tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 12 Okt 2011 12:58 Naslov sporočila: SICILIJA - potopis |
 |
|
SICILIJA - potopis
Trajanje: od torka, 7. septembra zvečer, do torka, 14. septembra (2010) zvečer
Bližnjica do zapisa v pdf obliki:
http://www.mediafire.com/view/3tm1qx9hszk7z96/Sicilija_potopis_2010.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Po Korziki in Sardiniji se je Sicilija ponujal kar sama od sebe, zato odločitev ni bila težka. Poletni dopust sva načrtovala z otroci, zapeljali smo se na hrvaško morje (vsi so že skoraj odrasli), za naju pa sva si poiskala oddih za vikend okrog najine obletnice poroke v septembru: čas za NAJIN dopust oz. "podaljšan vikend", kot je "poluradna" verzija pri opravičilu za izostanek od dela.
Teden dni Sicilije? Kako pa do tja? Če greva z avtomobilom, imava na eno stran 1.500 km (prevoziti je potrebno celoten italijanski škorenj), pa še nazaj enako. Za v eno stran preveč v enem dnevu, torej na poti izgubiva najmanj 2 dni, pa še na to je potrebno računati, da bova potem crknjena kot psa, ko prispeva tja. Kaj pa avtodom? kar nekaj lepi potopisov sva našla na spletu. Vendar... potrebovala bi vsaj dva tedna, da bi se splačalo.
Torej je za tako kratko obdobje edini sprejemljivi način: z letalom. Na Sicilijo vozi Ryanair, tako iz Trevisa kot iz Trsta. Malo sva pogledala, kakšne so kaj cene in ugotovila, da to morda niti ni tako slaba računica.
Če bi šla z avtom, bi bili stroški na eno stran vsaj 200 do 250 EUR, skupaj torej okrog 450 EUR, če greva z letalom, naju prideta obe karti okrog 150 EUR (na koncu sva našla še ugodneje), najem avtomobila na Sicilji za cel teden pa se vrti okrog 200 EUR, torej skupaj 350 EUR. Temu je potrebno prišteti še stroške do Trsta in parkiranje na tržaškem letališči, skupaj dobrih 50 EUR, kar pomeni skupno 400 EUR: celo prihranila bova, tako časovno kot stroškovno!
Rečeno - storjeno: v torek pozno popoldne letiva iz Trsta in sva v Trapaniju na Siciliji okrog desetih zvečer. Malo pozno. Da se izkrcaš, prevzameš rezervirani avto, ura bo že zelo blizu polnoči - torej mora biti lokacija za prvo nočitev blizu letališča.
Ampak kje? Zopet sva uporabila splet in ugotovila, da je v okolici Trapanija precej ponudbe različnih cenovnih razredov. Ker je najin skupni budžet omejen, je seveda potrebno izbirati prenočitev v cenovnem razredu, ki je še sprejemljiv. Nekatere standarde sva si v preteklosti že postavila: soba naj bi bila namenjena samo nama, po možnosti z lastno kopalnico in WC-jem, vključen naj bi bil tudi zajtrk (torej varianta B&B, hostel, morda kakšen cenejši hotel). Sicer pa: saj v hotel bova hodila samo spat, drugače bova cele dneve naokrog.
Prijatelj je Sicilijo že prekolesaril, povsem naokrog (se je nabere za skoraj 1000km), še dobro, da je kakšna avtocesta, pa da tudi njihove regionalne ceste večinoma še kar dobro zgledajo.
Toda za ogled celotne Sicilije sva morala najprej predvideti, katere lokacije bi si rada ogledala ("Vse!" je odločno izjavila moja boljša polovica) in seveda tudi izbor "vozlišč" (krajev, v katerih bi iskal hotel), iz katerih bo najina pot najlažje dostopna.
Saj ne bova pretiravala s prtljago, teoretično bi se lahko selila vsak dan, vendar je to tudi za naju prenaporno.
Torej: selila se bova dvakrat, morda trikrat.
In se je začela risati slika Sicilije in približno krogi, ki jih bova zaokrožila (največ do 5 ur/dan v avtu, nikakor več!). Ja, je bilo kar naporno, kar nekaj usklajevanja je bilo potrebnega, da je padla ven približno uporabna slika: selila se bova trikrat.
Za prvič nisva imela problemov, bilo je potrebno le najti lokacijo v bližini Trapanija (največ do 50km stran). In sva iskala in končno izbrala zadnjo sobo v solidnem hotelu (ima celo štiri zvezdice, čeprav po komentarjih na spletu sodeč si jih ravno ne zasluži povsem), za 50% običajne cene (in to je že bilo v cenovnem rangu najinega budžeta).
Ta hotelček naj bi bil baza za zahodno Sicilijo. Prvi dan sva tako ali tako prišla le spat, načrtovala sva oglede na tem koncu za dva dni, torej: prespala bova na tej lokaciji tri dni.
Premik proti jugovzhodu in raziskovanje tega dela (tam nekje bi spala dva dneva) in potem pot preko Etne še na severni (oz. severovzhodni) del otoka. In potem "kroženje". Na koncu je načrt poti kar sam padel ven:
PRIHOD: torek 7.9.2010
Let Trst-Trapani
Odhod iz Trsta: 20:00
Prihod v Trapani: 21:40
Takoj najem avtomobila na letališču Trapani in pot do hotela: Baglio Basile, Bia Ss115 Mazara-Marsala (Trapani) - do hotela imava cca 30km (dobre pol ure) - pričakovan prihod malo pred polnočjo
8.9.2010 - sreda
Prvi dan (spotoma v Segesto) nameniva dopoldne Palermu in okolici ( Monreale) ter se popoldne vračava preko Trapanija (Erice).
Baglio Basile - Segesta: 80km (1 ura)
Segesta - Monreale: 80 km (cca 1 ura)
Monreale - Palermo: 10km (cca 20 minut)
Palermo - Erice: 120km (cca 1 uro in pol)
Erice - Trapani: 60km (cca 1 ura)
SKUPAJ: 350km (cca 5 ur)
9.9.2010 - četrtek
Arheološki park Selinute, skok do Sciacce in zvečer v Marsalo
Baglio Basile - Selinute: 30km (cca 45 minut)
Selinute - Sciacca: 45km (cca 1 ura) - Castello incantato
Sciacca - Caltabellotta: 20km (cca pol ure)
Caltabellotta - Lago Arancio: cca 40km (1 ura)
Lago Arancio - Marsala: cca cca 75km (cca 1 ura 15 minut)
Marsala - Baglio Basile: cca 15km (cca pol ure)
SKUPAJ: 235km (cca 5 ur)
10.9.2010 - petek
Odhod iz hotela po zajtrku.
Prvi cilj je Agrigento, kjer si ogledava ostanke templjev. Morda greva še do blatnih vulkančkov (Macalube pri Aragoni) in nadaljujeva preko Celtanissetta do vile v Piazza Armerina z najboljše ohranjenimi mozaiki. Pot naju zapelje še do Caltagirone, kjer je center sicilijanske keramike (stopnice, obložene s keramiko, povezujejo spodnji in zgornji del mesta), nato pa v Grammichele, kjer prespiva v hotelu Vale Verde (večerja). Prej preveriva, če je v soboto zvečer kje maša v tem kraju (naj bi bila ob 19:30)
Baglio Basile - Agrigento: 125km (cca 2 uri)
Agrigento - Caltanissetta: 60km (cca 1 ura)
Caltanisetta - Piazza Armerina: 50 km (cca 1 ura)
Piazza Armerina - Grammischele: 50km (cca 1 ura)
SKUPAJ: 285km (cca 5 ur)
11.9.2090 - sobota
Krog preko juga, Noto, Sirakuz, Catanie in povratek v Grammichele (maša, večerja)
Grammischele- Ragusa: cca 50 km (cca 1 ura)
Ragusa - Isola delle Correnti: cca 60km (cca 1 ura in pol)
Isola delle Correnti - Noto: cca 30km (cca 45 minut)
Noto - Siracusa: cca 40km (cca 45 minut)
Siracusa - Catania: cca 70km (cca 1 ura)
Catania - Grammichele: 75km (cca 1 ura 15 minut)
SKUPAJ: 325km (cca 6 ur 15 minut)
12.9.2010 - nedelja
Vzpon na Etno - celodevni izlet (Zgodnje vstajanje - pori izhodišču morava biti že okrog 9:00
Prespiva že na severni obali, s pogledom na Eolske otoke
(opcijsko se lahko nedelja in ponedeljek zamenjata, če bi bilo v nedeljo preslabo vreme)
Grammichele - podnožje Etne (Nicolosi): cca 90km (1 ura in pol)
Nicolosi - Bronte: cca 40km (cca 1 ura)
Bronte - Gioiosa Marea: cca 75km (cca 1 ura in pol)
SKUPAJ: cca 200km (cca 4 ure)
13.9.2010 - ponedeljek
Pot od Messine navzdol preko Taormine, morda še enkrat okoli Etne
Gioiosa Marea - Messina: cca 90km (cca 1 ura)
Messina _ Taormina: cca 50km (cca 1 ura)
Taormina -Aci Castello: cca 50km (cca 1 ura)
Aci Castello - Gioisiosa Marea: cca 180km (cca 2 uri)
SKUPAJ: 370km (cca 5 ur)
Opcija: Aci Castello - Enna: cca 100km (cca 1 ura 15 minut), Enna - Gioiosa Marea: cca 190km (2 uri)
SKUPAJ z opcijo: 480km (cca 6 ur in pol)
14.9.2010 - torek
Povratek po severni strani proti Trapaniju, ustaviva se še v Cefalu. Če prvi dan spustiva Segesto, jo lahko obiščeva še zadnji dan.
Gioiosa Mara - Cefalu: cca 100km (cca 1 ura 15 minut)
Cefalu - Trapani: cca 180km (cca2 uri in 15 minut)
SKUPAJ: 280km (3 ure in pol)
Povratek 14.9.2010:
Let Trapani - Trst
Odhod iz Trapanija: 17.55
Prihod v Trst: 19:35
Skupaj prevoženih km: 2.075km
Saj veva: dokaj smel načrt - domov bova spet prišla zgarana kot črni živini in polna novih vtisov, slik z ogledov in doživetij. Ja, takšen je pač NAJIN dopust: ga je potrebno izkoristiti kolikor se le da. Počivala bova doma!!! (a sem pozabil povedat, da bova v službi še v torek dopoldne pred odhodom in naslednjo sredo takoj po prihodu domov?)
PLAN je torej narejen! In zakaj se naredijo načrti? Ja, zato da se spreminjajo! In za to sva super kombinacija! Če le čas dopušča, še kaj dodava, včasih kaj spustiva (če je vmes na poti kaj drugega bolj zanimivega ali če se nama pokvari najeti avto - upava, da bo tokrat vse OK, pokvaril se nama je na Sardiniji, tako da bi lahko bilo zdaj mir).
Dnevi pred odhodom so bili običajni; kaj vzeti s seboj... kaj imava takšnega, da bi lahko sicer vzela s seboj, uporabila in potem zavrgla... koliko denarja potrebujeva (ponekod na Siciliji kartic ne marajo)...
In je napočil tisti torek, ko bi se naj pot začela. V službi nisva zdržala povsem do konca. Čeprav ni bilo zares potrebno, sva delavnik skrajšala, si privoščila kosilo in se odpravila. Na noge sva dala robustne čevlje (naj bi jih potrebovala na Etni), okrog pasu še vetrovko in ...
V Trstu ni bilo posebnih problemov na letališču. Res je letalo iz Trapanija zamujalo, tako da smo odleteli več kot pol ure pozneje kot smo načrtovali, toda s prevzemom avtomobila pri Hertzu ni bilo nobenih problemov (mojo "boljšo polovico" je zaskrbelo le to, da najin najeti avto ni imel polnega kasko zavarovanja - na rezervaciji je "pozabila" na ta dodatek, ki se je sicer prikazal čisto na koncu, ko je bila cena že določena: dodatnih 60 EUR se nama je vseeno zdelo malce preveč oz. meni se je zdelo to preveč, zato sem obljubil, da bom previdno vozil in puščal avtomobil parkiran tako, da do morebitnih dodatnih poškodb na parkirišču ne bo prišlo...).
Naslova hotela (kakršnega sva dobila v rezervaciji) na najini "pameti" (otroci so nama kupili cestno navigacijsko napravo, ki sva so ljubkovalno poimenovala "pamet") ni bilo, zato sem vnesel naslov v bližini (saj približno sva vedela, kje se nahaja: ga bova že našla ali pa vprašala).
Ni bilo problemov. Vožnja ponoči skozi sicilijansko pokrajino, vasi in skozi obrobje Marsale je bila mirna (bilo je že kar pozno). Prehitelo naju je le nekaj avtomobilov, ki so pred tem prijazno potrobili (očitno sva bila vnaprej opozorjena, da naju bodo prehiteli). Sicer je bila na cesti večinoma polna črta, tudi midva sva vozila po omejitvah (ali malenkost preko), toda domačinov to pri prehitevanju ni motilo.
Šele čez nekaj dni sem razumel stil sicilijanske vožnje:
- polna črta: običajno prehitevanje v lepem vremenu
- dve polni črti: običajno prehitevanje v vsakem vremenu
- znak za omejitev hitrosti: običajna prekoračitev vsaj za polovico
Ne dam roke v ogenj, da sem vse prav razumel: ampak približno tako se je pokazalo tam doli...
Hotel ni bil majhen, je bil kar mini hotelski kompleks in po najini preprosti logiki naj bi bila recepcija nekje v bližini uvoza v takšen hotelski kompleks.
Tukaj je bil čas za naslednji poduk: najina logika s sicilijansko nima nič skupnega!!! In rezultat: recepcija je bila na zadnji strani hotelskega kompleksa (nič ni bila posebej označena s kakšnim smerokazom), tako daleč od uvoza k hotelu kot se je le najbolj dalo! Čas iskanja recepcije: cca 6 minut... avto sva parkirala tam v bližini vhoda in peš (z nahrbtnikoma na hrbtih) lutala okrog...
Je pa bil vsaj hotel OK. Tistih štirih zvezdic si sicer ne zasluži, tudi tista "zadnja" soba, ki sva jo rezervirala, se je pokazala kot zadnja soba v tistem hodniku, drugače je bil hotel bolj prazen kot pa ne (popust je bil torej bolj vaba za turiste, ki "padajo" na popuste).
Sreda, 8.9.2010
Jutranje sonce nama je posijalo v sobo. Postelja je bila OK, dobro sva se naspala. "Comfort room" je imela le to pomanjkljivost, da je bila elektrika priključena le takrat, ko je bila kartica (ki je služila tudi za odpiranje vrat) vložena na svojem mestu pri vhodu. Saj: ko naju ne bo, elektrike ne bova rabila, sva si mislila... pa se je pokazalo, da sva se zmotila: zjutraj po zajtrku sem skočil še v bližnjo trgovino in prinesel buteljko sicilijanskega vina, jo dal v hladilnik, da bi se shladila do večera... pa se to ni zgodilo: ni elektrike, ni hlajenja v hladilniku!!!)
Zajtrk je bil samopostrežen, mize so se šibile pod dobrotami: kruh, salame, sadje, pecivo, sokovi, kava, pri šanku celo sveži kapučino... zajtrk si je zaslužil zelo visoko oceno!
Pot naju je peljala proti severu. Prvi cilj je bila Segesta, ki je bila za naju le postojanka spotoma proti Monrealu in Palermu. Najina "pamet" naju je peljala po prijetni podeželski cesti, ki se je kar naenkrat zaključila z gradbiščem, obvoz naju je popeljal po asfaltiranem kolovozu nekaj kilometrov naokrog. Ko sva naslednjič prišla do podobne situacije, obvoza ni bilo niti označenega. Ker so se domačini peljali kar po zaprti cesti, sva jim sledila tudi midva. Po umazaniji okoli zapore bi rekel, da je bila zapora postavljena že nekaj mesecev nazaj, na "delovišču" se ni nikjer nič delalo in nikjer ni bilo nobene ovire zaradi delovnih strojev ali naspol končanega dela. Ali so zaporo postavili in potem pozabili na delo ali pa so celo delo že opravili in pozabili odstraniti cestno zaporo!? Vsekakor nov poduk: zapora na cesti ni nujno to, kar pomeni pri nas!
V Segesti sva prvič začutila turistični utrip. Na parkirišču je bilo kar nekaj avtobusov in osebnih avtomobilov, ljudi je bilo kar nekaj. Dilema: si nekdanje svetišče ogledati le z bližnje vzpetine ali plačati vstopnino in se sprehoditi skozi stebrišče? "Saj naju jutri čakajo "Selnute", kjer bo tega še več", sva si rekla, malo poslikala (od daleč), spotoma narabutala nekaj grozdja in se odpeljala naprej.
Monreale naju je zelo prijetno presenetil. Živahno mestece nad Palermom se odlikuje z eno najlepših cerkva na Siciliji. Njeni mozaiki so res čudoviti!
Palermo, kosi ga ogleduješ iz Monreala, zgleda povsem OK. Ko pa se pripelješ do njega in rineš v njegovo središče, doživiš "gužvajoči šok". Razlog je zelo preprost. Vhodna vrata skozi mestno obzidje so pustili ravno takšna kot so bila včasih: široka za eno vprego! To pomeni, da v prenesenem pomenu danes to pomeni širino le enega avtomobila. Do teh vhodnih vrat pa pripeljejo tri štiripasovnice... Tistih 60 EUR /za popolni kasko" nenadoma ni zgledalo več tako dosti! Zagrabil sem volan, preveril ali hupa dela in se pridružil siciljanskemu avtomobilskemu plesu: malo naprej, pa po bremzi, pa malo levo, pa po bremzi, pa malo desno, pa po bremzi, pa malo pohupaš, pa malo naprej... in kar ne verjameš, da se končno tudi ti prerineš skozi tista vrata...
Še dobro, da sva kar hitro našla parkirni prostor (naknadno sem moral avto še prestaviti, ker je moja boljša polovica ocenila, da je moj izbrani parkirni prostor preblizu križišča in bi se lahko kdo pomotoma dotaknil najinega fičota: ja, nov fiat 500 je poskakoval v mojih rokah!
Zanimal naju je normanski Palermo in kapela "Palatina" v gradu. Ko sva prišla do glavnega vhoda, so nama vljudno razložili, da je vhod v kapelo na povsem drugem koncu... (malce znana zgodba prejšnjega večera, ko sva tudi pohajkovala naokrog - ko sva potem po drugi strani prišla not, sva na koncu stala približno pol metra stran od mesta, kje so nama razložili, da je vhod na drugi strani...). Kapela "Palatina" je vsekakor vredna ogleda, čeprav se ne more meriti z baziliko v Monrealu. Še bolj pa nama je bil všeč sladoled v bližnji slaščičarni. Strokovno oko moje boljše polovice je ocenilo, da je to slaščičarna, kjer sami delajo sladoled! In res je bil dober. Pa tudi vroče je bilo in je ohladitev prav prišla.
Privoščila sva si še potep preko tržnice (postavljene kar na ulici), kjer so bile cene tudi za naše razmere zelo nizke, naredila še korak okrog stolnice in počasi je bil čas, da se posloviva od Palerma.
Ni me več mikalo riniti skozi vrata v obzidju, zato sva se zapeljala vse do morja in ob obali nazaj na glavno cesto proti Trapaniju. Bila je že popoldanska ura, ko se ljudje vračajo nazaj v službo (od enih do štirih je pri njih siesta), pa še vlilo se je (več kot ploha, se je kar oblak utrgal, naenkrat je bila cesta polna vode), garancija "hitrega" prometa! Pa sva se prebila skozi, ko sva bila na cesti proti Trapaniju, je nehalo deževati, naenkrat tudi na cesti ni bilo nobene gužve več...
Erice naju je pričakal s kapo (oblak je kar čepel na hribu) in tako sva se odločila, da ga pustiva za zadnji dan in se odpeljeva v Trapani. Kar veliko mesto, proti centru vodi solidna štiripasovnica, ki se kar naenkrat konča: potem je le še konglomerat enosmernih ulic: vseeno sva nekako uspela pririniti do parkirišča na obrobju starega mestnega jedra.
Sprehod do skrajnega konca rta naju je zlakotil. Že prej sva se dogovorila, da z boljšo večerjo zaključiva prvo leto skupnega življenja (lansko leto 9. septembra sva se namreč poročila). Izbrala sva restavracijo na trgu, kjer so ponujali morske specialitete. Izbrala sva njihovo ponudbo z različnimi morskimi sadeži: bilo je zares okusno. Buteljka ohlajenega belega vina je le še okrepila najine dobre občutke. Tudi (relativno nizek) račun na koncu je vse skupaj lepo zaokrožil! Sva ugotovila: "če bo tako "hudo" tudi v naslednjih letih zakona kot je bilo v prvem - potem se bo dalo za silo zdržat"
Pot nazaj do hotela nama je bila že malo znana: mimo letališča in potem mimo Marsale proti Mazzari... do hotela in potem....zaspala sva kot angelčka.
Četrtek, 9.9.2010
Jutranje sonce je zopet pokukalo v sobo. Zaželela sva si vse lepo ob obletnici poroke, šla na zajtrk in se kar hitro odpravila. Ker se je napovedoval lep dan, sva si pripravila tudi kopalke in brisače (morda bo kaj časa tudi za skok v morje) in se odpravila, tokrat proti vzhodu. Najin prvi cilj so bile Selinunte, nekdaj bogato grško mesto in eden največjih arheoloških parkov v Evropi.
Mesto je v grških časih štelo 80.000 prebivalcev, po porazu s Kartažani ga je Hanibal uničil in prebivalci so se razkropili po otoku. Nikoli ga niso več oživili. Danes so prebivalci Selinunteja predvsem martinčki, ki jih srečaš skoraj na vsakem koraku. Prostranost ruševin človeka kar malo fascinira, uporabnih ostankov je le še nekaj.
Pot naju je peljala še do obmestnega kraja Saccia, ki je danes živahno mestece, z lepim razglednim trgom nekaj deset metrov nad morsko gladino. Tudi vhodna vrata v obzidju imajo in gužva ni nič manjša kot v Palermu.
Ogledala sva si še samostan nad mestom (razgled so malo kvarile meglice, ki so se spustile nad morjem) in se zapeljala do klifof Eraclee Minoe (lepe bele skale iz peščenjaka padajo praktično v morje). Za kopanje se ni izšlo, saj so se meglice zgostile in s seboj prinesle celo nekaj kapljic dežja.
Že na poti domov sva se ustavila še v Caltabelloti, mestecu v sicilijanskem zaledju, stisnjenemu pod vrh hriba. Ko sva zavila z glavne uličice in poskušal srečo po "bližnjici", sva se izgubila. Na srečo je po sosednji poti navzdol prispel avto z mestnim redarstvom, ki naju je pospremil nazaj do glavne ceste. Ja, mesto je res stisnjeno pod hrib, naklon uličic tudi do 20%!!! Komaj vidiš navzdol preko armature avtomobila!!! Na vrhu hriba pod gradom "Luna" je tudi obeležje /7oo let miru/, saj so se z ubojem prestolonaslednika normanskega kralja Rogerja tukaj zaključile "sicilijanske večernice" - osvoboditev Sicilije izpod normanske oblasti. Z vrha hriba je naokrog pogled zares veličasten.
Povratek do hotela je bil miren, na cestah je bilo le malo prometa. Sicer sva bila že malo pozna, za pot do Marsale nisva bila zainteresirana, zato sva sklenila, da se spotoma ustaviva v Marzzala del Valo in se sprehodiva po obali tega mesta.
V začetku je bila cesta proti centru široka in dobro označena. In potem: nenadoma se je začel splet enosmernih ulic, ki so naju popolnoma zmedle: Morala sva ustaviti in preveriti, kej sploh sva, da sva znova začrtala smer proti centru mesta. V drugo je bilo več sreče. Ena izmed enosmernih uličic naju je pripeljala do centra in kmalu sva bila tudi na obali.
Parkirala sva najinega fičota in se malo sprehodila po obali in nato še skozi center. Privoščila sva si tudi brioše s sladoledom (namesto, da bi sladoled naložili v kornet, ga po želji naložijo v brioše: mini žemljice iz sladkega maslenega testa): prav okusna kombinacija, zares!
Petek, 10.9.2010
Kar malce težko sva se poslovila od hotela, moja boljša polovica je šla še pogledat do bazena (žal ga nisva uspela uporabiti, kar sva kar malo obžalovala).
Čakala naju je delna ponovitev poti proti vzhodu, vendar tokrat brez postankov do Argigenta. Nekdanji grški Arkanas je bil največje grško mesto na južni obali Sicilije (200.000 ljudi), katerega področje je danes prav tako namenjeno arheološkim izkopavanjem, saj so po uničenju grškega mesta novo mesto prebivalci postavili na njegovem obrobju višje v hribu.
V Argigentu so tudi ostanki največjega znanega grškega templja, posvečenega Zeusu. Njegova maketa je v arheološkem muzeju, ki je pregledno urejen in ni prevelik, tako da si ga splača ogledati (je pa malce stran od samega arheološkega parka). Šlo je za res veličastno zgradbo, čeprav je danes razviden le njen tloris. Zbrali so tudi kamne, ki so sestavljali kolose v zgornjem delu (velikanske figure, ki podpirajo streho templja) in nekaj teh kolosev je tudi v parku oz. muzeju. Spoštovanja vredne stvaritve, stare že poltretje tisočletje.
Topel dan naju je po ogledu znamenitosti zvabil še do obale, kjer sva se okopala v topli morski vodi (sredi septembra so temperature vode na tem koncu še preko 25 0C).
Pot v notranjost naju je peljala proti Catalniseti (od Argigenta v tej smeri delajo novo avtocesto), kjer sva se la malo odpočila (malo sem zamešal glede načrtovane poti, najprej sem mislil, da sva že v Caltagiorne), nato pa pot nadaljevala.
Naslednji cilj je bila vila z mozaiki v Armerii: vila na podeželju, predvsem z lovskimi motivi, ki je verjetno služila kot lovska postojanka za enega izmed nekdanjih mogočnežev. Priti do tja pa je že bila malo večja umetnost. Najina "pamet" naju je usmerila po najkrajši poti, ki pa je bila žal zaprta (udor nekje na sredini poti) in obvoz naju je zapeljal vse do Enne na severu, preden sva zavila nazaj proti jugovzhodu. Je pa res, da je to področje bolj gozdnato in tudi zaradi tega je bila lovska postojanka verjetno postavljena prav tam.
Vila Casale del Romano naju ni preveč očarala. Res jo deloma še prenavljajo, vendar tudi drugače naju ni navdušila. Mozaiki so sicer bogati, vendar podobne (ali celo bolj) bogate najdemo kje bližje (n.pr.: v Ogleju).
Se pa je dan že prevešal v pozno popoldne in najin vmesni cilj je bil le še Caltagiorne, center sicilijanske keramike. Trgovin je bilo zares dosti, ogledala sva si tudi znamenite stopnice med gornjim in spodnjim delom mesta, ki so obložene s keramiko različnih vzorcev. Sprehodila sva se po njih in si z vrha ogledala poznopopoldansko veduto Sicilije.
Pot do najinega naslednjega prenočišča je bila dolga le še nekaj kilometrov. Pričakal naju je hotelček Vale Verde, kjer sva imela naročeno tudi večerjo.
Osebje je bilo prijazno. Za večerjo v sklopu polpenziona so nama ponudili glavno jed (drugi hod) ali kombinacijo predjedi in prvega hoda. Prvi večer sva se odločila za predjed in prvi hod. Pašta z morskimi sadeži je bila zelo okusna (Italijani so pač mojstri testenin) in nama je bila obema zelo všeč. Tudi vino je bilo prijetno. Malce sva bila razočarana z nadaljevanjem, ki je bil ribji narezek, vendar ne v smislu, kakršnega sva pričakovala (na narezku je bil zraven sardelic in hobotnice še losos, ki nekako ni sodil v ta konec sveta).
Sobota, 11.9.2010
Jutranji pogled proti vzhodu naju je razveselil. Bilo je jasno! Morda nama bo že danes uspel vzpon na Etno, sva pomislila. Tako naju je pot po zajtrku (samo rogljiček in kapučino) najprej peljala na bližnjo vzpetino, od koder se Etna že vidi. Žal so se oblaki vlekli po Etni daleč navzdol. Obrnila sva in v najino "pamet" vpisala naslov Sirakuze. Bo pač potrebno v današnjem dnevu opraviti pot po južnem delu.
Malce sva si ogledala še Grammichele, mestece z zanimivo oblikovanim centrom, ki je danes labirint enosmernih uličic: kot idealno za jutranje izgubljanje! Pa naju je na koncu le pot pripeljala na odprto proti Sirakuzam.
V Sirakuzah sva si najprej ogledala grški teater in Dionizovo uho, veliko votlino na robu udora nekdanje podzemne dvorane. Na dnu udora je danes zelo zelena dolina, z bujnim rastjem, prav prijetni sprehod tudi v vročih dneh. Tudi teater impresionira s svojo velikostjo in ohranjenostjo, nad njim pa je dotok vode preko akvadukta, ki pada skozi votlino (ali si je Dioniz že takrat privoščil malo romantike?)
Drugi del Sirakuz, ki sva si ga ogledala, je otok Ortaginia, kjer je bilo prvo mestno jedro. Zanimivost tega otočka je sladki izvir neposredno v bližini morja, ki danes ne služi več zajetju pitne vode, je pa vseeno ohranjen kot zanimivost. Ta dan je v njem gostovala tudi družina labodov.
Sprehod po uličicah je bil prijeten, zaradi izredno skromnega zajtrka pa se nama je oglasil trebuh, ki naju je zvabil na "arancine", zanimivo jed, ki je podobna cmokom, le da je v sredici mesna hrana, namesto testa je riž, vse skupaj pa je na koncu še ocvrto. Seveda sva naročila različne okuse, tako da sva lahko uživala v raznolikosti. Vsekakor zelo nasitno, tudi zanimivo, ne pa osupljivo.
Pot proti jugu naju je zapeljala še v Noto, mesto, ki je bilo v 17. stoletju med potresom skoraj v celoti porušeno in nato obnovljeno v baročnem slogu. Sprehod je bil prijeten, na mini tržnici pred mestom sva kupila tudi mandlje (baje je Noto center mandljev na Siciliji), ki so prav hitro zginili v najinih ustih.
Naslednji cilj je bil skrajni jug. Na otočku, ki je bil včasih celo povezan z otokom, stoji trdnjava, ta otoček ravno toliko zmoti valove, ki padajo proti Sicilijanski obali, da se valovi na prelivu križajo in udarjajo eden ob drugega. Zelo lepo, osupljivo in veličastno. Če to povežemo še s poznim popoldnevom in jasnim nebom, dobimo res zelo lepo sliko.
Pot naju je vodila še preko Modice (kraji si postanejo nenadoma zelo podobni ) in Raguse (težko je najti center mesta - vsaj nama se je tako zdelo) že v večernih urah nazaj v hotel.
Tokrat sva izbrala samo glavno jed in to ribo na dva različna načina. Riba je bila enaka (ali tuna ali mečarica), priprava pa različna. Enkrat v zelenjavni omaki, drugič ocvrta. Dobro! Oboje! In vino (tokrat belo, presenetljivo dobro) je lepo zaokrožilo spokojni večer.
Nedelja, 12.9.2010
Zgodaj zjutraj na pot (po rogljičku in kapučinu), da bi prišla do Etne še pred meglo. V daljavi nama je bila Etna tokrat bolj naklonjena, oblak se je valil le okrog vrha - če bova pohitela, bova morda imela srečo, da bova še pred meglo pri južnem kraterju.
Pripeljala sva se z južne strani, preko Nicolosija in kmalu po deveti uri sva že bila na gondoli (za tistih 500 metrov višinske razlike zaračunajo kar 27,50 EUR/osebo). Od gondole naprej pa peš, najprej do južnega kraterja, potem pa še malo naokrog (vsaj plan je bil takšen).
Južni krater je najbolj obiskan, do njega vozijo Unimogi od vrha gondole do njegovega sedla (med kraterjem in pobočjem glavnega grebena Etne, ki pa je za obiskovalce zaprt). Krater se nahaja na višini cca 2900 metrov (Etna je visoka preko 3400m). Ko sva se u približevala, so se z vzhoda začele dvigovati meglice, ki so kmalu zakrile vrh Etne, kmalu pa tudi krater in njegovo okolico. Tako je najin načrt, da bi še malo pohajkovala naokrog, propadel in po poti, po kateri vozijo Unimogi, sva se vrnila proti gondoli. Spotoma sva nabrala še nekaj spominkov (kamnov z Etne), ki sva jih želela doma razdeliti med otroke in prijatelje.
Ocenjujem, da sva se odločila pravilno, da sva uporabila gondolo, saj bi bila drugače prepozna in bi naju krater pričakal v popolni megli. Tako pa sva imela srečo, da je bil njegov rob takrat, ko sva prispela do njega, še odkrit in ga megla še ni prekrila.
Po pohajkovanju tega dne nama je zadišalo morje. Spustila sva se navzdol proti Taormini in se zavalila na plažo pod njenim vznožjem.
Topla voda, utrujenost in... kmalu sta na plaži smrčala dva utrujena Slovenca. Pa ne za dolgo. Skočila sva še gor do Taormine, kjer sva dobila občutek, da je to res turistično mestece. Avtomobil sva pustila na parkirišču, s katerega redno vozi brezplačni avtobus do mestnih vrat.
Med sprehodom po ulicah naju je privabil sladoled (res naredijo okusnega na Siciliji), zato sva namesto v ostanke grškega gledališča zavila v park. Ni nama bilo žal. Park je bil zelo lepo urejen, nudil je dovolj sence, klopce so kar vabile (saj ostankov grške kulture na Siciliji sva pa tudi že videla dovolj).
Po počitku v parku sva naredila še en krog po mestu, skočila do avta in se odpravila proti Messini. Potikanje po mestu naju ni preveč mikalo, zato sva sklenila, da bova poiskala točko, kjer je otok najbližje celini. Že Odisej je baje plul skozi ta preliv med Scilo in Karibdo, čeprav si še danes strokovnjaki niso na jasnem ali je šlo res za to Messinsko ožino.
Po zadnjem izvozu za Messino naju je na poti proti severovzhodnemu rtu presenetila gneča na cesti. Kmalu sva ugotovila, zakaj. V predmestju je bil sejemski dan in tako so pač Italijani parkirali kar vsepovprek, obračali na cesti, se rinili na vse strani... Pa sva se vseeno pririnila skozi in parkirala najinega fičkota ob plaži, kjer je bil skrajni severovzhodni del otoka (dejansko tudi najbližje celini). če bodo delali most s celine na otok, bo to kar lep zalogaj, tako blizu tudi ni!
Večerna pot proti Gioiosi Marei naju je nekaj časa peljala še po obali, nato sva zavila na avtocesto in se na predvidenem izvozu zopet vrnila nazaj na obalno (nekdanjo magistralno) cesto. Ta del Sicilije je zelo gorat, prepreden z dolinami in hribi - avtocesta gre večinoma po mostovih in predorih - stara cesta pa seveda zvesto sledi obali (ponekod tudi zelo prepadni). Zvesto sledenje obali se je nenadoma končalo: zapora ceste zaradi udora (bi rekel, da je bil tisti znak že nekaj let tam). Večer, nekaj dežja, obvoz pa čez hrib!!! In to kakšen: po ozki cesti (mislim, da je celo uvoz pri meni doma v garažo širši), zelo strmi (vzpon na Mangrtsko sedlo se lahko kar skrije) in seveda zelo zaviti (sem malo počakal, da me je prehitel domačin, tako da sem vsaj približno videl, katero pot naj uberem - seveda sem to naredil šele takrat, ko sem vmes že zavil v slepo uličico in se mučil z obračanjem: če sem se mučil z obračanjem s fičkom, potem je verjetno vsem jasno, da prostora ni bilo kaj dosti).
Pa je fičko vseeno priromal do Gioiose Maree. Najinega hostla nisva dosti iskala, je bil kar ob glavni mestni uličici (parking pa eno uličico višje pred policijsko postajo). Kar lepo je bilo slišati slovensko besedo, saj je bil najin gostitelj rojen v Sloveniji, že pred davnimi časi pa se je preselil na Sicilijo, kjer je tudi poročen s prisrčno Sicilijanko. Za dobrodošlico naju j e pričakal narezek in kozarec vina: je prav teknilo po celem dnevu. Potem pa sva videla le še posteljo...
Ponedeljek, 13.9.
Zajtrk se ni zaključil s kapučinom in rogljičkom, ampak je bil obogaten s svežimi žemljicami, salamco, sirčkom (njammm)... Kar preveč je bilo vsega. Izvrstno (sploh za takšno ceno)! Ampak spala sva pa kar dolgo in tako se je najina pot proti Eolskim otokom začela šel po deveti uri. Da je to malce prepozno (kakor naju je opozoril tudi najin prijazni gostitelj) sva ugotovila šele takrat, ko sva prišla v Milazzo. Vse barčice, ki so tega dne odpeljale proti Eolskim otokom, so štartale že okrog osmih. Ampak če sva že bila tam, se nisva kar tako vdala. Poiskala sva redno linijo do Lipari in sklenila, da se vrneva nazaj z redno linijo z otoka Vulcano (kako pa vmes, pa še nisva dorekla - malo izleta v neznano ne škodi).
Kraj Lipari na istoimenskem otočku je manjše obmorsko mestece s trdnjavo in opuščenim samostanom, v katerem je muzej. Za načrtovanje poti naprej sva si vzela čas, sedla ob prijetnem barčku, pila sladko malvazijo in planirala. No, bolj malo planirala, ker kaj dosti možnosti nisva imela. Na obali sva našla domačina, ki je ponujal prevoz do Vulcana (z ogledom špilje in zaliva). Za naprej sva pa že vedela, da lahko greva z redno linijo.
Najin "taksist" je pobral še štiri Nemce (sva jih opazila že prej, saj so podobno zgubljeni kot midva lutali po mestecu). Pot smo nadaljevali ob obali in se ustavili v lepem zalivčku. "Štrbunk" je naredilo in pljusknilo, ko smo poskakali v čisto morje (tudi toplo je bilo precej). Pa ne za dolgo. Kmalu nas je naš "taksist" poklical na krov in peljali smo se naprej do največje špilje na otoku.
In potem s polnim gasom med dvema skalnatima otočkoma proti Vulcanu. Naš "taksist" je spotoma vrgle še vabo in ujel večerjo (sardela) ter nas odložil na obali Vulcana. Še sprehod po tem otočku, pogled na blatne kopeli (jih zaračunavajo, mene že tako ali tako tudi prej niso pritegnile) in potem z redno linijo nazaj do Milazza.
Pot nazaj do prenočišča sva podaljšala z ogledom cerkve v Tindari (pozneje sva ugotovila, da gre za zelo priljubljeno romarsko svetišče na otoku).
Vmes sva imela še srečanje s policijo: rutinska kontrola, nekaj problemov sem imel zaradi tega, ker pri sebi nisem imel potnega lista - ostal je v hostlu - po mnenju prometnega policista bi moral kot državljan izven Evropske unije imeti osebni dokument vedno s seboj. Nič ni pomagalo, da sva oba zagotavljala, da je Slovenija v Evropski uniji . Lepo je vzel dokumente in najino izjavo preveril še na centrali. No, ko je zvedel nekaj novega (da je Slovenija res v EU) je prinesel dokumente nazaj, še enkrat opozoril, da moram imeti osebni dokument vedno s seboj, nama zaželel lahko noč in prijetno vožnjo...
Vračala sva se po avtocesti do drugega izvoza, tako da nama je bil obvoz prejšnjega večera prihranjen. Takšna izkušnja me ni več nič kaj preveč mikala!
Torek, 14.9.2010
Slovo od najinega gostitelja (seveda z enako okusnim zajtrkom) je bilo prisrčno in rade volje sva iskreno obljubila, da ga bova priporočila vsem, ki jih poznava in bodo kdaj rajžali v tiste konce.
Pot proti letališču naju je s poti zvabila še v Cefalu - zelo ljubko mestece z veliko katedralo. Že čez nekaj dni so se pripravljali na festival sladoleda in bilo nama je kar malo žal, da sva to priložnost zgrešila. Na vstopu kupiš karto in s to karto potem poskušaš sladoled na poljubnih stojnicah, ki so razpostavljene po vsem mestu... Verjamem, da je to res slastno doživetje!
Pač ni bilo sreče. Hitro nazaj na avtocesto in proti Trapaniju. Razmišljala sva o tem, da bi se zapeljala še v Erice, če bo vreme količkaj zdržalo. Erice je namreč na hribu nad Trapanijem, njegova slaba lastnost je ta, da se tega hriba pogosto držijo oblaki. No, tega dne je bil vrh brez oblakov, ko sva se mu bližala. Žal se je ravno takrat, ko sva se pripeljal že povsem pod vrh, od nekod pojavil oblaček, ki se je zagozdil nad mestom. Tako je bil lep razgled le navzdol, v daljavo pa ga žal ni bilo. Kaj sva hotela, malo okrepčila in pot naprej.
Do letališča ni bilo več daleč. Spotoma sva se ustavila še v avtopralnici (če vrneš umazan avtomobil, zaračunajo za čiščenje pavšal 60 EUR!!!), kjer sva za 10 EUR oprala in posesala najinega fička (ki naju je zvesto spremljal vseh 2.500km po Siciliji). Še na črpalko (seveda je ni bilo v bližini letališča in sva se morala zapeljati še pol poti proti Marsali), pa na letališče. Bila sva še malo zgodna, ampak to naju ni preveč motilo. Kar do najinega izhoda sva zavila, šla skozi kontrolo... ki me je ustavila! "Odprite nahrbtnik!" sem razumel strogi glas carinskega (ali kakršnegakoli že) uradnika. Sem pokazal na najino "pamet", sem misli, da jih to moti! Pa ni bilo tako! Zmotilo jih je moje skalovje z Etne! Da so kamni preveliki, so rekli in mi jih lepo pobrali. Pet jih je končalo v uradniških rokah, le eden je ostal v mojem nahrbtniku. Nič ni pomagalo moledovanje, da imam štiri otroke, katerim so ti kamni namenjeni - uradnik je skrbno pregledal skalce in mi vrnil dodatno le eno. Po ponovnem jadikovanju je pogledal naokrog (morda mu je bilo že malo nerodno) in spustil v nahrbtnih še eno, potem pa z odločno gesto pokazal, da mu naj zginem izpred oči! 50%!!! Kar 50% mojih kamnov (ki sem jih nosil oz. bolje rečeno prevažal zadnja dva dneva) je končalo na tleh Sicilije!!!
Kaj hočemo! Poiskal sva klopco, ki naju je spravila v tisto lenobno vzdušje, ko se ti ničesar več ne da. Opazovala sva zavzeto Ryanairovo delavko, ki je tehtala in merila prtljago, ki so jo želeli potniki odnest kot kabinsko prtljago na letalo. Omejitve so prilagojene velikosti prtljažnega prostora, posameznik lahko s sabo nese do 10kg, največje dimenzije so 55x40x20cm. Vse večje ali težje kose prtljage pa je potrebno predhodno oddati, da se peljejo v tovornem delu. Čeprav se je vneto trudila celo uro, se Italijani niso pustili zmesti. Pretežko prtljago so prerazporedili po sosedovih kovčkih ali jo navesili (tudi oblekli) nase, preveliko pa so nekako že spravili skozi. Noben kos ni dodatno končal v tovornem delu (to je dodatno plačljivo), smo pa na koncu zaradi njene vneme pridelali četrt ure zamude. Midva nisva imela nobenih problemov: tako po dimenzijah kot teži sva bila precej pod omejitvijo!
Let proti trstu je bil miren, tudi večerna oz. nočna vožnja iz Trsta do Vrhnike je hitro minila (se mi je pa na avtocesti že kar malo spalo). Doma sva se takoj zavalila v posteljo (vmes še pozdravila moje otroke) in dopusta je bilo konec! NAPORNO!!!
Neposredno, preden sva zaspala, se je moja boljša polovica privila k meni in zašepetala: "Bilo je tako lepo! Kdaj bova spet kam šla!"
Nekaj sem zamrmral v odgovor, že naspol v snu... Morda sem ponoči že kaj sanjal o naslednjem rajžanju - toda sanj se nisem spomnil! In morda je tudi prav tako - bo naslednja rajža zopet polna novosti in presenečenj! |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
