tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 05 Jul 2022 06:47 Naslov sporočila: ZAHODNA TURČIJA IN TROJA |
 |
|
Včasih se kaj zgodi drugače kot človek pričakuje. Letošnji del dopusta je oblikoval moj birmanec Filip. Jaz pa nisem takšen boter, da bi poskrbel za materialno darilo, ampak poskrbim za kakšen potep.
Ker mu je ime Filip, njegov zavetnik je apostol Filip, je torej potrebno potep povezati z njegovim patronom.
Povezave so lahko naslednje:
- apostol Filip se je rodil v Betsajdi ob Genezareškem jezeru (danes Izrael)
- apostol Filip je pretrpel mučeniško smrt in se rodil za nebesa v Hierapolisu v Mali Aziji (danes Turčija)
- njegove relikvije so tudi v Rimu, v baziliki Dvanajstih apostolov
Med temi tremi možnostmi je bilo potrebno torej izbirati. Najbolj zanesljiva varianta je bil Rim, najbolj mamljiva varianta Izrael. Toda ravno takrat, ko sva z ženko načrtovala potep, je prišlo v Izraelu do nekaj neljubih dogodkov, ko so Palestinci napadli mimo vozeča vozila. Tudi mi bi najeli avto, seveda z izraelskimi tablicami, ampak na tistem avtu ne bi bilo napisano, da so v njem turisti. Torej naju je ta varianta bolj malo mikala. Se pa je glede kovida malce izboljšalo, potovanja so bila zopet bolj normalna in tako je padla odločitev: Turčija.
Kakšen teden, ne več.
Hierapolis je v bližini Pamukkal, najbližje letališče je Dalaman. Torej bomo leteli v Dalaman. Tja letijo iz Bratislave, jutranji let. Torej je bilo potrebno poiskati dodatni dan za pot do Bratislave, ker je vmes še Dunaj, pa se lahko ustavimo še tam.
Pa v Turčiji so v februarju odprli novi viseči most čez Dardanele (ima tretjo najdaljšo razdaljo med stebroma na svetu), takšne zadeve pa seveda zanimajo še mene. Še dobro, da je Troja blizu, da lahko to prodam kot zasilni postanek. In če bomo na mostu, se lahko zapeljemo še na evropsko stran, če pa bomo tam, pa tudi do Carigrada ni več daleč. Nazaj pa mogoče čez Aksehir, kjer je živel turški modrec Nasredin paša. Pa še malo kopanja v toplem morju in to bi bilo to...
No, pa smo šli.
Zjutraj malo po sedmi uri smo se odpravili iz Kamnika, se spotoma oglasili še pri mojih starših v Račah in kmalu prečkali mejo v Šentilju. Po Grazu smo ugotovili, da prihaja čas za malico in smo opravili tudi to. Točno opoldne smo zapeljali v center Dunaja, parkirali v neposredni bližini Štefanove cerkve in malo pofirbcali po tistem becirku. Razen Štefanove cerkve smo si ogledali še Burghof (nekdanjo palačo habsburških cesarjev), malo več časa smo posvetili njihovi knjižnici, ki je res sijajna.
Potem pa smo spoznali tudi Wienerschnitzel, saj se spodobi, da na Dunaju poizkusimo dunajski zrezek. Solidna porcija (z ženko sva si eno razdelila in bilo je dovolj za oba), tudi okusna. Sploh je tokratni potep malce zaznamovala prehrana, saj sva imela s sabo najstnika, ki potrebuje za svojo rast dokajšnjo mero hrane. Je pač moralo to biti tudi upoštevano!
Naslednji postanek je sledil v manjšem kraju Hardburg am Donau, kjer stoji cerkev, posvečena apostoloma Filipu in Jakobu. To je namreč kar standardna kombinacija, čeprav glede na svetopisemske zgodbe nista imela dosti skupnega. Še pokušina sladoleda, ogled Donave (je kar živahna na tistem koncu, vendar tudi umazana) in naprej po stari magistralni cesti v Bratislavo. Najprej smo se zapeljali do našega prenočišča, da smo si lahko malce odpočili od dolge poti. Še skok do Rače (danes je to predmestje Bratislave), kjer prav tako stoji cerkev, posvečena tema apostoloma. V cerkev smo stopili ravno med mašo, tako da si je nismo mogli prav ogledati.
Še skok v center Bratislave, bolje rečeno do gradu, kjer smo uživali v razgledu po okoliški pokrajini. Pred gradom je velik kip njihovega kneza Svetopolka, ki je Bratislavo ustanovil.
Še postanek v Billi (za večerjo si je bilo treba dodati malo moravskega vinca in kakšnega Kozla, mislim na pivo), po večerji pa hitro spat, saj smo imeli naslednje jutro let dokaj zgodaj (že ob 7.00).
Zjutraj smo vstali okoli štirih, se spravili do parkirišča v bližini letališča, od tam nas je kombi odpeljal pred letališko stavbo, kjer smo si vzeli čas za jutranjo malico. Na letališču ni bilo kakšne posebne gneče (bratislavsko letališče je po velikosti podobno ljubljanskemu), organizacija je bila solidna, odleteli smo kar točno. Po dobrih dveh urah in pol smo pristali v Dalamanu v Turčiji.
No, tam so se pa začeli zapleti.
Agencija, kjer nam je posrednik najel avto (rentalcars.com), na letališču ni imela svojega štanta. Tudi pričakal nas ni nihče. Ko sem povprašal na parkirišču, je eden izmed tam prisotnih obljubil, da bo poklical agenta. Res je to storil in rekel, da pride z avtom čez 10 minut. V Turčiji 10 minut dolgo traja...
Ko je končno prispel, smo se naložili v avto in se skupaj odpeljali do njihove pisarne. Izpolnili smo formalnosti. Pohvalil se je, da dobimo dizla, ne bencinarja, kot je pisalo v rezervaciji. Je tudi povprašal, kam bomo šli in sem omenil da proti severu, do Canakkale in potem krog nazaj.
Tank je bil prazen, tako da smo nalili dizla takoj na črpalki zraven njihove pisarne. In potem proti Pamukkalam.
Občasno je nekaj prismrdelo v avto, to sem povezoval s tem, da smo se pač včasih peljali za kakšnim starejšim tovornjakom, ki je precej "kadil". Pa smo malo priprli okna, kadar smo bili samo na cesti, da bi se notranjost prezračila. Izkazalo pa se je, da smradu niso povzročali stari tovornjaki, pač pa kar naš avto in tako niti klime nismo mogli uporabljati.
Kosilo smo si privoščili v hribih med Muglo in Denizlijem. V dolinci je tekel potoček, kjer so očitno gojili tudi postrvi, ki so jih postregli za kosilo. Mali potoček = male postrvi! Je pa bila vsaj zelenjavna priloga kar obilna, tako da se je tudi fant za silo nahranil.
V Pamukkalah smo se najprej oglasili v našem hotelu in se namestili. Luksuz: celo bazen je imel! Takoj ga je bilo potrebno preizkusiti. Voda je bila prav osvežujoča.
Že proti večeru smo se odpravili do znamenitih apnenčastih bazenov nad Pamukkalami. Bila sva razočarana. Glede na stanje 7 let nazaj so bili že prav zdelani in daleč od teh, ki jih oglašujejo plakati... Očitno vremenske razmere ne omogočajo "preživetja" apnenčastim bazenom, ki relativno hitro propadajo. Res se še da sprehoditi po apnencu do vrha, vendar to niti približno ni več tako kot je bilo včasih.
Na vrhu nas je čakal Hierapolis. Najprej smo se odpravili do grobnice, kjer je bil po svoji mučeniški smrti k počitku položen apostol Filip. To je bil neke vrste celo višek našega potovanja. Na poti navzdol so se začeli zbirati grozeči oblaki, ko smo prišli do vznožja, se je vlilo, tako da smo bili do avta kar premočeni.
Filip je bil sicer eden izmed dvanajstih Jezusovih apostolov. Rojen je bil v kraju Betsajda ob Genezareškem jezeru. Izučil se je za ribiča. Njegovo ime je grškega izvora, kar v tistih časih v Judeji ni bilo tako redko (nosilec tega imena je bil n.pr.: tudi eden od bratov galilejskega tetrarha Heroda Antipe, ki si je lastil ženo svojega brata in posledično zakrivil smrt sv. Janeza Krstnika).
Filip je na seznamu Jezusovih apostolov na petem mestu, v prvi polovici apostolov. Jezus ga je osebno poklical, kar je zapisano tudi v Janezovem evangeliju (prvo poglavje), Filip pa je nato do Jezusa pripeljal še Natanaela (Jerneja).
Izročilo ve povedati, da je Filip po Jezusovem vnebohodu in po prihodu Svetega Duha oznanjal evangelij najprej v Skitiji (današnji južni Rusiji), nato pa v Frigiji (zahodnem delu Male Azije). Tam je v mestu Hierapolis (današnje Pamukkale) umrl mučeniške smrti: bil je križan in kamnan.
Martirij sv. Filipa stoji na vrhu hriba zunaj severovzhodnega dela mestnega obzidja. Izvira iz 5. stoletja. Govorilo se je, da je bil Filip pokopan v središču stavbe in čeprav je bil njegov grob pred kratkim razkopan, natančne lokacije še niso ugotovili. Martirij je zgorel konec 5. ali v začetku 6. stoletja, kar potrjujejo ognjeni znaki na stebrih. Filip naj bi bil v Hierapolisu mučen tako, da je bil križan obratno ali so ga z drevesa obesili za gležnje.
Najpogosteje ga upodabljajo s križem ali s palico v obliki križa. Filipu pripisujejo apokrifni spis 'Filipova dela', apostolske zgodbe, ki so nastale najverjetneje v 3. in 4. stol. Kot svojega zavetnika ga (skupaj z Jakobom mlajšim) častijo klobučarji in suknarji.
Večerjo smo si privoščili kar v hotelu, je bila okusna. Pogumni so po dežju še enkrat skočili v vodo in potem spat!
Zjutraj smo se po jutranjem kopanju odpravili proti Efesu. Tam v bližini je tudi kraj, kjer sta živela Marija in Janez, ki je prevzel skrb za Jezusovo mater. Pa moram svojim bodočim lovskim prijateljem priznati, da sem Efes "zgrešil" samo za cca 75 km. Sem izbral napačno avtocesto... Ko smo prišli v Izmir, bi morali do Efesa nazaj proti jugu, pa tega raje nismo storili. Izbrali smo kopanje v Egejskem morju. Brrrrr... Ni bilo posebej toplo, vendar je osvežitev vseeno prijala.
Sicer je bil manjši letališki kraj Yenisakran zelo lepo urejen, ob obali so imeli urejeno tudi kolesarsko stezo. Kosilo smo si privoščil na pomolu, tako da smo dejansko sedeli nad morjem. Čas nam je popestril manjši fantič, ki se je odločil, da bo lovil ribe. Malo laksa, malo svinca in trnek. Pa še malo kruha. Ker voda ni bila prav globoka, smo bili prepričani, da njegovi napori ne bodo rodili sadov. Pa smo se zmotili, saj je iz vode potegnil manjšo ribico, s katero si je dal kar precej posla, saj je še ni znal prav ubiti. Z ročico je mlatil po njej, pa se uboga ribica kar ni hotela prepričati, da mora biti pri miru...
Zapeljali smo se še do Akcaya, kjer nas je čakalo naše naslednje prenočišče. Kar živahen turistični kraj, tudi skopati se je dalo, voda je bila kar osvežilna. Večerjo smo si privoščili kar v enem izmed lokalov na rivi.
Zvečer smo si skupaj ogledali film Troja, saj je bil to naš glavni cilj v naslednjem dnevu. Bilo je že okoli polnoči, ko smo šli spat.
Zjutraj se nam ni posebej mudilo, saj smo imeli v hotelu zajtrk šele ob osmih. Pot do Troje je hitro minila in res smo skoraj celo uro namenili njenemu ogledu.
Legenda okoli Troje je kar malo posebna. Dolgo so verjeli, da Troja sploh ni obstajala, saj ostankov tako velikega mesta na tistem koncu niso odkrili. Pa vendar so nekateri zanesenjaki trdili, da si Homer vsega tega ni mogel izmisliti. Tudi Odiseja je dokazovala, da je pisal o realnih krajih in posledično verjetno o realnih ljudeh.
Morda so tudi izkušnje z Efezom pomagale pri lociranju Troje. Efez je bil namreč včasih povsem ob morju, vendar se je sam "zadušil" s svojimi odplakami, ki so odtekale direktno v morski zaliv. Ta se je zamuljil, ladje do mesta več niso mogle, odtoka odplak ni bilo več, verjetno se je mesto tako zasmradilo, da življenje preprosto ni bilo več mogoče, morda se je zaradi nečistoč pojavila tudi kakšna epidemija, ki je ljudi pregnala iz mesta.
Zato so nekateri zanesenjaki razmišljali podobno tudi o Troji. Že tako ali tako Troja po Iliadi ni bila povsem ob morju, torej so jo iskali bolj v notranjosti.
V devetnajstem stoletju so res odkrili nenavaden hrib, ki je nakazoval, da bi se pod njegovo površino lahko skrivalo kaj drugega. Izkopavanja so pokazala, da gre res zaostanke starega mesta, ki se je začelo razvijati že več kot 2.000 let pred našim štetjem. Ali je to mesto Troja, ni zanesljivih dokazov, saj imena tega mesta niso odkrili, So pa ruševine in obseg nakazovale, da bi to lahko bilo mogočno mesto, o katerem govori Homer.
Da Iliada ni bila samo legenda, so morda dodatno podkrepile stare grške vaze oz. posode, na katerih je kar pogosti motiv, ko Ahil vleče z vozom v medsebojnem boju ubitega trojanskega junaka in kraljevega naslednika Hektorja.
Povod za spopad med Grki in Trojanci je bila sicer lepa Helena, ki si jo je mlajši trojanski princ Paris prisvojil (oz. osvojil). Helena je bila žena špartanskega kralja, ki je bil brat Agamemnona, takrat najmočnejšega grškega kralja. Agamemnon je v tem dogodku videl priložnost, da se znebi svoje največje konkurence okrog Egejskega morja. Po dolgoletnem obleganju so se Grki na videz umaknili, pred vrati Troje so pustili lesenega konja, v katerem so se skrili grški junaki z Ahilom in Odisejem na čelu. Trojanci so tega konja videli kot darilo in proslavili zmago nad Grki, ki pa so se le umaknili v zavetje bližnjega otoka. Ponoči so grški junaki splezali iz konja, odprli mestna vrata in Trojo so preplavili grški vojaki, ki so uničevali vse pred seboj. Trojanski meč je Paris na koncu zaupal Eneju, ki bi naj po izročilu (o tem govori že druga pesnitev) ustvaril romanske korenine na tistem koncu.
Izraz trojanski konj je danes kar precej splošno poznan.
Zanimiva je tudi zgodba največjega gršega junaka Ahila, ki je veljal za neranljivega, saj bi ga naj njegova mati (polboginja) potopila še malega v bazen, ki je omogočal nesmrtnost. Tako je postal neranljiv po celem telesu, razen na mestu, kjer ga je mati držala: od tod izraz ahilova tetiva.
Pot smo nadaljevali proti severu. Čez Dardanele (ožina med Azijo in Evropo) so Turki pred nekaj meseci zgradili novi most, ki velja za viseči most z eno izmed največjih razdalj med dvema nosilnima stebroma.
Most je že v uporabi, ampak tega dne, ko smo se mi peljali preko njega, ni bilo pretirane gneče. Bili smo praktično sami.
Ker smo se na evropski strani zopet približali Egejskemu morju, smo ponovno izkoristili možno za kopanje. Presenetila nas je svežina vode, se je vrtela tam okoli dvajset stopinj.
Še kosilce v restavraciji spotoma (kar okusno pripravljena ovčetina), ki danes nima več tako strateškega pomena, saj avtocesta že prej odvije proti Istanbulu, mi pa smo si "privoščili" izlet po trasi stare štiripasovnice.
Zvečer smo prispeli v Istanbul in srečno našli naš apartma.
Istanbul smo si naslednjega dne ogledali kar peš, saj je bil naš apartma le dva kilometra stran od Hagie Sophije. Ta mošeja sicer ni bila v našem načrtu, precej lepša je modra mošeja, ki pa jo žal obnavljajo, tako da v notranjosti ne dobiš pravega občutka njenega bogastva. Zaradi praznika je bila zaprta tudi palača Topkapi, ki smo si jo želeli ogledati, zato smo se s tramvajem odpeljali na drugo stran Roga in si ogledali precej modernejšo palačo Dolmbahče. Pa je preveč podobna evropskim palačam, tako da sploh nismo imeli občutka, da smo v Istanbulu.
Še obvezen obisk (povezan s kakšnim nakupom) bazarja začimb in velikega bazarja (seveda ponovno s postankom za kosilo) in malo na počitek v apartma. Pozno popoldne še enkrat na drugo stran, saj smo imeli v kulturnem centru Hodja pasha rezervirane vstopnica za ples dervišev.
Zelo lepa predstava, polna duhovnega in tudi telesnega obvladovanja. Prav občudujoče, kako so menihi izurjeni, da lahko po dolgotrajnem vrtenju brez kakršnihkoli problemov zaključijo ples in se mirno ustavijo. Zares občudujoče...
Morda Evropejci včasih malo omalovažujemo muslimansko duhovnost!
Zvečer smo s terase stavbe, v kateri je bil naš apartma ob kozarčku vina občudovali nočni Carigrad. In zanimivo: v isti stavbi je domovala še ena slovenska družina, ki je pripeljala v Turčijo njihovo birmanko – Slovencev nas sicer ni veliko, se pa srečamo povsod po svetu, celo v isti stavbi nekaj milijonskega mesta 😊.
Zjutraj smo se skozi predor pod Bosporjem ponovno zapeljali na azijsko stran. Spotoma smo šli še pogledati, kdaj vozi trajekt proti Bursi, pa bi morali počakati skoraj eno uro in smo zato raje pot nadaljevali preko novozgrajenega mostu, ki oba dela zaliva povezuje. V Bursi smo bili tako že okoli desetih in si ogledali eno starejših mošej: zeleno mošejo. Stavba je sicer malo umaknjena iz centra, vendar jo je bilo vredno poiskati.
Naslednji resni postanek je bil šele v kraju Aksehir (vmes smo si le še privoščili čevapčiče v Citfelerju), ki ima enega zares znanega in posebnega prebivalca. V trinajstem stoletju je v tem kraju prebival Nasredin hodža, ki je bil modrec in satirik hkrati. Vsekakor priporočam knjigo z njegovimi zgodbami: Nasredin in njegove ukane.
Ja, tudi med Turki oz. muslimani so se našli takšni modreci!
Prespali smo v kraju Yalavac na drugem pobočju hriba, na sedlu smo bili tokrat najvišje v Turčiji na nadmorski višini točno 1.600 metrov. Se je pa dobro spalo, saj so bile temperature povsem drugačne kot ob morju, ponoči so celo padle pod dvajset stopinj. Tudi večerja je bila odlična in zares poceni!
Zjutraj pa naprej. Antalya nas je pričakal v sončnem vremenu in s toplim morjem. Zares toplim, v zalivu je imela voda sigurno več kot 25 stopinj. Dovolj močan razlog, da smo malo dlje čofotali po vodi.
Do naslednjega cilja smo se ustavili v eni izmed restavracij povsem ob morju v kraju Finike. Plaža je bila iz črne mivke, šele čistili so jo, zato nas kopanje ni pritegnilo.
Naslednji cilj je bila Myra, ostanki grškega mesta, kjer je nekoč živel sv. Nikolaj, pri nas bolj znan kot Miklavž. Dobri mož si je svoj sloves pridobil s tem, da je trem dekletom, ki so bila zares revna in se zaradi tega niso mogla poročiti, podaril vsaki po eno jabolko. Ta jabolka so se spremenila v zlate krogle in dekleta so imela dovolj premoženja, da so se lahko dobro omožila.
Sv. Nikolaj je zelo popularen tudi v pravoslavnem svetu, zato so tam vsi napisi tudi v ruščini, saj ruski turisti, ki pridejo v Antalyo, pogosto obiščejo tudi Myro. Od Myre sicer ni ostalo veliko, je lep amfiteater, v njegovi okolici so votline v peščenjaku, ki so služile kot prebivališča in pozneje tudi kot grobnice.
Še naprej v Kas, kjer smo zopet izkoristili možnost, da se vržemo v morje.
Zjutraj smo lahko še malo počili, saj nas je ladjica čakala ob desetih. Z ladjico smo se zapeljali vse do Kekove, potopljenega mesta. Nekdaj zares veliko mesto je bilo uničeno v potresu, del podzemnih votlin se je očitno porušil in danes je največji del mesta v morski globini, le tu in tam po otočkih so še ostanki ruševin. Le trdnjava na hribu je ostala izven vode, zanimiv pa je tudi nagrobni spomenik, ki deloma gleda iz vode.
Kekova, imenovana tudi Caravola (grško Dolichiste), je majhen turški otok v bližini kraja Demre (likijsko mesto Mira je predhodnik današnje Demre) v okrožju Antalya, nasproti vasi Kaleköy (antična Simena) in Üçağız (antični Teimioussa). Kekova ima površino 4,5 km2 in je nenaseljena.
Po italijanski okupaciji Kasteloriza - uradno Meyisti je bil otok Kekova - ki je bil takrat začasno naseljen zaradi poseka lesa – premet spora med Italijo in Turčijo. Konvencija iz leta 1932 jo je dodelila Turčiji.
Na njegovi severni strani so delno potopljene ruševine Dolchiste / Dolikisthe, antičnega mesta, ki ga je v 2. stoletju uničil potres. Obnovljeno je še vedno cvetelo v obdobju Bizantinskega cesarstva, a je bilo zaradi arabskih vpadov dokončno opuščeno. Na severozahodu otoka je Tersane (kar pomeni 'pristanišče', saj je bil zaliv kraj antičnega mesta Xera z ruševinami bizantinske cerkve).
Turško ministrstvo za okolje in gozdove je območje Kekova 18. januarja 1990 razglasilo za posebej zaščiteno območje. Vse vrste potapljanja in plavanja so bila prepovedana in zanje veljajo posebna dovoljenja vladnih uradov. V poznejših letih je bila prepoved odpravljena, razen za del, kjer so ostanki potopljenega mesta.
Regija Kekova obsega 260 km2 in obsega otok Kekova, vasi Kaleköy in Üçagiz ter štiri antična mesta Simena, Aperlae, Dolchiste in Teimioussa.
Kaleköy (lokalno samo Kale) (antična Simena) je likijsko mesto na turški obali. Je majhna vasica z delno potopljenimi ruševinami in gradom. Dostop do vasi je možen po morju, cesta do kraja je zares slaba, pa še ta ne pripelje prav v vas, ampak se zaključi na parkirišču na drugi strani hriba, na katerem stoji grad.
Üçagiz (antično ime Teimioussa) je vasica, ki leži en kilometer od mesta Kaleköy, severno od istoimenskega zaliva, na vzhodu so ruševine Teimiousse. Ime Üçagiz pomeni 'tri ustja' in se nanaša na tri izhode na odprto morje.
Likija je bila sicer starodavna dežela, ki je obsegala področje od Mugle preko Myre do Antalye v današnji Turčiji. Poznana je bila že v starem Egiptu in poseljena že v bronasti dobi. Imela je lasten jezik in lastno pisavo, res pa so ji zunanji osvojevalci (Perzijci, Grki) pogosto gospodovali. S prodorom Aleksandra Makedonskega in helenističnim gibanjem je grški živelj tudi na tem koncu prevladal in Likija s svojo kulturo in jezikom (luvijščina) se je kar nekako utopila v grščini.
Zadnji grški živelj se je s teh koncev umaknil šele v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, ko so Turki po sporu z Grki na Cipru tudi znotraj celinske Turčije uprizorili pravi genocid nad staroselci. Nekatere vasi v zaledju so še danes povsem opustele.
Seveda smo se vmes večkrat ustavili za kopanje v lepih zalivih s kristalno čisto vodo. Turki so "obljubljali" tudi šnorkljanje, vendar je tam podvodni svet premalo bogat, da bi bilo to sploh kakršnokoli doživetje.
Se nam pa je zdelo zanimivo, da za kosilo niso postregli rib, ampak piščanca...
Na poti nazaj so bili popoldne kar visoki valovi in del ladjice je bil skoraj poplavljen od vode, ki je špricala v notranjost, ko je ladjica rezala valove.
Na srečo smo bili mi locirani na takšni lokaciji, da nismo bili pretirano mokri.
Zvečer še na zadnjo večerjo, kjer pa nismo imeli pretirane sreče z izbiro hrane.
Na poti nazaj proti apartmaju kakšna dva kilometra iz Kasa pa nas je presenetil čreda divjih svinj, ki se je povsem mirno sprehajala ob poti in brskala za hrano. So malo pozneje pritavali tudi mimo našega apartmaja. Psi v bližini so bili kar zanimivi. Ko so se divje svinje bližale, so lajali kot zmešani. Ko so pa bile zares v bližini, pa so psi povsem utihnili. Očitno so se jih kar malo bali. Mislim, da kar upravičeno, Stari merjasec se je po kilogramih verjetno bližal stotu in pol.
Zjutraj smo vstali dokaj zgodaj, saj nas je čakala še pot do letališča.
Zaradi tega, ker je naš avto "smrdel", klime sploh nismo več uporabljali, smo se pač peljali malo bolj počasi z odprtimi okni.
Seveda sem se takoj, ko smo avto oddali, pritožil nad kvaliteto najetega avtomobila. Pa je bil turški posrednik prav nesramen, češ da smo bili mi krivi, ker smo točili napačen dizel. Ampak na turških črpalkah nikoli ne točiš sam, vedno te postrežejo tam zaposleni. Seveda je Turek to vedel! Ampak nesramen je pa dejansko bil!!! Poleg tega nam je zagrozil, da bomo plačali kazen, ker smo se peljali v Istanbul. Nismo vedeli, da je to zanje druga država… Nesramno, prav zares.
Ker nas je čakal polet do Bratislave, se nisem želel pretirano prepirati z njim, čeprav je moja ženka dejala, da tako odločen že dolgo nisem bil...
V Bratislavi smo si privoščili še malico (langoše, ki so sicer boj poznani na Madžarskem, imajo tudi na Slovaškem), potem pa kar brez postanka do Kamnika.
Je fanta tam čakala malo bolj obilna večerja...
Midva sva pot podaljšala še domov v Brda. Sva ponoči spala kot angelčka...
Še nekaj podatkov o poti:
- Prevoženi km: 2320 (po Turčiji); skupno ca. 3200 km
- Stroški za gorivo, vinjete, cestnine, parkirišče: ca. 450 EUR
- Najem avta:
- Letalske karte (3 osebe, Ryanair): 250 EUR
- Prenočišča, hrana: ca. 500 EUR
- Vstopnine in ostale malenkosti: ca. 250 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
