tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 27 Apr 2022 08:26 Naslov sporočila: Potopis_Skotska |
 |
|
POTOPIS ŠKOTSKA
Tokrat se je moja boljša polovica odločila, da dobim za šestdesetko še malce zapoznelo darilo: obisk destilarne na Škotskem. Za povrh pa še foto termin z Nessie.
No, kakor običajno, se tudi tokrat ni izšlo vse po načrtih.
Iz Trevisa v Edinburg je direkten let, tja sva letela v petek popoldne, nazaj v ponedeljek popoldne.
Petek, 25.3.2022
V Edinburgu smo pristali kar točno. Tudi z najemom avta ni bilo posebnih problemov. Ker sva imela še nekaj časa do večera, sva sklenila, da si spotoma ogledava še kakšno malenkost.
Prvi cilj je bil kraj Linlithgow, kjer se hvalijo s svojo palačo. V njej je bila namreč rojena Marija, Škotska kraljica. Palača sicer še ni bila odprta (večina takšnih "malo manj pomembnih" znamenitosti se na Škotskem odpira šele po 1. aprilu), je pa bil odprt park, tako da sva se lahko sprehodila do manjšega jezerca pod palačo.
O Mariji sva pripravila malo daljšo informacijo, ki jo lahko najdete na koncu potopisa.
Ker sva parkirala na bližnjem parkirišču za manjšo trgovino, sva se oskrbela tudi z zalogo za naslednje tri dni (povsod sva imela zraven prenočišča rezerviran le zajtrk).
Pot sva nadaljevala do kraja Blackness, ki leži že povsem ob morski obali. Na tem delu Škotske je klima relativno mila, ob koncu marca so se temperature dvignile že preko petnajst stopinj: pravo poletje za Škote. Kratke hlače in kratke majice so bile povsem običajna oblačila. Le midva sva bila malce bolj oblečena. V Blacknessu sva si (seveda le od zunaj) ogledala še "črni" grad ("Black"ness Castle), ki leži na majhnem polotočku v zalivu. Nagrajena sva bila tudi z lepim pogledom na mostove, ki povezujejo južni in severni del zaliva. Predvsem najnovejši, po katerem je speljana avtocesta, je zares arhitekturni presežek.
Medtem se je že mračilo. Po lokalni cesti sva se zapeljala proti zahodu. Spremljale so naju cvetoči travniki, ki so se prebujali v pomladni toploti.
Prvo prenočišče sva imela Grangemouth, v bližini katerega je obsežno energetsko polje. Pa ni vetrovno, ampak so to termoelektrarne in plinske elektrarne podjetja Ineos. Ime Ineos mi je sicer poznano, vendar iz kolesarstva, ne pa toliko iz energetike. Kar nekaj kilometrov sva se peljala skozi industrijsko cono, v kateri so prednjačile elektrarne in rafinerija. Toliko elektrarn nakupu zares še nisva videla.
Če koga zanima kaj več:
https://www.ineos.com/sites/grangemouth/
Najin hotel je bil prav simpatičen, ne prevelik, vendar z večjo jedilnico, ki so jo lokalni prebivalci očitno uporabljali tudi za večje pogostitve (poroke ipd.), tokrat je v njej potekal zaključek usposabljanja mladih častnikov. Očitno mora biti v bližini vojaška šola. Kar niti ne bi bilo tako čudno, saj je bilo med drugo svetovno vojno na tem koncu vojaško letališče, kjer so se usposabljali piloti RAF.
Sobota, 26.3.2022
Zajtrk so postregli že ob sedmi uri zjutraj. Sva si rekla: rana ura, zlata ura in se podvizala. Zajtrk, ki so ga ponujali, je bil sicer raznolik, ni pa bil povsem samopostrežen. Znotraj samopostrežbe so bili le sokovi, maslo, marmelada, med. In seveda njihov slavni »porridge« - kaša ali točnejši opis: razkuhan ješprenj po naše. Je sicer lastnica zatrjevala, da je odličen, najboljši daleč naokrog, da ga je sama pripravila… Nama absolutno ni bil všeč. Vse ostalo so postregli. Na voljo so bili štirje menuji (eden tudi vegetarijanski). Moja ženka je izbrala obložene kruhke in poširana jajca (benediktinska), jaz pa menu, kjer so bile prav tako omenjena jajca, vendar ob tem tudi še pečena slanina. Pa so zraven prinesli še klobasico in kuhan fižol... Vsekakor preobilno zame. Tudi moja žena se ni ravno navdušila nad obloženimi kruhki, saj so bili dodatno preliti s holandsko omako, ki ji preprosto ni bila všeč. Zares: delavska malica, ne pa zajtrk za naju...
Pot naju je peljala najprej malo proti jugu, do kraja Falkirk, kjer je ena bolj znanih tehničnih znamenitosti tistih krajev. Gre za velikansko kolo (edino takšne vrste na svetu), ki dvigne ladjo na višji nivo (oz. spusti na nižji nivo) z višinsko razliko 24 metrov. Ladja je seveda omejena glede na velikost bazena, ki je pričvrščen na kolo. Ko ladja zapelje v bazen, se kolo zavrti skupaj z ladjo v bazenu. Kot protiutež je seveda bazen na drugi strani, lahko je le napolnjen z vodo, lahko pa je tudi v tistem bazenu kakšna ladja ali čoln.
Kakšna informacija več:
https://www.youtube.com/watch?v=k27gOmrDgpo
V sezoni ponujajo tudi vožnjo s takšnimi ladjami, ki jih iz spodnjega nivoja dvignejo na višji nivo in tam naredi krog po nekaj kanalih, nato se vrne nazaj do bazena in zopet jo spustijo nazaj na spodnji nivo.
https://www.youtube.com/watch?v=LgS81KYQNtg
Za boljši občutek si lahko vse skupaj ogledata tudi preko interneta. Kar zanimivo.
Za vrtenje kolesa se porabi izredno malo energije (cca 1,5kW, cca za dva do tri pralne stroje), saj izkorišča protiutež nasprotne strani. To velja tudi takrat, ko je v enem bazenu ladja, v drugem pa je ni. Že Arhimed (grški fizik in matematik) je trdil, da ladja z izpodrivanjem vode uravnoteži svojo lastno težo - težja ladja pač izpodrine več vode, ker se potopi bolj globoko. Z malo sreče se z ladjo s tem imenom (Archimed) lahko tudi zapeljete.
V živo tega midva sicer nisva videla, saj sva bila prezgodnja.
Pot sva nadaljeval v Stirling. Gre za eno starejših škotskih mest. Stari del leži na hribu, ki je nudil dokaj dobro zaščito pred morebitnimi napadalci. Obzidje je dokaj visoko, verjetno je mesto res predstavljalo trd zalogaj za vse, ki bi si ga želeli podrediti. Ker je vse skupaj na vzpetini, je tudi razgled po okolici lep, vidi se daleč in tudi to je šlo v korist branilcem mesta. Na vrhu je grad (danes v privatni lasti in ni odprt preko celega leta), malo nižje po cesti navzdol pa je tudi večje poslopje, v katerem so bile mestne ječe. Glede na velikost te stavbe bi rekel, da so morali biti Škoti včasih pravi lumpi!
S potjo sva nadaljeval po drugi strani zaliva (tokrat sva zaliv kar obvozila) proti Perthu oz. proti graščini v kraju Scone. Sva se želela v centru Pertha izogniti, pa se Škoti niso dali! Tisti del obvoznice, ki bi naju zapeljali po severni strani mimo Pertha, prenavljajo, tako da sva morala narediti dodatni krog in nazadnje sva skozi center Pertha zavila proti kraju Scone.
Graščina leži na zares velikem posestvu (po najini oceni nekaj kvadratnih kilometrov). Znana je predvsem po kapeli v njeni neposredni bližini, kjer so včasih kronali škotske kralje. Še danes je pred kapelo ohranjen kamen, na katerega je moral poklekniti bodoči kralj (oz. bodoča kraljica) in prositi za dovoljenje, da so ga lahko kronali za kralja.
Škoti imajo kar bogato zgodovino.
Naslednji cilj je bil Inverness in njegova okolica. Vrniti sva se morala v Perth in potem zavila proti severozahodu preko škotskega višavja. Cesta (deloma avtocesta, deloma dvopasovnica) se kar hitro dviguje po dolini. Ta del Škotske ni kaj pretirano poseljen, zato so bili marsikje označeni dostopi do naravnih parkov. Da gre za precejšnjo divjino, je dokazovala tudi količina povoženih živali na cesti. Vmes so bile tako divje kot domača živali. Med domačimi sva videla mlado tele in kakšno ovco, med divjimi šakala, rakuna, vidro, podlasico, veverico, prednjačili pa so: fazani. Fazani ne zletijo preko ceste, ampak jo prečkajo peš. Celo midva sva videla ob cesti enega (še živega), ki je čakal, da se promet toliko umiri, da bo lahko šel preko ceste... Res se sprašujem, ali mu je uspelo!?
Prelaz je visok dobrih 600 metrov, na drugi strani se praktično takoj pojavi rečica Spey, ki velja za nosilca ene izmed najbolj kvalitetnih voda za "vzgojo" viskija. In res je prav kmalu po dolini že prva destilarna, ki se hvali s pridelavo prav posebnih zvrsti te pijače. Ogled te destilarne sva pustila za naslednji dan, ko se bova vračala nazaj.
Tudi v nadaljevanju te doline je nekaj zanimivosti. Ker se hribi na tem koncu dvignejo tudi preko 1.200 metrov (kar štirje od petih najvišjih škotskih vrhov so v teh koncih, le najvišji je nekaj deset kilometrov bolj jugozahodno), so primerni tudi za smuko, zato so Škoti zgradili tukaj svoja smučišča. Sicer Škoti niso ravno kaj prida znani po dobrih smučarjih, so pa mogoče bolj znani po kolesarjih. Vzporedno z glavno cesto je ves čas speljana tudi kolesarska steza.
Pot se kar vleče, ampak okoli dveh sva že bila v predmestju Invernessa. Najprej sva poiskala svoje prenočišče, tam pustila svojo prtljago in so odpravila naprej. Zapeljala sva se preko mostu čez reko Ness in kmalu prispela na obalo istoimenskega jezera. Jezero Loch Ness je eno najglobljih jezer na Škotskem, posebno "slavo" si je pridobilo tudi z nesojeno Nessi: pošastjo iz Loch Nessa. Ko sva se peljala ob robu jezera, sem jo prav začutil v svojem srcu (no, mogoče malo nižje, ko mi je zakrulilo v želodcu). V kraju Drumnadrochat je muzej tega jezera, v neposredni bližini pa tudi igralni park, posvečen Nessi. Park je bil sicer zaprt (v zadnjih dveh letih očitno sploh ni bil odprt), ampak z Nessi sem se pa lahko slikal! Prav simpatično me je pogledala, ko sem zlezel na njen hrbet...
Nessi (žive) sicer nisva videla, vsaj tokrat ne. Ampak Škoti verjamejo, da je. Bo že res. Nekateri med njimi verjamejo tudi, da je zemlja ploščata. So obelodanili to znanstveno resnico na veliki tablo ob cesti.
Nazaj proti Invernessu, kjer sva parkirala v bližini centra in se malo sprehodila po njem. Katedrala je bila celo odprta, tako da sva si jo lahko ogledala tudi od znotraj. Voda pod mostom je bila dokaj živahna, očitno so imeli v zadnjem času kar nekaj padavin, čeprav je tudi tam marec znan kot bolj sušni mesec (pa ne toliko kot pri nas). Mestno jedro je zanimivo, trgovinice so prav simpatične, v lokalih se je proti večeru že marsikaj dogajalo. Seveda: sobota je bila. Kar pogosto so na ulico zaplavale melodije žive glasbe.
Ker je potrebno prinesti domov tudi kakšen spominček, sva pobrskala tudi po notranjosti nekaterih trgovin. Skoraj me je pritegnil škotski kilt (krilo za moške), vendar me je po tehtnem premisleku odvrnila cena: 100 funtov za nekaj, kar ne rabim!?
Nedelja,27.3 2022
Zajtrk je bil tokrat boljši kot prejšnji dan (sva naročila že en dan vnaprej), vendar ponovno preobilen.
Najin prvi cilj so bili slapovi v kraju Foyers. Zato sva izbrala cesto po vzhodni strani jezera, ki velja za manj turistično. To se pozna tudi na njenih gabaritih. Cesta je dovolj široka le za en avto, na nekaj sto metrov so izogibališča, le na ovinkih je malo razširjena. Če vzamemo v račun še to, da bankine niso urejene, predstavlja takšna vožnja kar velik "užitek". Se mi je pripetilo, da sem na koncu takšnega ozkega odseka srečal avto, ki mi je vozil nasproti in sem se mu umaknil povsem desno (kakor bi se umaknil doma). Šele zadnji trenutek sem se spomnil, da sem na Škotskem, kjer se vozi po levi in hitro zamenjal stran. Seveda sem bil upravičeno deležen hupanja in žuganja iz nasproti vozečega vozila. Pa se je izšlo, čeprav sva se morala skoraj oba povsem ustaviti, da sva zlezla eden mimo drugega.
So bili pa vmes pogledi na jezero dokaj zanimivi. Na splošno velja Loch Ness za hladno jezero, ob začetku pomladi je njegova temperatura še precej pod desetimi stopinjami. Zaradi tega jezero nad svojo gladino ustvari meglo, ki skrivnostnost tega jezera še dodatno poveča. Ni čudno, da je kdo v takšnih okoliščinah videl Nessi v živo (sploh če se je prejšnji večer dokaj okrepčal z domačim viskijem).
Do slapu vodi navzdol prijetno urejena pot (stopnice so narejene iz lesa, na malo bolj izpostavljenih mestih je ograja). Ob jutranji uri preliv preko slapu še ni bil velik. Nad slapom je namreč zajetje, ki služi za "obogatitev" preliva preko slapov takrat, ko pričakujejo več obiskovalcev. To nedeljo sva bila prva in očitno naju ni še nihče opazil. Je bil bolj slapič kot slap. Je pa dokaj visoka stena, preko katere se preliva voda. Ker že v zgornjem slapu ni bilo pretirane vode, do spodnjega sploh rinila nisva.
Cesta se nato dvigne na planoto nad jezerom (pogledi so bili zopet dokaj lepi in odprti na vse strani) in se potem spusti na južni rob jezera, kjer leži kraj Fort Augustus. Grad je preurejen v golf hotel, tako da za zunanje obiskovalce ni dostopen. Je pa dokaj turističen kraj in očitno pri Škotih dokaj popularen.
Nadaljevala sva pot proti Fort Williamu. Spotoma sva se ustavila še pri spomeniku junakom iz druge svetovne vojne, ki so ga postavili na res lepem kraju, sredi malo širše doline. Od tukaj se je že videl Ben Nevis, najvišji škotski hrib.
Fort William je tudi izhodišče za pohode na okoliške hribe. Ker je na Ben Nevisu tudi smučišče, je v kraju kar nekaj športnih trgovin. Seveda so tudi trgovine z drugačno ponudbo, presenečena sva bila, da so bile v nedeljo vse trgovine s spominki odprte. Seveda se je kakšen spomin na Škotsko znašel tudi v najini prtljagi.
Morala sva se vrniti malo nazaj proti severu, da sva lahko zavila na turistično cesto proti Perthu. Ta cesta je sicer lepo speljana, vendar dokaj naporna za vožnjo. Ponekod je izredno ozka, v primeru, da srečaš tovornjak, se le stežka umakneš tako, da ne zapelješ povsem na rob ceste. Če pa zapelješ preko roba, pa hitro "trpi" podvozje, ker utrjevanja bankin tudi tam ne poznajo. Je pa kar nekaj jezov, umetno ustvarjenih jezer in elektrarn na reki, ki izvira v hribih. Okolica je slikovita, vendar dokaj divja. Poseljenost je majhna, očitno je življenje v teh koncih kar naporno.
Do glavne ceste iz Invernessa sva prispela točno pri destilarni, kjer sva si vzela toliko časa, da sva malo pofirbcala po njeni trgovinici. Cene so tam prav "škotske", še Gorenjci bi bili ponosni nanje!
Mimo Pertha sva zavila proti vzhodu in se tokrat preko mostu čez zaliv zapeljala proti Edinburgu. Zopet sva najprej poiskala prenočišče in se potem zapeljala še do centra. Grad so ravno zapirali, ko sva prisopihala na vrh hriba, vendar so bili razgledi po okolici že kar dovolj za najino pričakovanje. Še malo po glavni ulici dovolj; ravno zadnji čas sva prišla do katedrale, da sva si ogledala tudi njeno notranjost in bogastvo vitražev (steklenih oken); se ustavila malo še ob uličnih glasbenikih (seveda so prednjačile dude) in potem nazaj proti parkirišču, spotoma sva si privoščila še "fish & chips", tako da sva odkljukala tudi to!
Ponedeljek, 28.3 2022
Je bil že bolj namenjen poti domov. Želela sva si ogledati še kraljevsko jadrnico "Britannico", ki je sedaj parkirana v Edinburgu, vendar se ni izšlo. V ponedeljek jo odprejo šele ob desetih, kar bi bilo za ogled prepozno, saj sva morala že pred dvanajsto uro oddati avto pred letališčem.
Sva pa še malo pofirbcala po njihovi blagovnici (Asta), kjer se naju je seveda zopet "prijelo" nekaj stvari.
Pa ne preveč. Če letiš z Ryanair-om, moraš biti kar previden, koliko prtljage imaš, tako da nisva pretiravala.
Pa ne skrbet: kakšen mini viski se je pa že našel med prtljago, ravno dovolj ga je bilo, da sva morala oba s svojo prtljago ob vstopu na letališče na "osebni" pregled, saj so senzorji zaznali tistih nekaj mini viskijev, ki so odpotovali iz Škotske z nama. No, roko na srce: morda jih je bilo kaj več kot le nekaj...
Še obljubljen prispevek o Mariji Škotski, povzet po Wikipediji: https://sl.wikipedia.org/wiki/Marija_I._%C5%A0kotska
Marija Stewart se je rodila 7. ali 8. decembra 1542 v palači Linlithgow. Njeni starši so bili kralj Jakob V. in njegova žena, Marija Guiška, ki je prihajala iz močne francoske vojvodske družine. Umirajoči kralj je bil globoko razočaran, ko je dobil vest o rojstvu dekleta in ne moškega naslednika. Verjel je, da je bil to propad Stewartov in konec njihove vladavine nad Škotsko ter rekel: "Prišlo je z dekličem, odšlo bo z dekličem!".
Kot šestdnevni otrok je po očetovi smrti postala kraljica Škotske. Odločeno je bilo, da bo Marijina mati vladala kot regentka v njenem imenu. Julija 1543 je bilo dogovorjeno, da se bo Marija, ko bo odrasla, poročila s princem Edvardom, dolgo pričakovanim sinom angleškega kralja Henrika VIII. in njegove tretje žene Jane Seymour. Marijina mati je močno nasprotovala temu zakonu. Dva meseca se je skrivala v gradu Stirling, kjer so se izvajale priprave na Marijino kronanje.
Devetmesečna Marija je bila kronana 9. septembra 1543 v gradu Stirling kot kraljica Škotov.
Dogovor o poroki med Marijo in Edvardom je bil razveljavljen nedolgo po njenem kronanju. Škoti niso podpirali zaroke, še posebej ne zaradi sumljive Henrikove zahteve po skrbništvu nad Marijo. Henrik je tudi pozval Škote, naj prekinejo svojo tradicionalno zavezništvo s Francijo, s katero Anglija ni bila nikoli v dobrih odnosih. Zaradi strahu pred izgredom naroda je leta 1543 parlament prekinil zaroko. Henrik VIII. je v kasnejših letih s silo pokušal vzeti Marijo in s tem začel vojno s Škotsko ("Rough Wooing"), v kateri je bilo izgubljeno veliko življenj in denarja. Marija Guiška je skrivala hčer v skrivnih sobanah grada Stirling, medtem ko je angleška vojska poskušala zasesti Edinburgh. Vojna je trajala do junija 1551, ko je Škotski na pomoč prispela Francija.
Da bi se odložili Franciji za to pomoč, so se Škoti odločili, da se Marija zaroči s francoskim dofenom, sinom francoskega kralja Henrika II.. Zdaj zaročena je bila Marija leta 1548 kot petletno dekle poslana na francoski dvor skupaj z lastno skupino dvorjanov, kjer je morala preživeti trinajst let pod skrbništvom kralja. Henrik II. je omogočil, da se z njo bolje ravna kot z njegovimi hčerami, in zahteval, da se z njo ravna kot s suvereno. Marija je na dvoru tudi uživala veliko popularnost med člani vplivne materine družine.
Kot so je dvorjani opisali, je bila Marija živahna in inteligentna, in je imela obetavno otroštvo. Bila je priljubljena na francoskem dvoru, kjer je prejela najboljše izobraževanje in je ob koncu šolanja poleg svojega maternega jezika odlično govorila francoščino, latinščino, grščino, španščino in italijanščino.
Z eno leto mlajšim dofenom se je poročila 24. aprila 1558 v katedrali Notre Dame de Paris. Henrik II. je umrl 10. julija 1559 in Marija s sedemnajstimi leti postala kraljica Francije kot žena novega kralja Franca II.
Leta 1558 je umrla Marija I. Angleška. Henrik II. je spodbujal svojo snaho, da prevzame angleški kraljevski grb in se proglasi za kraljico, ker je on, tako kot večina katoliškega sveta, Elizabeto štel za nezakonito kraljico na osnovi njene nelegitimnosti. Njihovi upi so padli v vodo, saj je večina protestantskega prebivalstva Elizabeto priznala za zakonito vladarico. Elizabeta medtem ni imela otrok, tako da je Marija postala njena verjetna naslednica po primogenituri kot najstarejša vnukinja po moški liniji po svoji babici Margareti:
Henrik VII. Angleški → Margareta Tudor → Jakob V. Škotski → Marija I. Škotska
Čeprav katoličanom zakon ni prepovedoval pravice do prestola vse do leta 1701, je Henrik VIII. v svoji oporoki izrecno prepovedal nasledstvo Stuartov na angleški prestol. Po njegovi oporoki, s katero se je strinjal parlament, bi prestol, če nobeden od njegovih otrok ne bi zapustil potomcev, podedovali otroci njegove mlajše sestre Marije. Francozi so bili preokupirani z notranjimi problemi z lokalnimi protestanti, da bi pomagali Mariji z invazijo v Anglijo.
Marija naziv francoske kraljice ni držala dolgo. Franc II. je umrl 5. decembra 1560 ter zapustil prestol svojemu bratu Karlu IX., s čimer je Marijina tašča Katarina Medičejska postala Karlov regent. 6. julija je po smrti Marijine mati Francija sklenila sporazumom iz Edinburgha in priznala Elizabeto I. za zakonito vladarico Anglije. Sedemnajstletna Marija, še vedno v Franciji, je to še dalje zavračala.
Čeprav je Marija de jure vladala Škotski od šestega dneva po svojem rojstvu, je z državo začela upravljati de facto po smrti svoje matere, ki je bila njen regent.
Marija se je vrnila na Škotsko nedolgo po moževi smrti. V Leith je prispela 19. avgusta 1561, toda kljub mnogim talentom in izobraževanju, ki jih je pridobila v prestolnici evropske kulture, ni bila pripravljena na takratno politično situacijo, kjer je bila Škotska razdeljena med protestanti in katoliki. Marija je bila močna pripadnica katoliške cerkve in je hitro pridobila nezaupanje večino protestantskega plemstva. Nezakonski sin Marijinega očeta, James Stewart, je bil na čelu uporniške protestantske frakcije. Iz istega razloga ji ni zaupala niti Elizabeta I., njena sestrična in vladarica sosednje protestantske države, čigar prestol je Marija prej poskušala zasesti.
Na razočaranje katoličanov je Marija tolerirala protestante in svojega polbrata postavila na mesto glavnega svetovalca. Kmalu si je želela popraviti svoj odnos z Elizabeto in jo je pozvala na Škotsko. Elizabeta je to zavrnila in slab odnos med dvema kraljicama se je nadaljeval. Marija je potem poslala Williama Maitlanda kot svojega veleposlanika na angleški dvor, kjer je moral predstaviti njene zahteve, da jo Elizabeta proglasi za svojo naslednico. Elizabeta je zavrnila pregovarjanje o tem vprašanju, rekoč, da Marija ne bo prišla blizu angleški kroni za časa njenega življenja.
Decembra 1561 je bil ponovno organiziran sestanek dveh kraljic, vendar tokrat v Angliji. Odvil naj bi se avgusta ali septembra 1562 v Yorku, vendar ga je Elizabeta odpovedala julija, domnevno zaradi državljanske vojne v Franciji. Še enkrat je pokušala nevtralizirati Marijo s tem, da ji je predlagala, da se poroči z Robertom Dudleyem, njenim nekdanjim snubcem, ki mu je zaupala in ga znala kontrolirati. Robert Dudley je bil, tako kot ona, protestant in bi Elizabeta s tem zakonom rešila oba problema. Poslala je veleposlanika na Škotsko, da Marijo obvesti o njenem predlogu. Napovedala je Mariji, da jo bo razglasila za svojo naslednico, če se poroči z moškim, ki ji ga ona izbere. Ta predlog je Marija zavrnila.
Marija se je zavedala, da so njene dolžnosti kot vladar poročiti se in roditi dediča. Potem, ko je zavrnila več snubcev, ki ji je predlagal škotski parlament in Elizabeta, se je 29. julija 1565 v palači Holyrood poročila s svojim prvim bratrancem, Henrikom Stuartom, bolje znanim kot lord Darnley. Ta zakon je razjezil Elizabeto, ki je mislila, da bi morala Marija in Henrik prvo njo prositi za njen blagoslov, saj je bil Darnley njen podložnik. Elizabeta je ta zakon obravnavala kot grožnjo, saj sta tako Marija I. kot lord Darnley imela pravico do njenega prestola in sta si s tem zakonom okrepila pravico drug drugemu, saj sta bila oba potomca Elizabetine najstarejše tete.
Ta zakon z vodjo katoličanov je bil razlog, zaradi česar se je Marijin polbrat pridružil ostalim protestantom v uporu proti Mariji. Marija je 26. avgusta 1565 poslala vojake, da se soočijo z uporniki in se je kasneje vrnila v Edinburgh, da bi pozvala okrepitve. James Stewart in ostali uporniki so bili poraženi in izgnani iz Škotske.
Marija je zanosila kmalu po poroki. Darnley, tri leta mlajši od Marije in zelo nezrel devetnajstletnik, ki je imel probleme z alkoholom, je postal nezadovoljen s svojo pozicijo. Marija mu je dala naziv kralja v času zakonske zveze, ne pa tudi nadzora nad kraljevino, kar si je Darnley želel. Bil je ljubosumen na Davida Riccioja in s sumom, da ga Marija vara, je marca 1566 začel tajno zaroto s plemiči, ki so želeli Marijo vreči s prestola. Skupina teh plemičev, skupaj z Darnleyem, je 9. marca ubila Riccioja pred Marijinim očmi, ko so bili na konferenci v Holyroodu. Darnley je izdal plemiče, s katerimi se je zarotil, in zanikal svojo povezavo z umorom Riccioja, vendar edino kar je dosegel, je bil prezir plemstva, ker je bil njegov zakon že v krizi.
Marija je 19. junija 1556 rodila sina in sebi naslednika Jakoba. Predlagana je bila ločitev med kraljico in kraljem, ampak je bil ta predlog zavrnjen, ker je bil v nasprotju z Marijino vero in pa ker je Marija vedela, da bi z ločitvijo ogrozila svoj položaj kraljice in svojemu sinu pravico do nasledstva.
Z Jakobovim rojstvom je bila vloga Henrika Stuarta izpolnjena in kmalu je bila skovana zarota proti Darnleyu, ki je že bolehal za sifilisom. Henrik se je zdravil v hiši v Edinburghu, kjer ga je Marija večkrat obiskovala in zgledalo je, da bo sledila sprava kraljevega para. Dne 10. februarja 1567, po Marijinem odhodu, je v hiši, v kateri se je Henrik zdravil, prišlo do močne eksplozije. Darnleyevo telo je bilo najdeno pred hišo, kar je rodilo sum, da je pobegnil eksploziji in je bil zadavljen po izhodu iz hiše. Ta incident, ki je Mariji sicer prinašal odrešitev, je prizadel njen ugled.
James Hepburn, za katerega se generalno na splošno meni, da je bil odgovoren za Darnleyevo smrt, je bil oproščen krivde po kratkem sojenju. Marija je pokušala pridobiti podporo plemstva, ki ga je Hepburn že prepričal, da podpiše dogovor, s katerim se ji je bilo treba poročiti z njim. Poročni obred je bil protestantski, saj je bil on sam protestant, in se je odvil 15. maja v palači Holyrood.
Škotsko plemstvo se je spet uprlo in odpovedalo oboroženemu uporu proti Mariji in Hepburnu. Marijina vojska se je 15. junija soočila z uporniki, vendar pa konflikta ni bilo, ker se je Marija odločila predati upornikom pod pogojem, da pustijo Hepburna. Lordi so jo odvedli v trdnjavo na otoku jezera Leven. Dne 24. julija 1567 je bila Marija prisiljeni abdicirati v korist svojemu enoletnemu sinu in regentska oblast nad Škotsko je bila zaupana Marijinemu polbratu Jamesu.
Po desetih mesecih preživetih na otoku ji je 2. maja 1568 uspelo pobegniti iz trdnjave in zbrati majhno vojsko, vendar je bila poražena 13. maja v bitki pri Langsidu. Po tem zadnjem porazu se je odločila pobegniti v Anglijo in iskati zatočišče pri svoji sestrični Elizabeti, vendar pa je bila ujeta 19. maja, takoj po vstopu na Elizabetino ozemlje.
V času svojega ujetništva v Angliji je bila Marija nameščena v različne gradove in enkrat je bila le sedemdeset kilometrov oddaljena od Elizabete, kar je bilo najbližje, kot se ji je kadarkoli približala; Marija in Elizabeta se nista nikoli srečali.
Po nasprotovanju okoli vprašanja ali bi Mariji sodili za umor Henrika Stuarta, je bilo odločeno, da je treba opraviti le sojenje. To je potekalo od oktobra 1568 do januarja 1569. Na sojenje so vplivale politične ugodnosti, vendar Elizabeta ni hotela obsoditi Marije za umor. Zasliševanje je temeljilo na Marijinih osebnih dokumentih, najdenih v Edinburghu, med drugim vključno s skupino osmih pisem Marije poslanih Hepburnu. Originalna pisma, napisana v francoščini, iz katerih je bilo ugotovljeno, da je Marija že vnaprej vedela za načrtovanje umora Henrika Stuarta, so bila izgubljena v času vladavine Marijinega sina, in pristnost današnjih izvodov je vprašljiva.
Na Škotskem je bil medtem ubit Marijin polbrat, ki se je v času njenega zasliševanja boril, da se jo zadrži v ujetništvu v Angliji, in onemogočil njenim pristašem dostop do nje. V kratkem času se je na mestu regenta Marijinega sina zamenjalo nekaj njenih sorodnikov, od katerih so bili vsi kmalu ubiti.
Leta 1570 se je Karel IX. Francoski pregovarjal z Elizabeto, katero je pokušal prepričati, da pomaga Mariji vrniti škotsko krono. Kot predpogoj je Elizabeta želela, da Marija ratificira "Sporazum iz Edinburgha", ki bi Elizabeto priznal za zakonito kraljico in opustil njene terjatve do prestola. Marija je to ponovno zavrnila, vendar so se pogajanja nadaljevala. Ridolfi Plot, čigar cilj je bil združiti Marijo in Thomasa Howarda v zakonsko zvezo, je silil kraljico, da prekine pogajanja s Karlom IX., in parlament je leta 1572 sprejel zakon, ki je Mariji odvzel pravico do prestola. Elizabeta je šla do te mere, da jo je leta 1584 prosila, da podpiše dokument, ki bi preprečil komurkoli, da bi imel kaj od koristi od njene smrti. Čeprav ta dokument ni bil nikoli sprejet, ga je na stotine ljudi, tudi sama Marija, podpisalo.
Marija je sčasoma postala breme, ki ga Elizabeta ni mogla niti ni želela imeti. Skozi leta je posegla v več zarot, ki so jo želele ubiti, katoliških vstaj in prevzemov angleške krone s pomočjo Francije in Španije. Medtem je na Danskem izgnani James Hepburn izgubil razum in umrl leta 1578.
Porota štirideset plemičev je sodila Mariji zaradi njenega sodelovanja v Babingtonski zaroti, čigar cilj je bil umor Elizabete in proglasitev Marije za kraljico Anglije. Marija je v svojo bran dala dejstvo, da ni nikoli imela možnosti, da se brani niti da pogleda obremenilne dokaze proti njej, in je tudi opomnila, da ona ni angleška državljanka in da zaradi tega ne more biti obsojena. Ne glede na to je bila za ta zločin predvidena smrtna kazen in Marija ni bila izjema; 8. marca 1587 je bila obsojena na obglavljenje.
Zadnje ure svojega življenja je preživela v molitvi ter pisanju poslovilnih pisem in oporoke, v kateri je zahtevala, da je pokopana v Franciji in da je njenim služabnikom prizaneseno. Na mesto usmrtitve je prišla v črni obleki, vendar se je ne presenečenje prisotnih slekla in ostala v rdeči barvi, ki običajno zaznamuje mučeništvo v katoliškem bogoslužju. Preden jo je obglavil, je rabelj, kot je bil to običaj, pokleknil pred Marijo in jo zaprosil za odpuščanje. Legenda pravi, da mu je kraljica oprostila, rekoč, da ji bo rešil vse probleme. Usmrtitev se je izvajala nepravilno, saj je bila uporabljena sekira, s katero so bile predhodno zaklane živali. Marija je preživela prvi udarec sekire in je celo poskušala nekaj reči, vendar je je drugi udarec ubil. Danes se meni, da so posamezniki namerno obglavljali s topo sekiro, da bi podaljšali njihovo trpljenje.
Kot odgovor na Marijino smrt je španska vojska vkorakala v Anglijo s ciljem, da bi strmoglavila Elizabeto, vendar se je vrnila poražena in se ni nikoli spopadala z angleškim ladjevjem.
Marijino telo je bilo balzamirano in je ostalo na mestu, kjer je bila obglavljena leto prej. Prvotno je bila pokopana v katedrali Peterborough, vendar je bila izkopana leta 1612, ko je na angleški prestol sedel njen sin, Jakob I. Angleški in VI. Škotski, ki je odredi, da bo pokopana v Westminstrski opatiji. Tam počiva še danes, skupaj s štiridesetimi svojimi potomci. Elizabeta I. je pokopana na istem pokopališču, vendar na nasprotni strani Marije I.
Marija Stuart ni bila nikoli v katoliški cerkvi kanonizirana kot svetnica, ampak je bila pogosto in še vedno je priznana za mučenico. Po vsej Franciji, Škotski in Angliji se prodajajo stvari, ki so domnevno pripadale nesrečni škotski kraljici, vključno s krožniki, oblačili, pesmi, ki jih je napisala, in molitvenimi knjigami.
Življenje in smrt Marije Stuart je ovekovečena z velikim številom dramskih, filmskih in glasbenih del. Najslavnejša izmed teh del je drama Maria Stuart, ki jo je proti koncu 18. stoletja napisal nemški pisatelj, Friedrich Schiller. Vseeno so pri snemanju biografskih filmov o Mariji Stuart zgodovinska dejstva pogosto spregledana; eden izmed najboljših primerov so scene, v katerih se Marija sreča z Elizabeto, kljub znanim dejstvom, da se to ni nikoli zgodilo. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
