tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 04 Jul 2023 12:27 Naslov sporočila: Brindisi z okolico |
 |
|
Južna Italija naju je še enkrat zvabila k sebi.
Pred leti sva že potovala skozi Apulijo, ko sva z lastnim avtom obiskala povsem južni del Italije. Sva pa že takrat ugotavljala, da si ta del Italije zasluži še kakšen obisk.
Letos zaradi objektivnih okoliščin nisva šla na daljši dopust, torej se je štiri dni potepa po Apuliji zdelo povsem sprejemljivo. Malo sem bil kriv tudi jaz, ker sem na spletu zasledil informacijo o zanimivosti v bližini Rocce: Grotta della Poesia (jama poezije)... malo stran od morja so se udrla tla in tam je nastal bazen z morsko vodo, kjer se da kopati tudi takrat, ko je morje razburkano, saj skozi prehod med morjem in bazenom morska voda izgubi udarno moč valovanja.
Če sem jaz določil cilj, je potem moja ženka organizirala prevoz (dokaj poceni let iz Trevisa v Brindisi in nazaj) in rezervirala prenočišče. Jaz sem poskrbel še za najem avtomobila in okvirni načrt je bil narejen:
Dan Aktivnost
Sreda, 12.10. Let iz Trevisa ob 12:25, pristanek v Brindisi 13:50, najem avtomobila, po obali do prenočišča
Četrtek, 13.10. Brindisi in okolica
Petek, 14.10. Alberobello, Locorotondo, Ostuni (oljčno olje), Cisternino, Martina Franca (vino)
Sobota, 15.10. Lecce in okolica, tudi do "jame poezije"
Nedelja, 16.10. Zgodaj zjutraj na letališče, oddaja avtomobila, let ob 6:15, V Trevisu 7:40
Tokrat nama je v veliki meri načrte krojilo vreme. Jug Italije je zajel ciklon, ki je prinesel kar nekaj dežja. Pa poglejmo, kako se je izšlo.
Sreda, 12.10.2022
Zjutraj sva še malo preverila, če je še kaj nujnega priletelo iz službe in se po zajtrku odpravila proti Trevisu. Ker sva bila dokaj zgodnja, sva si vzela čas, da sva se peljala po magistralnih in regionalnih cestah, ne po avtocesti. Bilo je prav prijetno, nekateri kraji na tem koncu so prav zanimivi, ideja za kratek obisk kdaj drugič.
Presenetilo naju je, da je bil avion praktično poln. Tokrat je moja ženka kombinirala s prtljago in vzela možnost večjega kovčka, saj Apulija slovi po dobrem oljčnem olju in vinu, v ročni prtljagi pa tega ne bi mogla pripeljati.
Zato sem po pristanku pohitel do agencije za najem avtomobila, ženka pa je počakala na kovček.
Agencija Sicily by Car je bila zadnja v vrsti (morda je bila zaradi tega tudi najcenejša). Dobila sva "zdelano" Opel Corso, precej obuškano in s kilometrino pošteno preko 100.000 km (saj veste, ko rezerviraš, napišejo ta avto ali podoben). Pa naj bo, saj nisva načrtovala kakšne posebne kilometrine.
Pa je corsa kmalu začela kazati svoj obraz: dokaj sramežljivo so se začele svetiti kakšne rumene in rdeče lučke za volanom...
Pa kaj, morda pa bo, sva pomislila, spotoma še nabavila nekaj zalog in se kmalu utaborila v najetem apartmaju, ki naju je glede na ceno zares prijetno presenetil. Po kosilu še sprehod po obali, ki je bila povsem opustela... Ta del je sicer precej turističen, vendar zares samo turističen. Ko turizmani več, postane vasica mesto duhov, celo trgovine in lokali so praktično vsi zaprti. Preko poletja biva tam okoli 5.000 ljudi, preko zime pa le 50 domačinov... Za njih je drugi teden oktobra že "zima".
Ampak sprehod ob obali po lepo urejeni rivi je bil prav prijeten. Sprehodila sva se do opazovalnega stolpa in nazaj. Opazovalne stolpe na obali so postavili že nekaj stoletij nazaj, ko je bil tudi ta del obale pod udarom turškega imperija. Če so stražarji opazili neznano ladjevje, so preko svetlobnih znakov (zakurili so kres) obvestili naslednjo postojanko, tako so sporočila prišla prav do večjih mest kot je n.pr. Brindisi. O teh turških zavojevalskih vpadih pa nekaj več takrat, ko bomo v Brindisiju.
Četrtek, 13.10.2022
Ker nisva bila zadovoljna z najetim avtomobilom, sva najprej poskrbela za njegovo zamenjavo. Se je izplačalo: namesto obuškane zdelane corse sva dobila skoraj novega Peugeot 208 (8.000 km).
Vremenska napoved za ta dan ni bila ravno bleščeča, zato sva se odločila za obisk podzemne jame: Grotte di Castelana.
Tudi v Sloveniji imamo svetovno znane podzemne jame kot sta Postojnska jama in Škocjanske jame, pa seveda je manjših tudi precej. Jama v Castelani je malo posebna zato, ker je zelo dolga, sprehod po podzemlju je daljši od treh kilometrov v eno smer, z višinsko razliko preko 120 metrov (na koncu nam pomaga premagati polovično višinsko razliko vgrajeno dvigalo) zelo malo je umetnih prehodov, večinoma so dvorane med seboj povezane, čeprav so zelo raznolike.
Slikanje ni bilo dovoljeno, zato sva si jih nekaj sposodila s spleta. Ogled traja več kot dve uri (možen je tudi skrajšan ogled), na najbolj oddaljeni točki nas pričaka "Bela jama", ki je po sestavi precej drugačna od drugih jam.
Podzemni kraški jamski sistem v dolini Itria (ki je znana tudi po "trullijih") je prvi raziskal Vincenzo Longo (1737-1825), ki se je po vrveh spustil v odprto ustje na površini (Groba), ki je pri domačinih vedno znova zbujalo strahove, saj je v tem breznu izginilo precej domače drobnice, ki je zatava preblizu roba odprte jame.
Ni pa to bil dogodek, ki bi o jami povedal kaj več.
Šele leta 1938 so vodilni možje okrožja Bari zaprosili pomoč speleologov iz naše Postojne (takrat je bila Postojna del Italije), kjer so bili najbolj usposobljeni strokovnjaki za raziskovanje Krasa. Speleolog Franco Anelli je bil tako prvi, ki je pristopil k raziskovanju jame na osnovi znanstveno priznanih pristopov. Pri delu mu je pomagal domačin Vito Maresse, ki je tudi v odsotnosti Anellija še sam raziskoval podzemne globine in bil v naslednjem letu nagrajen z odkritjem Bele jame (Grotta Bianca).
Jame so prav gotovo zelo zanimive in če boste kdaj na tistem koncu, priporočava njihov ogled!
Po ogledu naju je malo namočilo, manjša ploha je poskrbela za to, da sva malo hitreje stopila do najetega avtomobila.
Po dolini Itria sva se zapeljala do Alberobella, ki sva ga že obiskala nekaj let nazaj, tako da je tokrat služil le za najino pot brez vmesnega postanka. So pa seveda že povsod v okolici krajino oblikovali "trulliji", kamnite hiše z okroglimi strehami, ki jih drugje v Italiji ni mogoče srečati. Še danes si strokovnjaki niso povsem jasni, zakaj so se v preteklosti na tem koncu odločali za takšno gradnjo. Še najbolj verjetna je kombinacija nekaterih domnev. Prva je ta, da so to vrsto gradnje prinesli s seboj menihi, ki so podobno gradnjo spoznali na Bližnjem vzhodu (takšne hiše zagotavljajo precej hladu poleti, pa tudi pozimi jih ni težko ogrevati), druga pa je morda povezana s tem, da so takšnim hiškam hitro podrli streho in prebivalcem ni bilo potrebno plačevati davkov za dokončano hišo...
Nama je bilo pa zares zelo všeč, da tudi dandanes novogradnje vključujejo "trullije" v svojo arhitekturo. Zares lepo!
Naslednji postanek je bil sicer v manjšem mestecu Locorotondo, ki je locirano na vrhu hriba. Manjše vaško oz. mestno jedro je zares lepo urejeno. Kljub temu, da nima kakšnih posebnih znamenitosti, deluje malce pravljično. Naju je sicer presenetila ploha, tako da sva do avta prišla rahlo premočena.
Vračala sva se še mimo Ostuny-ja, ki velja za enega izmed centrov oljkarstva v Apuliji. Ko se pelješ po tisti pokrajini, razumeš, zakaj! Ker je deževalo, se tokrat nisva ustavljala. V apartmaju sva potem sušila obleke in obutev, tako da je bilo doživetij za ta dan dovolj.
Preko noči pa je res lilo! Sva se bala, da naslednji dan zaradi morebitnih poplav ne bo možno nikamor.
Petek, 14.10.2022
Do jutra se je vreme že umirilo, pričakalo naju je suho vreme. Tokratni prvi cilj je bil kraj Brindisi. Lepo urejena glavna ulica je preurejena v peš cono. Sprehod v mestu sva zaključila na obali in se preko tržnice vrnila nazaj do avtomobila.
Brindisi je kraj, ki je v preteklosti kar nekajkrat zamenjal gospodarja. Že skoraj na pragu Sredozemskega morja je bil idealen plen za osvajalce. Morda najbolj znano osvajanje je bilo turško, ko je turško ladjevje z veliko premočjo napadlo mesto. Mesto je bilo sicer opozorjeno (opazovalni stolpi po obali so pravočasno opozorili na vsiljivce), branili so ga vsi njegovi prebivalci, tudi njihov škof. Ko so Turki prebili mestno obzidje, so dali prebivalcem dve možnosti: sprejem muslimanske vere ali smrt. Škof in marsikateri izmed prebivalcev so zavrnili muslimansko vero in to plačali s svojim življenjem. Še danes so mučenci iz Brindisija zelo cenjeni med apulijskimi prebivalci.
Ker sva prejšnji dan " zamočila" postanek na kakšni kmetiji, kjer pridelujejo olivno olje, sva morala to popraviti. Torej je bila najina smer zopet poti kraju Ostuny, kjer dva videla kar nekaj takšnih kmetij. Ustavila sva se na eni, malo pokušala olje in na koncu tudi izbrala tistega, ki nama je bil najbolj všeč. Na tem delu oljke namreč niso odmrle kot v obmorskem času, lepo je videti ogromne nasade satrodavnih olljk, pa tud samo mesto Ostuny je vreden ogleda.
V letu 2013 je namreč neka bakterijska okužba uničila celoten obmorski pas Apulije, zasajen s starodavnimi oljkami, kar je res žalostno videti. Posledično so se namreč odselili tudi nekateri prebivalci, saj so zaradi izgube edine kmetijske panoge – oljkarstva enostavno propadli…
Se je naredil kar lep dan, zato sva nadaljevala proti Martini Franci in po dolini Itria. Precej bogata dolina, zanimivi so bili tudi novi "trulliji", ki jih očitno ljudje v tistem koncu gradijo povsem na novo. Zares lepa obogatitev pokrajine z zgodovinsko opisano arhitekturo.
Pot naju je vodila preko proti Jonskemu morju. Zapeljala sva se mimo Taranta (sva se tam pred leti že ustavila) in poiskala primerno plažo, kjer sva malo zaplavala. Kar prijetna temperatura morja (vsaj 23 stopinj) in prijetna plaža sta naju kar nekaj časa zadržala na tistem koncu. Popoldne še nazaj proti prenočišču in zvečer je bil še čas za krajši sprehod do bližnje utrdbe.
Sobota, 15.10.2022
Čakala naju je pot do "jame poezije" v bližini kraja San Roca. Spotoma je bil tudi Lecce, ki sva mu tokrat namenila dopoldanski potep. Lecce velja za lepo urejeno mesto, nekateri ga primerjajo celo s Firencami, zato se ga je tudi prijelo ime "južne Firence". Stari del mesta je utrjen z obzidjem, kjer sva v neposredni bližini tudi parkirala najin avtomobil in se peš sprehodila skozi "Porta Napoli" v staro mestno jedro. Kraj ni ob morju, je malo v notranjosti, vendar zaradi svoje lege v južni Apuliji zagotavlja dokaj prijetno klimo tudi v oktobru. Ogledala sva si nekaj cerkva in manjši muzej sakralne umetnosti (zajeto v enotno ceno vstopnice, deležna sva bila še popusta, ker je bila sobota), na naletela sva na koncert tamkajšnje godbe, v eni od cerkva so se pripravljali na poroko, zopet drugje so imeli mašo skavti. Sprehodila sva se mimo izkopanin z rimskih časov, njihovega gledališča in amfiteatra ter številnih drugih, ki se skrivajo sredi mestnega jedra. Prijeten sprehod je hitro minil.
Nadaljevala sva proti "jami poezije", kjer pa naju je čakalo malce neprijetno presenečenje. Naravne stopnice, ki so vodile do bazena, ki je povezan z morjem, so se porušile, zato dostop ni bil več mogoč. Ker je bilo rahlo vetrovno, tudi kopanje na odprtem morju ni prišlo v poštev, saj je na tistem delu jadranska obala kar precej strma.
Pa sva malce spremenila načrt in se odpeljala na drugo stran proti Jonskemu morju. Malico sva si že privoščila na rivi v kraju Porte Cesareo. Očitno zelo turistični kraj je imel dokaj veliko pristanišče, ki je bilo dodatno zaščiteno z otočkom v bližini, tako da so jadrnice in čolni zares dobili varno zatočišče pred odprtim morjem.
V morje sva skočila v neposredni bližini kraja, na plaži nisva bila sama, tudi nekaj kopalcev se je našlo. Sva srečala tudi nekaj mladeničev in mladenk, ki so očitno trenirali daljinsko plavanje. S sabo so vlekli boje, tako da bi jih lahko opazili čolni, ki bi morda križali njihovo pot. So imeli kar nekaj kilometrov v načrtu, kakor sva razumela, ko so se med seboj pogovarjali, kakšno pot so si začrtali okrog bližnjega otoka (bližnji je morda napačen izraz, saj je bilo do otoka vsaj 2 km).
Midva sva malo uživala v prijetnem morju in se potem počasi odpravila nazaj. Peta italijanskega škornja je tukaj dokaj ozka, le dobrih 40km loči Jonsko in Jadransko morje.
Zvečer sva le še vse pripravila za naslednjo jutro, saj sva imela dokaj zgodaj polet nazaj v Treviso.
Nedelja, 16.10.2022
Še v temi sva se odpravila na pot, do letališča sva imela le pol ure, vendar sva morala biti na letališču že okoli petih zjutraj. Oddala sva avto, ključ vrgla v nabiralnik, oddala kovček in se pripravila na polet. Imeli smo malo zamude, ampak nič posebnega. V Treviso smo prileteli okoli osmih, v Sloveniji sva bila že malo po deveti uri.
Stroški:
Letalske karte: 120 EUR
Prenočišče: 90 EUR
Najem avtomobila: 130 EUR
Bencin, parkirišča, vstopnine: 60 EUR
SKUPAJ: 400 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
