tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 16 Maj 2012 06:35 Naslov sporočila: Romanje po španskem delu Portugalskega camina |
 |
|
PORTUGALSKI CAMINO
(in še to skrajšan)
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/p4uro2d8vsxqkqx/Portugalski+Camino.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Romanje v Santiago di Compostela me je prvič srečalo pri našem največjem pesniku Prešernu, ki ga omenja v svojem sonetu (posvečen Matevžu Langusu, modnemu slikarju takratnega kranjskega meščanstva, pri katerem je pesnik ves zamaknjen občudoval nastajajoči portret Primičeve Julije, svoje neuslišane ljubezni). Pa je trajalo še dobrih trideset let, da mi je prišla v roke knjiga, ki opisuje to pot (Blagor vama, uboga reveža; Marjeta in Metodij Rigler) tudi v slovenščini. Pa je trajalo spet nekaj let, da sem zvedel, da razen francoske poti (ki je sicer najbolj znana) vodijo v Kompostelo tudi druge.
Moja najboljša polovica se je že nekaj let nazaj pogovarjala s prijateljico, da bi prehodili vsaj del Camina, saj je do upokojitve (ko bo časa več in bi si lahko privoščila tudi čas za celotnega) še zelo daleč.
No, pa sem malo bolj pogledal naokrog in ugotovil, da je za romarja (v Španiji romarjem pravijo "peregrini") v Kompostelo postavljen pogoj, da prehodi najmanj 100 km poti. In tako se je počasi začel izoblikovati načrt: na portugalskem Caminu, ki se prične v Portu in konča v Komposteli, je del po španskem ozemlju (od mesta Tui naprej) dolg 115 km. Torej dovolj, da zadostimo romarskim pravilom.
Tudi boljša polovica se je s tem strinjala, povabila je še prijateljico, ta pa še eno in nenadoma nas je bila četica štirih (oh, jaz blažen med ženami), ki smo pričeli načrtovati romanje v Kompostelo.
Naključje je naneslo, da smo rezervirali letalo iz Bergama v Porto in nazaj že pozimi, skupno osem dni je bilo predvidenih za peš romanje in še kakšen dan naj bi ostal za pot iz Kompostele do Porta. Ko je moja boljša polovica iskala varianto za prevoz iz Kompostele nazaj v Porto, je ugotovila, da se najem avtomobila ne splača, ker je za dva dni najem predrag (pa še za dve državi, avto vzameš na enem mestu in ga vrneš na drugem). Bila pa je zelo ugodna varianta (85 EUR), če bi avto najeli za vseh osem dni v Portu in ga potem v Portu tudi vrnili. Tudi meni se je zdela ta varianta zanimiva, saj bi na ta način tudi lažje prišli do našega izhodišča na portugalsko-španski meji v kraju Tui.
No, avto je bil hitro rezerviran in tako so prišle tudi ideje, da ni potrebno, da gremo po avto na koncu romanja iz Kompostele v Tui, ampak ga lahko dnevno prestavljamo od enega do drugega predvidenega počivališča. In še nahrbtnik bo nekaj lažji, saj ne bo potrebno prenašati celotnega bremena (spalne vreče, brisača, toaletne potrebščine, nekaj perila in obleke se lahko vozijo kar z avtomobilom).
Prijateljici še nikoli nista bili na Portugalskem, zaželeli sta si obisk Fatime, pa smo še to vključili v načrt:
Četrtek, 26. april
Iz Bergama letimo ob 6:55 zjutraj v Porto (v Portu smo ob devetih). To pomeni, da bomo morali na pot okrog enih, saj je vožnje do Bergama cca 4 ure in pol.
V Portu dvignemo rezerviran avtomobil in se odpeljemo do kraja Tui.
Opcija: Vmes se ustavimo v kraju Viana do Castelo, kjer si ogledamo center mesta in cerkev sv. Lucije na hribčku severno od mesta.
Štartna točka pešpoti je katedrala v mestu Tui. Tam dobimo tudi potni list, ki ga nato potrjujemo na prenočiščih. Prespimo v Tui (v romarskem hotelu). Ta dan je rezerviran za potep po mestu Tui in zgodnje spanje.
Avto pustimo kar v kraju Tui.
Predvidena trasa od Tui do Kompostele je dolga 114km (več kot 100km, torej dobimo potrdilo o romanju po Jakobovi poti). Povprečna hitrost hoje je cca 4km/uro (morda nekaj manj), torej bomo na poti v naslednjih dneh cca 30 ur. Najdaljši etapi sta prvi dan hoje (lahko pol etape opravimo že dan prej, ko prispemo v Španijo) in tretji dan. Daljša je tudi zadnji dan, vendar bomo takrat že v Komposteli in bo tudi zaradi tega pot lažja. Dnevno bi torej hodili od štirih do šestih (osmih ur), vmes je potrebno računati še nekaj počitka, tako da bi se na poti zamudili cca 5 do 7 (9) ur. Priporočam, da večji del poti opravimo v zgodnjih jutranjih urah (zbujanje okrog pol šestih, tako da smo na poti že okrog pol sedmih) in preko najbolj vročega dela dneva po dvanajsti uri počivamo. Malo bi lahko spremljali tudi vremensko napoved, če bo kakšen dan slabše vreme (če bi deževalo zjutraj, bi bilo boljše, da hodimo popoldne, v kolikor bi se vremenska napoved izboljševala).
Opcija: že prvi dan pričnemo s hojo do kraja Porrino (cca 15 km), kjer je prav tako romarski hotel. Ko dospemo v Porrino, ve pripravite večerjo, jaz pa se vrnem po avto v Tui in ga dostavim v Porrino. Avto bi dnevno prestavljali, tako da nam določenega deleža prtljage ne bi bilo treba nositi (spalne vreče, oblačila...).
Petek, 27. april
Prvi dan hoje: Valenca/Tui - Redondela: 30 km (ali Porrino-Redondela: 15km)
V Redondeli je dober hostel "Torre do Reolofio" v centru mesta.
Vrnem se po avto (v Porrino ali Tui), popoldne si vzamemo še nekaj časa, da si ogledamo vasico Bailona in kraj Vigo (malo bomo pozorni tudi na utrujenost in razpoložljiv čas).
Sobota, 28. april:
Drugi dan hoje: Redondela - Pontevedra: 18 km (skupno 48 km)
Pred krajem Arcade desno je vzpetina (A Peneda), s katere je lep razgled.
Po kraju Arcade prečkamo reko Rio Verduro preko starega mostu.
V Pontevedri je romaski hotel v bližini železniške postaje.
Zopet se vrnem po avto in popoldne si lahko ogledamo nekaj krajev v bližini.
Malo zahodno pred Pontevedro je lep vrt okoli napol zapuščene palače Lourizan. Malo po Pontevedri zahodno je samostan Monasterio di Poio. Če bo čas, se lahko zapeljemo še okrog polotoka (vasice Moana, Cangas do Morazzo, Bueu, Marin...). Proti vzhodu v kraju Soutomaior je lep grad, vendar nam ni povsem spotoma. Zanimiv je tudi kraj Mondariz (toplice) proti vzhodu..
Nedelja, 29. april:
Tretji dan hoje: Pontevedra/ Caldas de Reis: 23 km (skupno 71 km)
Malo pred krajem Caldas de Reis je romarski hotel, so pa tudi druga prenočišča, saj gre za kraj s termalnimi vrelci, je torej neke vrste termalno kopališče. Priporočajo, da si utrujene noge osvežimo v vroči vodi na izviru Burgas-a. Mogoče bi vseeno razmislili o spanju v enem izmed turističnih hotelov (več zasebnosti, kopanje...).
Spotoma po kraju Barro (ko bomo prečkali rečico Rio Barro) lahko stopimo nekaj 100 metrov po rečici navzgor do njenih slapov (seveda če bo kaj vode): bo celo oznaka na cesti: Parque National Ria Barosa. Ti slapovi so cca 2 km stran od romarskega hotela Braillos-Portas. Na splošno je za del precej živahen kar se vode tiče. Rečice, ki tečejo s planot (na planoti so zajetja oz. umetna jezerca), ustvarjajo brzice in manjše slapove.
Zopet se vrnem po avto in popoldne se lahko zapeljemo še do oceana (n.pr. San Vicente do Mar). Lahko si spotoma pogledamo še samostan (Monasterio de Armenteira) ali se zapeljemo v park (Ruta da Pera e da Auga). Na poti proti vzhodu je kraj Cuntis (cca 5km), nad katerim so tudi ostanki starega rimskega mesta Castrolandin - urejeno v miniaturnem arheološkem parku.
Ponedeljek, 30. april:
Četrti dan hoje: Caldas de Reis / Padron: 19 km (skupno 90 km)
Romarski hotel je v bližini opatije "Carmo".
Vrnem se po avto in popoldne si lahko ogledamo okolico, npr.: Rianxo, Boiro... V bližini je tudi soteska, po kateri teče rečica Ruxidoria (park Valga), ki naredi nekaj manjši slapov in brzic. Ob njej so tudi ostanki starih mlinov. Nedaleč stran je tudi viseči peš most Torre Colganto (Xirimbao) čez reko Ulla (jo prečkamo malo pred Padronom). Morda se lahko povzpnemo tudi na vrh hribčka, kjer je park San Mamende. Lep razgled je tudi z griča Curota nad Pobra do Caraminal (če bo lepo vreme, bi morda počakali na sončni zahod).
Torek, 1. maj:
Peti dan hoje: Padron / Santiago de Compostela: 24 km (skupno 114 km)
V Komposteli je večje število romarskih hotelov, lahko pa že vnaprej rezerviramo bolj "normalni" hotel z višjim standardom.
Vrnem se po parkiran avtomobil in pridem nazaj v Kompostelo, ki si jo popoldne tudi malo boljše ogledamo.
Sreda, 2. maj:
Pot v Fatimo (cca 400 do 500km, torej okrog 4 do 5 ur vožnje).
Če se nam bo dalo, se lahko spotoma ustavimo še v španskem mestu Ourense (stari rimski most, v centru stara katedrala, v bližini stare toplice) in portugalskem mestu Guarda (znanem po stari katedrali iz 13. stoletja) - pri kraju Viseu zavijemo proti vzhodu. Če bo še kaj časa, je spotoma tudi Castelo Branco (ostanki starega gradu, lep vrt oz. park miru).
Popoldne preživimo v Fatimi, kjer tudi prespimo (Vctoria hotel)
Četrtek, 3. maj
Vračamo se iz Fatime vračamo proti severu, predlagam, da prenočimo v Truthostel (Avenida da Liberdade N738) v mestu Braga (cca 250km). Popoldne možen ogled Guimaresa in Brage.
Petek, 4. maj
Zgodnji povratek na letališče v Porto: odhod na letališče 6:30, tako da smo na letališču najpozneje do 7:30, tako da normalno oddamo avto. V Bergamu smo zgodaj popoldne in do večera bomo že doma.
Ja, je bilo kar smelo postavljeno, že ob načrtovanju se mi je zdelo, da bo vse skupaj kar težko realizirati. Vmes sem se "oborožil" še z dodatnimi izkušnjami (Moja samotna pot, avtor Staša Lepej Bašelj; Camino: izkušnja dolga 800 km, avtorja Saša Djura Jelenko in Vinko Jelenko), ki so mi jih preko knjig posredovali tisti, ki so Camino (francoski del) že prehodili.
Ampak dan odhoda se je hitro bližal in nenadoma je prišel sredin večer, ko sta se prijateljici pripeljali k nama na Vrhniko. Sam se šel v posteljo že pozno popoldne, da bi se lahko malo naspal do enih zjutraj, ko smo planirali odhod od doma. Pa nisem ravno ves čas spal, vmes me je premamil še drugi polčas tekme Real:Bayern...
26. april 2012
Ob enih smo dejansko štartali z Vrhnike. Do Bergama so punce sladko spale, jaz pa sem se moral osredotočiti na italijanske avtoceste, ki so bile v tako zgodnjih urah skoraj povsem prazne. Parkirali smo na enem izmed parkirišč v bližini (plačati je bilo potrebno takoj, prav tako smo morali pustiti ključ v avtomobilu, tako da so ga na parkirišču prestavili na prosto mesto), od koder so nas zapeljali do letališke stavbe. Letalo je imelo nekaj zamude zaradi stavke španskih kontrolorjev letenja, toda s kakšno uro zamude smo vseeno poleteli in pristali na Portugalskem okrog pol dvanajstih (po njihovi uri okrog pol enajstih).
Avtomobil smo dobili kar hitro (se je pa "poceni" ponudba pokazala malce dražjo, saj smo morali doplačati 80 EUR za polno kasko zavarovanje - na koncu je bila ponudba primerljiva HERTZ-ovi ali kateri drugi), za teden dni smo posvojili Fiat Grande Punto (ravno dovolj prostora za nas štiri in naše štiri nahrbtnike v prtljažniku). Pot proti severu smo izbrali po obalni avtocesti i se ustavili še pri cerkvi sv. Lucije nad krajem Viana do Castelo. V prijetnem popoldnevu smo lahko uživali ob pogledu na valoviti Atlantik.
Naslednja postaja pa je že bil Tui, kjer smo ponovno premaknili ure na naš čas (samo Portugalska ima uro zamaknjeno, Španija pa ne). Imeli smo srečo, da smo v albergu (romarski hotel) dobili "potne liste" s prvim žigom in tako se je lahko naše romanje pričelo. Privoščili smo si še malico (ravno med malico se je ulila ploha) in potem odkorakali prvi podetapi naproti (15 km do kraja "O Porrino").
Prvi del poti nas je peljal vzporedno z glavno cesto N550 (pogosto smo jo prečkali, saj nas je spremljala vse do Kompostele) po trasi nekdanje rimske poti "Via Romana XIX". Prečkali smo nekaj simpatičnih potočkov, poskrbeli smo za popotne palice (dovolj primernega grmovja je bilo ob poti), večinoma je pot potekala po makadamskih gozdnih poteh.
Pred krajem Porrino pa se je romarska pot pridružila asfaltirani vpadnici skozi industrijski del mesta in tako smo zadnjih 5 km prepešačili po turobnem industrijskem predmestju (najbolj mukotrpen del celotne poti). V Porrinu smo našli albergo in presenečeni obstali: bil je poln! Zasedla ga je invazija španskih mladoletnikov (okrog 13 let), ki so pod vodstvom odraslih voditeljev prav tako romali v Kompostelo. In kaj zdaj? V albergu smo zvedeli, da je naslednji albergo v kraju Mos oddaljen kakšnih 7 km....
Odločitev je bila takšna, da so punce šle na kavo, jaz pa na avtobus in po avto. Z avtom smo se odpeljali v smeri kraja Mos in upali, da bomo alberg našli. Ura je bila že okrog devetih, malo se nam je že mudilo. Pravega naslova nismo imeli, tudi naša "pamet" (Garmin) nam torej ni kaj dosti pomagala. Z avtom tudi nismo mogli slediti oznakam za peš pot. Pa smo po nekaj krogih in nekajkratnem spraševanju /"karto čitaj i seljaka pitaj"/ le našli pravo lokacijo. Albergo je bil sicer manjši, vendar so bile v njem proste še točno štiri postelje, ki smo jih zasedli in po večerji utrujeni zaspali...
Pravilo zapolnitve postelj v albergu je pač takšno: kdor prej pride, spi! Če so vse postelje zasedene, lahko greš do naslednjega alberga ali poiščeš drugo (dražje) prenočišče. V albergih res ni posebnega razkošja: pogradi v skupni spalnici, sanitarije in tuši so sicer ločeni po spolu, včasih je zraven še kaj priročne kuhinje; vse to ponujajo za 5 EUR / osebo. Ni drago, pa tudi standard je temu primeren. Sicer smo ugotavljali, da bi na podobno površino kot spravijo 20 romarjev, spravili morda dve dvoposteljni sobi, kar pomeni, da ne služijo tako slabo. Za takšen primer je to 100 EUR, kar pomeni preračunano na dve dvoposteljni sobi (4 ljudje) 25 EUR / osebo. To pa je že čisto spodobna cena, ki sva jo z mojo boljšo polovico srečala tudi kje drugje po svetu.
27. april 2012
Zjutraj smo zgodaj vstali (bila je še tema, čeprav je bila ura že šest: delni razlog je bil tudi v tem, da imajo Španci enak časovni pas kot mi, tako da se zjutraj pozno zdani, zvečer pa je še ob desetih svetlo) in ugotovili, da enako kot mi razmišljajo tudi drugi romarji. V naslednjem albergu imajo prednost pri prenočišču tisti, ki pridejo prej, tako je potrebno zjutraj zgodaj začeti z romanjem, saj se lahko zgodi, da ob prihodu v albergo v popoldanskih urah ne dobiš več prostora.
Mi smo se z avtomobilom zapeljali še nazaj v Porrino. Pričakal nas je rahel dež, vendar smo se odločili, da takoj pričnemo s hojo.
Potem pa se je zgodil "babji fribec". Že prvi dan so ženske opazile vse zanimivosti ob poti, pokomentirale vsako rožo, ki je bila postavljena na oknu, živahno razpravljale o grmovnicah in rožah na vrtovih, mimo katerih smo šli. Seveda je za opazovanje okolice potrebno dvigniti oči stran od poti, po kateri hodiš. Nič posebnega, če je pot lepo po ravnem... "Auuu!" se je izvilo iz ust moje predhodnice, ki je stopila na rob pločnika in zgrmela po tleh... "Oh, naše romanje se je za danes že končalo," sem pomislil in že pogledal nazaj, kako daleč je do avtomobila. Na srečo poškodba ni bila tako huda, nič ni bilo polomljenega ali zvitega, le hlače in najlonke so bile strgane in koža na kolenu odrgnjena. Pa še malo odrgnin na rokah. Rane smo oskrbeli kar na mestu samem, si vzeli malo časa pod bližnjo streho in malo počivali. Medtem so nas prehiteli mladci, ki so prejšnjo noč zasedli cel albergo v Porrinu.
Čez nekaj minut smo tudi mi nadaljevali. Seveda si nisem mogel kaj, da ne bi malo popridigal: "Pri hoji je pač potrebo gledati, kje hodimo..."
Malo v počasnejšem tempu smo šli po poti naprej. Čez kakšni dve uri smo prispeli do alberga, v katerem smo prespali. Ravno pravi čas za krajši počitek. Tudi dež je ponehal, izza oblakov je posijalo tudi sonce. Naša ranjenka se je kar dobro držala. Očitno je tudi naša "strokovna" medicinska pomoč opravila svoje...
Šli smo naprej skozi prijetno gričevnato pokrajino in se dvignili kar visoko nad izhodiščni nivo. Zato nas je na koncu kar malo presenetil strm spust proti Redondeli, kjer je bil predviden naslednji nočni počitek. Ves čas smo bili pod "nadzorom". Kar pogosto so nas opazovale budne oči vaških psov, ki se jim je naš mimohod očitno zdel nekaj zelo posebnega (se jim je vsaj kaj dogajalo...).
Albergo v Redondeli je večji, tako da ni bilo problemov, kar se prostora tiče. Punce so se pripravile h kuhi, jaz pa sem šel nazaj po avto. S štopom ni bilo sreče, zato sem moral vzeti taksi (imajo kar enotno ceno: približno 1 EUR/km). Ko sem se vrnil nazaj v Redondelo, je bilo v albergu že zelo živahno. Poselila ga je ženska ekipa tistih mladcev, ki so nam zasedli prostor v Porrinu. Tako je bilo še hujše kot spotoma: če sem bil prej "blažen" med 3 ženami, sem bil sedaj "blažen" med 30!!! Še na WC-ju ni bilo miru pred njimi. Tudi moškega so namreč zasedle smrklje, ki se niso pustile preveč motiti. Zato sem sklenil, da izberem WC pri kuhinji nadstropje nižje. In tisti je bil samo moj!!! Očitno sem bil edini moški v celem albergu...
Mojo boljšo polovico je malce ožulilo in si je zato oskrbela žulje na preizkušen način. Vzela je nit z iglo, preluknjala z iglo žulj in nit pustila v žulju. Tako je lahko tekočina ves čas odtekala iz žulja, koža ni počila in bolečine so bile manjše. Preko pa je nalimala še obliž. Mladina jo je sicer zgroženo opazovala, toda izkušnje veljajo več kot strah pred rahlim vbodom igle...
Sam sem vzel s seboj dobro shojene čevlje, zato sem imel to srečo, da me niso ožulili. Je pa bil problem zaradi hoje po asfaltu (več kot polovico poti je asfaltirane), saj so imeli čevlji pretanek podplat in so me pričeli peči podplati na nogah. Prav neprijetna in tečna bolečina.
Ker smo prišli v albergo dokaj zgodaj, nam je popoldne res ostalo še nekaj časa, ki smo ga izkoristili za skok do Baione. Nekdanja ribiška vasica se je razvila v živahno letoviško mestece. Na manjšem polotoku stoji utrdba, ki je nekoč varovala vhod v zaliv, danes pa bolj služi turističnim namenom, saj je grajsko poslopje spremenjeno v hotel.
Nedaleč stran na robu mesteca je tudi ogromni kip Marije, ki drži v rokah ladjico. Iz Baione se je namreč tudi na pot v Ameriko odpravilo veliko število ljudi iz Galicije in celotne Španije. Mnogi izmed njih Novega sveta niso nikoli ugledali. Baiona je znana tudi po tem, da je prav tukaj pristal Krištof Kolumb s svojo zadnjo preostalo ladjo ob vrnitvi iz odkrivanja Amerike. Na ta dogodek spominja starinska trojambornica, ki je zasidrana v pristanišču.
Še skok do trgovine smo si privoščili in potem nazaj v Redondelo. Malo večerje in že sem sladko zaspal.
28. april 2012
Jutro nas je zopet pričakalo v zgodnjem mraku. Pozajtrkovali smo in se hitro odpravili na pot. Avto sem prestavil bolj proti železniški postaji, saj sem sklenil, da se do Redondele vrnem z vlakom (avtobusni prevozi do Redondele so namreč zelo redki). S puncami sem se srečal na koncu mesteca.
Naši poškodovanki se je poznalo, da ponoči ni mogla dobro spati. Hoja jo je kar precej utrujala in malo je zaostajala. Ampak nekako je le šlo. Pot se je dvignila na manjšo planoto, najprej skozi manjšo vas, nato pa po gozdni poti, ki je bila deležna prav posebnega dogodka. Gozdički ob poti so zelo primerni tudi za opravilo, ki doleti tudi romarje in romarke (tja, kamor gre še cesar peš). In tako sta se punci umestili pod robom potke, nikjer ni bilo nikogar, jaz sem šel že naprej in narava je tako dobila, kar je terjala. V tistem hipu pa: zvonjenje in kolesarski klici... Baje so fantje z velikim presenečenjem naleteli na dve svetleči zadnjici, ki sta se kot luni svetili pod robom poti! Kaj so si o tem mislili, nismo nikoli zvedeli...
Sploh so nas v naslednjih dveh dneh pogosto prehitevali kolesarji, ki so si vikend zapolnili s kolesarjenjem po Caminu.
Vzpon je bil kar precejšen in tudi naše napredovanje je bilo temu primerno. Kilometrske znamke se kar niso hotele nikamor premakniti. Na vrhu poti smo našli zanimiv ostanek nekdanje ograje, na katerem so bile navešene najrazličnejše školjke (školjka je zaščitni znak Jakobove poti oz. "Camina").
Sledil je spust skoraj povsem do nulte nadmorske višine, kjer smo prečkali reko Rio Verdugo v kraju Arcade preko starega mostu, ki je še vedno namenjen lokalnemu prometu.
Bila je že takšna ura, da je bil čas za malico. Ker nismo našli nobenega primernega mesta, smo posedli kar na ograjo pri opuščenem mlinu. Očitno so bili dovolj zanimiva skupina, tako se nam je pridružil starejši možakar iz sosednje hiše in nas začel zavzeto ogovarjati. No, kmalu smo mu uspeli razložiti, da je naša španščina preskromna, da bi ga razumeli. Ko je to dojel, je odšel stran. Pa mu nekako žilica ni dala miru in še enkrat je prišel do nas in nas ponovno začel vneto nagovarjati (po moje so mu bile simpatične moje spremljevalke). Čeprav je bilo dokaj očitno, da se z nami ne bo mogel nič pogovoriti, se je med našo malico še dvakrat ponovil enak scenarij. Medtem so nas že prehiteli nekateri mladci, ki smo jih srečevali v zadnjih dveh dneh. Po malici smo pospravili in odšli naprej, naš Španec pa nam je tudi ob našem odhodu še naprej nekaj vneto dopovedoval. Ampak še vedno smo bili enako vztrajni: nikakor ga nismo hoteli razumeti!
Pa je šlo ponovno navzgor po nekdanji trasi Via Romana XIX. Kar nekaj sto metrov smo se ponovno dvignili, nekaj časa pohajkovali po planoti (razveselile so nas prve gozdne jagode) in se spustili proti Pontevedri. Naša poškodovanka je bila kar precej utrujena, zato smo ji priskočili na pomoč. Na naših ramenih se je izmenično našel njen nahrbtnik (se nam je samo zdelo, da je nosila najtežji nahrbtnik?). Tudi mene je nekaj zdelovalo, podplati so me pekli (zdelo se mi je, da me bolijo še bolj, ker smo hodili bolj počasi). Točno opoldne smo šli mimo male cerkvice, kjer smo zapeli Mariji v čast.
Vendar smo se nekako le privlekli do Pontevedre, kjer nas je čakalo prijetno presenečenje: albergo je bil povsem na začetku mesta, tik ob železniški postaji. Do odhoda vlaka sem imel še čas za hitro kosilce in nato me je čakala kratka pot (tri postaje) z vlakom. Kar moderen vlak (vsak sedež je imel svoj električni priključek, pred sedežem je bila tudi zložljiva mizica: idealno za delo s prenosnim PC-jem), ki me je v slabe pol ure odpeljal nazaj v Redondelo. Še spust do kraja, kjer sem pustil avtomobil in že je punto odbrnel proti Pontevedri.
Popoldanski čas smo izkoristili za pot do manjšega botaničnega vrta ob skoraj zapuščeni palači Luiziana, nato pa nas je pot zapeljal še v kraj Poio, kjer smo si ogledali samostan. Ker je bila v samostanski cerkvi ravno poroka, smo se kar pridružili in izkoristili priložnost, da smo bili pri maši. Poroko so tudi snemali in eden izmed snemalcev je pozorno posnel tudi vse obiskovalce, ki smo sedeli v cerkvi. Le kaj si bodo mislili, ko bodo videli v zadnji vrsti malce utrujene in rahlo neurejene "svate". Našo poškodovanko pa je najbolj skrbelo to, da se ne bi na filmskem posnetku videlo tudi to, da ima na kolenu raztrgane hlače...
Zraven samostana stoji tudi njihov "correo", kašča za pšenico, ki je dvignjena od tal in je podnožje narejeno tako, da preprečuje dostop mišim, podganam in drugi golazni, ki bi jo utegnilo uskladiščeno žito zanimati. Ta "correo" sodi med največje v Galiciji. Te kašče smo pogosto srečevali, saj jih imajo očitno pri vsaki kmetiji. Bili smo presenečeni, ker smo ponekod videli povsem nove, ki so bili očitno namenjeni bolj folklornim kot uporabnim nalogam. Sicer so takšne kašče lokalna posebnost Galicije, saj jih drugje po Španiji ne srečujemo (nekaj podobnega kot pri nas kozolci, ki so tudi precej lokalna slovenska posebnost). Izvirajo iz stare keltske kulture, podobne se najdejo baje tudi v Skandinaviji in v Švici.
Še večerja in spat! Posebnost: v tem albergu so bila ležišča označena in smo dobili točno določena oštevilčena ležišča (pa smo seveda malce zamenjali, tako da smo zasedli dva vzporedna pograda).
29. april 2012
Ponoči je ponovno deževalo. Še v mraku smo zapustili albergo in se skozi središče mesta odpravili naprej. V centru smo se poklonili še v romarski cerkvi in poprosili za milost dobre hoje za tisti dan.
Čakala nas je kar dolga pot. Po prečkanju reke Rio Lerez smo ponovno prečkali glavno cesto in pot se je nato počasi dvigovala vzporedno z železniško progo. Ko smo progo zapustili in zavili v gozd, smo zmolili vsakodnevni rožni venec. Prej so punce modrovale o tem, da bi zelo prav prišla kakšna kavica in naša poškodovanka, ki je vodila molitev, je pri prvi "zdravamariji" zaprosila: "Usliši naše misli". Vsi so se malo namuzali (razen nje), saj smo vsi pomislil na zaželeno kavico. Moram priznati, da je tokrat molitev optimalno delovala. Takoj ko smo z molitvijo nehali, smo prišli iz gozda na plano do vasice San Amaro, kjer je že bil odprt manjši bar Meson de Pulpo! in tako so punce prišle do želene kavice!!!
Pot nas je še naprej vodila po prijetni poti skozi gozdove in travnike, prehiteli so nas tudi štirje konjeniki, ki očitno niso imeli romarskih namenov, ampak so slučajno prijahali po isti poti, po kateri smo hodili mi. Lep dan in solidno napredovanje (obcestni kamen nas je spomnil, da je do Kompostele manj kot 50 km) je poskrbelo za dobro voljo, tudi naša poškodovanka je ponoči dobro spala in bila tega dne v dobri kondiciji. Za dvig dobre volje je poskrbela tudi malica, ki smo jo obogatili z buteljko rdečega vina (sem se žrtvoval in buteljko vrgel v nahrbtnik - saj ni bila tako težka). Tako smo hitro prispeli do Caldas des Reis in se namestili v albergu. Ampak malo smo bili vseeno prepozni. Za kakšne četrt ure sem zamudil edini popoldanski avtobus do Pontevedre. Tako je bilo potrebno ponovno uporabiti dražjo varianto (taxi). Popoldne nas je obogatilo z rahlim dežjem, zato na kakšen poseben izlet potem nismo mislili. Zapeljali smo se le do bližnje obale, kjer smo poiskali ob morju lokalček (Cortegada) v kraju Carril, saj sem si jaz zaželel malo morske hrane. Pa kaj več kot lignje in hobotnice niso imeli. Zraven smo si privoščili še malo njihove tortilje... Mnjamm, z rdečim vinom je bila to že skoraj popolna kombinacija. Zvečer smo šli še k maši (zdelo se nam je, da smo edini iz alberga), potem pa le še spat!
30. april 2012
Rahel dež nas je spremljal tudi zjutraj na poti. Zopet smo doživeli podobno zgodbo kot prejšnje dni. Pot se je iz doline povzpela navzgor na planoto in po planoti smo ponovno sledili že znani Via Romani. Razveselil nas je obcestni kamen z oznako manj kot 30 km in kar dober občutek smo imeli, ko smo se zavedali, da smo prehodili že tri četrt poti. Počitek z malico smo si privoščili ob manjši rečici, kjer sta bili dve klopi pod manjšo streho (smo sedeli vsaj na suhem, saj je bilo drugod vsepovsod mokro). Slabše vreme nas je spremljalo vse do Padrona. Tam smo si počitek privoščili v zavetju avtobusne postaje. Mimo sta prišla še dva druga "peregrina", ki sta nas prav žalostno pogledala, saj sta imela z avtobusno postajo očitno enake namene kot mi. V Padronu smo se ločili. Jaz sem poiskal glavno avtobusno postajo, punce pa so sledile romarski poti skozi center mesta in naprej proti albergu v Teo.
Ker je pešpot peljala tudi mimo avtobusne postaje, smo se pozneje še enkrat videli. Nato sem jaz počakal na avtobus, ki me je zapeljal nazaj v Caldas. Komaj sem se prebil do avtomobila, saj je bilo okrog starega mostu v bližini alberga zelo živahno zaradi sejemskega dne, ki je v dopoldanskem času potekal v kraju. Na srečo so štante že pospravljali in sem se nekako le prebil do glavne ceste. V kraju Teo sem imel nekaj problemov, da sem našel albergo in tja prišel pred puncami. Rezerviral sem ležišča in že je zazvonil telefon in mojo boljšo polovico je zanimalo, kje je albergo, ker jih je skrbelo, da so ga že zgrešile. Ugotovili smo, da imajo do alberga še kakšen kilometer. Za podaljšanje poti so se odločile predvsem zaradi tega, da bi lahko naslednji dan prišli v Santiago že dopoldne, saj je ob dvanajstih v katedrali romarska maša.
Ker je bilo že pozno popoldne, smo urice izkoristili za počitek in prisluškovanju zunanjemu dežju, ki je vztrajno padal izpod neba.
So pa nam večer popestrili Portugalci, ki so prespali v istem albergu. Za večerjo so si pripravili enolončnico (malo podobno golažu, malo pasulju, meso je bilo ovčetina), ki so jo radodarno podelili tudi z nami. Tako so večerne urice hitro minile.
1. maj 2012
Santiago nas je že pričakoval! Končno! Le še 13 km nas je ločilo od cilja. Čeprav smo šli na pot pred Portugalci, so nas ti na pol poti prehiteli. Naš tempo je bil pač malo počasnejši. Nekje na 5 km pred Santiagom smo prvič ugledali mesto na gričih preko doline. Pa se je pot še kar vlekla, zadnja 2 km skozi mesto po dolgi aveniji, na koncu katere smo prišli do starega mestnega jedra, kjer kraljuje tudi katedrala.
Ura še ni bila niti enajst, ko smo že bili v sprejemnem centru za romarje, kjer smo dobili prislužene certifikate! Na njih je zapisano, da smo 1. maja 2012 peš priromali v Santiago di Comopostela.
Dober občutek! Končno na cilju.
Ogledali smo si še cerkev in počakali na opoldansko mašo. Cerkev je bila polna. Na začetku maše je duhovnik naštel tudi skupine romarjev iz različnih dežel z mesti njihovega romarskega izhodišča. Tako smo zvedeli, da je razen nas tega dne v Santiago priromalo še nekaj Slovencev: dva iz Leona (francoski Camino) in trije iz Sarrie (španski Camino).
Po maši je mene čakala še pot s taxijem do avtomobila, punce pa so lahko malo pobrskale po trgovinicah. Ko sem se vrnil nazaj, smo skočili še na kosilo z romarskim menujem, ki pa nas je razočaral. Ni bil vreden tistih 8 EUR, kolikor smo dali zanj. Prej neokusno kot užitno! Ampak kaj hočemo: očitno smo izbrali napačen lokal!
Odpravili smo se na lov za albergom v Santaigu, kjer smo želeli prespati še zadnjo romarsko noč. Tistega, ki smo ga iskali, nismo našli, smo pa našli enega drugega, ki je bil namenjen romarjem in očitno tudi drugim obiskovalcem. Bil je malo dražji (10 EUR / osebo), v njem je bil pridih vzhodnjaške filozofije (saj so imeli tudi kakšno Marijino sliko, ampak več jih je bilo z Budo in tibetanskimi menihi).
Popoldne smo izkoristi še za skok do najbolj skrajne zahodne točke v Španiji, do Finstere. Že ime samo dovolj pove (finis terra po latinsko pomeni konec zemlje). Pričakal nas je vetroven atlantik, ki je razburkane valove valil proti obali. Našli smo tudi mesto, kjer romarji obredno zažigajo svoja oblačila in obutev, ki so jih ponosili na romanju, seveda tega dne takšno početje ni bilo mogoče. Tako so pohodne palice, ki smo jih prvi dan urezali ob poti, končale na skrajnem pobočju rta pod svetilnikom. V svetilniku je bila zanimiva razstava fotografij, ki so bile posnete v Galiciji, dobili smo še zadnji žig v naše romarske potovalne liste in se slikali ob obcestnem kamnu, na katerem je pisalo 0.0 km. Tako je bilo tudi simbolno naše romanje zaključeno.
V Santiago smo se peljali po malo drugačni poti in srečali tudi "mojo" reko Rio Grande. Če bi bil kakšen primeren parkirni prostor v bližini, bi se poslikal pred tablo, ki jo označuje, tako pa nekako nisem bil navdušen, da bi se moral še kakšnih 100 ali 200 metrov sprehoditi do tja (po prehojenih dobrih 100 km je to verjetno celo malo razumljivo, a ne?).
Še večerja in že nas je pričakalo zavetje našega pograda. Jaz sem dobro spal, punce pa so malo pojamrale, da jih je "ozračje" v tem albergu motilo...
2. maj 2012
Ob odhodu iz alberga in Santiaga nas je spremljalo oblačno vreme, z občasnimi plohami, ki so pridno zalivale našega puntota. V kraju Ourense, kjer sem predvidel prvi postanek, dežja ni bilo, zato smo se sprehodili do starega mostu in ob njem popili kapučino (celo jaz sem si ga privoščil). Ogledali smo si tudi novejši most čez reko, ki ima ob straneh viseče stopnice za sprehajalce (ampak preizkusili jih pa nismo). Imeli smo srečo, ker v tistem času ni nič padalo in je bil sprehod ob reki Miňo kar prijeten. Pri daljši vožnji vedno paše, če lahko malo pretegneš noge. Ponovno smo naleteli na njihovo kaščo ("correo") in to je bila tudi zadnja, ki smo jo na poti videli. Kmalu zatem smo zapustili Galicijo (in Španijo).
Neposredno pred mejo smo napolnili rezervoar, saj je bencin v Španiji precej cenejši (le 1,45 EUR) kot na Portugalskem (kjer stane 1,7 EUR). Potovali smo bolj po notranjosti in se na avtocesti dvignili celo preko 1.000 metrov nad morjem. Spremenila se je tudi pokrajina. Bujno zelenje ob obali je zamenjala kamnita pustinja, kjer je le tu pa tam zelenelo kakšno drevo. Pokrajina se je precej spremenila ob reki Duoro, saj smo se peljali skozi področje, kjer so nasadi trte, iz katerega pridelujejo znamenito vino portovec. Kar dosti trte je bilo tam naokrog: očitno portovca ne bo tako hitro zmanjkalo.
Na poti proti jugu smo se želeli ustaviti še v Coimbri, da bi si privoščili kaj za pod zob, ampak mesto nas je pričakalo z močnim nalivom in smo se odpeljali kar naprej. Ko je nehalo deževati, smo pričeli oprezati za kakšno restavracijo, saj so se naši trebuščki začeli kar glasno oglašati. Malo pred tretjo uro (ko se zaprejo kuhinje v portugalskih in španskih gostilnah, potem pa do večera ni mogoče dobiti nobene hrane) smo ob poti našli restavracijo, ki je ponujala menuje s kosili. Včerajšnja izkušnja nas je sicer malo skrbela, vendar se lakota ni dala in tako smo naročili tisto, kar so ponujali: svinjsko pečenko s prilogo. Porcije so bile tako obilne, da je več kot polovico mesa ostalo in vzeli smo ga s seboj (tako smo že rešili problem kosila za naslednji dan). Vsekakor povsem nekaj drugega kot romarski menu v Santiagu.
Ob prihodu v Fatimo smo se namestili po sobah (končno normalne postelje!) in se popoldne sprehodili do katedrale in trga pred njim. Ogledali smo si tudi veliko novo cerkev na nasprotni strani trga, kjer za oltarjem kraljuje mozaik, ki malo spominja na delo našega p. Rupnika. Razveselila nas je tudi mavrica, ki je svoj obok ponesla čez oblačno nebo.
Udeležili smo se popoldanske maše ob šestih in nato skočili še na prigrizek. Ob pol desetih se je pri kapeli začel Rožni venec, po njem pa je bila napovedan tudi procesija z lučkami. Medtem se je močno ulilo in prepričani smo bili, da bo procesija odpadla. Zbralo se nas je kakšnih 500, večinoma smo se stiskali znotraj kapele. Pa je procesija vseeno bila. Lučke (sveče) so bolj slabo gorele, saj ogenj ne mara vode. Pa voda izpod neba ni utopila le ognja v svečah, ampak je skoraj utopila tudi nas. Na koncu procesije smo bili kot politi kužki. Z mojo boljšo polovico sva takoj po zaključku odhitela do hotela. Tako še nisva bila mokra v teh romarskih dneh. Mokre cunje so se znašle na obešalnikih razporejene po celi kopalnici.
3. maj 2012
Seveda se ponoči ni vse posušilo, tako je bilo potrebno poiskati kaj suhih oblačil. Saj se je našlo. Po solidnem zajtrku in nakupovalni urici v Fatimi nas je pot popeljal proti Portu. Naš namen je bil obisk katere izmed kleti, v katerih hranijo portovec, saj nas je včerajšnji dan s prostranostjo vinske trte spodbudil k razmišljanju, da je potrebno to kapljico poizkusiti. Našli smo parkirišče v bližini pobočja ob reki, kjer se skrivajo kleti in si eno izmed njih ogledali. Kar mogočne kleti, z lepimi sodi in na koncu smo seveda dobili priložnost, da vince tudi pokusimo. Portovec naredijo tako, da moštu prekinejo vretje s tem, da ga zalijejo s konjakom. Tako mošt pridobi na alkoholu in ohrani sladkobo. Rezultat je podoben kot pri dalmatinskem prošku, malo je vse skupaj podobno tudi kakšnemu likerju. Vsekakor pijača, ki je namenjena za požirek ob sladici...
Pot smo nadaljevali še do Brage, kjer smo imeli rezervirano še zadnjo prenočišče. Vstavili smo naslov in naša "pamet" (Garmin) nas je zvesto vodila točno do cilja...Ups... nenadoma se je kakšnih 100 metrov pred hotelom pot končala, saj smo prišli do peš cone v centru mesta. Pa saj to ne bo problem. Moja boljša polovica je skočila iz avtomobila in se podala do hotela. Pa je kar ni bilo nazaj. Pričelo je deževati. No, nas to ni motilo, saj smo sedeli v avtomobilu. Premočena je pritekla nazaj: "Ne najdem!" je presenečeno povedala. "Pa poskusimo z druge strani proti peš coni," sem rekel, saj so bile tukaj številke okrog 500, naš hotel pa je nosil številko 738. Zapeljali smo se na drugi konec peš cone in moja boljša polovica se je ponovno podala v deževno Brago, da nam poišče tople posteljice. Kar ni in ni je hotelo biti nazaj. Vmes smo jo videli, kako tava naokrog: očitno je bilo, da rezerviranega prenočišča še ni našla. V bližini sem zagledal policaje in ji po telefonu sporočil, naj jih povpraša. Nekako z mojimi nasveti ni bila preveč zadovoljna. No na koncu nas je le razveselila s sporočilom: "Našla sem!"
Ko smo se ji pridružili, smo videli, da je iskalna akcija res potrebovala kar nekaj detektivske žilice. Avenija se je končala nekje pri številki 710, naš naslov na rezervaciji je bil 738. Razlog: ko so urejali peš cono, so preštevilčili številke hiš na aveniji. Tako naš hotel ni imel več številke 738, ampak 702.
Pa to še ni bilo dovolj. Portugalci so vmes spremenili tudi ime hotela. Nikjer ni pisalo "Truthostel" kot na rezervaciji, ampak je na pročelju na veliko pisalo "Residencial Avenida". Res pa je Truthostel pisalo na posetnici v recepciji (ne vem, komu ta podatek potem še pomaga, če je enkrat že razvozlal to uganko).
Osebno mislim, da to uganko razvozla bolj malo ljudi: v hotelčku smo bili edini gostje!
Ker smo se kar malo zamudili z iskanjem prenočišča, smo hitro pohiteli do katedrale v Bragi, da si jo ogledamo. Ni nas motil dež, ki je pričel vedno bolj močno padati. Katedrala je res lepa, njen najbolj bogati del je kor z orglami. Ogleda pa je vreden tudi križni hodnik zraven katedrale. V kapelah ob križnem hodniku je pokopanih kar nekaj portugalskih velikašev. Ker smo bili bolj pozni, nas je ključar v katedrali že kar malce preganjal. Rožljal je s ključi in nam tako dal vedeti, da je čas, da katedralo zapustimo.
To ni bila najboljša odločitev. Lilo je kot iz škafa in na pol poti do hotela smo bili ponovno premočeni... In smo zopet sušili...
Na srečo je bil v sobi električni radiator, tako so se mokre cunje znašle na obešalnikih razporejene po celi kopalnici in sobi.
4. maj 2012
Še zgodnja jutranja pot do letališča (a sem omenil, da je ponovno deževalo?). Punce sem stresel pred letališko halo in zapeljal avto nazaj v garažo izposojevalnice. Na srečo so izposojevalnico odprli malo prej kot je bilo obljubljeno na vratih, tako da sem avto oddal in se kar peš napotil proti letališču (res ni bilo daleč). Punce sem dohitel še pri "duty free"-jih, kjer je bilo potrebno zapraviti še kakšen EURO za kakšno malenkost. Ko smo se spravili do izhodnih vrat, smo se lahko takoj postavili v vrsto, saj so prav takrat pričeli z vkrcavanjem. Malce so komplicirali, tako da smo imeli ponovno nekaj zamude.
V Bergamu smo najprej dvignili naš avto in se zapeljali do bližnjega trgovskega centra. Privoščili smo si kosilo, nato so punce šle še po nekaj malenkosti, jaz pa sem odšel nazaj do avta (sem želel malo odspati, saj me je čakala še kar dolga pot domov). So se punce kar zadržale. Razlog sem izvedel takrat, ko me je moja boljša polovica poklicala: naša poškodovanka se je izgubila! Pa sta jo punci še malo iskali, dokler se ni nenadoma pojavila pri avtu! Še tisti dve, ki nista bili pogrešani, sem počakal in nato "gas do daske" in proti Sloveniji. Pa ni šlo. Na avtocesti je bila v teh popoldanskih urah prevelika gneča in tako smo se bolj cijazili proti domu kot zares "leteli" z našo Xsaro.
Ker je v Xsari pričelo zmanjkovati goriva, sem se ustavil na črpalki (punce so rekle, da si bodo privoščile sladoled) in natočil za 20 EUR. Plačal sem kar z gotovino. Ko smo se že odpeljali naprej, me je moja boljša polovica vprašala ali se mogoče jaz plačal? Seveda sem potrdil. Ampak potem sem bil kregan, ker je šla tudi ona na črpalko in plačala s kartico. Tako smo za liter bencina plačali kar 3,5 EUR! Pa naj še kdo reče, da nismo mi že pred časom!!!! (takšno ceno bomo verjetno plačevali šele čez nekaj let ali celo desetletij, če nam bo sreča mila...)
Spotoma smo ustavili še na najinem ranču (vikendu) v Goriških brdih, malce sva zalila vrt in nabrala nekaj solatke, ki tam že zelo bujno poganja. Tudi ostali dve punci je zanimalo, kako sedaj zgleda najino posestvo, saj sta ga videli nazadnje lani jeseni, ko sta pomagali pri čiščenju zaraslega grmovja, sedaj pa je pogled povsem drugačen, saj so terase na novo urejene, na njih pa so že posajena mlada drevesa.
Še pot do doma (sem bil že kar precej utrujen), doma še malo klepeta z otroci, skok v banjo in horizontala v postelji: "Oh, ti domača postelja!"
Se mi je zdelo, da je celotno telo potrjevalo: "Povsod je lepo, doma je najlepše!" |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
