tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 101
|
 Objavljeno: 27 Maj 2025 12:18 Naslov sporočila: UZBEKISTAN |
 |
|
POTOPIS UZBEKISTAN
Še v pdf-ju s slikicami:
www.mediafire.com/file/9wj5xi7lizkupnr/Potopis_Uzbekistan.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
V tretje gre rado. Uzbekistan sva načrtovala že leta 2020, vendar nama je potovanje preprečil Covid. Tudi prestavitev kart na naslednje leto se ni obnesla, dostop v Uzbekistan je bil še zaprt.
Sva pa naredila podoben načrt za leto 2025:
Aktivnost Opombe: ogledi
Večerni let iz Ljubljane (ob 20:05, prihod ob 13:55 25.4.) Kupi sim kartico (Ucell najboljša pokritost)
Prihod ob 13:55 najem avta, vožnja v Samarkand (323km, 5 ur in pol) Mestno središče Registan, Ulug beg medresa, mavzolej Gur Emir , Bibi Khanyim mošeja,
Buhara (300km, 4 ure in pol) Mavzolej Chasma Ayub Ismaila Samanija, mošeja, medrese v citadeli, minaret Kalon… Čitadela Kuhha ark, Juma mosque, Tash kauli (kamnita palača), Pakhlavan Makhmud mavzolej, Kalta minor minaret
Buhara – Nukus 564 km 7h 30 Spotoma se ustaviva v trdnjavah Topraq Qala, Kyzyl Qala pri Urgenču
Nukus Muynak ob Aralskem jezeru (400km, 6 ur) - opcija: izlet z jeepom do Muynaka, ker je slaba cesta Muynak: pokopališče ladij, muzej zgodovine Aralskega jezera
Nukus: muzej Igor Savtsky, trdnjava (Mitzdakhan Necropolis 20km stran, če bi bil čas)
Nukus – Khiva 180 km, 3 ure Na poti trdnjave: Shylpyk Chilpik hill),
Kuhna ark, Ichan Qala (čitadela), Kalta minor
Khiva – Buhara 430km 6 ur Česar ne bova uspela videt 26.4.
Bukhara – Termez (440km 6h 30) Na poti nekaj trdnjav (Kirk kiz, Fayaztepe) Ostanki predislamskih časov Palača Ak sarai, kip Timurenka,, mošejja Kok Gumbaz
Termez – Samarkand (375km 5h 30); postanek v Shahrisbz (Šahrisabz) Shah-i-Zinda mavzolej, observatorij Ulugh Beg, centralna tržnica…
Saamraknd – Taškent (300km, 4 ure in pol) Taškent: TV stolp, Medresa Kukeldash, bazar Chorsu, mošeja Khast Imama, Timujev spomenik…Muzej umetnosti Uzbekistana
Taškent - Andijan (350km 6h) Aksikent -.Akhsi, 22km JZ od (Namangan); Chust (noži), Andijan, Margilan (svila)
Andijan - Fergana – Taškent (400 km 6h 30) Fergana ( Kokand (palača Khudayar Khan), vmes mesto Rishtan (keramika); če bi bil čas z gondolo v Shohimardon
Taškent
Taškent, Odhod ob 9:20 prihod v Ljubljano ob 19:10 Ob 6h zjutraj odhod na letališče;
Malo so me skrbeli kilometri, saj so bile napovedi za ceste v Uzbekistanu dokaj slabe. Ampak pri potepanju pač moraš tudi malo tvegati.
24.4.2025
Dopoldne še v službi, popoldne na letališče Brnik in let v Istanbul.
25.4.2025
Noč sva preždela na letališču, malo na neudobnih ležalnikih, malo na bolj udobnih klopeh na otroškem igrišču (so naju pregnale čistilke, ki so prišle očistiti tudi ta prostor), malo v lodgu (hvala OTP banki za zlate kartice, ki to brezplačno omogočajo – no, banke ničesar ne podarijo, zaračunajo mesečno vodenje računa).
Polet do Taškenta je bil malce nemiren, vendar nič posebnega. Pristali smo po načrtu.
Žal pa naju na letališču ni počakal Hertz-ov predstavnik z najetim avtomobilom, kakor je obljubil. Sva morala vzeti taksi in se odpeljati do njihove poslovalnice v mestu. Tam niso komplicirali, je bil že pripravljen Chevrolet Cobalt z dovolj velikim prtljažnikom, da sva v njega zložila oba kovčka in oba nahrbtnika. Ker sva plačala za polni kasko, naju ni preveč skrbelo. Malce je zašumelo v ušesih le takrat, ko nama je agent dal v podpis papir, s katerim si je rezerviral kredit na moji kartici zaradi morebitnih kazni zaradi cestnoprometnih prekrškov (radarji).
Pa se nisva preveč sekirala, ni bilo časa. Čakala naju je še pot do Samarkanda.
Cesta je bila v dokaj slabem stanju, precej lukenj, nekatere zakrpane, nekatere ne. Je bilo najbolj varno voziti za lokalcem, ki je cesto poznal in se je luknjam izogibal. Ves čas je sicer štiripasovnica, ki pa je bila v poznopopoldanskem oz. večernem času kar precej polna. Radarjev kolikor hočeš, na vsakih 5 km vsaj eden...
V Samarkandu sva našla najino nastanitev, ki je bila res blizu najpomembnejših turističnih znamenitosti. Odprte so bile do desetih zvečer, zato sva si vzela čas in si jih (vsaj tiste v bližini) tudi ogledala v vsem svojem večernem sijaju. Res dih jemajoče, čudovito.
Samarkand je prav gotovo najbolj veličastno mesto v Uzbekistanu, zares lepo urejeno, z bogatimi zgodovinskimi spomeniki. Običajno ga turistične agencije pustijo za ogled proti koncu, tako stopnjujejo doživetje Uzbekistana. No, midva sva bila tam že prvi večer.
In res se nama je zdel veličasten.
Sprehodila sva se po Registanu (osrednji park, ki povezuje zgodovinske spomenike), se ustavila pri kipu njihovega »osamosvojitelja« v letu 1991 (Islam Karimov, otrok sovjetskega pogleda na vodenje države, o tem malo več v nadaljevanju).
Ožji Registan je sicer osrednji trg, ki ga obdajajo tri medrese (islamske šole, ki so danes namenjene le turističnim ogledom). Včasih so na tem trgu brali kraljeve oglase, namenjen je bil tudi rabljem, ki so javno opravili svoje poslanstvo pred množico. Ta je kdaj tudi sočustvovala z obtožencem, ki je tam izgubil glavo.
Tri medrese Registana so Ulug Begova medresa (1417–1420), medresa Šerdor (1619–1636) in medresa Tilja Kari (1646–1660). O njih lahko zveste kaj več na spletu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Trg_Registan,_Samarkand
Zares vredno ogleda.
Ker je bila že kar pozna ura, le še do hotelčka in spat.
26.4.2025
Zopet na Registan in sprehod proti tržnici. Samarkand ima dovolj vode, zato je mesto zelo zeleno, prav tako tudi park okoli Registana. Spotoma sva se oglasila še v banki, ki je bila sicer odprta, v njej so bili tudi zaposleni, vendar niso delali, tako da menjave za njihovo valuto nisva mogla opraviti.
Je bilo potrebno do letališča, kjer je bila menjalnica odprta. Sva postala milijonarja. 1 EUR je namreč tam nekje okoli 14.500 Sumov (SUM je uzbekistanska valuta). Letališče v Samarkandu je novo, moderno.
Samarkand je bilo in je tudi še eno najpomembnejših mest v Uzbekistanu. Bil je izredno pomembna postojanka na svilnati poti od Kitajske do Sredozemlja. Kot prvi Evropejec je to pot podrobneje opisal Mraco Polo (beneški trgovec iz 14. stoletja). Ima dobrega pol milijona prebivalcev in je tako tretje največje mesto v Uzbekistanu. Velja za eno najstarejših mest na svetu, saj obstajajo dokazi, da je bilo tukaj mesto že nekaj stoletij pr.Kr. V letu 329 pr.Kr. ga je osvojil Aleksander Makedonski na svojem pohodu proti vzhodu.
Pravi razcvet je doživel v 14. stoletju, ko ga je Timur izbral za center svojega kraljestva. Timur je bil sicer po rodu Mongol, rojen je bil malo bolj južno, kot veliki osvajalec je skoraj obnovil kraljestvo, ki ga je pred davnimi leti zavojeval Aleksander Makedonski. Timur je bil po eni strani okruten vladar (če se mu katero mesto na poti ni vdalo, je pobil skoraj vse njegove prebivalce), po drugi strani pa je cenil umetnost (gradbenike in umetnike je pustil pri življenju in jih pripeljal v Samarkand, da so zgradili in opremili najbolj veličastne zgradbe v mestu). Kaj več o mestu na spletu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Samarkand
Že pred poldnevom sva krenila naprej proti Buhari, še eni zelo pomembni postojanki na svilnati poti. Zopet štiripasovnica, zopet, slaba luknjasta cesta, zopet polno radarjev. Zopet sem vozil za lokalci (oni poznajo cesto in vedo, kje so luknje in radarji).
Manjši privatni hotelček sva hitro našla, na obrobju starega mestnega jedra. Do najbolj znanega centra je bil oddaljen le dober kilometer, ki sva si ga podaljšala, saj sva si želela ogledati še grobnico na obrobju, ki pa je nisva našla. Sva se pa malo sprehodila.
Buhara je sicer manjša od Samarkanda, tudi ni tako veličastna, je pa tudi izredno staro mesto (25 stoletij), ustanovljeno v podobnem obdobju. Je bila pa prvenstveno namenjena počivališču karavan na svilnati poti, zato v njej ni toliko bogatih medres, so bolj karavanseraji. Je pa stari del izrazito turistično usmerjen, karavanseraji in medrese so danes večinoma tržnice. Nekaj več o Buhari: https://sl.wikipedia.org/wiki/Buhara
27.4.2025
Ta dan je bil predviden kot najbolj naporen na najini poti, saj naju je čakala pot do Nukusa, cesta pa naj bi bila v relativno slabem stanju. Pa sva bila prijetno presenečena. Praktično celotno cesto so razširili v štiripasovnico, tako da je pot potekala kar hitro. Vmes so naju ustavili policaji, ki pa niso kontrolirali dokumentov, ampak so zaradi dolge poti odredili vsem na tej cesti petminutni počitek pred nadaljevanjem vožnje. Takrat nama sicer ni bilo jasno, zakaj so naju ustavili, to sva izvedela kasneje.
Na cesti sem opazil premikajoči "predmet", ki je bil zelo podoben želvi. Toda okrog ceste je bila samo pustinja. Le kako bi se lahko želva našla v takem okolju. Pa je bilo kar res. Ko sva se ustavila za malico, naju je ena izmed želv prišla malo obiskat.
Zato sva bila že pred poldnevom v bližini Nukusa. Ker v Nukusu nisva imela posebnih načrtov, sva pot še malo podaljšala preko reke Amur Darje in se zapeljala skozi zeleno pokrajino ob njej. Največji kraj je bil Urgench, ki pa ni bil nič kaj posebnega, tako da se nisva niti ustavila.
Vmes sva dvakrat prečkala reko Amur Darjo. Prvi most je ožji, je odprt le v eno smer, dodatno si ga delita cesta in železnica. Kadar pelje preko mostu vlak, je za avtomobilski promet most zaprt. Drugi most je širši, vendar tudi preko njega poteka železnica, je pa dovolj širok za dvosmerni avtomobilski promet. Je dokaj na novo zgrajen, včasih je na tem mestu obstajal pontonski most.
Karakalpakstan je sicer republika v Uzbekistanu, skupno ima kakšna 2 mio prebivalcev, glavno mesto je Nukus, imajo tudi lastni parlament in vlado. Po razpadu Sovjetske zveze so sicer razmišljali tudi o samostojni državi, vendar so se z Uzbekistanom dogovorili, da se mu bodo priključili, vendar s pogodbo, kjer so predvideli možnost, da po 20 letih preverijo ali želijo ostati znotraj Uzbekistana. Tam okoli leta 2010 so se začeli pogovori o tem določilu v pogodbi, vendar je uzbekistanska vlada ta člen povsem prezrla in v Nukus poslala vojsko, tako da je Karakalpakstan hitro poučila o tem, kaj si misli o njihovi samostojni poti. Seveda so bili v ozadju povsem gospodarski razlogi. Karakalpakstan je bogat s plinom in nafto in temu bogastvu se Uzbekistan ni želel odpovedati.
V Nukus sva prispela pozno popoldne, obiskala sva še muzej v bližini. Njihov muzej umetnosti se imenuje po njegovem ustanovitelju oz. zbiratelju gradiva, Igorju Savitskem. Bil je "nagrajen" s prestavitvijo v Nukus, vendar je svoj čas v tem kraju dobro izkoristil, zbiral je predvsem ljudsko gradivo in danes je v muzeju preko 80.000 predmetov, najbolj pomembne so slike domačih umetnikov iz Karakalpakstana. Kaj več informacij: https://en.wikipedia.org/wiki/Nukus_Museum_of_Art
28.4.2025
Čakala naju je pot v Muynak. Tokrat nisva vozila sama, ampak sva najela voznika z avtom, ki naju je odpeljal do tja. Razlog je bilo opozorilo, da je cesta do Muynaka zares slaba. In res je bilo tako! Je pa ta del že bolj puščavski in smo srečevali tudi kamele. Baje je na tem koncu kar nekaj kmetij, kjer vzgajajo kamele, predvsem zaradi njihovega mleka, ki je zelo cenjeno, kakor naju je podučil najin voznik.
Nekdanje ribiško mesto na obali Aralskega jezera je danes precej bolj skromno. Razlog je v tem, da Aralskega jezera praktično ni več. Še ob najinem rojstvu je bilo Aralsko jezero peto največje jezero na svetu. Danes je praktično izginilo. Reki Amur Darja in Sir Darja, ki sta ga napajali, danes ne prinašata več vode v jezero, saj sta na koncu le še rečici, ki ne moreta zagotavljati dovolj vode za njegov obstoj. Vodo iz rek porabijo že prej, s sistemi kanalov poskrbijo za namakanje. Res so s tem okolico kanalov spremenili iz puščavskega sveta v zelene doline, vendar je ceno za to plačalo Aralsko jezero, ki je izginilo. So pa uredili kar lep muzej, ki spominja na bogastvo tega jezera. V Muynaku je bila včasih tovarna za predelavo rib, ki pa so jo že v osemdesetih letih dvajsetega stoletja zaprli, saj ribarjenje v jezeru ni bilo več možno. Z zmanjševanjem količine vode se je slanost jezera izredno povečala, nanosi soli in strupenih snovi so tudi po nekdanjem dnu, ki je danes spremenjeno v pustinjo. Na nekdanji obali so uredili "pokopališče" ribiških ladij, ki spominjajo na nekdanjo bogastvo tega kraja. https://sl.wikipedia.org/wiki/Aralsko_jezero
Je pa bil to najbolj vroč dan najinega potepanja, temperatura je presegla 40 stopinj.
Na poti nazaj smo se ustavili še pri kompleksu Mizdakhan Necropolis. Gre za staro nekropolo in arheološko najdišče, ki je bila ustanovljena že v 4. st. pr.Kr., naseljena je bila skoraj 1.700 let, nato je bila uporabljena kot grobišče. Po legendi naj bi bil v tem kraju pokopan Adam, prvi človek na svetu, zato je veljal za sveti kraj. https://en.wikipedia.org/wiki/Mizdarkhan
29.4.2025
Pot proti Hivi sva začela z obiskom trdnjave Chilpik Kala. Njeni ostanki so na hribčku, tako da je bil z nje zelo lep razgled po okolici. Zelo dobra nadzorna točka.
Pa zopet preko Amur Darje v zeleno dolino. Pričelo se je oblačiti in kmalu so naju zajele prve plohe. Ko sva prišla v Hivo, je bilo dokaj oblačno, hladno (le kakšnih 15 stopinj) in občasno je deževalo. Našla sva najino prenočišče povsem v starem delu znotraj mestnega obzidja in se odpravila raziskovati staro mestno jedro. Praktično vse medrese in karavanseraji so spremenjeni v muzeje in trgovine, potep po mestecu pa je bil vseeno lep. Pri kosilu sva doživela presenečenje, saj so ponujali celo vino. Seveda sva ga poskusila. Se pa z našo kapljico ne more primerjati.
Pozno popoldne sva se ustavila še v medresi, kjer so imeli svoj nastop vrvohodci (dva brata in sin enega izmed njiju). Spodaj brez mreže, vendar so bili varovani z vrvjo od zgoraj. Kar impozantna predstava.
Hiva je sicer že povsem blizu meje s Turkmenistanom. Domačini so nama povedali, da je mejni prehod odprt, vendar z najetim avtomobilom ne moreš preko meje. Bo obisk Turkmenistana ostal za kdaj drugič.
30.4.2025
Pot nazaj proti Buhari. Nekaj časa je cesta potekala povsem blizu meje, tudi po prečkanju reke meja ni bila daleč, ker je proti vzhodu Amur Darja mejna reka med Turkmenistanom in Uzbekistanom, še bolj vzhodno pa mejna reka med Afganistanom in Uzbekistanom. Ustavila sva se še na razgledni točki, kjer je bil lep pogled na Amur Darjo in zeleno dolino okoli nje. Tam imajo tudi prostorčke za počitek (zelo velike postelje na nizkih nogah, kjer se lahko odpočiješ ali malo pomeditiraš). Pravzaprav so ti leseni podesti značilnost Uzbekistana. Nanje postavijo preprogo in malo mizico ter tam počivajo, gostijo prijatelje…
Na poti so naju zopet ustavili policaji in nama odredili petminutni počitek. Čas sva izkoristila za nakup piva, ki se ga dobi v teh obcestnih prodajalnah (ne vseh in vzhodno od Samarkanda ne) ter poklepetala s trgovcem, ki je kljub razlagi, kje je Slovenija, vztrajno trdil, da sva iz Slovaške (ker je tam nekoč bil). Prav zabavno je bilo
V Buhari sva tokrat prenočevala na drugem delu mesta, ki si ga pri prvem obisku mesta še nisva ogledala. Vseeno sva se sprehodila skozi staro mestno jedro na drugo stran do medrese Nadi Divan Beg, kjer sva kupila karte za ogled večerne folklorne prireditve. Glasba in ples sta zelo spominjala na turški melos (Uzbekistanci sodijo v isto jezikovno skupino kot Turki), dodatno je prireditev začinila še modna revija (medtem so se plesalke preoblekle v druga oblačila). Nekako naju vse skupaj ni preveč očaralo. Še potep po starem delu in pot nazaj do hotelčka, ki je premogel celo bazen, tako da sva ta luksuz tudi izkoristila.
1.5.2025
Pot povsem na jug do Termeza. Vmes je nekaj hribčkov, proti Termezu se pojavi ravnina in kar je bilo najbolj presenetljivo: povsem spodobna štiripasovnica, kakršne najdemo tudi pri nas (brez lukenj, brez neravnin, brez zaplat...).
Spotoma sva se ustavila še v kraju Qarshi. Gre za moderno mesto ob reki Kashkadarya. Preko rečice vodi tudi starejši most, ki je danes namenjen le pešcem, za avtomobile so v neposredni bližini zgradili novega in širšega. Je bilo prav prijetno malo raztegniti noge.
V Termez sva prišla že dokaj pozno popoldne. Ustavila sva se še pri ostankih starega mesta, ki pa ni dostopno, saj je ograjeno. Je pa v njegovi neposredni bližini kompleks Al-Hakim, ki obsega lep park, v katerem so tudi mošeja, medresa in njegov grob. Tam sva bila edina tujca. So naju pa ustavile mladenke, ki so se predstavile kot študentke angleščine na njihovi univerzi in z nama opravile kratek intervju.
Termez je dandanes muslimanski, v preteklosti pa ni bilo tako. Tukaj je domoval budizem, zato so še vedno ostanki njihovih svetišč oz. templjev (stupe). Do ene sva se hotela zapeljati, pa je sredi polja, tako da dostopa nisva našla.
Čakala naju je še pot do nekaj kilometrov oddaljenega mostu prijateljstva, ki povezuje Uzbekistan in Afganistan. Prav preko tega mostu so 27. decembra 1979 v Afganistan vkorakale čete Sovjetske zveze, ki so pomagale obstoječemu afganistanskemu režimu v boju z uporniki. https://sl.wikipedia.org/wiki/Sovjetsko-afganistanska_vojna
Do samega mostu, kjer je tudi mejni prehod, se ne da, sva si ga ogledala malo bolj od daleč. Je pa na tem koncu meja zelo izrazita: ograja, prazen prostor in še ena ograja, na vsak kilometer še opazovalnica...
2.5.2025
Pot proti Samarkandu. Prvi postanek je bil v kraju Šahirsabz, kjer je bil 9.4.1336 rojen Timur, njihov najbolj znani prebivalec. Zato je v tem kraju njegov največji kip v Uzbekistanu. Bil je začetnik Timuridskega cesarstva v Perziji in Srednji Aziji. Skoraj mu je uspelo obnoviti kraljestvo Aleksandra Makedonskega, vsekakor pa je v veliki meri zasedel področje, ki je nekoč pripadalo Džingiskanovemu mongolskemu imperiju. Kot osvajalec je bil izredno krut. Mesto, ki se mu ni predalo, je bilo obsojeno na uničenje, pobil je tudi vse prebivalce razen umetnikov in gradbenikov, ki jih je odpeljal v Samarkand, katerega je izbral za svojo prestolnico. https://sl.wikipedia.org/wiki/Timurlenk
Cesta proti Samarkandu poteka preko hriba in se dvigne za cca 1.000 metrov po dokaj strmem pobočju, tako da so na tej cesti tudi serpentine, cesta bolj spominja na alpsko cesto kot na običajno prometnico. Je pa bilo na vrhu prelaza vse polno domačinov, za katere je ta konec očitno dovolj zanimiva izletniška točka z lepim razgledom po dolini.
V Samarkand sva prišla popoldne in si ogledala še grobnico, v kateri je pokopana Timurlenkova žena ter kasneje še grobnico, kjer je pokopan Timurlenk in nekateri izmed njegovih potomcev. Eden izmed bolj znanih je njegov vnuk Ulug Beg, ki je bil tudi astronom in matematik. Prav ostanke njegovega observatorija sva si šla tudi pogledati, obiskala pa sva tudi mošejo Hazrat Khizr v njegovi bližini.
Pri observatoriju se je pripetil zanimiv dogodek. Vodič je mladim ameriškim turistom razlagal, kako so postavili observatorij in kaj vse je bilo v njem. Ena izmed mladenk ga ja nato vprašala: "Kako so si to sploh lahko privoščili, saj je moralo biti izredno drago!". Vodič se je nasmehnil in pojasnil: "Samarkand je bil takrat glavno mesto cesarstva, v njem je bilo denarja dovolj. In Ulug Beg je bil Timurjev vnuk! Zato si je lahko privoščil tudi takšno gradnjo..."
3.5.2025
Nazaj v Taškent. Spotoma sva si ob poti privoščila še jagode. Center mesta je v bistvu zelo zelen. Precej so ga preuredili po potresu leta 1970. V to obdobje spada tudi centralni hotel Uzbekistan, ki je postal najino bivališče za eno noč. S podzemno železnico sva se zapeljala v bližino kompleksa Hazrati Imam, predvsem zaradi starega korana iz sedmega stoletja (napisan v hidžazi pisavi na jelenji koži), ki je shranjen v medresi Mo'yi Muborak. Pa ni šlo tako tekoče kot sva pričakovala. Okolico tega kompleksa preurejajo, celotna okolica je eno samo gradbišče, prav tako najlepša mošeja in medrese, ki si jih je prav tako nekako potrebno ogledati v Taškentu. Eden izmed domačinov nama je na koncu pokazal pot čez gradbišče in naokrog (seveda je pričakoval kar bogato nagrado za ta nedovoljen prehod), tako da sva našla medreso in stari koran. In kako se je tako stari koran znašel v Taškentu? Na enem izmed svojih osvajalskih pohodov ga je iz Sirije prinesel Timurlenk.
Naslednji cilj je bila njihova tržnica, ki sodi med obvezne postanke v Taškentu. Osnovni del tržnice je okrogla stavba, danes so v njeni bližini še dodatni tržni prostori. Potep po tržnicah je vedno zanimiv.
Malce problemov sva imela z iskanjem najbližje postaje metroja, pa sva bila kar hitro nazaj v hotelu.
Ogledala sva si še del parade, ki so jo pripravili na obroču okoli osrednjega parka in že se je popoldne prevešalo v večer.
4.5.2025
Tokrat pot proti vzhodu. Ferganska dolina ob reki Sir Daryi je eden najbolj zelenih kotičkov v Uzbekistanu. Ampak dostop je malo bolj zapleten. Naravna pot bi sicer potekala ob reki, vendar se na zoženju doline v Uzbekistan "zarine" del Tadžikistana, zato so naredili novo cesto preko prelaza Burgut, kjer sta na vrhu dva dvocevna predora (z vsake strani je do prelaza šestpasovnica oz. čisto pod vrhom štiripasovnica), cesta doseže nadmorsko višino cca. 2.200 metrov, torej se je potrebno dvigniti za kar 1.500 metrov. Poteka pa cesta po daljših dolinah, zato ni tako ekstremna kot tista med krajema Šahrisabz in Samarkand. Po prihodu v Fergansko dolino sva se držala bolj njenega severnega roba do kraja Chust, ki je znan po umetnosti izdelave nožev. In res se je kakšen nož znašel tudi v najini prtljagi. Pri kraju Namangan sva si želela ogledati še ostanek ene najstarejših naselbin - Aksikent, vendar ni šlo. Ostankov ni bilo več, so jih porušili in tam zgradili novo sosesko. Še pot do Andijana, ki je največje mesto v regiji. Samo po sebi ni sicer nič kaj posebnega, ustavila sva se na tržnici in malo pofirbcala, do spomenika Z. M. Baburja, kjer se je v letu 2005 zgodil pravi poboj, pa nisva mogla, ker trg v okolici prenavljajo. Andijan je znan po pravi moriji iz leta 2005. Domači gospodarstveniki so protestirali, da preveč denarja odteka v Taškent, da bi ga moralo več ostati v Ferganski dolini. Takratni predsednik Karimov je to rešil na preprosti način: gospodarstvenike je vrgel v zapor. Domači ljudje so temu nasprotovali in protestirali. Glavni protesti so potekali prav okoli spomenika. Karimov je to rešil po sovjetsko: poslal je vojsko, ki ni oklevala in je streljala v množico. Po "uradnih" podatkih naj bi bilo žrtev 189, neuradno pa se omenjajo številke preko tisoč, saj naj bi z vojaškimi letali trupla prepeljali na druge lokacije. Karimov pa je natvezel "resnico" o tem, da za ukaz o streljanju po ljudeh ni nič vedel... Odtlej so tamkajšnji prebivalci bolj in bolj zavzeti muslimani – tako pač nastajajo ekstremistične skupine. Represija rodi odpor na tak ali drugačen način.
5.5.2025
Proti Taškentu sva se vračala bolj po južnem delu doline. Izlet v Shohimardon sva izpustila, ker je to uzbekistanska enklava znotraj Tadžikistana, tako da z najetim avtom sploh ne bi mogla tja, ker nisva smela prečkati meje, pa še vizo za Tadžikistan bi potrebovala.
Prvi postanek je bil v Margilanu, ki velja za njihov center pri izdelavi svile. Ustavila sva se v tovarni, kjer svilo predelujejo in je odprta za obiskovalce. Ogled je brezplačen, seveda pa pričakujejo, da se bomo ustavili v njihovi trgovini in kaj kupili. Nisva jih razočarala.
Sva se ustavila še v kraju Rishton, ki velja za njihov center keramike. Seveda je odšel kakšen košček keramike z nama!
Ustavila sva se tudi v mestu Quqon oz. Kokand, kjer je lep park pred palačo Khudayar Khan, v katerem je danes muzej. Ogledala sva si jo le od zunaj, sva ocenila, da sva podobnih palač v Uzbekistanu videla že dovolj.
In spet nazaj proti Taškentu, kjer sva si organizirala razporeditev po kovčkih in nahrbtnikih, da ne bi bilo kakšnih posebnih problemov.
6.5.2025
Že okoli sedmih sva bila pred letališčem, oddala avto, plačala prve kazni zaradi prekoračitve hitrosti (nekajkrat sem "padel" v radarje) in še sprehod po letališču (približno tako veliko je kot ljubljansko).
V Istanbulu sva imela kar nekaj časa, obiskala sva zopet lodge in si privoščila malo osvežitve, nato pa le še polet do Ljubljane, kamor smo pripeli v poznopopoldanskih urah.
Vožnja po Uzbekistanu je kar naporna. Sicer gradijo nove ceste (med večjimi kraji so štiripasovnice), vendar so slabi graditelji. Že posteljice iz gramoza ne znajo postaviti tako, da bi bila povsem ravna, tako da je potem tudi vožnja po novem asfaltu kar malo "morska", kot da bi cesta malo valovala. Le ponekod sva naletela na res dobre ceste. Pogosto pa se je bilo potrebo izogibati luknjam, saj jih le redko zaflikajo, če pa jih že, pa sigurno na katero pozabijo. Prava mora so radarji, ki so zelo pogosti. Največji problem je v tem, da ne veš, kolikšna je omejitev, saj prometnih znakov z omejitvami večinoma sploh ni. Kot tujec moraš voziti za domačini, če pa domačinov ni, pa po občutku, kar je že vnaprej obsojeno na neuspeh. Sicer sva dobila le tri kazni (vsaka cca 30 dolarjev), kar je glede na pot, ki sva jo opravila (cca 4.000 km), še kar nizko. Uzbekistan je velika dežela. Najkrajša pot od najbolj zahodnega dela najine poti do najbolj vzhodnega je preko 1.600km. Ker imajo dosti plina pod svojim površjem, je najbolj pogosto pogonsko sredstvo metan (cca 25 centov/kg), potem butan (cca 35 centov/kg), šele nato bencin in diesel (cca 80 centov/liter). Midva sva imela bencinarja in včasih sva morala kar malo iskati črpalke, kjer je bil bencin tudi na voljo.
Uzbekistan je vsekakor dežela, vredna obiska. Enotna sva bila, da je bilo to eno lepših potovanj, četudi napornih. Večina sicer potuje do treh najbolj turističnih krajev s hitrimi vlaki, od Hive do Taškenta z letalom, kar je tudi ceneje. Vendar sva si z najemom avta lahko ogledala še veliko več od klasičnih turističnih aranžmajev, tudi nekaj lepih manj obiskanih kotičkov. Ob poti sva srečevala zanimive ljudi, z nekaterimi sva prav prijetno poklepetala. Nekateri mlajši govorijo angleško, starejši rusko, obstajajo pa tudi prevajalniki, če res ne gre drugače.
Zlasti v pogovoru z najinim voznikom od Nukusa do Aralskega jezera sva izvedela veliko o razmerah in življenju v tej nekdanji ruski republiki, o korupciji, represiji, težavami, s katerimi se srečujejo. Po poklicu je inženir računalništva, ker pa ni imel dovolj denarja, da bi lahko kupil dobro službo, sedaj dela vsako leto od junija do novembra v Veliki Britaniji na neki kmetiji. Ko pa je doma, si pomaga s takimi vožnjami, kot je bila najina. Na ta način zasluži veliko več kot bi sicer v službi, ki bi jo brez podkupnine lahko dobil. Družina ne more z njim v Anglijo, saj morajo domači jamčiti za to, da se vrne nazaj domov – presenetljivo še vedno ruski režim….
Stroški:
Letalske karte: 1.020 EUR
Najem avtomobila: 700 EUR
Kazni: 100 EUR
Bencin: 400 EUR
Prenočišča: 450 EUR
Vstopnine: 80 EUR
SKUPAJ: 2.660 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
