tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 20 Jan 2012 12:22 Naslov sporočila: LONDON - POTOPIS |
 |
|
LONODON - POTOPIS
V pdf obliki s slikcami:
www.mediafire.com/file/qyz6lp6dev7lncl/London_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Ko je zaključil srednjo šolo in uspešno maturiral moj srednji sin, je prišlo na vrsto moje darilo. Ker sem bolj potepuške sorte, je bilo tudi darilo v tem smislu: za nagrado je dobil potep z očetom. Seveda so bili določeni tudi kakšni predpogoji, saj so bile finance omejene na nekem razumljivem nivoju. No, med možnimi predlogi sva uskladila nekajdnevni potep po Londonu (sem jo še kar v redu odnesel).
Sam sem bil v Londonu že dolga leta nazaj in moj spomin seveda pri načrtovanju zanimivih londonskih kotičkov, ki bi si jih lahko ogledala, ni preveč dobro deloval. Na srečo pa je glede Londona toliko turističnega materiala, da nekajdnevni potep res ni težko organizirati. Poiskala sva primeren termin (od 24.9. do 29.9.), rezervirala polet iz Celovca v London (Stansted) in prenočišče na dokaj solidni lokaciji. In že je bilo vse pripravljeno za dan D.
24.9.2009
Letalo je imelo odhod iz Celovca šele ob 16:50 popoldne, tako da sva zjutraj vse naložila v avto, potem sem šel še v službo in malo pred tretjo uro pobral fanta v Ljubljani. Do Celovca sem kalkuliral porabo časa na poti dobro uro, tako da bi bila skoraj eno uro pred odhodom letala že na letališču. Toda že takoj po Ljubljani naju je čakalo presenečenje. Ravno tisti dan so pričeli z deli na gorenjski avtocesti, tako da je potekalo preusmerjanje prometa, saj so pripravljali polovično zaporo. Ja, počasi sva lezla skozi tisto kolono (kar nekaj kilometrov je bila dolga) in tako zgubila skoraj pol ure rezerviranega časa. Zaradi tega sem se določil, da izberem avtocesto in predor Karavanke namesto poti preko Ljubelja. Žal se je to pokazalo kot napačna odločitev. Predor Karavanke so prenavljali, pred predorom je bilo potrebno čakati, da so nas spustili skozi (odprt je bil le v eno smer). Ponovno sva izgubila dobre četrt ure časa in moram priznati, da sem postal malce nervozen, saj sem se bal, da bova prepozna. Sicer je celovško letališče povsem blizu avtoceste, tako da sem ocenjeval, da imava še vedno kakšne četrt ure v rezervi. Ta rezerva je splahnela neposredno pred Celovcem, ko so nas preusmerili iz avtoceste (obnavljali so ravno tisti del avtoceste mimo letališča) na staro južno obvozno cesto okrog Celovca. Nikamor ni šlo. Premikali smo se po polžje. Ura pa se je nenadoma začela hitro premikati. Do odhoda letala pa je bilo še manj kot pol ure...
Na prvem križišču sem zapustil obvozno cesto in malce po spominu zapeljal proti centru. Vedel sem, da je letališče na severnem delu, nekaj kilometrov iz centra. Kmalu sva prišla na eno izmed cest, kjer je bila smer za letališče že označena. Toda na razpolago sva imela le še četrt ure, cesta pa je bila polna avtomobilov.
Odločil sem se, da zavestno naredim kakšen prekršek: ko je bilo potrebno zavijati levo, sem šel naravnost in direktno zapeljal v križišče in se postavil levo pred vse, ki so čakali na pravilnem pasu za zavijanje v levo (upal sem, da bodo razmišljali v tem smislu: "Spet neki tujec, ki nima pojma, kam je treba..:"). Ko je bila cesta zabasana naravnost, sem se peljal po pasu, namenjenemu zavijanju v levo (ki je bil prost) in se potem neposredno pred semaforjem vrinil v pravo vrsto...
Vmes sem se sinu že opravičil, ker sem verjel, da bova verjetno zamudila, naredila sva že nadomestni načrt, kam bi lahko šla (kar z avtom, n.pr.: v južno Nemčijo), če bova avion zamudila.
Ura je bila 16:45, ko sem zavil proti letališču in ga prvič zagledal povsem pred seboj. Ob 16:50 sva pridivjala v letališko zgradbo...
"Ja, kod pa hodite?" so naju povprašale prijazne uslužbenke, "letalo bo vsak čas odletelo." Oddahnil sem si: če še ni odletelo, naju bodo že počakali. In res: vkrcala sva se sicer kot zadnja, toda letalo je poletelo z nama na krovu!
Tako sva pristal na Stanstedu in se z avtobusom odpeljala do centra Londona. Še nakup karte za mestni promet, potem pa do hotela (glede na ceno in lokacijo je bilo prenočišče še kar znosno). Zvečer sva se sprehodila le toliko, da sva si privoščila kakšno pivo: malo sprostitve po stresni vožnji do letališča sva zares potrebovala. "Hard rock caffe" je bil za to čisto prava lokacija. Pa še mimo Harodsa sva šla...
25.9.2009
Zgodnje dopoldne sva preživela v Hyde parku. London je precej zeleno mesto, zelenih površin je precej (izjema je strogi center mesta). Najbolj oživijo okrog poldneva, ko si Londončani privoščijo malico (oz. kosilo) na prostem. Hyde park je največja zelena površina ( v enem kosu), vendar leži že na obrobju mestnega jedra. Zaradi relativno zgodnje ure je bil precej prazen, tudi na govorniškem odru ni bilo še nikogar.
Park je v bistvu razdeljen na dva dela. ki ju ločuje reka Serpentine. Manjši del parka, ki se drži Kensingstonske palače, se po njej celo imenuje (Kensingstonski park), čeprav oba parka skupaj tvorita zeleno celoto, veliko kar 253 hektarov (to je večja površina kot jo ima celotna kneževina Monaco), vendar je to še vedno malo manj od centralnega parka v New Yorku. V zgodovini je park najprej služil kot lovska površina za dvorne glave, šele v 17. stoletju so ga odpri za javnost. Njegova posebnost je govorniški oder ("Speaker's Corner"), kjer lahko kdorkoli javno spregovori o čemer koli hoče. Zaradi njegovih izjav ga nihče ne preganja, razen v primeru, ko policija dobi prijavo, da nekdo širi laži ali spodbuja k sovraštvu. Splošno mnenje je sicer takšno, da lahko na tem mesto poveš karkoli in se ti ne more ničesar zgoditi, vendar dejansko temu ni tako. Govorniški oder v Hyde parku ne ponuja imunitete za povedano, čeprav je res, da je velika verjetnost, da te zaradi povedanega ne bo nihče preganjal, saj je policija do povedanega na tem odru zelo tolerantna. V bližini je postavljen tudi eden izmed slavolokov ("Marble Arch"), ki je najprej stal pred Buckinhamsko palačo, leta 1851 pa so ga postavili na rob Hyde parka. V osnovi naj bi služil ceremonialnemu vhodu v Buckinhamsko palačo. Zgrajen je bil iz belega marmorja, ki ga je londonsko podnebje hitro načelo, Postal je preprosto grd, zato pred Buckinhamsko palačo ni več sodil. So ga pač prestavili drugam. Zasnovan je na osnovi Konstantinovega slavoloka v Rimu.
Ni slučaj, da je v parku toliko konjenikov oz. vozov, ki jih vlečejo konji. To je stara londonska tradicija, ki jo zvesto ohranjajo. Da so konji pomembnejši kot pešci, sva ugotovila takrat, ko sva želela prečkati cesto. Ja, prehod za pešce je že bil, vendar na semaforju ni bilo nikjer oznake za pešce. Sva lahko izbirala le med tem ali sva kolesarja ali konjenika! Jaz osebo sem se raje odločil za bicikl...
Malo naprej je bil trg, na katerem se naj bi kmalu začel ogled Londona na malo bolj neobičajen način. V hotelu sva dobila informacijo, da zraven uradnih vodičev deluje tudi združenje (večinoma študentov), ki Te brezplačno popeljejo na ogled Londona. Na koncu se lahko odločiš ali jih boš za njihov trud kaj nagradil. In res. Tam je že bila zbrana kar precej velika skupina ljudi. Kmalu so se nam pridružili štirje študentje, ki so nas razdelili po naših pogovornih jezikih. Midva sva se pridružila "Angležem". Naš voditelj je bil zelo zgovoren mladenič, ki nas je popeljal mimo Buckinhamske palače doTrafalgar Square. Najbolj sem si zapomnil dve njegovi štoriji.
Nekoč je mimo Buckinghamke palače prišel močno nalit Irec, ki se mu je nenadoma zdelo, da mora nekje opraviti malo potrebo. Da tega ne bi opravil kar na cesti, je splezal preko ograje in odtočil za nekim drevesom. Ker je s tem izgubil tekočino, je sklenil, da jo mora čim prej nadomestiti. Pogumno je zakorakal proti palači in skozi enega izmed vhodov (ki je bil celo odprt) prikolovratil v notranjost. Stikal je naokrog in prišel celo do hodnika, kjer je bila kraljičina spalnica. Ker ni bil ravno tiho,se je kraljica zbudila in šla na hodnik pogledat, kaj ropota. Ko je zagledala močno opitega Irca, ga je seveda vprašala, kaj počne na hodniku? Iskreno ji je povedal, da je žejen in išče kakšen polni kozarček. Kraljica mu je postregla in nato poklicala varnostno službo. Rezultat celotne zgodbe je bil ta, da je Irec tisto noč prespal na policiji, kraljica pa je naročila, naj preverijo varnostne sisteme v palači... Seveda pa je Irec postal v svojem domačem kraju pravi junak, saj ne uspe vsakemu zemljanu, da mu kraljica lastnoročno natoči kozarček žganega.
Druga zgodba je povezan z admiralom Nelsonom, ki je razen po sovjih pomorskih veščinah slovel tudi po svojem velikem nosu. Ko je Nelson v eni izmed velikih pomorskih bitk izgubil svoje življenje, so njegovo truplo prepeljali nazaj v London, da bi ga svečano pokopali. Ker so ga peljali skozi enega manjših prehodov v palači, se je njegov nos zataknil in je še danes na steni enega izmed obokov na vratih (prilagam celo slikovno gradivo...).
Moram priznati, da si je naš vodič prislužil tudi najino nagrado. Za zvečer pa nas je povabil še na "križarjenje po pubih".
Dopoldne je bilo hitro zaključeno in že je bil čas za prigrizek. Podobno kot večina Londončanov sva si tudi midva poiskala svoj prostor na eni izmed zelenic in malo pomalicala. Izbrala sva si zelenico v neposredni bližini angleškega parlamenta (Westminsterska palača z znamenito uro Big Ben na stolpu).
Po malici sva prečkala Temzo in se malo potepala še po drugi strani. Vrsta pred vrtečim kolesom ("London eye") je bila predolga in sva se zato odločila le za ogled akvarija.
Po enem izmed naslednjih mostov sva se zopet odpravila na drugo stran reke, se ustavila pri Sherlock Holmes-u in se v večernih urah odpeljala z rdečim dvonadstropnim avtobusom še malo skozi mesto. In že se je bližal večer z uro, ki je bila predvidena za "križarjenje po pubih".
Ob določeni uri sva se tako znašla pred pubom, kjer naj bi se dogajanje začelo. Tokrat sva morala vnaprej plačati določen znesek, za katerega pa smo v vsakem pubu dobili eno pijačo po vnaprejšnjem dogovoru. Prednost takšnega "križarjenja po pubih" je bila v tem, da nam ni bilo potrebno čakati pred vrati (Angleži imajo namreč to čudno navado, da v lokal ne spuščajo ljudi, če je lokal že zaseden), ogledala sva si tako lahko kar nekaj zanimivih pubov in poizkusila kar nekaj različnih vrst piva. Morda ni odveč povedati, da sem bil sam daleč najstarejši v skupini (ampak na vratih varnostnika to ni zmotilo in je od mene vseeno zahteval osebni dokument, saj je mladoletnim osebam vstop v pub prepovedan), moj sin pa je bil seveda najmlajši (saj je komaj napolnil 18 let).
Kar pozno zvečer (morda so bile celo že zgodnje jutranje ure) sva se primajala proti hotelu. Samo še padla sva v posteljo in zasmrčala.
26.9.2009
Zbudila sva se malo pozneje (imela sva opravičljiv razlog, saj je bila noč kljub vsemu kratka). Prva postojanka je bilo vrteče kolo, pri katerem tokrat ni bilo posebne gneče in sva si lahko privoščila ogled Londona tudi iz ptičje perspektive. Čeprav se kar nekaj časa voziš okrog (cca pol ure), je razgled tako raznolik, da pot mine zelo hitro. "London eye" je s svojimi 135 metri višine eno večjih razglednih koles na svetu. Stoji povsem ob reki, odprli pa so ga konec leta 1999. Postaja vedno večja znamenitost, nekateri ga po pomenu za London že enačijo s tem, kar pomeni Eifflov stolp za Pariz.
Nato je sledil sprehod do znamenitega mostu Tower Bridge. Gre za dvižni most čez reko Temzo v Londonu. Stoji zraven znamenite trdnjave "Tower of London", po kateri nosi svoje ime. Zgrajen je bil v letih 1886 do 1894. V njem je 70.000 ton betona in 11.000 ton jekla..
Ko sva ga prečkala, sva na postaji podzemne železnice izbrala smer proti Greenwichu. Ker so na določenem delu železniške proge opravljali vzdrževalna dela, sva morala izstopiti že nekaj postaj prej, tako da naju je zadnji del poti prepeljala ladja. Tako sva se nenačrtovano srečala tudi s samo reko.
Greenwich naju je prijetno presenetil. Ne le glavni trg, tudi mogočna monumentalna zgradba s svoj pestro notranjostjo. Gre za zahodni del Londona, ki je pozna po svoji bogati pomorski zgodovini, njegova posebnost pa je tudi to, da je dal ime nultemu poldnevniku, ki poteka skozi ta kraj. Tukaj imamo enkratno priložnost, da zanesljivo vemo, kdaj stojimo z eno nogo na eni polobli, z drugo nogo pa na drugi.
Ker je tam v bližini tudi pomorski muzej, sva si ga popoldne ogledala in se šele zvečer vrnila v center Londona. Že v temi sva šla še do Pavlove katedrale, ki stoji na najvišji točki Londona (Ludgate Hill). Sedanja stavba je bila zgrajena v 17. stoletju (na istem mestu naj bi cerkve stale že od 6. stoletja naprej), s svojo višino 111m je bila dolga leta celo najvišja stavba v Londonu. Nato le še nazaj do hotela.
27.9.2009
Predvčerajšnjim sva si Buckinghamsko palačo ogledala le od zunaj, seveda pa naju je mikalo tudi to, kakšna je od znotraj. Zgodaj zjutraj sva bila že med prvimi, ki so čakali na vstopnice. Ni nama bilo žal. Palača je razkošna, bogato opremljena in dobro vzdrževana. Od leta 1837 je uradno domovanje kraljeve družine v Londonu. Ogled palače je možen le v avgustu in septembru, ko kraljeve družine ni v Londonu, za ogled je odprtih 19 uradnih sob (od 775 sob, kar jih palača premore). Bogastvo opreme in slikarij (na stenah so celo dela Rubensa in Rembrandta) človeka res osupne.
Za poldne sva si vzela čas še za enega izmed vojaških muzejev, proti večeru pa sva zavila še do Westminsterske opatije in si med večernicami ogledala njeno notranjost. Cerkev sv. Petra je znana kot ena največjih krščanskih cerkva na svetu. V njej so bili skozi stoletja okronani angleški kralji in kraljice, je pa to tudi kraj, kjer so našli svoje poslednje bivališče po svoji smrti. Gotska notranjost cerkve je zelo bogata z vitraži, slikami, kipi in tekstilijami.
Večer pa sva preživela delno v kitajski četrti, zaključila pa sva ga z musicalom ob 21:00. Sin je izmed ponudbe izbral Abbo (Mama mia!), tako da sem še jaz obujal stare spomine. Ni bilo slabo. Glasba švedske skupine Abba pospremi zgodbo, ko hči išče svojega očeta. Z materjo živita na grškem otoku in hči brez materine vednosti pošlje vabilo na svojo poroko tudi trem moškim, za katere je vedela, da so v času njenega rojstva njeni materi pomenili več kot le bežno poznanstvo. Na koncu se seveda pravi oče najde in jo pospremi k poroki.
28.9.2009
In že je prišel zadnji dan. Le še skok so letališča in domov. Pa se je spet zapletlo. Po neki logiki se mi je zdelo, da bi lahko avtobus na letališče stal za odhod na istem mestu na postaji kot je prispel pri prihodu. Seveda ni bilo tako in sva morala okrog postaje poiskati, kje sploh stoji. Med tem nama je tisti, za katerega sva imela kupljeno karto, že odpeljal. No, na srečo tudi na naslednjem niso nič komplicirali (bi pa, če bi bil poln). Svojevrstno komplikacijo sva opazovala tudi na letališču. Ena izmed potnic je imela na karti drugačen priimek kot na potnem listu (vmes se je poročila in na potnem listu je bil priimek že spremenjen, na letalski karti pa je bil zapisan še njen dekliški priimek). Niso je spustili naprej! Usmerili so jo na okence, češ da mora to urediti pred poletom. Seveda ji to ni uspelo. Odleteli smo brez nje. No, ampak midva sva bila vseeno na krovu letala... Lahko bi bilo tudi slabše... |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
