tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 16 Jul 2012 14:15 Naslov sporočila: KAPOSVAR - kolesarjenje po okolici |
 |
|
KAPOSVAR - kolesarjenje po okolici
13. do 15. julij 2012
V pdf-ju s slikcami:
https://www.mediafire.com/file/c31671ce7m17bb6/Kaposvar_kolesarjenje.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Že prejšnje leto sva z boljšo polovico kolesarila po Madžarskem okrog Blatnega jezera in tako sva tudi za letos sklenila, da kakšen vikend nameniva kolesarskemu potepu po madžarski pokrajini. Razmišljala sva o kolesarjenju ob Donavi, vendar so bili vremenski obeti za tisti konec bolj slabi, zato sva poiskala "rezervno" varianto. Na jugu Madžarske je bila vremenska napoved precej boljša, zato sva za cilj izbrala Kaposvar.
Rezervirala sva prenočišče, si pripravila osnutek trase, ki bi bila za naju sprejemljiva in se v petek zgodaj popoldne (to so tisti lepi trenutki, ko lahko v petek odideš iz službe malo prej) odpravila na pot. Izbrala sva pot mimo Lendave in potem pri Nagykaniszi proti Kaposvaru. Cesta je dobra, obnovljena nekaj let nazaj, tako da je bila pot prav prijetna (iz Ljubljane cca 4 ure).
Sicer ne vem, o čem sem razmišljal, ko sem se odpravljal od doma, ampak preprosto dejstvo je bilo takšno, da sem pozabil najino "pamet" (beri: navigacijo) doma. Pa se je bilo potrebno malo znajti. Imela sva sicer naslov najinega prenočišča (B&B Szoba reqqelivel Kaposvar, Romahegyi ut. 4) in približno lokacijo (jugovzhodno od centra), vendar to ni bilo dovolj, da bi ga našla v prvem poskusu.
Pa sem se spomnil starega vojaškega reka: "Karto čitaj i seljaka pitaj!" Pa sva vprašala. Morda sem pozabil povedati, da nobeden od naju ne zna kaj prida madžarsko (oz. sploh nič), Madžari pa tudi niso neki svetovljani, ki bi znali angleško ali nemško... No, govorica rok in smernih kretenj je bila kljub vsemu dovolj, da sva našla pravo ulico in kmalu sva se znašla pred privatno hišo, kjer je bilo najino prenočišče. Leži na pobočju griča JV od centra mesta, kar cel grič se imenuje Romahegy, ampak to sva zvedela šele pozneje.
Mesto Kaposvar nama je bilo všeč. Dosti zelenja, lep center mesta, ki je zaprt za promet. Malce me je spominjalo na Celje...
Kaposvar je intelektualno, gospodarsko in turistično središče okrožja Somogy. V njem je nekaj muzejev, precej so povezani z njegovim najbolj znanim prebivalcem (post-imresionistični slikar Jozsef Rippl-Ronai). Zaradi izvira tople vode ima tudi precej veliko kopališče. V bližini mesta je večje umetno jezero Deseda, ki je tudi naravni rezervat.
Zgodovina mesta sicer ni ne vem kako bogata. Na njegovem obrobju so še danes ostanki romanske opatije iz leta 1061, ko je bil kraj prvič omenjen. Razvoj mesta se je dejansko pričel šele v 18. stoletju, ko je postal sedež okrožja. Najbolj dinamični razvoj pa sega v prva leta 20. stoletja. Število prebivalcev se je znatno povečevalo tudi po 2. svetovni vojni in tako je postal Kaposvar drugo največje mesto v južnem podonavju.
Mestno središče je zaprto za promet in zelo lepo obnovljeno (leta 1993 so dobili celo nagrado za njegovo obnovitev).
Po večernem sprehodu skozi mesto sva skočila še v trgovino po zaloge za naslednji dan. Te zaloge so se malce povečale zaradi "akcijskih" cen (n.pr.: pivo Kozel ali vino Muskatelly). Pri večerji pa sva si privoščila tudi najbolj znano madžarsko rdeče vino "Bikova kri" (Bikaver). Priporočam!
Sobota, 14. julij
Po zajtrku sva krenila na pot okrog pol devetih. Smer: proti vzhodu. Najin cilj je bil kraj Bikal, kjer stoji etnološki muzej na prostem, neke vrste renesančna trdnjava s stavbami, v kateri je predstavljeno dogajanje v srednjem veku. Od Kaposvarja do Bikala je kakšnih 55km, računala sva, da bova po ravnem prikolesarila tja približno v treh urah...
Po ravnem....
Pokrajina na tem koncu je neke vrste nizka planota, ki jo tu pa tam prekrižajo potoki. Toda ti potoki so se precej zajedli v planoto in tako je spust do mosta čez potok lahko kar malce daljši (v višinskih metrih tudi 20, 30 ali celo več). Seveda je potrebno to višino nazaj spet pridelati! In komentar moje boljše polovice: "Neverjetno, kako kratki so spusti in kako se vlečejo klanci navzgor!" je bil kar upravičen. Do Bikala sva pridelala po moje vsaj 200 višinskih metrov, če ne še katerega več!
Bikal je res ponujal vse tisto, kar so obljubljali na spletu: urejen etnološki park, poskrbeli sto tudi za predstavitev gostiteljev, ki so jo popestrili z nastopom divjih ujed. Razen vročine (temperatura se je povzpela krepko preko 30 stopinj) je bilo vse OK.
Na večerni program (viteški dvoboj) nisva utegnila počakati, saj naju je čakala še pot nazaj. Načrtoval sem, da bi za pot nazaj ubrala malce drugačno traso. Prvi del poti do sosednjega kraja sva prečila po kolovoznih poteh ob seriji manjših ribnikov. Preplašila sva družino fazanov, drugače ni bilo nič posebnega. Bolj nerodno je bilo potem, ko sva želela najti pot naprej. Se nama je zdelo, da sva zavila prav, toda pot je potem odvila povsem v napačno smer. Na srečo sta proti nama prikolesarila dva mlada Madžara, ki sta imela s seboj malce boljši zemljevid. Ugotovila sva, da smer res ni prava in se je bilo potrebno obrniti. Žal potem poti, ki sem jo predhodno načrtoval, sploh nisva našla in sva se vrnila nazaj na pot, po kateri sva tudi prišla (seveda sva naredila kar lepo pentljo in si pot zaradi tega podaljšala).
Vročina je kar pošteno pripekala. Najina kolesarska porjavelost je dobila rdečkaste odtenke. Precej sva pila, pa še se nama je zdelo, da nazaj ne gre tako hitro. To se je pokazalo tudi na času, saj sva za nazaj porabila kar celo uro več (tista nepotrebna pentlja v ta čas sploh ni všteta). Šele proti večeru, ko so sonce malce zakrili oblaki, je bilo kolesarjenje znosnejše. Na cesti ob večjem potoku sva se komaj izognila manjši kači, ki je prečkala cesto: če ne bo bolj previdna, ne bo dolgo preživela! Pot je bila vseeno kar precej prometna (pa je bil vikend, med tednom je verjetno še precej bolj živahno).
Ob poti sva srečala kar nekaj ribnikov oz. bajerjev, ki očitno služijo Madžarom za sprostitev ob ribolovu. Ponekod so bila urejena prav posebna ribolovna mesta, s klopcami in nadstreški, tako da je ribolov še bolj uživaški. Kopalcev pa v ribnikih ni bilo.
Je pa bilo zanimivo spremljati posevke na njivah. Na vrhu planote je očitno vlage manj. Ker že nekaj časa ni deževalo, se je to poznalo tudi na rastju. Kjer pa so se njive spustile nižje, proti strugam potokov ali pa je bil kakšen ribnik v bližini, je bilo tudi rastje bolj zeleno in manj uvelo.
Najbolj pogoste poljščine so bile pšenica, koruza, pesa in sončnice, predvsem na koruzi, pesi in sončnicah sva lahko opazovala razlike glede na količino vode, ki je prisotna v zemlji.
Srečala sva zelo raznolik nabor vodohranov. Pitno vodo črpajo v vodne stolpe, od koder potem zaradi razlike v tlaku sama teče do pip v gospodinjstvih. In ti vodni stolpi so zidani, betonski, kovinski...
Naslednja značilnost so lovske opazovalnice. Vsaj 50 sva jih videla ob poti. Očitno je divjadi dovolj! To je dokazovala tudi ograja okrog nekaterih polj, ki so jih na ta način posebej zaščitili.
Polja so velika, redkokatero polje z isto kulturo meri manj kot 10 hektarjev. Pri eni izmed kmetij sva videla tudi helikopter, ki služi za zalivanje rastja ali zatiranje plevela (prašenje s pesticidi).
V bližini krajev so tudi nasadi sadnega drevja, po vrtovih so še drugi domači pridelki, ki jih ponekod prodajajo kar ob cesti: lubenice, melone, paradižnik, paprika, breskve...
Zaloge vode sva si obnavljala spotoma (trgovine, bencinske črpalke). Čeprav sva pazila na to, da bi kupovala navadno vodo, ne pa mineralne, nama to ni vedno uspelo. Dvakrat se nama je nekako "prikradla" mineralna voda, nad katero so Madžari očitno zelo navdušeni. Dokler je hladna, je še znosno pitna, ko pa se segreje, jo je bolj zliti stran!
Največji kraj na poti je bil Dombovar (po velikosti nekaj takšnega kot Medvode), ostali kraji so bili manjše vasi. Vasi so si zelo podobne: na vsaki strani ceste je jarek za odvodnjavanje, za jarkom je še pešpot oz. kolesarska steza, šele potem so ograje in hiše. Hiše so relativno zelo blizu ena drugi, parcele so ozke in dolge. V vaseh je večina hiš neurejenih oz. zanemarjenih (fasade, ki jih ni ali se krušijo; strehe, ki so vegaste ali deloma celo odkrite...), malo boljše je tam, kjer je v bližini večji kraj oz. mesto. Nad cesto je prava zmeda kablov: električnih, telefonskih... Očitno napeljava še ne gre po podzemnih kanalih! Pridejo pa kandelabri prav za gnezda štorkelj...
Zanimiva so bila tudi znamenja na poti: križi, kipi, kapelice. Sploh kipi in skulpture, izdelana iu lesa, so bile zelo kvalitetno izdelane. Pogosti motiv je bil seveda Szent Istvan (sveti Štefan), prvi madžarski kralj iz 11. stoletja.
Zaradi vročine je bila pot kar naporna! To se nama je poznalo tudi zvečer. Po tuširanju in manjši večerji sva kar hitro popadala v posteljo.
Nedelja, 15. julij
Zjutraj je rahlo deževalo, zato sva sklenila, da ne bova kolesarila, vseeno pa si bova z avtom ogledala traso, ki sem jo načrtoval.
Malo v drugačnem vrstnem redu: najprej sva si ogledal jezero Deseda, ki mora biti kar precej bogato z ribami (vsaj glede na število ribičev, ki so sedeli na obali). Zapeljala sva se še v center mesta Kaposvar, kjer naju je dež hitro pregnal, zato sva lepo sedla v avto in pot nadaljevala.
Zgodba je bila podobna kot prejšnji dan. Problemi z iskanjem pravih cest so se nadaljevali. Šele v tretjem poskusu (prva dva poskusa sta se končala na kolovozih, ki očitno niso vodili nikamor več) sva našla povezovalno cesto, ki naju je pripeljala do regionalne ceste. Še dobro, da nisva bila s kolesom, popravljanja takšnih stranpoti na kolesu zna biti precej duhamorno, sploh če je kakšen tečni klanec vmes! Želela sva si ogledati še enega izmed gradov na podeželju, ki sva ga celo našla, vendar je bila ograja zaprta. Zgleda, da ga Madžari uporabljajo bolj za reprezentačne namene in za obiskovalce sploh ni odprt. Si bo gradove potrebno ogledati kdaj drugič!
No, potem pa sva še malce tavala po jugozahodni Madžarski (verjetno tam nikoli ne bova več). Vozila sva se skozi na pol zapuščene vasi (vsaj tako se nama je zdelo), čeprav so bila polja zgledno obdelana. Želela sva priti do obale reke Drave, ki je v tem delu mejna reka med Madžarsko in Hrvaško. Ker sva imela še dovolj časa, sva sklenila, da poiščeva sotočje Mure in Drave. Res sva ga našla, vendar šele po inštrukcijah hrvaškega carinika. Ravno na tistem koncu (po sotočju Drave in Mure) se namreč hrvaško-madžarska meja oddalji stran od reke (proti vzhodu), tako da je še kar nekaj ozemlja na levi strani reke (gledano po toku navzdol).
Sotočje sva našla, vendar kraj ni kaj prida urejen. Po kolovozu (kjer je smer sicer označena) sva se pripeljala do obale. Mure je bilo tokrat precej več kot Drave: očitno je bilo v tistem delu Avstrije, kjer se napaja Mura, v zadnjih dneh več padavin. Sva pa lahko občudovala družino labodov, ki sta elegantno drsela po reki.
Dan se je že nagibal v popoldne, zato sva se obrnila proti domu. Res še malce utrujena po včerajšnjem vročem dnevu, vendar je to bolj tista prijetna utrujenost, ki jo pozna vsak potepuh, ko se vrača domov proti domači postelji... |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
