tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 17 Feb 2012 12:37 Naslov sporočila: KRATEK POTEP PO TUNIZIJI |
 |
|
POTEP PO TUNIZIJI
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/on94g2jaa5k6d8s/Potep+po+Tuniziji.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
V letu 2008 sem svoja mlajša sinova peljal na morje malo drugače - izvrtal sem ponudbo, kjer je imel najmlajši (ki takrat še ni dopolnil 15 let) otroški pavšal, tako da nas je AI (All Inclusive) za teden dni stal dobrih 1.000 EUR. To se mi je zdela povsem sprejemljiva cena. Hotel "El Mouradi club Selima" blizu kraja Port El Kantaoui v Tuniziji je imel sicer le tri zvezdice, ampak priznati moram, da smo bili z lokacijo in postrežbo zelo zadovoljni.
Seveda mi potepuška žilica ni dala miru in po prigovarjanju sta se tudi sinova strinjala, da najamemo avto in se zapeljemo do Kartagine in Tunisa.
Tako sem stopil do recepcije v hotelu in se pozanimal ali pri njih lahko najamem avto. Malo čudno so me pogledali in mi razložili, da se v Tuniziji hoteli s tem ne ukvarjajo, da pa lahko pokličejo zastopnika podjetja, ki se ukvarja z Rent-a-car-om. S tem sem se strinjal in bil ob določeni uri na recepciji, da se s tem predstavnikom srečam, plačam najemnino in prevzamem ključe.
Ko je predstavnik prišel, me je najprej premeril od glave do pet. Njegovo prvo vprašanje je bilo: "Gospod, ste že kdaj vozili avto v arabskem svetu?" Kaj hočemo, malo sem moral pretiravati. Bil sem že v Egiptu (kjer seveda nisem vozil avtomobila, sem se pa nekajkrat uspešno prebil kot pešec čez cesto), vozil sem že v Turčiji... Tako je bil moj avtomatski in suvereni odgovor: "Sem!" to se je pokazalo kot dobra poteza, saj se je njegov nezaupljivi pogled malce otajal in pričel mi je razlagati o zavarovanju, pogojih najema... Na koncu sem za dva dni dobil ključe cliota (takšnega z zadkom), dogovoril sem se, da čez dva dni zvečer ključe vrnem kar na recepciji.
Pri podpisu pogodbe za avto sem opazil, da je bil zadnji zapis v njegovi beležnici opravljen skoraj en mesec nazaj, torej avto skoraj en mesec ni bil nikomur posojen. To se je poznalo tudi na avtomobilu. Čeprav je bil star že dve leti, je imel le dobrih 10.000km. Izredno malo se mi je zdelo...
Z otrokoma smo se že prvi večer zapeljali proti kraju Sousse, ki je kakšnih 10 km stran od hotela. Malo zato, da sem preizkusil avto, malo pa tudi zaradi firbca. Že prva vožnja je postregla z zanimivim zastojem: ovce na cesti (znaka sicer ni bilo, ovce pa so bile in tako smo morali malo počakati, da je manjša čreda prečkala cesto). Sousse je zelo živahno mesto z lepim starim mestnim jedrom (medino). Sprehod ob obali in preko tržnice je bil prav prijeten, večerni zrak je bil sicer še vedno pregret, vendar je dnevna vročina vseeno popustila.
Sousse je sicer glavno mesto tunizijskega Sahela in hkrati tretje največje tunizijsko mesto s približno 300.000 prebivalci. Danes je to sodobno mesto ob sredozemskem morju, kjer se na očarljiv način združujeta sodobno (n.pr.: veliki nakupovalni centri) in starinsko (n.pr.: orientalski souki /tržnice/ s številnimi trgovinami). Že v času Feničanov je na tem mestu zrasla utrdba in že takrat je bilo to mesto med važnejšimi punskimi mesti (takoj po Kartagini in Hadrumetum). Po zadnjih punskih vojnah se je mesto uprlo Kartagini in za nagrado jim je Rim podaril samostojnost. V 1. stoletju pa so se uprli tudi Cezarju, vendar so jih Rimljani podjarmili in tako je mesto samostojnost izgubilo. Je pa pridobilo na svojem trgovskem pomenu in bilo v naslednjih stoletjih eno najpomembnejših pristaniških mest. Pomen se je povečal tudi s prihodom Arabcev, saj je Sousse takrat postal pristaniško mesto za Kairouan. Njegov pomen se je zmanjšal šele v 18. stoletju.
Naslednje jutro smo zgodaj pozajtrkovali in se napotili proti zahodu. Naš cilj sta bila Kartagina in Tunis. Čakalo nas je dobrih 170km vožnje v eno stran, ki pa ni bila problematična. Večino časa smo vozili po moderni štiripasovni avtocesti (brez cestnine) in tako prispeli v Tunis. Tudi na avtocesti so bila občasna krožišča in na krožiščih je bil tudi policaj, ki pa ni usmerjal prometa, ampak je očitno bil le v vlogi opazovalca, kaj se na cesti dogaja. Tudi naslednji dan sem na krožiščih srečeval podobno situacijo, vendar nikoli nisem videl, da bi policaji kakorkoli posredovali.
V Tunisu smo začutili, kaj pomeni vožnja v arabskih deželah (sem kmalu razumel, zakaj je predstavnika zanimalo ali imam kaj izkušenj z vožnjo v arabskem svetu). Saj sem to videl že v Egiptu, toda doživeti izza volana pri avtomobilu je bilo čisto drugače. V Tunisu so glavne vpadnice dvopasovne ali tropasovne (v eno stran) ceste. V Tunisu obstajajo semaforji, ki jih domačini celo upoštevajo (precejšnja razlika od Kaira, kjer semaforjev praktično ni). Pred semaforjem pa ti zgleda tako, da se na tropasovnici postavi drug ob drugega vsaj šest avtomobilov. In ko je zelena, vsi po gasu, kdo bo prej speljal. Mala malica, kaj hitro sem se počutil povsem domače. Pririnil sem se v prvo vrsto, se pripravil na zeleno in GAS!!! - lahko mi verjamete, da so vsi Arabci gledali "mojega" cliota le še v auspuh. Naj kar pridejo v Ljubljano! Vožnja po arabskem svetu se z ljubljansko sploh ne more primerjati!!!
Je pa res, da so načeloma zelo obzirni vozniki. Če moraš zamenjati pas, te brez problemov spustijo predse, le opozoriti jih moraš na to, tako da malo pohupaš. Hupa je tam precej pomembnejša kot žmigavci. Roko na srce, žmigavcev sploh ne uporabljajo, smer vožnje naznačijo kar s hupanjem. Mislim, da je zgledalo nekako tako:
- enkrat na kratko: opozorim na svoj prisotnost
- dvakrat na kratko: zavil bom na levo
- trikrat na kratko: zavil bom na desno (no, mogoče je bilo glih obratno)
- enkrat na dolgo: BEDAK!!! Ali me ne vidiš?
No, pririnili smo se v center mesta. Zares velikega mesta. Tunis je s svojimi skoraj 2 mio prebivalci glavno mesto Tunizije, je pa tudi gospodarsko in kulturno središče dežele. Novejši del mesta učinkuje zelo evropsko, starejši del (medina) pa ohranja še vse arabske čare. Mesto je nastalo že v 9. stoletju pred Kristusom, ko so Feničani v zaščitenem zalivu ustanovili numidijsko naselbino. Kraj je dolgo časa živel v senci Kartagine, Rimljani so ga celo uničili in ponovno zgradili. Ko so Arabci zasedli Kartagino, je postal Tunis pomembno pristanišče, metropola pa je postal šele v 9. stoletju, ko so se tu naselili Aglabiti.
Seveda je bil obvezen tudi obisk Kartagine, ki leži nedaleč stran, skoraj bi lahko rekel, da je dandanes že na obrobju mesta Tunis. Veličino nekdanje Kartagine danes pomnijo le še ostanki izkopanin. Na robu amfiteatra je tudi spomenik v spomin svetnicam iz zgodnje krščanske dobe (sv. Perpetua in Felicita), ki sta mučenike smrti umrli prav na tem kraju.
Delno je ohranjen tudi del mesta ob morski obali, kjer še kakšen osamljeni steber spominja na mogočne zgradbe v starem veku, predvsem na terme Antonija Pija. Odkrit je tudi punski tempelj, posvečen bogu Baalu Marnam, ki je bil zgrajen ob ustanovitvi Kartagine leta 814. pr.Kr. No, kar nekaj ostankov se najde...
Zapeljali smo se tudi mimo predsedniške palače do griča, kjer stoji ena večjih mošej v severni Afriki. V njeni bližini je staro antično gledališče (del nekdanje Kartagine) , ki ga še dandanes uporabljajo za predstave na prostem. Izkopanine Kartagine so namreč posejane na kar nekaj koncih (tam, kjer so bila arheološka izkopavanja sploh možna) in razdalja med njimi nam da vedeti, da je šlo za zares
veliko mesto.
Na povratku smo si ogledali še živalski vrt (živali v tej vročini niso kazale posebnega veselja do kakršnihkoli aktivnosti), fantoma pa sem privoščil še ježo na kamelah.
Potem pa le še domov oz. v hotel.
Za naslednji dan sta se mi fanta spuntala: ne bosta se več vozila po takšni vročini. Sicer pa ju arheološki kamni ne zanimajo preveč. Raje bosta dan preživela ob bazenu..
Sem se pač sam odpravil na pot. Moj cilj je bilo nekdanje pomembno mesto Kairouan, ki še danes slovi kot center za izdelavo preprog. Okrog starega mestnega jedra je veliko obzidje, ki je včasih varovalo mesto, danes pa označuje rob medine.
Že na obvozni cesti se mi je pridružil domačin, ki mi je pokazal kraj, kjer lahko varno parkiram (to pomeni, da na koncu daš bakšiš tistemu, ki "varuje" tvoj avto). Priporočil mi je tudi izelovalca preprog in vodnika skozi staro mestno jedro. Seveda najprej preproge nisem hotel kupiti, vendar se to nekako ni izšlo. V avtu se je znašla manjša preproga iz kamelje dlake, ki sem jo verjetno bogato preplačal, čeprav se mi cena ni zdela pretirana.
No, moj vodič me je že čakal in me popeljal po medini. Ustavila sva se tudi pri starodavnem studencu, iz katerega še zmeraj črpajo vodo na starodavni način: na kolo vodnjaka je navezana kamela, ki hodi naokrog in tako vleče vodo v vedrih iz globine. Vodnjak je globok preko 50m. Njegova značilnost je rahlo slana voda, saj je v bližini slano jezero, ki očitno skrbi tudi za vir vode v vodnjaku. Je pa moj vodič dvakrat poudaril, da je to vodo potrebo poizkusit: "Kdor poizkusi to vodo, se bo prav gotovo še kdaj povrnil v Kairouan". Na poti nazaj sva se ustavila tudi v preddverju mošeje (meni kot nemuslimanu vstop v glavni del ni bil dovoljen), možno se je bilo povzpeti tudi na obzidje, od koder je bil zanimiv pogled na celo mesto.
Kairouan je bil včasih glavno mesto Aglabidov. Nastal je na široki ravnini, zato so mu dali vzdevek "mesto sonca in peska". Mesto so zgradili na nekoč izredno pomembnem križišču karavanskih cest (od tod izhaja tudi ime Kairouan). Mesto velja za sveti kraj islama, takoj po Meki, Medini in Jeruzalemu. Še danes je priljubljeno romarsko mesto za romarje iz celega islamskega sveta.
Kairouan je poznan tudi po preprogah. Že ko so tu živeli Aglabidi, so del svojih davščin dali kalifu iz Bagdada v obliki preprog, saj so imele tunizijske preproge zelo visok ugled. Višek trgovanja s preprogami je bil v 19. stoletju, ko so uvedli gordijski način vozlanja (po izročilu je žene iz Kairouana tega vozlanja naučila hči turškega guvernerja tega mesta). Vzorci so zelo različni, prevladujejo pa rdeča, moda in zelena barva.
Naslednja lokacija je bil amfiteater v El Djemu. Gre za relativno majhen kraj, na katerega obrobju je velik amfiteater, ki je viden že od daleč. Na tem mestu je namreč včasih stalo rimsko mesto Tisdrus, amfiteater pa je takrat služil cirkuškim igram in gladiatorskim bojem. Dandanes pa so v njem poleti nastopi različnih orkestrov, ki igrajo klasično glasbo (takrat amfiteater osvetlijo s svečami).
Dan se je že prevesil proti poldnevu, bližala se je ura, ko je bilo potrebno avto oddati v hotelu, tako da je za nadaljnje raziskovanje zmanjkalo časa. Pa bi se še kaj našlo. No, bo pa drugič; saj sem pil vodo v Kairouanu, torej se bom prav gotovo še vrnil tja... |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
