tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 14 Mar 2012 08:19 Naslov sporočila: SVETA DEŽELA - POTOPIS |
 |
|
SVETA DEŽELA
V pdf obliki s slikcami:
www.mediafire.com/file/38j326a6wcugfc6/Potopis+Sv+De%C5%BEela.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
20.2.2012 - 4.3.2012
A mojo boljšo polovico že poznate? Se mi zdi, da je edina oseba na svetu, ki bi se še bolj potepala kot jaz sam (pa čeprav to zelo težko priznam). Tako me poskuša z vsemi zvijačami omehčati, da bi še kam šla (sicer pa je žabo res težko spraviti v vodo). Ko smo že pri vodi, prav voda je "kriva", da je prišlo do romanja v Sveto Deželo. Marca 2010 sva bila tudi midva deležna obilice vode, ki je zalila polovico Ljubljane, tako da je zavarovalnica sklenila, da se nama bo zaradi poplave odkupila. Pa marsikaj tistega, kar je bilo ocenjeno za zamenjavo, sva sama porihtala (čiščenje, zamenjava tlaka, beljenje...), tako da je ostalo nekaj drobiža, ki bi ga bilo po mnenju moje najdražje najboljše porabiti za kakšen potep. Bližala sta se najina Abrahama in tako sva ostanek zavarovalnine dala v ta namen. Sveta Dežela je bila že prej v najinih mislih, ampak za Abrahama je bilo tako prikladno, da sem se tudi jaz kar hitro strinjal s tem predlogom. Ampak takrat nisva vedela, da zgodbe z vodo še ni konec...
Hitro se je bližal datum odhoda. Načrt, ki ga je pripravil Komisariat za Sv. deželo, je bil kar obširen:
PROGRAM:
1. dan: pon., 20. febr. ODHOD V AFRIKO. Dopoldne polet iz Ljubljane (Brnik) v Kairo. Popoldne pristanek v Kairu, sv. sv maša– Garden City, prevoz v hotel, nastanitev za 2 noči, večerja...
2. dan: 21. 2. tor.OGLED ČUDES SVETA - veličastnih piramid v Gizi, muzej v Kairu, stari Memphis, krščanski Kairo: sv. Družina, sv. maša, večerja.
3. dan: 22. 2. sre.- PEPELNICA - DAN PUŠČAVE. Odhod v puščavo do samostana sv. Antona Puščavnika, ogled, sv. maša, prenočevanje v bližini Sueza, Ainsukhna,večerja.
4. dan: 23. 2. čet. PO POTI IZHODA IZVOLJENEGA LJUDSTVA IZ EGIPTA. Ogled Sueškega prekopa, nadaljevanje po Sinajskem polotoku s postanki na bibličnih krajih: Grenki studenci »Mara«, Faraonovi vroči vrelci, Fairanska oaza….sv. maša v puščavi. Nastanitev pri Sv. Katarini, večerja.
5. dan: 24.2. pet. SINAJSKA GORA - ZGODAJ ZJUTRAJ (cca. ob 2h) odhod proti vrhu Mojzesove gore s pomočjo baterijskih svetilk. Doživetje sončnega vzhoda, sv. maša na gori in spust v dolino do samostana sv. Katarine, ogled. Nadaljevanje vožnje do Izraela, prehod na Jordansko mejo in vožnja do skalnega mesta Petre, nastanitev, večerja.
6. dan: 25. 2. sob. OGLED PETRE – NARAVNO ČUDO SVETA - Dopoldne obisk skalnega mesta Petra, bibličnih Sel, nadaljevanje vožnje do Herodove trdnjave Maheront (Mukawir), kjer je bil obglavljen Janez Krstnik. Sv. maša v naravi. Vožnja po biblični poti Izraela skozi Edom in Moab. Nastanitev v AMMANU, v glavnem mestu Jordanije, večerja.
7. dan: 26. 2. ned. Odhod na goro Nebo, sv. maša, obisk mesta mozaikov v Madabi. Obisk kraja Jezusovega krsta ob Jordanu in prehod meje v Izrael, most Alemby, nastanitev v Nazaretu, večerja.. (PRIHOD ŠE ENE SKUPINE, KI SE PRIDRUŽI PROGRAMU NOVE ZAVEZE˛& odhod prvega dela skupine, ki bo na romanju samo skozi Staro zavezo).
8. dan: 27. 2. pon. DAN ZA PRAZNOVANJE V NAZARETU, sv. maša v baziliki oznanjenja, sv. Jožef, sinagoga. Popoldne Stella Maris (Haifa) in Cezareja, večerja, prenočevanje.
9. dan: 28. 2., tor. Jezusovo javno delovanje v Galileji: Kana Galilejska, mesto prvega Jezusovega čudeža, nato Galilejsko jezero, Blagri, Kafanaum, Primat, Tabha, večerja, noč v Nazaretu.
10. dan: 29. 2. sre. GORA SPREMENJENJA in odhod v Judejo; najstarejše utrjeno mesto, ležeče v jordanski depresiji – Jeriha. Qumran, Betanija, nastanitev v Betlehemu.
11. dan: 1. 3. čet. BETLEHEM: hiša kruha. Praznovanje Jezusovega rojstva, obisk votlin, božična sv. maša; popoldne Janezov rojstni kraj Ein Karem, Yad Vashem.
12. dan: 2. 3. pet. GOSPODOVO TRPLJENJE: Getsemani, sv. maša, Oljska gora, Zadnja večerja, Gallicantu, Dominus flevit, Očenaš, Betfage.
13. dan: 3. 3.. sob. PRAZNOVANJE GOSPODOVEGA VSTAJENJA. Via Dolorosa s križevim potom, praznovanje Velike noči v Božjem grobu, zid žalovanja, stari del Jeruzalema.
14. dan: 4.3. ned. SKLEPNA SLOVESNOST na sv. Sionu, dvorana zadnje večerja; prosto za nakupovanje spominkov ali odhod na Mrtvo morje (kopanje) in možnost obiska Masade (doplačilo).
No, malce smo ga potem res spremenili, na kar so vplivale objektivne okoliščine. Vendar: gremo lepo po vrsti. Potovanje je organiziral in vodil pater Peter Lavrih, za duhovno vodstvo je skrbel koprski škof Jurij Bizjak, ker nas je bilo dovolj za dva avtobusa, sta na pomoč priskočila še Bogomir Trošt in Renato Podberšič. Moram priznati: dobra ekipa!
Med napotki je bil tudi važen podatek. Voda na Bližnjem vzhodu, predvsem v Egiptu je problematična! Za nas, ki nismo utrjeni, lahko kakršnikoli stik s to vodo povzroči resna trebušna obolenja. Preventiva: domači šnops ali viski za razkuževanje! Se je kar nekaj zaloge našlo v mojem kovčku!
20.2.2012
Zjutraj ob osmi uri smo se že drenjali na Brniku. Ker nas je bilo toliko, smo leteli direktno iz Brnika v Kairo (čarter). Če je skupina manjša, običajno potujejo preko Dunaja. Zjutraj nas je pozdravilo sneženje, ki je zakrivilo tudi poznejši polet z Brnika. Pa ni bilo posebne zamude. Le kakšno urico. Ko smo pristali na afriških tleh v Kairu, smo na to hitro pozabili.
Na letališču nas je pričakal vodnik z vizami, pripravili smo vstopne obrazce in se kar hitro zrinili skozi mejne in carinske formalnosti. Pred letališčem sta nas že čakala avtobusa. Prvi postanek je bil v župniji sv. Jožefa v Kairu, kjer smo imeli mašo, s katero smo prosili blagoslova za naše romarske dni.
Ker je cerkev v osrednjem delu Kaira, smo že prvi dan spoznali značilnosti kairskega prometa. Neke vrste neurejeni kaos, ki vseeno funkcionira. Po maši smo se zapeljali še do našega hotela (Zoser v Gizi, nedaleč stran od piramid) in se po večerji še malo sprehodili naokrog.
21.2.2012
Vstali smo kar zgodaj, tako da smo bili že med prvimi pri piramidah. Same piramide sicer nimajo nič skupnega s Sveto Deželo, saj so bile zgrajene precej prej, preden so Izraelci prišli v Egipt. So pa dovolj velika znamenitost, da jih organizatorji vključijo v romanje.
Na poti proti Memphisu smo obiskali še papirusovo delavnico in si ogledali, kako papirus izdelujejo in ga popisujejo. Seveda smo lahko tudi kupili kakšnega izmed izdelkov...
Že naslednji postanek v Memphisu je bil mnogo bolj povezan z Izraelci. V Memphisu je bila namreč prestolnica Egipta takrat, ko so Izraelci pod vodstvo Mojzesa izšli iz Egipta. Prav Ramzes II., mogočni egipčanski faraon, ki je Egiptu vladal preko 60 let, je bil Mojzesov sodobnik.
Morda je sedaj pravi čas, da se spomnimo, kako so Izraelci sploh prišli v Egipt...
Očak Abraham (1Mz 12-25), ki mu je Bog Jahve obljubil, da ga bo naredil za velik narod, je živel bolj vzhodno od Izraela, verjetno na področju današnjega Iraka in se je pozneje preselil na področje Jordanije oz. južnega Izraela. V zelo poznih letih mu je žena Sara rodila sina Izaka. Ker je Abrahama Bog skušal ali je iz pravega testa, da iz njega naredi velik narod, je zahteval, da Abraham svojega sina Izaka daruje kot žgalno daritev. Šele potem, ko se je Bog Jahve prepričal, da je Abraham pripravljen storiti tudi to, mu je na samem mestu žrtvovanja naročil, naj daruje ovna, ki se je zapletel v bližnje grmovje, ne pa svojega sina Izaka. No, Izak (1Mz 21-27) je rastel, se tudi poročil in tako kot Abraham, dolgo ni imel otrok. Potem mu je žena Rebeka le rodila dvojčka, ki jima je dala imena Ezav in Jakob (Ezav je prej prišel na svet in je bil tako prvorojenec). Toda Rebeka je imela rajši Jakoba in je poskrbela, da je priletni Izak kot prvorojenca blagoslovil Jakoba, ne pa Ezava (sicer je Ezav zaradi stiske že prej "prodal" prvorojenstvo Jakobu). Ko je Rebeka naročila Jakobu, naj gre k Izaku po blagoslov, mu je naročila tudi to, da se naj ogrne v ovčjo kožo, saj je bil njegov brat Ezav precej kosmat. Stari Izak je bil že čisto slep, vendar slišal pa je še dobro. In ko je prišel k njemu Jakob, se mu je zdel glas malo čuden in je zahteval, da Jakob stopi do njega, tako da se ga bo lahko dotaknil. In ker je bil Jakob ogrnjen z ovčjo kožo, je Izak mislil, da pred njim stoji Ezav. Seveda je Ezav izvedel, da je Izak s prevaro prišel do Izakovega blagoslova, vendar mu to ni več pomagalo. Izak ni želel preklicati svojega blagoslova nad "prvorojenim" in tako je Jakob obveljal kot izvoljeni prvorojenec.
No, Jakob pa je tisti, ki je imel 12 sinov (iz katerih je izšlo 12 Izraelovih rodov). Kaj več o Jakobu (1Mz 25-50) in njegovi zgodbi pozneje, sedaj naj povem le še to, da so Jakobovi sinovi prodali svojega (po vrsti drugega najmlajšega) brata Jožefa za sužnja v Egipt.
Pa je Bog spet drugače obrnil. Jožef (1Mz 37-50) je v Egiptu uspel, faraonu je pravilno napovedal pomen njegovih sanj (zgodba o sedmih debelih kravah, do katerih je prišlo sedem suhih krav in suhe krave so pojedle sedem debelih krav in se niso nič zredile). Jožef je na osnovi tega faraonu napovedal, da bo prišlo sedem bogatih let v Egiptu, za temi sedmimi bogatimi leti pa bo prišlo sedem suhih let (ko bodo pridelki slabi). Zato je Jožef priporočil faraonu, da zgradi velike žitnice in v dobrih letih uskladišči dovolj žita, da bodo lahko z zalogo preživeli sedem suhih let. In res. Faraon je upošteval ta nasvet, Jožefa je celo postavil za skrbnika nad skladišči žita.
Suha leta so res prišla. Dežja ni bilo in tako so začeli stradati tudi Jakob in Jožefovi bratje v Izraelu. Ker so slišali, da je v Egiptu hrane dovolj, je Jakob poslal svoje sinove po žito. In tako je prišlo do ponovnega snidenja Jožefa z njegovimi brati (ki pa se jim seveda ni razodel kar takoj). Ko pa se jim je vseeno razodel, je zahteval, da pride v Egipt tudi Jakob. No, to pa je bila za Jožefove brate kar težka naloga. Jakobu so namreč nekaj let nazaj rekli, da je Jožefa raztrgal lev...
Pa se je tudi to uredilo in tako je cel Izraelski rod prišel v Egipt, kjer se je v naslednjih nekaj 100 letih precej namnožil. In to toliko, da so se počutili Egipčani ogrožene, zato je faraon predpisal, da mora vsak izraelski moški prvorojenec umreti.
To bi moralo doleteti tudi komaj rojenega Mojzesa (2Mz-5Mz), vendar ga je njegova mati raje dala v košaro in ga spustila po Nilu. Božja previdnost je poskrbela za to, da je košaro prestregla faraonova hči in Mojzesa vzgojila na dvoru kot svojega lastnega sina (pa še njegovo lastno mater je poklicala za dojiljo).
Popoldne smo skočili še do krščanskega Kaira (ki je danes ograjen in zavarovan s policijskimi stražami), kjer je tudi največja koptska cerkev. Mi smo si ogledali cerkev, ki je posvečena Sv. Družini, ki bi naj po izročilu del svojega življenja preživela prav tam (takoj po Jezusovem rojstvu je angel sporočil sv. Jožefu, da mora zbežati z družino v Egipt, ker mu Herod streže po življenju).
Nato nas je čakal še obisk Egipčanskega muzeja. S Heleno sva bila zelo presenečena, saj smo bili skoraj edini obiskovalci (dobro leto nazaj pa se je tam trlo obiskovalcev). Čas sva izrabila za ogled posebnega dela muzeja, kjer so spravljene mumije egipčanskih faraonov, med njimi tudi Ramzesa II. (zanimivost: povsod v Egiptu lahko enakovredno plačujete z dolarji ali euri, v egipčanskem muzeju pa je potrebno plačati z njihovi funti!).
Poznopopoldansko mašo smo imeli ponovno v cerkvi sv. Jožefa. Popoldne je bil v našem avtobusu tudi škof Bizjak (njegova "matična" pozicija je bila sicer v prvem avtobusu) in s tem je povezana tudi malce poskočna zgodba. V prvem avtobusu so mislili, da je škof v drugem avtobusu, mi pa smo mislili, da je ponovno šel nazaj v prvi avtobus... Šele ko smo se odpeljali izpred cerkve, so zadaj začeli vpiti: "Ne še! Škofa smo pozabili! Škof teče za avtobusom!" No ja, smo ga počakali, vendar (če malo alegoriram na reklamo za maestro): "Videti, kako škof teče za avtobusom, je neprecenljivo! Za vse ostalo je tu pater Peter!"
22.2.2012
No, pa je bil tu: moj Abraham! Pa poglejmo, kako sem ga preživel...
Kar zgodaj zjutraj smo se odpravili iz Kaira v smeri Rdečega morja. Naš glavni postanek je bil precej nižje od Sueza pri Antonu Puščavniku. Kar vneto smo se zagrizli v stopnice, ki so nas pripeljale do votline, v kateri je sveti mož živel. Doma je bil sicer iz okolice Memphisa, vendar se je umaknil v samoto. Kašen dan hoda proč je bil še en znameniti puščavnik, sv. Pavel (ga slikajo z dvema levjima mladičema in v obleki iz perja). In zakaj ima Sv. Anton ob sebi prašička? Po izročilu naj bi svinja ob njegovih nogah predstavljala njegove skušnjave...
No, moram priznati, da svinja ob meni tudi predstavlja skušnjavo. Ampak se le obliznem in jo pojem... Za mojo štajersko dušo je namreč sv. Anton Puščavnik še posebej pomemben. Ne le zato, ker je nebeški zavetnik mojega očeta, ampak tudi zato, ker ima ob nogah "kralja živali" (upam, da mi sv. Pavel in njegovi levčki tega ne zamerijo).
No, med mašo pred votlino (kar zunaj na prostem) sem imel čast, da sem prebral eno izmed beril (drugo je prebrala moja boljša polovica). Sicer pa nisem bil edini "godovnjak". Na isti dan praznuje svoj rojstni dan tudi škof Bizjak...
Popoldne smo si ogledali še koptski samostan pod hribom (voda v izviru, ki jo je koristil sv. Anton, še vedno teče; usahnila je le dvakrat: prvič takrat, ko so samostan zasedli Arabci in so se nato zaradi pomanjkanje vode umaknili, drugič takrat, ko so poskušali znanstveniki ugotoviti, od kod voda sploh prihaja) in z zanimanjem prisluhnili njihovemu abuni ("abuna" je koptski duhovnik). Najprej nas je malce ozmerjal , ker smo bili preglasni (oz. naš vodič je govoril bolj na glas, da bi ga vsi slišali). Povedal nam je prigodo izza samostanskih zidov. Za samostanskimi zidovi namreč nadvse spoštujejo tišino in sledila ja prva lekcija: kako mešati kavo (v tihoti): ne tako kot mešamo po navadi, ampak samo rahel dotik dna kavne skodelice na sredini, da ne povzročaš hrupa.
Ustavili smo se tudi v njihovi cerkvi (na pragu smo se vsi sezuli), prisluhnili smo pomenu slikarij na stenah in na koncu je abuna predlagal, da malo še pomolimo v tišini... Čez nekaj trenutkov se zasliši rahla egipčanska glasba (sem pomisli: "So se pa res lepo pripravili na naš sprejem...", ob melodiji smo verjetno prav vsi najprej pomislili na mističnost trenutka zbranosti v starodavni cerkvici), ista glasba se ponovi, tokrat malo glasneje, glasba se še enkrat ponovi, tokrat še glasneje... Opazim, da abuna rahlo panično sega v svojo kuto in na koncu izvleče (seveda ob še glasnejši glasbi) mobilni telefon... Toliko o moderni tišini za samostanskimi zidovi...
Zvečer smo se zapeljali še do hotela (super hotel, ob Rdečem morju, 5 zvezdic: ampak kaj, ko je bila pepelnica...)
In tako sem svojega Abrahama preživel ob postu v puščavi (kot pravi Abraham)...
Zvečer se je zgodila še ena zanimivost. Za naslednjo jutro so nam napovedali zgodnje vstajanje, ker nas je čakala najdaljša etapa na naši poti. Zato sva šla s Heleno kar hitro v posteljo, Pa pozvoni na vratih: prinesejo nama potne liste z recepcije. In zaspiva: pa zazvoni telefon: "Ali ste v sobi? Nihče se ne odziva na trkanje!" In grem do vrat. Pred vrati stoji eden izmed uslužbencev in mi moli vrečko: "To je za Vas," pravi. Sem mislil: "Očitno se je pater Peter dogovoril za "lunch" pakete namesto zajtrka" in ponovno padem v posteljo.
Spotoma smo sicer nekaj več zvedeli tudi o očaku Jakobu (1Mz, 25-50). Ko je šel fant od doma, je pri nekem vodnjaku srečal Labanovo hči Rahelo (Laban je bil celo brat njegove matere, torej je bila Rahela njegova sestrična). Ker mu je bila zelo všeč, se je z Labanom dogovoril, da bo sedem let delal pri njem in potem mu bo dal Rahelo za ženo. Rečeno - dogovorjeno. Čez sedem let je bila res gostija! In šele naslednje jutro po gostiji je Jakob spoznal, da mu je Laban "podtaknil" starejšo hči Leo (najprej se je pač morala omožiti starejša hči). Pa Jakob ni bil preveč zadovoljen in mu je Laban predlagal, naj še sedem let dela pri njem in bo za ženo dobil tudi Rahelo. Rečeno - storjeno! Spet je bila poroka, dobil je tudi Rahelo, ki jo je še moral "odslužiti" v naslednjih sedmih letih. Malo boljše je bilo sedaj za Jakoba. Vsaj oženjen je bil (kar z obema hčerkama hkrati, za kar osebno nisem prepričan, da je bil pravi blagoslov), ampak otrok pa ni hotelo biti pri Raheli, ki jo je imel Jakob rajši. Lea je bila sicer precej zapostavljena (Rahela je bila Jakobu pač ljubša), vendar je imela to srečo, da ni bila nerodovitna. Upala je, da jo bo imel Jakob rajši, če mu bo rodila otroke. Pa ni bilo čisto tako, čeprav mu je Lea rodila Rubena, Simeona, Levija in Juda. Rahela pa še vedno ni mogla imeti otrok. Rahela je tako čutila, da izgublja v primerjavi z Leo, zato je Jakobu ponudila, da namesto nje rodi otroke njena dekla Bilha. Tako je torej Bilha za Rahelo rodila dva sinova: Dana in Neftalija. Tako je bila Rahela spet v prednosti, saj Lea v tistem času tudi ni mogla imeti otrok. Zato je tudi Lea ponudila Jakobu svojo deklo Zilpo, ki je Jakobu rodila Gada in Aserja. Toda potem je Lea ponovno spočela in rodila Isaharja in Zabulona (in tudi hčerko Dino). Šele potem se je odprlo tudi pri Raheli, ki mu je rodila zadnja dva sinova: Jožefa in Benjamina. Mogoče sedaj malo bolj razumete, zakaj je bila "bratska" ljubezen med Jakobovimi sinovi malo bolj zapletena...
23.2.2012
Pa poglejmo, kaj je v "lunch" paketu: TORTA! Prejšnji večer so mi v znak pozornosti prinesli torto, jaz pa tega nisem niti zaznal...
No, pojesti jo je bilo treba, tako nisva šla na zajtrk , ampak sva se mastila s torto (en košček je ostal, nekako tega napora zjutraj nisva zmogla). Žalostno dejstvo je bilo v tem, da sva zamudila najbolj bogato založen samopostrežni zajtrk na celi poti...
Pot smo nadaljevali ob Rdečem morju do Sueza in se skozi predor pod Sueškim prekopom zapeljali do prvih izvirov, kjer so se ustavili tudi Izraelci po izhodu iz Egipta. Gre za izvir z grenko vodo, ki jo je Mojzes po naročilu Jahveja "ozdravil" tako, da je po vodi udaril s palico. Danes celo strokovnjaki ugotavljajo, da na tistem koncu rastejo drevesa, ki imajo lastnost, da tisto grenko vodo preko noči spremenijo v pitno (očitno je v lesu substanca, ki potegne grenčico v sebe).
Pa se vrnimo malo v Staro zavezo. Mojzesa so torej vzgojili na dvoru, vendar je potem v prepiru (bil je kar hitre jeze) naredil neumnost in ubil nekega Egipčana. Ker se je to razvedelo, je zbežal iz Egipta in naslednji 40 let živel pastirsko in nomadsko življenje na vzhodnem Sinaju in področju današnje Jordanije.
Pri njegovih 80 letih mu je Bog Jahve naročil, da mora izpeljati njegovo izvoljeno ljudstvo iz Izraela, saj je bilo njihovo trpljenje v Egiptu zares veliko. Tako se je Mojzes odpravil do Ramzesa II. in zahteval, da dopusti, da Izrael odide. Na to pa faraon ni takoj pristal, potrebne so bile še nadloge, ki so udarile Egipt, na koncu celo smrt vseh novorojencev v Egiptu. In to je bila tista noč (pasha), ko so se Izraelci odpravil na pot. Toda Egipčani so jih zasledovali in uspeli so se jim izogniti šel po znamenitem prečkanju Rdečega morja.
No, tu je škof malo bolj podrobno razložil, kje se je to verjetno zgodilo. V originalu piše "Trstično morje" - Rdeče morje se je imenovalo tudi zaradi tega, ker so tam rasle rdeče trstike. To Trstično morje pa v bistvu ni zaliv rdečega morja južno od Sueza, ampak eno izmed jezer, skozi katera vodi Sueški prekop in so bila v tistem času precej plitva, vendar za faraonovo vojsko z njihovimi težkimi bojnimi vozovi dejansko neprehodna.
Ogledali smo si še faraonove vroče (žveplene) vrelce na drugi strani Rdečega morja (nekoč so tam poskusili narediti hotelsko naselje, pa je ostalo le pri poskusu oz. danes že bolj pri razvalinah), nato pa se podali proti jugu Sinaja. Naš cilj je bila Sv. Katarina ob vznožju Sinaja. Žal je bila najkrajša pot za turiste zaprta (eno izmed beduinskih plemen je zagrozilo, da bo zajelo talce in v zameno zahtevalo izpustitev svojih sonarodnjakov iz zapora - so oropali eno izmed bank, pa so jih dobili in zaprli), tako smo morali podaljšati po za preko 300km (vse do juga Sinaja, do Sharm el Sheika in potem nazaj do Sv. Katarine). Vmes smo imeli še mašo v eni izmed koptskih cerkva (uporabili smo lahko njihovo cerkveno ladjo, ne pa njihovih svetih prostorov za ikonostasom), nad čimer je bil prijetno presenečen tudi pater Peter.
24.2.2012
Zjutraj so nas zbudili že pred tretjo uro. Od izhodišča do vrha Sinaja je namreč cca 700 višinskih metrov, tako da je skoraj za dve uri hoje (želeli smo dočakati sončni vzhod na vrhu Sinaja, zato smo morali biti okrog pol šestih že na vrhu). Prvi dve tretjini poti potekata po mulatjeri, kjer lahko utrujene popotnike transportirajo s pomočjo kamel (tarifa je še kar znosna, toliko kot bi nas stal bencin od Ljubljane do Murske Sobote), zadnjo tretjino poti pod vrhom pa je potrebno opraviti peš, ker je steza preveč strma. Vsekakor je Sinaj kar resen hrib in pomeni za fizično preslabo pripravljenega romarja kar pravi izziv. Na vrhu je bila množica različnih narodnosti in Slovenci smo se kar malo porazgubili med rasami najrazličnejših barv in jezikov...
Tretje table zapovedi nismo našli...[na gori Sinaj je Mojzes namreč od Boga prejel dve kamniti tabli z 10 zapovedmi). Kar 40 dni je trajalo, preden se je vrnil z gore. In seveda so brez njega Izraelci v taboru že počeli neumnosti. Iz ženskega nakita (to je bil tisti nakit, ki so si ga Izraelke sposodile od Egipčank pred izhodom iz Egipta, češ: "Ali nam posodite nakit, da se bomo ozaljšale, ker gremo darovati našemu Bogu v puščavo..." No, Egipčanke tistega nakita niso več nikoli videle...) so naredili zlato tele in ga častili po božje. Si kar predstavljam, kako je bil Mojzes besen, ko je to videl...]
Je pa po sestopu zajtrk izredno teknil!
Po zajtrku smo imeli mašo na prostem pod Sinajem, ogledali smo si še samostan sv. Katarine, kjer smo lahko občudovali tudi "goreči grm" iz Mojzesovih časov (oz. robidovje iz aktualnih časov). So pa v bližini že poganjali prvi cvetovi mandljevca. Res pridih pomladi...
Pa spet v avtobus. Vse do egipčansko-izraelske meje. Tam pa dol iz egipčanskega avtobusa, peš preko mejne kontrole in na izraelski avtobus. Izraelska mejna kontrola (opravljale so jo mlade punce, ki so na ta način očitno služile vojaški rok) je bila zares temeljita!!! Samo 3 ure in že smo bili čez!
Potem kakšno urico z busom skozi Izrael in ponovi vajo: tokrat na meji proti Jordaniji. Pa je bilo precej lažje: zmogli smo v dveh urah! Bila je že pozna noč, ko smo prispeli v Aman.
25.2.2012
Tokratni cilj je bilo starodavno mesto Petra, ki je bilo izredno dobro zavarovano zaradi ozkega vhoda skozi sotesko. Že pot skozi sotesko je zelo slikovita, ko pa se odpre pogled na prve stavbe, ki so vklesane v steni, je pogled zares impozanten.
Danes si strokovnjaki niso povsem edini, kaj so nekatere izmed stavb zares pomenile. Za nekatere so prepričani, da so bile grobnice premožnih prebivalcev (ljudstva Nabatejcev), za najbolj mogočno izmed njih trdijo, da je bila namenjena zakladnici, ena izmed stavb je bila celo spremenjena v cerkev (zares dobra akustika). Mi smo prehodili le del nekdanjega mesta, ki je najbolj cvetelo v času karavan. Na poti preko puščave so se karavane ustavljale tam, kjer je bila voda in Petra je imela to bogastvo. Od tod (trgovanje in carina) izvira tudi njihovo največje bogastvo. Ko so poti karavan spremenile svoje smeri, je počasi usahnilo tudi mesto, ki je bilo dolga stoletja pozabljeno. Šele v 19. stoletju je mesto ponovno odkril švicarski raziskovalec Johann Ludwig Burckhardt. Tudi Jordanska kraljevina je prepoznala pomembnost tega arheološkega kraja, ki sodi med sedmero čudes sveta: tako visoke vstopnine z mojo ženko še nikoli nisva plačala!
Pa še nekaj je bilo zanimivo: v Petri nas je pričelo spremljati deževje, ki se ga nismo znebili do odhoda domov (saj: vodo sem omenil že na začetku...).
Popoldne smo se najprej zapeljali do ostankov Herodove trdnjave Mukawir, kjer je po izročilu brez svoje glave ostal Janez Krstnik. S hriba (ki je bil v tistih časih zares neosvojljiv) se odpira pogled proti Mrtvemu morju. Sicer je ta (južnejši) del Jordanije precej pust, zelenje nas je spremljalo le tam, kjer je bilo kaj vode.
26.2.2012
Jutro nas je srečalo na vrhu gore Nebo, od koder je Mojzes gledal proti zahodu čez Jordan v izvoljeno deželo, vendar vanjo nikoli ni stopil. Njegovega groba niso nikoli odkrili, vendar je na vrhu gore vseeno nagrobnik v njegov spomin. Nekdaj veličastno cerkev, ki je bila v času muslimanskega preganjanja uničena, danes prenavljajo. Ob njej je tudi kip bronaste kače (spomin na kačo, ki jo je izdelal Mojzes, da bi ob pogledu na njo preživeli vsi, ki bi jih ugriznila strupena kača).
Ustavili smo se še v Madabi, kjer je v cerkvi zelo zanimiv mozaik. Predstavlja zemljevid romarskih krajev in je nastal v srednjem veku (verjetno v času križarjev).
Pričeli smo se spuščati proti Jordanu. Naš cilj je bil kraj, kjer je Janez Krstnik krščeval, se pravi mesto, kjer je bil krščen tudi Jezus Kristus.
Lokacija "onkraj Jordana", gledano iz smeri Jeruzalema, je torej preko Jordana v današnji Jordaniji. Ker je v spodnjem toku Jordan precej spreminjal svojo strugo, so danes ostanki prvih bizantinskih cerkvah nekaj 100 metrov stran od struge. Mi smo se sprehodili tudi do struge in preko mogočnega Jordana (danes ga je manj kot Ljubljanice, saj vsega izkoristijo za namakanje na severu) pogledali v Izrael (tudi Izrael je na drugi strani za turiste odprl dostop do kraja Jezusovega krsta (oz. do njegove bližine) pri Jordanu).
Nato nas je čakala pot preko Jordansko-Izraelske meje. Na meji je čakalo kakšnih 20 avtobusov (Palestinci, ki so se vračali v Izrael). Nas so usmerili mimo in smo mejo prečkali prej kot v eni uri! Naš vodič in duhovni spremljevalec Bogomir Trošt je bil prepričan, da samo zaradi tega, ker smo se priporočili sv. Mateju (nekoč je bil cestninar med Jeriho in Jeruzalemom).
Pozno popoldne smo se tako ustavili na hribčku nad Jeruzalemom in v oblačnem popoldnevu prvič vrgli pogled na sveto mesto Jeruzalem.
Nato nas je čakala še pot do Betlehema, kjer smo prespali. Preden smo vstopili v Betlehem, smo morali še prek kontrolne točke, saj Betlehem sodi med mesta, kjer Palestinci izvajajo lastno avtonomijo. Izraelci so "mejni problem" rešili tako, da so na (mednarodno nepriznani) meji zgradili 10 metrov visok zid; ja, kar malo nas je spomnil na Berlinskega...)
Skozi naslednje dni smo bolje spoznali vso zapletenost politične situacije v Izraelu. Za to je poskrbel zgodovinar Renato Podberšič, ki nam je povedal marsikaj zanimivega. Moderni Izrael je nastal šele po drugi svetovni vojni (prvi Izraelci so se preselili nazaj na to področje konec 19. stoletja - sionistično gibanje), ko so jim zavezniki določili meje njihove države. Seveda je bilo to ozemlje, na katerem je takrat že nekdo prebival: Arabci oz. Palestinci (sami sebe se imajo za potomce Filistejcev). Takšna rešitev že v osnovi ni mogla pomeniti nič dobrega. Prejšnje gospodarje (nekje do konca 19. stoletja so bili to Turki - Osmansko cesarstvo, vmes je bil še protektorat Angležev) so zamenjali Židje. Le ponekod so uspeli Židje in Palestinci zaživeti v sprejemljivih medsebojnih odnosih (n.pr.: Haifa, Nazaret), žal so bolj pogosto Židje s svojim pristopom sprožili odpor domorodcev (Palestincev). Danes je znotraj Izraela kar nekaj območij, ki jih upravljajo Palestinci v okviru lastne avtonomije. To bi morebiti lahko bilo izhodišče za nastanek Palestinske države. Problem je predvsem v tem, da ta območja med seboj niso povezana. Betlehem je nekje v srednjem delu, bolj severno je Ramala, zahodno Gaza (ob Sredozemskem morju)...
Pa še problem nepriznanih meja po okupaciji Izraela v letu 1967... Določeni sta le meji proti Egiptu in proti Jordaniji, proti Libanonu in Siriji pa ne; tam ni niti enega mejnega prehoda, med državami je tamponska cona, ki jo še vedno nadzirajo modre čelade (OZN). Osebno sem bil najbolj presenečen, da se je Jordanija tako hitro odpovedala ozemlju na zahodnem bregu reke Jordan. Predvideval sem, da bi se Jordanci morali boriti za svoja ozemlja in svoje ljudi. Vendar je resnica malce drugačna. Na zahodnem bregu Jordana živijo Palestinci (ki imajo sebe za potomce Filistejcev), Jordanci pa so Arabci. Čeprav govorijo isti jezik, ne gre za isti narod! Zaradi tega je Jordanija raje izbrala mirno rešitev in je z Izraelom podpisala mirovni sporazum ter priznala mejo na reki Jordan. Sicer pa se je Izraelu osvajalska avantura v letu 1967 splačala: na jugu so si izborili tudi dostop do Rdečega morja!
27.2.2012
Dan smo posvetili Betlehemu. Najprej smo šli do cerkve nad votlino Jezusovega rojstva in se spustili tudi do votline.
Po maši v sosednji cerkvi sv. Katarine smo imeli še procesijo, ki nas je še enkrat popeljala mimo te votline. V tem primeru smo spoznali tudi kompleksnost organizacije obiskov v svetih krajih. Ker si svete kraje "lastijo" vse cerkve, je potrebno spoštovati v preteklosti doseženo soglasje glede uporabe in upravljanja teh svetih krajev. In temu smo se morali prilagoditi tudi mi.
Prav gotovo se nam je porodilo vprašanje ali je kraj rojstva dejansko tisti kraj, kjer se je to zares zgodilo. Verjetnost za to je kar precejšnja. Prva cerkev je bila na tem mestu zgrajena že v 4. stoletju, ko je krščanstvo postalo državna vera. In v teh 300 letih od samega rojstva do gradnje prve cerkve se je lokacija kraja ohranjala preko izročila. Sama votlina je bila del ene izmed takratnih hiš. Hiše v Jezusovem času so bile namreč takšne, da so za osnovno zavetje uporabili votlino, pred katero so zgradili skromen predprostor. V hladnejši nočeh so v votlini spale njihove živali (s tem so jih tudi grele, hkrati pa so jih zavarovali pred morebitnimi tatovi). V predprostoru so spali domači (ni bilo kaj dosti prostora), zato so Mariji in Jožefu odkazali mesto v votlini, kjer je bilo nekaj več prostora, porodnica pa je imela tudi nekaj več miru. In zato je po porodu Dete povila in ga dala v jasli, grele pa so ga domače živali, ki so spale v votlini...
Maša je bila v božičnem vzdušju, tako da smo prepevali božične pesmi. V Sveti Deželi se obredi ne opravljajo po principu letnega cerkvenega koledarja (mi smo bili tam v postnem času), ampak po krajevnem principu: maša ustreza dogodku, ki se je na tistem mestu zgodil.
Cerkev Jezusovega rojstva je praktično edina cerkev, ki je "preživela" arabsko osvajanje v srednjem veku. Po izročilu so Arabci sicer prijahali v cerkev, ko pa so na steni videli sliko sv. Treh kraljev, ki so bili v arabski opravi, so si rekli: "No, saj tukaj pa so že naši!" in so cerkev pustili brez da bi jo porušili...
Naslednja postojanka je bila t.im.: "mlečna votlina". V tej votlini naj bi Marija zadnjič podojila Jezusa, preden so odpotovali v Egipt (umaknili so se pred Herodom, ki je želel Jezusa pokončati). Votlina (v njej je kar nekaj slik doječe Marije) danes velja tudi kot priprošnjo mesto za pare, ki ne morejo imeti otrok. V arhivu imajo že celo množico zahvalnih dopisov, ko so pari po romanju na ta sveti kraj in po Marijini priprošnji končno dočakali naraščaj.
Čas za opoldansko malico sva izkoristila za potep do Betlehemske tržnice, kjer sva si privoščila tudi pol kilograma svežih jagod. Zraven pa sva za večerjo vzela še nekaj sladkega vinca (vino v Sveti Deželi ni poceni, večinoma je bolj sladko, ne glede na to ali je rdeče ali belo), spotoma pa sva obiskala še nekaj trgovinic. Ponudba je bila pestra, cene pa precej nižje kot n.pr.: v Jeruzalemu.
Popoldne smo zavili najprej do spominskega parka (obeležje holokavsta med II. svetovno vojno), nato pa še naprej do Marijinega obiskanja Elizabete in Elizabetinega doma (rojstnega kraja Janeza Krstnika) v kraju Ein Karem.
Na kraju, kjer je bil rojen Janez Krstnik, je tudi v slovenščini na plošči zapisan hvalospev, ki ga je ob Janezovem rojstvu spesnil njegov oče Zaharija (Luka 1, 67-80). Enako je na kraju Marijinega obiskanja plošča s slovenskim besedilom Magnificata (Luka 1, 46-56). Škof nas je spomnil tudi na dejstvo, da stojimo na mestu, kjer je nastal drugi del najbolj znane Marijine molitve Zdrava Marija ("blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad Tvojega telesa" - Lk 1, 42). Pred cerkvijo je tudi kip obeh žena in odgovor na vprašanje, katera je Marija in katera je Elizabeta, sploh ni bil težak: Elizabeta ima kar lepo zaobljen trebušček (Janez je starejši od Jezusa).
Dan se je že nagibal v večer, ustavili smo se le še pred izraelskim parlamentom in si ogledali največji sedmeroglavi svečnik na svetu. Na svečniku so upodobljeni znani dogodki iz Stare Zaveze.
28.2.2012
Pričakalo nas je jasno jutro, čeprav vremenska napoved ni bila tako lepa. Zato smo poskusili dan čim bolj izkoristiti. Pot nas je peljala pod Oljsko goro v Getsemani, kjer v neposredni bližini stojita cerkvi Jezusovega trpljenja in cerkev, ki spominja na kraj Judovega izdajstva. Po maši v bližnji votlini smo se odpravili peš proti vrhu Oljske gore.
Velik del pobočja je judovsko pokopališče, kjer parcele dosegajo vrtoglave višine. Razlog je precej praktične narave. Židje verjamejo, da bodo po Jahvejevem prihodu vstali najprej tisti, ki so najbližje kraju, kjer se bo večna sodba dogajala. In če bo Jahve sodil na mestu, kjer je stal bivši tempelj v Jeruzalemu (danes je tam mošeja), bodo najprej vstali z njim tisti, ki mu bodo nasproti na njegovi desnici: in to je lokacijsko prav južni del zahodnega pobočja Oljske gore.
Je pa iz Oljske gore zelo lep pogled proti Jeruzalemu. Tega dopoldneva je ležal Jeruzalem nasproti nas (skoraj že pod nami) in se je kopal v toplih sončnih žarkih.
Na vrhu smo se ustavili še pri cerkvi, ki je posvečena naši najbolj pogosti molitvi: "Oče naš". Tudi tukaj je na tabli molitev zapisana v slovenščini. In ta tabla je celo znotraj cerkvene ladje, kar pomeni, da je bil slovenski prevod med prvimi, ki so jih namestili.
Še kratek skok do kapele, ki je postavljena na mestu Vnebohoda. Na skali znotraj cerkve se še danes pozna odtis bose stopinje...
Zapeljali smo se še do Jeruzalema. Vstopili smo skozi Jafska vrata in se na tržnici malce okrepčali.
Pot nas je nato vodila naokrog v Betanijo do Lazarjevega groba. Včasih je bil prehod med cerkvijo, ki je na mestu nekdanjega domovanja Lazarja ter njegovih sestra Marije in Marte, speljan direktno, danes pa to ni več mogoče, saj je vmes mošeja in je potrebno iti naokrog. V grobu je zares malo prostora, čeprav je v njem urejena mini kapela. Med vzponom iz groba sem staknil še buško, ker sem pozabil, da je potrebno biti ves čas sklonjen.
Že se je večerilo, ko smo se odpravili nazaj proti Betlehemu. Tokrat po drugi strani, tako da smo si ogledali še pastirske planjave, na katerih so na Božično noč pasli svojo drobnico betlehemski pastirji, preden jim je angel oznanil veselo novico, da so šli počastit novorojeno Božje Dete.
29.2.2012
Kljub slabši napovedi nas je ponovno pričakalo nekaj sončnih žarkov. Najprej nas je pot popeljala na Sion (eden izmed Jeruzalemskih gričev). Ustavili smo se na mestu, kjer je bila nekdaj hiša velikega duhovnika Kajfa in kjer so po Jezusovem prijetju Judje sklenili, da mora umreti. Spodaj je tudi kapela, ki je posvečena Petrovi zatajitvi ("še preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil").
Ogledali smo si tudi ostanke starih ječ, v katerih naj bi bil Jezus nekaj časa zaprt. V bližini je tudi cerkev, ki je posvečena kraju Marijine smrti.
Skozi Sionska vrata smo vstopili v Jeruzalem. Najprej smo si ogledali ostanke starega Jeruzalema. Pri Jeruzalemu je zanimivo to, da je bil večkrat porušen in ponovno zgrajen in to dobesedno na ruševinah starega mesta.
Tako je današnje mesto kakšnih 15 metrov višje kot je bilo v času kralja Salomona oz. kakšnih 10 metrov višje kot je bilo v Jezusovem času. Zanimiv je bil sprehod do "Zidu objokovanja", ki je eno izmed najbolj svetih mest za Jude na svetu. Ta zid je ostanek zahodnega zidu nekdanjega templja iz Jezusovega časa, na mestu, kjer je včasih stal tempelj, pa je zgrajena mošeja. Židje bi sicer lahko ponovno zgradili tempelj kje drugje (obstaja dovolj podatkov o njegovem videzu in velikosti), vendar so trdno odločeni, da bo tempelj stal ponovno tam kot včasih (kdaj se bo to zgodilo, seveda nihče ne ve, ker je mošeja še v zelo dobrem stanju). Do "Zidu objokovanja" lahko dostopajo tako moški kot ženske, vendar je ženskam namenjen zelo ozek del. Moški smo lahko pristopili tudi v del, ki je pod arkadami, seveda smo si morali pri vhodu nadeti njihovo kapico (kipo), saj je za Jude nespodobno, da bi prišli pred Gospoda z nepokritim temenom.
Bil je že čas za kosilo, po kosilu pa še Križev pot in pot do Božjega groba...
In potem se je vlilo... Uličice so postali potoki, izza vsakega vogala je pripihal veter pod drugačnim kotom, naši dežniki so nam mogoče zaščitili le gornje dele telesa, spodaj smo bili vsi zelo hitro mokri (in marsikdo tudi v celoti premočen). Pa smo vseeno zdržali (še pater Peter je povedal, da takšnega Križevega pota ne pomni!). Na koncu smo dočakali tudi "svečan vhod" v Božji grob ob spremstvu pesmi patrov, ki so nas sprejeli (ker smo bili dovolj velika skupina, smo doživeli to veliko čast).
Nato pa nazaj proti Betlehemu, na šipah se je poznalo, da zraven dežja pada tudi sneg. V hotelu nas je čakalo odrešenje: topel tuš in suhe cunje...
1.3.2012
Zjutraj smo se ponovno odpeljali proti Jeruzalemu, saj smo imeli napovedano zgodnjo mašo pri Božjem grobu. Pa smo zamudili. Na kontrolni točki se je namreč izraelski preglednik (vojak) odločil, da ga zebe in se je zaprl v svojo hiško. Smo tako čakali skoraj pol ure ("ZAPRTA MEJA"), preden se je ojunačil in ponovno pomolil glavo navzven. Sedaj precej bolje razumem Palestince, ki gledajo na Žide bolj postrani (ob takšnih provokacijah jih je skoraj nemogoče imeti rad).
Vzeli smo si tudi malo več časa za ogled cerkve Božjega groba. Gre za enotno cerkveno poslopje, ki pokrije tako Kalvarijo kot Božji grob (razdalja le kakšnih 50 metrov). Vmes je še plošča, na kateri naj bi mazili Jezusovo telo po smrti, preden so ga položili v grob. Ogledali smo si še ostale spremljevalne kapele (vsaka kapela je namenjena kakšni veroizpovedi). Cerkev "Božjega groba" je "znana" tudi po medijskih "pretepih" med čiščenjem cerkve v velikonočnem času. Drugače je sodelovanje med cerkvami zgledno.
Popoldne nas je pot zapeljala v Jeriho (najstarejše mesto na svetu) in do ostankov mesta Qumran, kjer so našli najstarejša besedila Stare Zaveze. Kakšna je moč izročila, kaže tudi na to, da je razlika med dotlej znanimi izvirnimi zapisi (Leningrad, 11. stoletje) in kumranskimi (1. stoletje) neznatna. Menihi so svitke spravili v posode in jih skrili v votline. Ocenjujejo, da se je to zgodilo okrog leta 70 (po razdejanju Jeruzalema).
V Qumranu smo doživeli še eno zanimivost: slap sredi puščave. Mesto Qumran je povsem v bližini Mrtvega morja in s hribov se stekajo hudourniki, kadar je dovolj dežja. Tokrat ga je bilo dovolj in še več!
Ko smo prispeli do obale Mrtvega morja, sicer ni več deževalo, je pa bila obala mokra, blatna in umazana. Največjih junakov to ni zmotilo in so se okopali v njem. Voda je bila presenetljivo topla (okrog 22 do 23 stopinj), šok so doživeli takrat, ko so morali zlesti nazaj na obalo (ozračje je imelo manj kot 15 stopinj).
Obala Mrtvega morje je najnižja ležeča točka na zemlji (več kot 400 metrov pod morsko gladino). Res je, da se gladina v zadnjih letih še dodatno znižuje (v zadnjih 30 letih za 20 metrov), saj je naravnega dotoka z Jordanom iz leta v leto manj (vodo izkoristijo za zalivanje polj), izhlapevanje pa je enako prisotno. Zato strokovnjaku že iščejo variante, kako bi preprečili nadaljnje upadanje gladine (razmišljajo o varianti, da bi pripeljali vodo iz Sredozemskega morja).
Proti večeru nas je pot zapeljala že v Nazaret, naše zadnje prebivališče v Sveti Deželi.
2.3.2012
Pričakalo nas je sveže jutro. Deževalo pa na srečo ni več (se je očitno že ponoči zlilo). Pot nas je peljala v Kano Galilejsko, kjer smo najprej poskusili, potem pa še za domov vzeli malce vinčka, ki je ostalo še od takrat, ko je Jezus naredil prvi čudež (saj, mi Štajerci pravimo, da je bil sigurno z nami vsaj malo v žlahti).
Pot nas je popeljala tudi v Kafarnaum, kjer je bil doma sv. Peter. Nova cerkev je danes zgrajena nad njegovo hišo, ki je bila v bistvu prva cerkev v tistih časih. Ogledali smo si še ostanke shodnice in arheološkega parka v okolici.
Še dopoldne smo se zapeljali na bližnjo goro blagrov, kjer je v osmerokotni cerkvi vsaka stranica namenjena enemu izmed blagrov. Prebrali smo jih in obujali spomin na tisti čas, ko je Jezus učil svoje učence.
Ustavili smo se še na mestu, kjer je Jezus pomnožil kruh in ribi (za 40.000 mož), nato paše malo naprej ob jezeru, kjer se je Jezus po vstajenju prikazal svojim učencem in jih pogostil z ribo (zato se tisti skali pravi "Mensa Christi - Kristusova restavracija").
In že je prišel čas za "Petrovo ribo", ki so nam jo postregli ob obali Genezareškega jezera. Genezareško jezero je še danes bogato z ribami (precej okusnimi, moram priznati). Na obali jezera nas je presenetilo obilje školjk, ki jih je naplavilo na kopno.
Popoldanski čas smo izkoristili za pot čez planoto Golan, ki jo je Izrael prav tako okupiral v vojni leta 1967. Na vrhu zasnežene Golanske planote (snega je bilo preko 20cm) smo v daljavi videli že prvo sirsko mesto. Da je Golanska planota zasnežena, je očitno zvedelo tudi pol Izraela, saj se nam je zdelo, da so vsi tam gori. Toliko sneženih mož naenkrat še nisem videl! Njihovo navdušenje nad snegom je bilo tolikšno, da so ga poskušali na različne načine odpeljati v dolino, da bi ga pokazala še sosedom in prijateljem! Še mi smo se ustavili in uprizorili mini spopad za Golansko planoto (s kepami, seveda).
3.3.2012
Dan je bil namenjen Nazaretu. Iz avtobusa smo izstopili pri vodnjaku, kamor je hodila po vodo tudi Marija in se spustili do njene rojstne hiše. Nazaret je bil v tistih časih majhna vasica, tako sta Marija in Jožef živela kar v soseščini. V Marijini cerkvi smo se spomnili tudi začetka molitve "Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s Teboj," saj je bil to pozdrav angela pri njenem oznanjenju. Na zidovih v hodniku okrog cerkve so Marijine upodobitve vseh narodov in narodnosti. Zelo pestra zbirka...
Sprehodili smo se še do cerkve na mestu, kjer je stala Jožefova hiša in je Jezus preživel največji del svojega življenja.
Popoldne nas je pot zapeljala še do Akrona /zadnjega zatočišča križarjev/ in Haife na obali Sredozemskega morja , bolj točno povedano do hriba nad Haifo, kjer stoji Mariji posvečena cerkev "Stella Maris" na gori Karmel (ob cerkvi je tudi karmeličanski samostan). Odpočili smo si tudi s pogledom na Bahaiske vrtove, ki se spuščajo proti mestu.
Zvečer smo se po vrnitvi v Nazaret sprehodili še do Marijine cerkve in prisostvovali procesiji. Ker je deževalo (za nas to ni bilo nobeno presenečenje več) , je bila procesija le znotraj cerkve, ne pa na prostem.
4.3.2012
In že je napočil dan slovesa od Nazareta in Svete Dežele. Ustavili smo se še na gori Tabor (spremenjenje, Jezus v družbi Mojzesa in Elija), kjer smo imeli tudi zaključno mašo.
Nato pa le še v smeri letališča. Postanek smo si privoščili še v Cezareji (zelo mogočno mesto v Jezusovem času, ki ga je dal zgraditi kralj Herod in ga je posvetil cesarju), kjer smo si ogledali njrgove ostanke (seveda verjetno ni potrebno dodatno poudariti, da so bili ravno tisti dan ti ostanki precej mokri, kakor tudi njihovi obiskovalci). Očaral nas je tudi mogočni viadukt, ki je poskrbel za to, da je imelo mesto vedno dovolj vode.
Popoldanski del dneva smo izkoristili za panoramski ogled Tel Aviva in pot do cerkve sv. Petra v sosednji Jafi, od koder se nam je prav tako odpiral lep pogled čez moderni Tel Aviv.
Pa so nas kar preganjali. Čakal nas je še transfer na letališče, kjer smo doživeli pregovorno judovsko natančnost pri kontroli prtljage (pa smo bili vseeno v dobri uri preko). Še kakšen nakup v zadnjem "Dutty free"-ju in že nas je čakal sedež v letalu. Ker smo bili pretežki (letalo je bilo polno, pa tudi prtljage je bilo precej več kot na poti tja), so morali natočiti še dodatno gorivo, zato smo zamujali slabo urco. Pa smo bili vseeno okrog pol enih zjutraj že doma...
Dva tedna bogatih doživetij sta bila za nama. Res naporno. Morda je romarsko pot smiselno razdeliti v dva dela, čeprav je res, da je enkratno dvotedensko romanje cenejše. No, midva sva si bila edina, da je bil izbor za dva tedna povsem na mestu, saj imava vendar še toliko načrtov, kam vse bi se še šla potepat!
[/b] |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
