tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 03 Jul 2023 10:23 Naslov sporočila: BELGIJA POTOPIS |
 |
|
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/kvsxptb1hy74l14/Potopis_Belgija.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Za rojstnodnevno darilo, tokrat že drugo leto kraljuje šestica spredaj, me je ženka "prisilila", da grem pokušati belgijsko pivo. Pa da ne bom samo popival, je dodala še nekaj predlogov:
Datum Pot Ogledi
31.3.2023 Letalo iz Trevisa ob 10:20-12:00
Charleroi
Najem avta
50 km Waterloo, Bruselj: center (Glavni trg, Grand Place; mestna hiša, Manneken Pis, Atomium)
1.4.2023 Bruselj-Antwerpen-Gent- Oudenburg
220 km Leuven (univerza), Antwerpen (katedrala), Gent
2.4.2023 Brugge
Ca. 100 km Brugge, Zeebruge, Fort Napoleon (obala)
3.4.2023 Oudenburg – Chimay
220 km Ypres, Kortrijk, Mons
4.4.2023 Chimay - Cahrleroi 60 km
Letalo ob 18:55-20:25 Ogled pivovarne, sirarne in cistercianskega samostana Abbaye Notre Dame de Scourmont
31.3.2023
Pa sva šla kar zgodaj zjutraj od doma, tako da sva bila okoli osmih že pred letališčem v Trevisu. Let ni bil dolg, cca uro in pol, tako da sva že pred eno uro popoldne sedela v najetem avtomobilčku. Tokrat so bili radodarni, dobila sva skoraj novi (5.000 prevoženih kilometrov) avtomatik Toyota Corolla Hybrid (z dobro opremo: je imel skoraj vse, kar imajo veliki).
Prvi cilj je bil Waterloo, nekje na polovici poti. Kraj je najbolj poznan po zadnji Napoleonovi bitki v njegovi bližini (Lion's Mound), kjer je doživel usodni poraz. Po predaji Angležem so ga le-ti poslali v izgnanstvo na otok sv. Helene v južnem Atlantskem oceanu, kjer je čez nekaj let tudi umrl. Je pa spomin na to bitko obeležen z muzejem, kjer je bitka tudi interaktivno predstavljena (3D video). Bitka je trajala ves dan, saj se je začela okoli devetih popoldne, končala pa z Napoleonovo predajo okoli desetih zvečer. Napoleonova vojska je bila močno poražena, na koncu je Napoleonu zmanjkalo vojske, s katero bi se še lahko boril. Na francoski strani je umrlo preko 40.000 vojakov, na strani njegovih nasprotnikov skoraj pol manj. Kot zanimivost: v bitki je bilo pobitih tudi cca 7.000 konj. Moja ocena: muzej je vreden ogleda.
Po avtocesti do Bruslja ni bilo daleč. Parkirala sva na obrobju pa parkirišču P+R, potem pa z metrojem v center. Sva vzela kar enodnevno karto, saj sva ocenila, da bova vsaj štirikrat vstopila na metro, ker je bil eden izmed najinih ciljev tudi Atomium, ki je bolj na drugi strani mesta.
Ko sva stopila na plano, naju je pričakal precej močan veter, občasno je tudi kaj rosilo. Nič kaj prijazno vreme za pohajkovanje po mestu. Pa do glavnega trga ("Grote Markt" po flandrijsko) ni bila dolga, sva se pa spotoma ustavila še v cerkvi sv. Mihaela, ki je tudi zavetnik tega mesta. Dokaj velika troladijska katedrala sicer ni bogato opremljena, je pa v njej zanimiva baročna prižnica, katere stil je značilen za kar nekaj belgijskih katedral. Sv. Mihael, ki ubija zmaja, je sicer upodobljen na kipu v stranski ladji.
Se kar nisva navadila na hladni Bruselj, zato sva spotoma zavila v eno izmed restavracij, ker sva pojedla neko malenkost. Stregla nama je zelo zmedena deklica, ki je prinesla na mizo povsem drugačne reči kot sva jih naročila. Edino pivo zame je bilo ta pravo. Moja ženka je poskusila sadno pivo: in bilo ji je všeč!
Seveda sva se malo ogrela in bil je čas za skok na glavni trg. Mogočna mestna hiša se šopiri ob njem, prava palača. Zamudila sva termin za voden ogled, zato sva le malo pofirbcala naokrog, se sprehodila še do lulajočega dečka (Manneken Pis), malo pobrskala še po trgovinicah in se sprehodila še po stopnišču mimo Mont des Arts (ja, v Bruslju ni vse ravninsko, se kar nahodiš gor in dol) do parka, ob katerem sva poiskala postajo metroja. Vmes sva morala na metroju še zamenjati linijo, vendar se je kmalu pred nama prikazal Atomium. Dež je kar vztrajal, tako, da sva opravila le pol poti do njega (za kakšen posnetek je bilo dovolj) in se vrnila nazaj. Atomium je sicer v neposredni bližini nogometnega stadiona Heysel, ki je znan tudi po tragičnem dogodku v letu 1985, ko se je pod gnečo nogometnih navijačev porušil del tribune. V tragediji je umrlo 39 ljudi, predvsem navijačev Juventusa (https://en.wikipedia.org/wiki/Heysel_Stadium_disaster ).
Še nazaj proti najinemu avtu, pa se je zapletlo. Zaradi okvare na liniji smo se zapeljali le pet postaj in potem so nas prisilno izkrcali, metro pa se je vrnil na izhodiščno postajo. Tudi z naslednjim metrojem je bilo enako, zato sva pogledala, kakšne so druge možnosti (tramvaj, avtobus). Presenečena sva ugotovila (hvala lokaciji na Google zemljevidih), da je do najbližje postaje na najini naslednji liniji le 10 minut. Torej ni bilo debate: še malo pot pod noge.
Se je že malo mračilo, ko sva izstopila na "najini" zadnji postaji. Spotoma sva se oskrbela še z najbolj nujnim za zvečer in zjutraj za zajtrk, skoraj že v popolnem mraku sva bila pri najinem prvem prenočišču.
1.4.2023
Ker je ponoči kar lepo pihalo, za prvoprailsko šalo za mojo ženko nisem imel problemov: "Glej, glej, tako močno je pihalo, da je na najin avto padla veja..." Sem se moral kar malo odmakniti, da nisem dobil njene prvoaprilske okoli ušes...
Po zajtrku sva zavila proti kraju Leuven, ki velja za eno starejših belgijskih mest, je pa tudi eden izmed pomembnejših univerzitetnih središč. To se na njegovih ulicah tudi pozna, saj sva tudi relativno zgodaj zjutraj srečevala predvsem mlade ljudi. Katedrala še ni bila odprta, je bilo pa na glavnem trgu že kar živahno, saj so krošnjarji poskrbeli za živahen utrip sobotnega semnja.
Sprehodila sva se tudi do najbližjega kanala, malo pofirbcala še po okoliških ulicah in se počasi odpravila nazaj k avtu, ki sva ga pustila nekaj uličic stran.
Nekaj km proti naslednjemu cilju sva se ustavila še v mestecu Lear, ki ga krasi čudovita ura na mestnem stolpu, nekoč očitno utrdbi. Sprehodila sva se še po centru mesta ter se kar hitro pospravila nazaj v avto, saj je bilo vreme dokaj neprijetno.
Naslednji cilj je bil Antwerpen. Ker gre za večje mesto, sva avto pustila kar na parkirišču pod Opero in se peš odpravila proti centru. Eden njegovih najbolj znanih prebivalcev je bil slikar Peter Pavel Rubens, katerega rojstna hiša je danes spremenjena v muzej. Živel je ob koncu 16-tega in začetku 17-tega stoletja, gre za enega največjih belgijskih slikarjev. Njegove mogočne stvaritve so tudi v katedrali v Antwerpnu, zato je bila prav ta katedrala najbolj pomembna postaja tega dne. Katedrala ni na samem glavnem trgu (tam kraljuje mestna hiša), ampak v neposredni bližini. Gre za res veličastno stavbo, v kateri je kar nekaj Rubensovih umetnin, ki so vsekakor vredne ogleda.
Še do glavnega trga, naokrog mimo cerkve Sv. Karla Boromejskega in nazaj do parkirne hiše.
Tretji cilj je bil Gent, sva se že prestavila bolj zahodno. Zopet sva pustila avto na obrobju centra v parkirni hiši in se mimo in skozi trgovske centre podala proti glavnemu trgu. Zopet je bil cilj katedrala (Saint Bavo), ki je zares znana po triptihu mističnega božjega Jagnjeta, umetnini, ki sta jo ustvarila bata Hubert in Jan van Eyck, že pred cca 600 leti.
Tudi mestna hiša je dokaj impozantna (vsaj od zunaj, notranjosti si nisva ogledala).
Sva pa tokrat malo pohitela proti prenočišču (v tistem apartmaju sva prespala dvakrat), saj sva sklenila, da si bova sam nekaj pripravila za pozno kosilo.
2.4.2023
Prvi cilj je bil Brugge, vendar sva smer obrnila. Prav tega dne je namreč potekala kolesarska dirka po Flandriji (na koncu je zmagal Pogačar), start je bil prav v Brugge-u, pa sva ocenila, da v gnečo ne bova rinila. Torej sva se zapeljala malo preko meje v Francijo, kjer stoji mesto Dunkerque. Tja sva prišla ravno prav, da sva se udeležila še maše ob Cvetni nedelji v cerkvi sv. Janeza Krstnika. Cerkev je bila v prvi svetovni vojni močno poškodovana. Ko so jo v letu 1922 poskušali obnoviti, je prišlo do nesreče. Cerkev je skoraj v celoti zgorela. Šele leta 1962 do na istem mestu postavili novo svetišče.
Nato naju je čakalo srečanje z drugo svetovno vojno. Prav na njen začetek. Po bliskovitem vdoru nemške vojske preko Belgije proti Franciji so v okolici tega mesta ostale enote francoske, britanske in belgijske vojske, ki so jih Nemci stisnili v obroč. Angleži so se določili, da bodo svoje vojake evakuirali nazaj v Anglijo in to jim je v veliki meri tudi uspelo. Ker so bili vojaki in ladje, ki so prišle po njih, relativno lahka tarča za nemško letalstvo, so se po nekaj dneh odločili, da bo evakuacija potekala le ponoči. Ko so evakuirali vso angleško vojsko, so evkuirali še ostanke francoske in belgijske vojske. To jim je uspelo tudi zaradi tega, ker so francoske enote nekaj dni krčevito branile položaje okoli mesta, tako da je bila evakuacija sploh možna. V dvanajstih dneh so evakuirali 359.000 vojakov v operaciji, ki so jo poimenovali Dinamo. Velik poraz protinemških sil se je čez nekaj časa pokazal kot obzorje zmage, saj je usposobljena evakuirana vojska v Angliji pomagala ustvariti nove enote, ki so bile čez štiri leta sposobne ponovno vstopiti na francoska tla v Normandiji. Uničenje, ki je sledilo spopadom v okolici Dunkuerq-a, je nemški propagandni stroj označeval kot eno najbolj bleščečih zmag v vojaški zgodovini.
Vračala sva se ob obali. Naslednji cilj je bil kraj Oostende povsem na obali Atlantika. Gre za dokaj turistično mesto, ki je znano tudi po svojem zdravilišču. Tudi utrip v mestu je bil dokaj živahen. Midva sva se ustavila na obdobju in se sprehodila do Napoleonove utrdbe. Je dokaj dobro ohranjena, sedaj je namenjena programom za otroke (igrišča, delavnice), v njej je tudi samopostrežna restavracija.
Zavila sva v notranjost proti mestu Brugge. Parkirala sva dokaj blizu centra in se sprehodila ob kanalu proti centru. Brugge je znan po svojih kanalih, ki služijo tudi za prevažanje turistov s čolni po njih. V pristanišču je bilo zato kar precej živahno. Mestno jedro je lepo urejeno, prav simpatično. Glavni trg je lepo urejen, stavbe okoli njega so lepe in stavbno bogate. Prav gotovo eno lepših mest v Belgiji. Na trgu je bil še vedno postavljeni prireditveni oder, kjer so v dopoldanskem času predstavili kolesarje, ki so v popoldanskem času že zaključevali dirko po Flandriji.
Se nama ni nikamor posebej mudilo, saj do prenočišča nisva imela daleč.
3.4.2023
Čakala naju je pot v notranjost Belgije, tokrat po južnem delu, bliže francoski meji. Prvi postanek sva imela v kraju Ieper, ki je bil vedno na "prepihu". V vsaki vojni so v njegovi okolici potekali boji. V prvi svetovni vojni je prav tam potekala tudi frontna linija (podobno kot Soška fronta pri nas), tako da je bilo mesto skoraj v celoti porušeno. Še danes so povsod okrog mesta pokopališča raznih vojska, ki so se borile na tem koncu. Ogledala sva si muzej v mestni hiši, ki je posvečen prav obdobju med letoma 1914 in 1918. Pretresljive zgodbe vojakov in prebivalcev, ki so morali zbežati na varno, so zanimivo predstavljene. Za posebni dodatek sva izbrala še vzpon na stolp (Belfort), s katerega je bil lep razgled po oklici, saj se je vreme končno zjasnilo. Sicer ni bilo posebej toplo (okoli dvanajst stopinj), ampak Belgijci so že posedali na vrtovih restavracij in barov.
Naslednji postanek je bil v kraju Kortrijk, kjer sta ob mostu čez kanal postavljena dva okrogla stolpa (Broeltorens). V tamkajšnji cerkvi so imeli postavljeno interaktivno razstavo, kjer so predstavili zgodovino mesta in okolice. Mesto leži le nekaj kilometrov stran od francoske meje, v preteklosti je bilo del francoskega kraljestva. Pa so se Belgijci pogosto upirali in v kakšnih bitkah celo uspeli poraziti francosko konjenico. Ker je bil v kraju ravno semanji dan, sva še malo pofirbcala po stojnicah, ki so jih že pospravljali.
Pot sva nadaljevala ob meji, teren je postal ponovno bolj razgiban, hribčki v okolici so bili nekaj višji, tako da je tudi cesta sledila razgibanemu terenu (ampak vse skupaj tam nekje plus minus 20 metrov nadmorske višine).
Naslednji postanek v kraju Mons pa je že zahteval vzpon v malenkost višji klanec, saj mesto leži na vzpetini, ki je kakšnih 50 metrov nad nivojem okolice. Glavni trg (ker sva bila v valonskem delu, se je imenoval Grand Place) je bil manjši, vendar lepo urejen. Ker je bil pravi čas za kosilo, sva se ustavila v gostilni, kjer so ponujali dnevne menuje (cca 10 EUR je zelo ugodna cena za belgijske, pa tudi naše razmere). Imela sva srečo, saj je bil tega dne na menuju goveji steak. Moram priznati, da je bilo meso mehko, sočno in zares okusno. Tudi pivo je zaokrožilo dobro kosilo.
Sprehodila sva se še do mestnega parka in nazaj do avta, ki sva ga zopet pustila na obrobju.
Le še do kraja Silenrieux, kjer sva imela naslednje prenočišče, dokaj blizu jezer (Lacs de l'Eau d'Heure), ki so sicer umetna, saj so nastala z večkratno zajezitvijo rečice Eau d'Heure, ki se nato združi z reko Meuse (Maas), ki sicer izvira v Franciji, v Atlantik pa se izliva praktično na meji med Belgijo in Nizozemsko. Teh pet jezer predstavlja po površini največjo sladkovodno površino v Belgiji. Seveda sva se sprehodila do najbližjega jezera, okrog njega pa nisva šla, saj je pot dolga kar 18 km.
4.4.2024
Skočila sva do Chimaya. Malo ven je opatija, kjer menihi (trapisti) še danes živijo po načelu: MOLI IN DELAJ! Ko ne molijo, varijo pivo ali delajo sir. Opatija je danes največji zaposlovalec v okolišu- Njihovo pivo je znano po celem svetu, varijo ga že več kot 150 let. Imajo kar klasičen nabor: Chimay 150, Chimay Triple, Chimay Gold, Chimay Red, Chimay Blue, Chimay Grande Reserve. Tudi pri sirih je nabor kar lep: Grand Chimay, Chimay a la biere, Specialtis for creameries. Opatijo si lahko ogledamo, ne pa tudi proizvodnih obratov ob njej. Za seznanitev s pripravo piva in sira so pripravili prav namensko interaktivno predstavitev v bližnji gostilni, kjer lahko pivo in sir tudi poskusimo. Se splača!
Na poti proti letališču sva se ustavila še v manjšem kraju Couvin, ki leži na hribčku. Je prav simpatičen kraj, naokrog so tudi malo višji hribčki, vendar vse na nivoju 250 do 300 metrov nad morjem. Za najvišji belgijski hrib (Signal de Botragne, 694m) bi morala precej bolj proti vzhodu, na mejo z Luksemburgom. Ker sva imela še nekaj časa, sva se ustavila še v kraju Philippeville (njihova cerkev je seveda posvečena sv. Filipu), zapeljala pa sva se tudi v Charleroi. Glavni trg preurejajo, tako da je bilo vse razrito, pravo delovišče. Vseeno sva se ustavila v cerkvi, ogledala pa sva si tudi notranjost njihove mestne hiše in se sprehodila po »stopnišču časti«, kot imenujejo osrednje stopnišče, ki vodi do poročne dvorane in muzeja. Slednji je sodeč po prašnih vratih že dolgo zaprt.
Nato pa le še na kosilo in potem na letališče. Letalo je imelo kar nekaj zamude (skoraj celo uro), tako da sva bila doma malo pred polnočjo.
Stroški:
- letalske karte: 150 EUR (za oba z vključenim kovčkom 20kg)
- najem avtomobila in bencin: 300 EUR
- parkirnine, javni transport, vstopnine ipd.: ca.250 EUR
- prenočišča: 280 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
