 |
MOJI POTOPISI
Sem državljan Slovenije, zato imam rad to prelepo deželo - to me pa ne moti, da se ne bi potepal okrog (novost: tudi na blogu https://mojipotopisi.wordpress.com/)
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 15 Feb 2012 07:50 Naslov sporočila: Bavarski gradovi |
 |
|
Bavarski gradovi
Še v pdf obliki:
www.mediafire.com/file/wd4oqatcmqt3lw1/Bavarski+gradovi.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
6.6. - 8.6.2008
Nekaj let nazaj sem se že potepal po Bavarskih gradovih, na enem izmed sindikalnih izletov. Tako mi ni bilo težko naznaniti, da organizacijo takšnega potovanja premorem tudi sam. In res. Naznanitev je uspela: avto se je napolnil (ob moji boljši polovici sta se našla še dva prostovoljca: prijatelj in njegova žena), dan odhoda se je hitro približeval, še malo osvežitev spomina (oz. brskanja po spletu), boljša polovica je poskrbela za prenočišče in že smo odbrzeli proti severozahodu.
6.6.2008
Še mrak je bil okrog nas, ko smo krenili z Vrhnike. Ker smo načrtovali pot po gradovih Ludvika II. Bavarskega, se je spodobilo, da se najprej ustavimo pri Kraljevem jezeru (Königsee). Še dobro, da smo vzeli s seboj tudi kakšno toplo oblačilo: jutro na južnem Bavarskem (oz. zgodnje dopoldne, saj je bila ura že okrog desetih) ni bilo niča kaj toplo. Meglice so se kar držale hribov okrog jezera, tu pa tam je celo malo pršelo iz njih. Rac na vodi to ni v ničemer motilo. No, tudi mi jih očitno nismo motili. Malo so preverile ali imamo kaj za njihove kljunčke, ko so ugotovile, da pri nas ne bo nobenega kruha, so nam pokazale ritke in elegantno odplavale drugam.
Königsee je del narodnega parka Berchtesgaden, ki pokriva okolico tega istoimenskega mesta. Znano je tudi po "Orlovem gnezdu", koči nad jezerom, ki je bila nekaj časa v lasti Adolfa Hitlerja, saj mu jo je za 50. rojstni san podaril Martin Bommans. No, mi si toliko časa, da bi se odpeljali z gondolo navzgor, nismo vzeli (pa še vreme nam ni bilo naklonjeno), ampak smo jo po deželni cesti popihala proti Kimskemu jezeru (Chimsee).
Na otoku (Herreninsel) stoji največji grad, ki ga je zasnoval Ludvik Bavarski. Zgledoval se je po francoskem Versaillu (no, kar kopiral ga je), glede na velikost zgradb ni čudno, da je s svojimi idejami spravil svoje bavarsko kraljestvo skoraj na kant. Kimsko jezero je sicer največje nemško jezero in pogosto na njem vidimo tudi jadralce, ki na svojih jadrnicah švigajo po vodni gladini. Mi smo si izbrali bolj konzervativno obliko prevoza: potniško ladjo, ki z redno linijo povezuje obalo (mesto Prien) z otokom.
Poselitev otoka sega že v srednji vek, saj je že v letu 765 na otoku stal benediktinski samostan. V 12. stoletju je bila samostanska cerkev razglašena celo za katedralo. V začetku 12. stoletja je bil samostan izpraznjen in otok se je pričel uporabljati v bolj posvetne namene. Tako da je celo sama katedrala spremenila svojo namembnost in postala pivovarna. Nadaljnjo razvrednotenje otoka je preprečil kralj Ludvik II. Bavarski, ki si je otok prisvojil leta 1873. V letih 1878 do 1885 so zgradili na otoku grad, ki ni bil nikoli dokončan, stroški njegove gradnje pa so zelo osiromašili Bavarsko (preračunani v današnji čas so presegali vrednost 100 milijonov EUR). Kralj je v palači bival le nekaj časa, v zadnjem letu pred svojo smrtjo (september 1885).
Palača je sicer v celoti zgrajena, vendar je opremljenih le nekaj soban (20 od 70-ih). Pa so vseeno vredne ogleda.
V gradu je tudi znameniti portret nekdanjega "lastnika"... ----->>>>>
Ob samostanu je tudi spominska plošča, ki spominja na leto 750, ko sta bila na tem mestu krščena slovenska kneza Gorazd in Hotimir. S tem dogodkom se je takratna slovenska skupnost pridružila srednjevropski skupnosti narodov, žal pa je zaradi šibkosti slovenske države to kmalu privedlo tudi do izgube lastne državosti.
Ustavili smo se tudi na manjšem "ženskem " otoku "Fraueninsel", kjer je tudi dandanes ženski samostan (ustanovljen že leta 782, edino v letih 1803 do 1835 je bil samostan prazen). Ob odhodu smo že potrebovali dežnike, prejšnje občasno pršenje se je spremenilo v prav spodoben dež. Družine maldih gosk to ni nič motilo, pod budnim nadzorom svojih staršev so se mirno pasle na mladi travi.
7.6.2008
Dan smo rezervirali za obisk najbolj pravljičnega gradu: Neuschwanstein. Vreme nam ni prizanašalo: ponovno je bilo turobno, megleno in občasno deževno. No, vsaj v gradu je bilo malo bolj suho. Pogled na sam grad od zunaj nas hitro spomni na gradove iz Disneyevih risank. To ni noben slučaj: prav ta grad ga je navdihnil za oblikovanje enega svojih pravljičnih gradov. In res: tudi v gradu je nekaj pravljičnega. Ne le bogastvo in raznolikost oprave (ena izmed sob je spremenjena celo v podzemno votlino), tudi tehnične novotarije so blie za tisti čas kar zanimive. Grad je skoraj v celoti zaključen, čeprav je res, da tudi v njem Ludvik II. ni preživel dosti časa.
Zgradil ga je na razvalinah starega gradu Hohenschwangau, z mislijo na nekdanje viteške gradove v nemških deželah. Nedaleč stran je že bil zgrajen nadomestni grad Hohenschwangau, kjer je Ludvik preživljal najlepše dni svoje mladosti. Morda se mu je prav zaradi tega ta pokrajina še posebej vtisnila v srce in je želel na tem koncu zgraditi grad, v katerem bi lahko mirno in zadovoljno živel v svoji starosti. Njegova zamisel je bila, da bi grad zgradil v treh letih, vendar je težka dostopnost in velikost projekta to obdobje zelo podaljšala. Gradnja se je pričela v letu 1873, v letu 1876 je bil zaključen glavni stolp, v katerem je Ludvik živel kar nekaj let, dokler ni bil zgrajen še ostali del palače (zgrajen do 1880, opremljen do 1884). V tem gradu naj bi prespal tudi zadnjo noč pred svojo smrtjo, ko je utonil v bližnjerm jezeru (Starnberger See) v dokaj nenavadnih in nepojasnjenih okoliščinah. Res pa je tudi, da se noben izmed njegovih sodobnikov ni potrudil, da bi te okoliščine boljše raziskla ali osvetlil, saj si je zaradi svoje potratnosti pridobil izredno veliko število nasprotnikov, celo sovražnikov.
Njegovi gradovi pa so ostali za njim in ogledalo si jih je že več kot 50 milijonov ljudi (no, mene so verjetno dvakrat šteli, čeprav sem bil obakrat isti...).
Omenil sem že tehnično naprednost tega gradu. Najbolj je to razvidno pri zadnjem prostoru, ki si ga lahko ogledamo: pri kuhinji. V njej je bila dejansko nameščena oprema, ki je v tistem času pomenila vrhunec tehnike. In kakšna je bila ta tehnologija: centralno ogrevanje s toplim zrakom, vsako nadstropje je imelo tekočo vodo, v kuhinji je bila dosegljiva tako hladna kot topla voda, stranišča so imela avtomatsko splakovanje, v stenah se je diskretno nahajalo dvigalo za dvigovanje obrokov iz kuhinje. Ni kaj.
Če koga zanima še kaj več o tem gradu:
http://www.student-info.net/sis-mapa/skupina_doc/fgghidrotehnika/knjiznica_datoteke/1233440445_92_neuschwanstein.pdf
Poslovili smo se od gradu in potovali naprej po romantični cesti (na severu se konča pri Würzburgu) do ene najbolj znanih cerkva na Bavarskem: Wieskirche v kraju Wies (Steingaden). Gre za ovalno zgrajeno cerkev v rokokojskem slogu, kjer prevladujeta bela in zlata barva. Leta 1740 jo je zasnoval Dominikus Zimmermann. V letu 1738 so na leseni skulpturi trpečega Jezusa opazili solze v njegovih očeh. Čudež je takoj privabil množice obiskovalcev, ki so prihajali na ta kraj. leta 1740 je tu že stala manjša kapela, vendar so kmalu spoznali, da je kapela premajhna za množice romarjev, ki so obiskovale ta kraj. Zato so v letih 1745 do 1754 na tem kraju sezidali romarsko cerkev. Cerkev je od leta 1983 v spisku UNESCO-ve svetovne dediščine. Med leti 1985 in 1991 so bila v njej opravljena obsežna restavratorska in obnovitvena dela. V začetku 19. stoletja, ko se je Bavarska sekularizirala, je oblast načrtovala opustitev cerkve na tej lokaciji, vendar so zaradi izrednega nasprotovanja lokalnega prebivalstva od tega odstopili.
Nas pa je še zmeraj pralo. Na srečo so bili v avtu tudi dežniki in smo se najhujši mokroti uspešno izognili. Je pa res, da je potepanje dosti prijetnejše, če k počutju pripomore tudi lepo vreme.
Malce se pa nas je vreme le usmililo. Ko smo se ustavili v Füssnu, je prenehalo deževati, tako da smo se lahko malo sprehodili po mestu, ki se odlikuje z lepim trgom in starim mestnim jedrom.
8.6.2008
Jutro nas je ujelo na poti proti samostanu v kraju Ettal. Benediktinski samostan leži cca 10km severno od Garmisch-Partenkirchna (znano smučarsko središče) in malo jugovzhodno od Oberammergaua (znanega po barvitih fasadah, kjer imajo na hišah upodobljene zgodbe in pravljice).
Samostan je bil ustanovljen leta 1330. Danes so v njegovem sklopu tudi gospodarski objekti, gostišča in gimnazija z internatom. Ponaša pa se tudi z žganjekuho in pivovarno (moram priznati, da je moji štajerski duši pokušina dobrot iz zadnje naštetih objektov zelo dobro dela).
Cerkev v samostanu, ki je posvečena Marijinemu vnebovzetju, ima od leta 1920 status "basilika minor" (manjša bazilika).
Pot nas je vodila še do zadnjega (hkrati najstarejšega) gradu Linderhof. To je edini grad, ki je bil dokončan za življenja Ludvika II. Bavarskega. Zgrajen je na mestu, kjer je včasih stala očetova kraljeva hiša. Obstoječo zgradbo je v letu 1869 obnovil in že naslednje leto razširil. Razširitve so bile zaključene leta 1885. Leta 1880 so okrog dvorca oblikovali tudi parkovne nasade in poti. V parku se nahaja tudi fontana z 22 metrov visokim vodometom, terasa z Venerinim svetiščem, Neptunov vodnjak, Maverski kiosk, Venerina jama, Maroška hiša, glasbeni paviljon.... Mnogo raznolikih objektov, ki izkazujejo interese takratnega plemstva.
Notranjost je bogato oblikovana in opremljena, med tehničnimi novotarijami je zanimiva "mizica, pogrni se", ki so jo pripravili v kletni etaži in jo potem s pomočjo dvigala prestavili s kompletno opravo (vključno s hrano) v pritličje, kjer je bila jedilnica.
No, vsaj vreme nam je bilo malce naklonjeno. Celo nekaj sončnih žarkov smo ujeli.
Ura nas je že malo preganjala, ko smo se preko Garmisch-Partenkircha in Innsbrucka odpravili proti domu. V Innsbrucku smo se malce ustavili in pod zlato streho ("Goldenes Dachl") pokušali avstrijsko pivo.
Tako je pot proti domu hitreje minila in večer nas je pozdravil ravno ob vožnji skozi karavanški predor. |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
