druga pa sledi stari mulatjeri in je označena z "B7". Mi smo se držali mulatjere, ki so jo zgradili med prvo svetovno vojno. Ne morem točno povedati, kdo jo je zgradil (Italija ali Avstroogrska), saj je frontna črta potekala ravno po teh hribih (glede na maketo, ki je v Čezsoči, bi sicer rekel, da so to bili Italijani). Na tem delu fronte je bila ena izmed soških ofenziv in sicer 12. soška bitka (24. - 28. oktober 1917), imenovana tudi "Čudež pri Kobaridu", saj so nemške in avstroogrske enote začasno pregnale Italijane vse do reke Piave (več si lahko preberete tudi na " http://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Cude%C5%BE_pri_Kobaridu#Priprave_na_ofenzivo ").
No, mulatjera nas je čez slabo urco pripeljala do odcepa za Dolino škratov. Žal je Dolina škratov očitno v zadnjih letih doživljala hude časa, saj je večina škratov polomljenih ali poškodovanih. Razmišljali smo tudi o tem, da bi se spustili do potoka in se sprehodili še do njegovega slapa, vendar večini spust v dolino do potoka ni dišal, zato smo nadaljevali po označeni poti (malo pred odcepom za dolino škratov se je z mulatjere odcepila označena planinska pot).
Kmalu smo prišli do razcepa (leva pot je vodila proti vrhu manjšega hribčka Humčič), kjer smo nadaljevali v smeri okrog Javorščka. Ponovno smo prišli do razcepa, kjer je ena izmed poti vodila v naši smeri, druga pa se je po zahodnem pobočju Javorščka spuščala proti dolini. Mi smo nadaljevali po poti naravnost, vendar je poti kmalu zmanjkalo. Na delu poti je prišlo do plazu, ki je odnesel pot v širini cca 40 metrov. Preko plazu je bila sicer narejena zasilna pot, ki mi pa ni bila preveč všeč, zato sem predlagal, da se obrnemo in izberemo drugo pot na zadnjem križišču.
Tako smo se žal izognili krožni poti preko Utre in čez planino Golobar. Na planini Golobar je namreč spomenik padlim partizanom, ki so padli v največji bitki v 2. svetovni vojni v Posočju. Leta 1943 (26. april) so po izdaji Italijani napadli partizanske odrede, ki so se na planini Golobar zbrali z namenom, da bi ustanovili Gradnikovo brigado. V neenakopravni borbi je umrlo 43 mladih slovenskih fantov in deklet, 40 je bilo ranjenih (Italijani so imeli mnogo manjše izgube: le 4 mrtve in 7 ranjenih)... Še danes se ne ve, kako je prišlo do izdaje in najhujšega udarca partizanski vojski na Primorskem, čeprav precej okoliščin podpira domnevo, da je bilo z izdajo povezano tudi poveljstvo brigade (vir: http://primorski-panterji.info/wp/?p=2275 ).
Na dan borbe se še dandanes vsako leto pri spomeniku zberejo primorski planinci v počastitev spomina na ta žalostni dogodek.
No, mi smo šli po poti, ki nas je po zahodnem pobočju Javorščka pripeljal pod njegovo vznožje, neposredno v bližino kavern, ki so bile izkopane v skalah. Šele tam smo ugotovili, da smo hodili po delu "poti po soški fronti", saj smo to razbrali iz oznake na makadamski cesti, ko smo jo prečkali. Pri kavernah smo presenetili črnega gada, ki se je takoj, ko je začutil našo bližino, hitro in elegantno umaknil v skalovje.
Še naprej smo se držali poti po soški fronti, dokler nismo prispeli nad Javorco. Tam smo naredil manjši krog in šli do brvi čez Sočo proti Kal-Koritnici. Uživali smo v lepoti reke in spretnosti kajakašev, ki so se spuščali po njej. Pred nekaj leti se spomnim, da smo skupaj s sinovi (skavti) že skakali v reko s tiste skale, na katero je brv obešena, saj je na tem mestu reke precej globok tolmun.
No, do Javorce je bil le še kratek del poti. Vmes smo opazili tudi tabor, ki je bil postavljen za snemanje drugega dela filma "Mi gremo po svoje". Da je temu tako, nam je že zjutraj povedala domačinka, kjer smo pustili avto (na tistem parkirišču je stal namreč tudi tovornjak RTV Slovenija).
Zapeljali smo se še po drugi avto in sklenili, da tam v bližini ob Soči še malo pomalicamo. Po triurnem sprehodu je malica prav teknila, ob koncu pa smo dobili obiskovalca, ki nas je vseeno malo zmotil. Po reki navzdol je priplaval mlad modras (kakšnih 20cm je meril v dolžino), ki je poskušal splezati na breg. Ker so bile na tem delu malo višje skale, mu to ni takoj uspelo in je malce nižje zlezel pod eno izmed njih. Nekako si njegove bližine nismo pretirano želeli (pa še na to smo pomislili, da je mogoče tudi mama kje v bližini), zato smo malo pohiteli z malico in se kar hitro odpravili proti avtu.
Popoldne smo si privoščili še skok pod slap Boka, ki je imel kar nekaj vode. Sicer pa je res, da na Bovškem kar pogosto dežuje in skoraj ne mine teden dni brez dežja.
Sobota, 28.7.2012
Ja, smo kar bolj zgodaj vstali, pozajtrkovali in se zapeljali proti Lepeni. Ob pol osmih smo se že pričeli vzpenjati proti Krnskemu jezeru, ki je bil za del ekipe končni cilj, za drugi del pa le postaja. Kar dobro nam je šlo in smo bili že pred deseto uro pri Koči na Krnskem jezeru.
Manjši del ekipe je ostal tukaj, pogumna petorica pa se je odpravila v smeri Velike Babe. Jutranja rosa nas je kar malo zmočila po nogah, saj pot ni pretirano shojena, prvi del poti pa poteka po dokaj bogato zatravelih pobočjih. Malo višje je bila pot precej bolj razvidna, občasno rahlo udrta (preko melišča, ki pa ni bilo pretirano strmo). V srednjem delu smo prečkali tudi večje melišče in kmalu prišli do sedla med Veliko Babo in Veliko Monturo, kjer se je naša pot (markirana) odcepila proti Veliki Babi. Pot je bila tudi naprej zelo prijetna in nas je čez cvetoča pobočja pripeljala na vrh. Malo pod vrhom smo videli, da po neoznačeni stezi od Lanževice sem nekdo hodi v naši smeri in na vrhu se nam je res pridružila starejša gospa, ki je od koče pod Bogatinom prišla na Veliko Babo preko Lanževice. Malo smo jo pobarali, kakšno je kaj brezpotje na tem koncu in ko nas je potolažila, da je sama že večkrat prehodila te poti, smo se tudi mi ojunačili in zakorakali po brezpotju v smeri poti, ki vodi od Komne do Krnskega jezera in smo jo zelo lepo videli v daljavi.
Ni nam bilo žal. Brezpotje (pot se je dejansko občasno povsem skrila, vendar so nam tudi možici pomagali pri iskanju prave smeri) je bilo izredno prijetno. Bogastvo cvetja nas je kar malce osupnilo, Ponekod smo morali kar malo paziti, da nismo pohodili bogatega socvetja planik. V svojem življenju jih toliko v enem dnevu še nisem videl.
Po potki smo šli iz manjšega sedla pod grebenom velike Babe v smeri Lanževice. Ta del je bil očitno kar precej shojen in tudi pot je bila občasno kar lepo vidna. Že po nekaj sto metrih smo zavili v smeri vzhodnega pobočja Male Monture. Na tem delu je bila steza vidna le občasno, vendar s samo orientacijo nismo imeli problemov. Le enkrat je bilo potrebno preplezati nekaj ruševja, drugače je bila pot zelo prijetna in nikjer ni bilo kakšnega strmega previsa oz. prepada. Kar kmalu smo prišli na bolj uhojeno stezo, ki je vodila navzdol iz sedla med Malo in Veliko Mortugo. Ta steza je ponovno potekala po trasi ene izmed mulatjer, ki so bile zgrajene v I. sv. vojni. Res, da danes o mulatjeri marsikje ni bilo niti sledu, potka pa je bila lepo uhojena in smo ji zlahka sledili. Spodaj pod nami smo v dolini videli ostanke I. sv. vojne (vodnjak, bunkerji, kaverne), ob vznožju pa smo celo prečkali del, kjer je bila še navita bodeča žica in zarjavele kovinske sulice.
Še malo, pa smo že bili na poti od Komne do Krnskega jezera, ki smo se ji pridružili v smeri proti zahodu. Mimo razvalin velike kasarne smo po dobrih dveh urah hoje z vrha prispeli do Krnskega jezera, kjer so si nekateri malo ohladili noge v sveži vodi. Še skok do koče (z obveznim prigrizkom in kakšno pijačo za priboljšek) in že nas je pot ponovno peljala proti dolini. Pot v Lepeno se nam je kar malo vlekla, ampak na koncu so se naši avtomobili le prikazali.
Je pa pozno kosilo toliko bolj teknilo!
Proti večeru se je vreme malo skisalo, padlo je celo nekaj kapelj dežja, tako da smo se držali bolj notri. Pa še noge so dale vedeti, da so imele za sabo kar nekaj ur hoje! No, dež se je zavlekel tudi v noč; se je pa boljše spalo!
Nedelja, 29.7.2012
Dopoldne smo preživeli bolj doma (malo dlje smo spali, šli smo tudi k maši), popoldne pa smo se odpravili proti Nadiži. Nadiža je za razliko od Soče, ki redkokdaj preseže 15 stopinj, precej toplejša reka, saj ima običajno v poletnem času preko 20 stopinj. Tokrat nas s preveč toplo vodo ni presenetila, saj je prejšnji večer deževalo tudi tam in tako se je voda v reki ohladila za nekaj stopinj. No, zelo blizu 20 pa je vseeno bilo in tudi zaplavati se je prav spodobno dalo. Izbrali smo tolmun pod Napoleonovim mostom, kjer je reka malo globlja, z okoliških skal je prav prijetno skakati vanjo.
Pa nam ni bilo dolgo usojeno. Z zahoda so se privalili temnejši oblaki, pričelo je grmeti in nenadoma smo bili sami na obali. Smo hitro ugotovili, zakaj: ujel nas je naliv, pred katerim smo hitro pobegnili v avtomobile. Še na pijačo v Kobarid in nato pot nazaj do Bovca.
Kar ni in ni nehalo deževati: po malem je padalo celo noč.
Ponedeljek, 30.7.2012
Dan je bil namenjen enemu izmed počitniških viškov: raftanju! Zapeljali smo se do Žage, kjer smo pri podjetju Top Extrem rezervirali plovbo z raftom po reki Soči. Preoblekli smo se v neoprensko obleko, si obuli gumijaste čevlje, si nadeli zaščitne jopiče in čelade... in že smo ob raftu poslušali prva pravila glede obnašanja na vodi. Kar po potoku mimo njihovega izhodišča smo se odpravili do Soče, kjer smo se vkrcali v raft, ki mo ga prej nekaj metro nosili s seboj.
Pogled na reko iz njene gladine je morda še lepši kot iz obale. Na nekaterih mestih se povsem umiri, drugje se iskrivo podi preko skal in kamenja. Ja, kar malo je bilo potrebno poveslati, kadar je bila reka bolj živahna. Kadar pa se je Soča umirila, smo lahko počivali tudi mi in se prepustili toku, ki nas je nesel s seboj. Že kmalu na začetku poti smo na enem takšnih mirnejših delov izkoristili priložnost in poskakali v reko: brrrrr, je bila mrzla! Pa smo se kar nekako navadili. Ko smo se ustavili na primerni skali, smo vsi izkoristili priložnost in poskakali v vodo.
Nato je sledil še zanimivejši del reke, kjer je bilo precej več skal, tako da nas je kar malce premetavalo, v eno izmed skal pa smo se tudi (namerno) zaleteli: tako smo malce ustavili raft, ki je bil očitno po mnenju našega voditelja prehiter.
In že smo se približali koncu. Kakšnih 100 metrov pred koncem smo ponovno poskakali v vodo in odplavali (tako da smo ležali na hrbtu, z nogami naprej, če se je bilo potrebno odriniti od kakšne skale) malo po reki navzdol, vse do mesta, kjer smo naložili raft na naše glave in ga odnesli navzgor do parkirišča. Tam so nas že čakali kombiji, ki so nas odpeljali nazaj do izhodišča.
Vsekakor zelo prijetno, tudi adrenalinsko doživetje!
Po kosilu smo se še enkrat odpravili ob Soči navzdol, vse do Tolmina, kjer smo si ogledali Tolminska korita, se sprehodili do Medvedove glave in Dantejeve jame, za zaključek pa smo se zapeljali še do Javorovice, kjer stoji lepo obnovljena cerkev iz I. sv. vojne, posvečena spominu na vse padle v avstroogrski vojski na bližnjih hribih.
Torek, 31.7.2012
Le še pot domov nas je čakala. Da ne bila preveč monotona, smo se ustavili še pri Koči pri izviru Soče in se sprehodili do izvira, nato pa jo mahnili proti Vršiču. Ustavili smo se še pod njim, pri ostankih žičnice iz I. sv. vojne. Uživali smo v pogledu na mogočni Jalovec.
Naslednji postanek je bil pri Ruski kapelici, ki so jo ruski vojni ujetniki zgradili v spomin na soujetnike, ki jih je med gradnjo ceste zasul plaz. Lahko potrdimo, da sta bila tam res dva venca (eden od predsednika države, drugi od predsednika vlade!).
In le še pot domov. Ja, so bili prav prijetni ti dnevi v Bovškem koncu! |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
