tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 15 Dec 2011 14:03 Naslov sporočila: EGIPT - potopis |
 |
|
EGIPT - potopis
In še v pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/4951kc2sv5e97qs/Egipt_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
25.12.2010 do 1.1.2011
V Egiptu sem bil že nekaj let nazaj. Moja žena Helena pa tam še ni bila in beseda je nanesla besedo, pogledala sva možnosti, ki jih imava in se tokrat odločila, da ne potujeva v lastni režiji (glede na izkušnje bi bil to prevelik zalogaj), ampak poiščeva primerno agencijsko ponudbo. Odločila sva se za agencijo Palma in moram priznati, da se nama je tudi na koncu zdela odločitev povsem OK. Pa poglejmo, kaj vse sva (smo) doživela (doživeli).
25.12.2010
Ker je bil odhod predviden zgodaj zjutraj na božični dan, sva prejšnjo noč spustila božično polnočnico in šla k maši že zvečer. Tako sva poskrbela tudi za duhovno popotnico. Zjutraj smo se zbrali na letališču Brnik in okrog osmih smo že poleteli proti Egiptu. Naš cilj je bilo turistično letovišče na obali Rdečega morja: Hurghada. Po pristanku na letališču so nas razvozili po hotelih (glede na dva različna aranžmaja smo prespali v dveh različnih hotelih, ki pa se po kvaliteti niti nista bistveno razlikovala). Tudi naš hotel je bil prav prijazen. Čeprav smo v njem ostali le dva dni, nam ni bilo nič hudega. Na "all inclusive" ponudbo se človek hitro navadi. Morje je bilo še toplo (okrog 22 stopinj), hotelski bazen je imel še kakšno stopinjo več, dnevne temperature so presegle 25 stopinj. Prav prijeten pričetek potepa: malo namakanja in potem poležavanje na plaži.
Ko sva razpakirala, me je čakalo presenečenje. Bil sem prepričan, da sem s sabo vzel tudi steklenico viskija, ki pa ga v prtljagi ni bilo. Nisem vedel ali sem ga pozabil spakirati ali pa je viski med poletom dobil "noge". Vzrok, zakaj sem ga vzel s seboj, je preprost: hrana v Egiptu je malce drugačna kot slovenska, čeprav je pripravljena po okusu Evropejcev. Večji problem je njena kakovost. Voda v Egiptu je namreč pitna le za domačine, večini Evropejcev pa lahko povzroči velike prebavne motnje. Takrat ne pomaga nobeno zdravilo, ki ga poznamo v Sloveniji, potrebno je poiskati najbližjo egipčansko lekarno in kupiti ustrezna zdravila. Seveda pa obstaja tudi preventiva in ta preventiva je dnevni požirek žgane pijače, n.pr.: viskija (ki ga pri meni v prtljagi ni bilo več)...
Tako sva imela le še limonce, ki jih je vzela s seboj moja boljša polovica. Pa sva vseeno preživela.
Drugi preventivni ukrep je pitje ustekleničene vode. Pri nakupu plastenke je potrebno biti previden, vsaka plastenka mora imeti preko zamaška še plastificiran ovoj (se dogaja, da poulični prodajalci še enkrat napolnijo plastenke in jih prodajajo kot dobro vodo - posledice so lahko povsem drugačne).
Tretji preventivni ukrep je ta, da hrane ne kupujemo na ulici, ampak se prej prepričamo, da je restavracija urejena.
Zvečer smo imeli tudi manjše spoznavno srečanje in tako sva se hitro spoznala s parom s Koroške, ki je prebival v istem hotelu. Bila sta prijetna družba skozi celotno potovanje.
26.12.2010
Lahko bi ostala v hotelu ali se potepala po mestu, vendar sva se odločila za šnorkljanje. Sicer sem moral uporabiti vse sposobnosti prepričevanja, da se je Helena odločila za to, vendar mi je pri tem pomagala tudi žena mojega bratranca, ki ji je med enim izmed obiskov prejšnji mesec povedala, da je bilo njej to zelo všeč. In tako je moja boljša polovica razmišljala: "če je zmogla ona in ji je bilo všeč, zakaj ne bi poskusila še jaz?"
Tako sva zgodaj zjutraj spakirala kopalke in brisače v nahrbtnik in počakala na avtobus, ki nas je odpeljal do pristanišča. Že v pristanišču smo dobili vso potrebno opremo (plavutke, masko, dihalko), potem smo se vkrcali na ladjico in se odpeljali do bližnjih otokov. Družbo nam je delalo precej drugih ladjic, na katerih je prevladovala slovanska govorica, predvsem ruska. Pozneje sva zvedela, da je ogromno hotelov v Hurghadi v lasti ruskih družb, ki skrbijo za to, da ruski turisti uživajo ob Rdečem morju. Baje tedensko prileti preko 50 avionov iz Rusije v Hurghado. Zato nama ni bilo več čudno, da so bili napisi na trgovinah v treh jezikih: v arabščini, angleščini in ruščini. In tudi večina prodajalcev je znala rusko, marsikateri tudi kakšno besedo slovensko. Arabci imajo namreč zelo dober posluh za jezike in se jih izredno hitro naučijo. To sva občudovala skozi celotno potepanje po Egiptu.
Za šnorkljanje so poiskali koralni greben, ki je bil že od zgoraj izredno lep. Smaragdno zelena voda se jer lesketala v soncu. In ko smo poskakali v vodo, smo bili prijetno presenečeni: bogastvo pod morjem je bilo zares zelo pestro. Mimo nas so plavale ribice najrazličnejših barv in oblik, v globini pod eno izmed skal smo videli celo moreno, ki je malce sramežljivo pogledovala ven in si nas ogledovala: "Kaj pa ti vsiljivci spet delajo tukaj?"
Na ladjici smo imeli še mini kosilo (ribica je bila prav okusna), ustavili smo se še na obali otoka in se malo pokopali, proti poldnevu pa smo se vračali nazaj na celino.
Ja, moji boljši polovici je bilo zelo všeč! Naslednjič jo bom prav gotovo lažje prepričal (oz. mi to sploh ne bo potrebno, ker bo ona prepričevala mene).
Zvečer še malo potepa po Hurghadi in nato spat.
27.12.2010
Čakalo nas je zgodnje jutranje bujenje. Pot z morske obale v notranjost je danes bolj varna kot včasih, tako da vozila ne potrebujejo vojaškega spremstva, vendar se vozniki vseeno dogovorijo, kdaj se bodo dobili pred vstopom v puščavo in še vedno naredijo konvoj, tako da vozijo eden za drugim. Takšen konvoj je precej divja vožnja. Omejitve (kot jih poznamo pri nas) so očitno pozabljene, avtobusi vozijo tako kot zmorejo (se pravi: hitrejši in močnejši avtobusi prehitevajo tiste s šibkejšimi motorji), zadeva je bolj podobna dirki kot turistični vožnji. Postanek je le eden, nekje na polovici poti, kjer je večje beduinsko naselje. Za nas je bila to priložnost, da se malo okrepčamo, saj smo odšli iz hotela še pred zajtrkom.
Že proti poldnevu smo prispeli v dolino Nila, kjer nas je pričakalo zelenje, ki ga ustvarjajo kanali, po katerih se razliva voda iz največjega afriškega veletoka. Naš cilj je bil Luxor, nekdanja prestolnica starega Egipta. Najprej pa smo se odpeljali proti Dolini kraljev.
Na obrobju hriba (praktično na poti med Luxorjem in Dolino kraljev) je večji tempelj, posvečen kraljici Hačepsut. Hačepsut (18. dinastija, 1475 pred Kristusom) je bila edini ženski vladar v Starem Egiptu, ki je bila tudi faraon. Tempelj - grobnica je zgrajena v treh nivojih na grebenu zahodnega tebanskega gorovja, kamor zahaja sonce in po njegovem zgledu odhajajo tudi umrli vladarji (in navadni ljudje).
Hačepsut je bila poročena s svojim polbratom (Tutmosis II.), ki je kmalu umrl, zato jo je zaznamovala borba glede prestolonasledstva z lastnim nečakom (Tutmosis III.). Pri tem je bila dovolj uspešna, da se je obdržala na oblasti. Moških potomcev ni imela, njena najbolj znana hči pa je bila Nefrure. V njenem času so Egipčani zgradili kar nekaj templjev, na katerih je upodobljena kot faraonka z brado.
Nato smo se zapeljali do grobnic v Dolini kraljev. Grobnice so le deloma odprte (en dan odprejo ene grobnice, drugi dan druge), vendar časa za ogled vseh tako ali tako ni bilo dovolj. Naju je najbolj zanimala Tutankamonova grobnica, ki je ostala najbolj ohranjena, saj je zaradi zapletenega vstopa roparji niso našli in so ob odkritju našli v njej še vso bogastvo, ki je danes spravljeno v Egipčanskem muzeju. Je pa v grobnici ostala Tutankamonova mumija.
Grobnice so bile vedno grajene z razmislekom o tem, da je potrebno prostor poslednjega bivališča faraona ohraniti čim bolj nedotaknjene. Zaradi tega faraonov grob običajno ni bil v največji dvorani, ampak je bil iz večje dvorane prehod v eno ali več manjših dvoran, kjer je bil dejansko sarkofag s faraonom in njegovo bogastvo. Na ta način so se graditelji grobnic želeli zavarovati pred skrunilci grobov. Žal jim to v popolnosti ni uspelo in ogromno grobnic je bilo izropanih.
Na poti proti Luxorju (Tebam) smo se ustavili še na polju pri Memnonovih kolosih.
Ogledali smo si še Karnak tempelj, ki velja za največji tempelj v Egiptu.
V tem templju smo se prvič "srečali" z egipčanskimi bogovi, ki so nas potem spremljali na celotni poti.
Gre za precej kompleksno zgodbo, naši vodiči so se prav zares lepo potrudili, da bi nam jo predstavili (smo imeli celo neke vrste igrico, da bi lažje razumeli).
No, pa poglejmo, če bom vsaj približno uspel ponoviti celotno zgodbo.
Egipčanske bogove si lahko predstavljamo kot veliko (sicer ne najbolj srečno) družino.
Izhodišče (prvi bog) je Nun (predstavlja kaos ali prvi ocean), ki je pogosto predstavljen kot bitje, ki stoji potopljen v vodi, s svojimi rokami pa podpira vse ostale bogove, ki se pojavljajo iz oceana (in so običajno na ladji). Prikazan je s peresom na glavi.
Atum (Tum) je bog ustvarjanja, simbolizira duha. Predstavljen je z rdečim diskom nad glavo.
Potem je tu Ra (sonce), morda najpomembnejše egipčansko božanstvo, ki ga pogosto slikajo kot sonce. Njegov simbol je tudi ptič feniks, ki lahko popolnoma zgori, vendar se nato ponovno rodi iz lastnega pepela.
Iz Raja izhaja prvi par "družinskih" bogov: Shu (zrak) in Tefnut (prostor), ki skupaj rodita Geba (zemljo) in Nuth (nebo).
Geba in Nuth rodita štiri otorke: Ozirisa, Izido, Setha in Nefis - prve bogove, ki so že imeli neko povezavo z ljudmi.
To je prva vertikala, ki je dopolnjena s hiorizontalnimi božanstvi na višjih nivojih.
Če je Ra bog sonca, torej predstavlja nekaj dobrega, obstaja torej tudi njegov nasprotje, tema: Apep (Apofis), ki predstavlja slabo, laž in krivico.
Potem je tu še Amon, ki je ena izmed manifestacij Raja.
Path je bog ognja (kozmićni graditelj), ki ga srečamo tudi pri Grkih (Hejfast) ali Rimljanih (Vulkan)
Khnum (Hnemu) je prav tako kot Path bog ustvarjanja in sta pogosto skupaj na delu.
Pa poglejmo na naslednji nivo:
Shu je bog zraka (življenjska energija), predstavljen je z rdečim diskom na glavi, običajno med Nuth in Gebom.
Tefnut je boginja kozmičnega prostora, je Shujeva sestra in žena, s katerim ima skupno dušo. Ra jo je postavil na svoje čelo kot kačo Ureus.
In njuna otroka:
Geb je bog zemlje, pogosto je prikazan kot goska.
Nuth je boginja neba, pogosto je prikazana kot ženska, posuta z zvezdami, ki obkroža Geba, svojega moža.
Še njuni otroci:
Oziris predstavlja božanskost človeka, predstavlja duhovno vstajenje - vzor in simbol večnega življenja in nesmrtnosti. Na glavi nosi dvojno krono kot gospodar Zgornjega in Spodnjega Egipta, v rokah ima bič in kavelj, simbola vladarske moči. Na čelu ima kraljevi Ureus (kobro) kot sveti simbol egipčanskih kraljev.
Izida je Ozirisova žena in sestra (mati Horusa). Pogosto je prikazana na prestolu, kako hrani svojega sina. Izida je posrednica med nebom in zemljo.
Hathor je žensko božanstvo, kozmična mati, prikazana pogosto kot kozmična krava, z rogovi, med katerimi je nameščen sončev disk (pri Grkih Afrodita).
Seth je Ozirisovo nasprotje, simbol teme, neplodnosti in pomanjkanja vrednot. pogosto je prikazan kot nilski konj ali z glavo šakala, vendar ga ne smemo zamenjati z Anubisom.
Neftis je sestra Izide in Ozirisa in Sethova žena. Je gospodarica podzavestnega
Horus (Heru) je sin Ozirisa in Izide in skupaj z njima predstavlja najsvetejšo triado religije starega Egipta. Horus je tisti, ki je maščeval svojega očeta, ko ga je ubil in razkosal Seth. Horus je najbolj pogosto predstavljen z likom sokola (solarni simbol). njegov simbol je tudi solarno kladivo "tau".
Pogosto srečujemo tudi par Toth (modrost) in njegovo ženo Maat (pravičnost). Totha prikazujejo kot človeka z glavo Ibisa, je izumitelj umetnosti in znanosti, predvsem pisanja. Maat je Rajeva hči, njen simbol je nojevo pero. Ob sojenju umrlemu se to položi na eno stran tehtnice, na drugo stran pa človeško srce.
Sekhmet je prikazana kot boginja z glavo leva, ima vlogo izvršitelja usode in pravice.
Anubis je nezakonski sin Ozirisa in Neftis, prikazan je s šakalovo galvo ali kot šakal. Anubis sprejema duše umrlih. Bil je tisti, ki je mumificiral Ozirisa (prva mumija).
Hkepri predstavja vse, kar se na novo rojeva (tudi sonce zjutraj). Predstavlje je kot hrošč, skarabej.
Hapi predstavlja boga Nila, ki skrbi za plodnost zemlje (poplave Nila so omogočale poljedelstvo). Hapi ima dva obraza: Hapi severa in Hapi juga. Sever predstavlja papirus, jug predstavlja lotos.
Bastet (s podobo mačke) je božanstvo urokov in predstavlja fiziološko-seksualno aktivnost.
Thoeris (materinstvo) je prikazana kot noseča samica nilskega konja, ki nosi plodove življenja.
Pa bodi dovolj zaenkrat. To so le pomembnejša egipčanska božanstva, pa se nam verjetno že malo vrti v glavi (ta del predstavitve božanstev je sicer povzet po gradivu, ki ga je pripravil g. Stjepan Palajsa).
Vseeno bi na tem mestu omenil še enega boga: Amun-Kent je bil varuh žena faraonove vojske, ki je s faraonom odšla v boje proti sovražnikom. Vojna je kar trajala in trajala, ko so se po več mesecih vojaki vrnili domov, so zgroženi opazili, da so vse njihove žene noseče. Za ves ta naraščaj je bil "kriv" varuh Amun-Kent, ki so ga zaradi tega kaznovali tako, da so mu odsekali eno roko in eno nogo ter izdrli eno oko, ob tem pa so mu tudi spremenili ime v Amun-Min. Toda čez leta je faraon ugotovil, da je bilo Minovo dejanje zelo modro. Medtem, ko je bil on s svojo vojsko naokrog, doma ni bilo nikogar, ki bi poskrbel za nove vojake (razen Mina, seveda). Tako je imel faraon kljub vsemu novo vojsko (Minovi otroci so odrasli in so jih vzgojili v vojaški službi). Zaradi tega je faraon proglasil Mina za novega boga, boga plodnosti, upodabljajo pa ga z eno roko, z eno nogo in štrlečim penisom.
Po ogledu templja v Karnaku smo se namestili v sobe na ladji (naš plavajoči hotel) in zvečer šli še na ogled bližnjega templja v Luxorju.
Tudi tempelj v Luxorju je mogočen, čeprav manjši od tistega v soseščini v Karnaku, vendar prav tako kaže na izredno bogastvo starega Egipta. Večerni ogled te prav tako napolni s spoštovanjem do vseh, ki so to mogočno stavbo gradili. Zanimivo je tudi to, da je v tempeljski kompleks vkomponirana tudi mošeja. Med obema templjema poteka aleja (danes deloma že uničena), na katere vsaki strani so metrske sfinge (lev s človeško glavo).
Nato pa hitro nazaj na ladjo, ki nas je že čakala, saj smo nato kar kmalu odpluli po Nilu navzgor.
Že pozno ponoči smo prispeli do zapornic pri Esni in trajalo je kar kakšni dve uri, da smo bili na vrsti za pot mimo njih (ladja se zapelje v poseben prekat, ki ga zaprejo in napolnijo z vodo. Tako se ladja dvigne na nivo vode nad zapornicami in se potem zapelje preko njih).
28.12.2010
V Edfuju smo si ogledali Horov tempelj, to je drugi največji tempelj v Egiptu. Je eden najbolj ohranjenih templjev v Egiptu, morda tudi zaradi tega, ker je bil zgrajen relativno pozno (v dobi Ptolomejcev, v letih 237 do 57 pred Kristusom). Lokacijsko je skoraj na pol poti med Luxorjem in Assuanom. Znan je predvsem po tem, da je njegova orientacija postavljena drugače kot pri ostalih templjih. Staroegipčanski templji so imeli os v smeri sever-jug, Horov tempelj v Edfuju pa ima glavno os v smeri vzhod-zahod. Najstarejši del templja predstavlja predprostor, ki je bil namenjen praznovanjem. Na tem prostoru so se zbrali navadni smrtniki, ki do svetih prostorov v osrednjem delu templja niso imeli dostopa. Do tja so lahko dostopali le svečeniki.
Po legendi se je Horus prav v Edfuju boril s svojim stricem Sethom, ki ga je v dolgi in težki borbi premagal.
Tempelj v Edfuju je bil dolga leta zasut s peskom, šele v letu 1860 je z izkopavanji na tem prostoru začel Francoz August Mariette, ki je poskrbel, da je tempelj ponovno zasijal v svoji lepoti.
Pred vstopom v sveti del templja sta na vsaki strani Horova kipa v obliki sokola, v notranjosti svetišča, v najbolj svetem prostoru, pa je Horova ladja.
Pot smo nadaljevali v Komombu, kjer smo si ogledali naslednji tempelj, posvečen Horusu in Sobeku.
Sobek je prav tako eden izmed egipčanskih bogov, upodobljen je s krokodilovo glavo. Predstavlja zavetnika Nila, k njemu so se obračali kmetje v upanju, da jih bo zaščitil pred nevarnostmi, ki prežijo v Nilu (Nil je bil včasih bogat s krokodili, danes jih v Nilu pod Assuanom ne najdemo več). Sobek sodi med bogove ustvarjanja, saj naj bi bil po izročilu prvi, ki je prilezel iz Nila po stvaritvi sveta. Zato ne čudi, da je tempelj postavljen prav v Komombu, ki je bil v tistih časih znan po tem, da je v tistem delu reke živelo dosti krokodilov. Tempelj je bil zgrajen v dobi Ptolomejcev (verjetno v letih 150 do 50 pred Kristusom). Enkraten je zaradi tega, ker so notranji najbolj sveti prostori podvojeni, saj je bil tempelj posvečen dvema bogovoma. Precejšnji del templja je poškodovan, saj so ga prizadele poplave in potres. V templju so med izkopavanji našli tudi večje število krokodiljih mumij.
Del templja je bil očitno namenjen mumificiranju, na stenah so tudi hieroglifi, ki prikazujejo zdravnike pri njihovem delu, upodobljena so tudi kirurška orodja, ki so jih ob tem uporabljali. Dejansko nekaj originalne medicinske zgodovine.
Zraven templja je zanimiv "vodnjak", ki je služil določanju davkov. Kot smo že omenili pri bogu Hapi, bogu Nila, so poplave Nila omogočale poljedelstvo. Višji kot je bil Nil, bolj se je razlil in večja površina se je lahko obdelala, večji je bil možni pridelek. Ker je višina vodostaja v Nilu direktno vplivala na pridelek, je posledično vplivala tudi na obdavčitev tega pridelka.
Morda je sedaj čas, da nekaj povem še o egipčanskem kmetijstvu, ki je še zmeraj zelo pomembna gospodarska panoga. Včasih so ljudje živeli z Nilom: Nil je prinesel poplave, s poplavami so prišle rodovitne naplavine, pridelek je bil bogat takrat, ko je bilo vode več.
Toda voda je poplavljala tudi templje, vasi, mesta.... Zaradi tega so nad Asuanom najprej zgradili prvi jez, ki pa vseeno ni mogel regulirati količine v rečni strugi. Šele z gradnjo velikega asuanskega jezu, ko so poplavili ogromne površine nad jezom, so lahko učinkovito regulirali Nil v spodnjem toku. Tako je danes Nil pohlevna reka, katerega vode se zlivajo po kanalih in namakajo zemljo. Do kamor seže vpliv vode, je pokrajina zelena, nato se zelenje izredno hitro konča in ponekod je izredno oster rez med zelenilom in puščavo. Način obdelave je še vedno precej zastarel. zaradi uporabe pesticidov in umetnih gnojil se danes pojavlja drugačen problem: pridelki niso več tako zdravi kot nekoč. Tudi zemlja je vse slabša, ker ni več novih naplavin zaradi poplav. Tako je kmetijska pridelava danes težja in dražja kot so pričakovali. Je pa tehnologija vseeno dosegla tudi kmetijska področja. Mobitele srečujemo na vsakem koraku, večina hiš ima celo dostop do svetovnega spleta, skoraj na vsaki hiši se bohotijo satelitski krožniki za lovljenje televizijskih programov.
Vmes smo potovali, se na palubi sončili (tudi kopali, čeprav vreme ni bilo zelo vroče) in proti večeru prispeli v Asuan (Aswan).
Večer smo zaključil z "egipčanskim" večerom, saj je bila večerja bolj lokalno obarvana, pa tudi mi smo se napravili v oblačila, ki vsaj dišijo po egipčanskih oz. arabskih. Še kakšna igrica in večer je hitro minil.
29.12.2010
Dopoldne smo se najprej zapeljali do Asuanskega jezu, ki so ga zgradili pred nekaj desetletji. Nad jezom je nastalo Naserjevo jezero, ki je po površini največje umetno jezero na svetu. Jez so zgradili predvsem z namenom, da bi preprečili poplave Nila v spodnjem toku, hkrati pa so zgradili tudi hidroelektrarno, ki s svojo električno energijo oskrbuje več kot polovico potreb po elektriki v Egiptu.
Vmes smo se ustavili še v eni izmed delavnic s papirusom (zares lepe in čudovite stvaritve se najdejo tam), kjer sva si s Heleno izbrala enega izmed papirusov, na katero so v obliki hieroglifov zapisali tudi najina imena.
Hieroglifi so namreč pisava, ki so jo uporabljali v starem Egiptu. Pisava uporablja kombinacije znakov z določenimi abecednimi elementi. Egipčani so verjeli, da je pisavo izumil njihov bog Toth, zato so jo imenovali "zapis božjih besed". Ker so besede prihajale od bogov, so imele čarobno moč. Iz zapisov na grobnicah je mogoče razbrati prepričanje Egipčanov, da se z ohranjanjem imen ohranja v živem spominu tudi osebo. Hieroglifska pisava ima zraven splošnih znakov še 24 glavnih enoznačnih znakov, ki predstavljajo samostojen glas (podobno kot abeceda). Samoglasnikov v hieroglifski pisavi praviloma niso zapisovali, zato jih je potrebno dodajati (vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Hieroglif ).
Še skok do kamnoloma, kjer smo si lahko ogledali enega izmed mogočnih obeliskov, žal nikoli dokončanega, saj se je med delom prelomil in ostal točno tam, kjer je nastajal.
Po kosilu smo imeli prosto, tako da smo lahko poljubno izkoristili svoj čas ali izkoristili kakšno izmed dodatnih ponudb. Pridružila sva se sopotnikom, ki so se z ladjico peljali v Nubijsko vas,le da sva se midva dogovorila s kapitanom ladjice, da naju odda na otoku, kjer je urejen botanični vrt.
Kapitan je obljubil, da naju bo potem na pomolu čakala faluka, ki naju bo zapeljala nazaj na celino. Poračunala sva že z njim in bila malo skeptična ali bo to res funkcioniralo. Ampak bila sva presenečena. Takoj ko sva se pojavila na vrhu nad pomolom, nama je že mahal eden izmed fantov in naju pospremil do faluke, ki naju je že čakala. Faluka je njihova jadrnica z enim veliki jadrom, ki jo uporabljajo za vožnjo po Nilu.
Pri prevažanju se skoraj vedno zgodi, da se do ladjice ali faluke pripelje manjši čoln, v katerem je mlad fant (še otrok), ki se za nekaj časa priveže na ladjico in zapoje kakšno pesmico. Na ta način zaprosi za bakšiš. Ko odpoje, ga kapitan odpodi (ne glede na to ali je bakšiš dobil ali ne).
Botanični vrt je zelo lep in bogat. Leži na Kitchenerjevem otoku (arabsko Geziret an-Nabatat), enem izmed dveh večjih otokov sredi Nila v bližini Asuana. Lord Kitchener je postal njegov lastnik konec 19. stoletja, ko mu ga je podarila britanskla vlada za njegove zasluge pri reševanju sudanskega vprašanja (v letih 1896-1898). Kitchener se je določil, da bo ta majhen otok (v dolžino meri cca 750m) spremenil v paradiž, zasajen z eksotičnimi rastlinami: drevesi, grmovnicami in rožami. Sredi med njimi so speljane prikupne poti, ki so za sprehod kot naročene. Pozneje je otok pripadel egipčanski vladi, ki danes lepo skrbi za botanični vrt in biološko raziskovalno postajo, ki se nahaja na njegovem južnem delu in je za javnost zaprta.
30.12.2010
Jutro nas je pričakalo v temi: današnji dan je bil namenjen poti v Abu Simbel, morda najlepši tempelj staroegipčanske ere, ki je postavljen najbolj južno, na samih vratih Egipta. Mogočen tempelj je imel tudi to vlogo, da je preprečeval vdore plemen iz juga, ki so občasno plenili ob Nilu proti severu. Tako mogočna zgradba naj bi vsakemu prišleku dala vedeti, da stopa na teritorij mogočnega vladarja, ki je neizprosen do svojih nasprotnikov. Gre za Ramzesa II, ki je dal obe svetišči (gre za dva templja) tudi zgraditi (v 13. stoletju pred Kristusom). Zahodno svetišče je posvečeno prav Ramzesu II., pred vhodom so štirje mogočni kipi, ki ga predstavljajo. Vzhodno (seveda manjše) svetišče pa je posvečeno njegovi ženi Nefertari.
V notranjosti Ramzesovega templja, v najbolj svetem delu templja, pa so štiri manjše statue, posvečene trem bogovom (Ra-Horakthy, Amun Ra, Ptah) in Ramzesu II. Svetišče je bilo narejeno tako, da je do notranjosti, v najbolj sveti del templja, padla sončna svetloba le dvakrat na leto (21. februarja, ko je bil Ramzes II. rojen in 21. oktobra, ko je bil okronan za faraona). Genialnost takratnih graditeljev, ni kaj. Seveda ni slučaj, da sončni žarki najdlje osvetljujejo kip Ramzesa II.
Pri načrtovanju Naserjevega jezu nad Assuanom se je seveda pojavil problem, kaj narediti s svetiščema, ki bi bili poplavljeni (nivo jezera bi dvignil nivo reke Nil kar za nekaj deset metrov). Tako so se strokovnjaki odločili, da bodo svetišči prestavili na višji plato. Dejansko so svetišči kompletno razrezali in jih po delih prestavili višje ter ponovno sestavili. Seveda pa je višinska razlika pomenila določen hendikep. Kot sončnih žarkov se je spremenil, zato danes sončnemu fenomenu nismo več priča 21. februarja in 21. oktobra, ampak 22. februarja in 22. oktobra.
Seveda je bilo to idealno za "mojo" zgodbo, ki sem jo takoj zaupal svoji polovici: z načrtovanjem prestavitve templjev so se začeli ukvarjati v petdesetih. oz. šestdesetih letih prejšnjega stoletja, torej to, da je sedaj "rojstni dan" Ramzesa II. nastal na 22. februar, ne pa več na 21. februar, mora imeti posebni pomen. In seveda je ta posebni pomen povsem razumljiv: ker sem sam rojen 22.2.1962, gleda pred seboj reinkarnacijo Ramzesa II. Dovolite, da se Vam predstavim: "Ramvili I."
No, moja boljša polovica nekako ni bila navdušena, da je poročena z reinkarnacijo faraona, nekako se mi je celo zazdelo, da mojega faraonskega božanstva ne blagruje dovolj, prej bi lahko rekel, da se mu posmehuje!!! Ja, ampak Ramvili I. je faraon blagega srca in se zaradi tega ne huduje preveč. Bo že še imela dovolj priložnosti, da bo spoznala mojo veličino....
Kakorkoli, ogledali smo si še drugo svetišče, posvečeno boginji Hathor in faraonovi ženi Nefertari, ki je precej bolj skromno okrašeno (verjetno tudi Nefretari ni dovolj blagrovala svojega Ramzesa...).
Še pot nazaj v Asuan, kamor smo prispeli v poznih popoldanskih urah. Na poti nazaj nas je zajel peščeni vihar, tako da je bila vidljivost zelo slaba (občasno nismo videli niti avtobusa pred nami).
Pozneje smo zvedeli, da je tega dne tudi severni del Egipta zajelo slabo vreme, nalivi so celo uničili del ceste med Hurghado in Kairom, tako da se nekaj turistov, ki bi se nam morali pridružiti v Kairu, sploh ni moglo odpraviti na pot. Res pa je, da so nas na tokratni poti čez puščavo (dobrih 200 km je od Asuana do Abu Simbla) spremljale vojaške patrulje.
Po prihodu v Asuan smo imeli pozno kosilo, potem pa hitro na železniško postajo: čakal nas je spalnik, ki nas bo zapeljal v Kairo.
Spalnik je bil "prazgodovinski", približno tako je zgledala tudi večerja, ki smo jo dobili. No, naspali smo se vseeno.
31.12.2010
Silvestrovo jutro nas je prebudilo v neposredni bližini Kaira. Avtobusi so nas že čakali na postaji in nas odpeljali proti Gizi, kjer stojijo znamenite egipčanske piramide. Dejansko je pogled na njih zelo impresiven. Najprej smo se zapeljali na plato, od koder se lepo vidijo vse tri, potem pa smo se odpeljali povsem v njihovo bližino in si vzeli nekaj časa za njihovo raziskovanje.
Zavili smo še do sfinge (še danes strokovnjaki niso razvozlali, zakaj je sploh bila zgrajena), se malo pofotkali in že je bila ura opoldne, ko smo dobili uro in pol prosto (za kosilo). Z mojo boljšo polovico še nisva bila lačna, moja štajerska duša pa je začutila, da se bliža silvestrski večer, ko se kakšna zdravica opolnoči kar spodobi.
Seveda je bilo vprašanje: s čim nazdraviti? In tukaj je moj nos ugotovil, da na kakšnem izmed bazarjev naokrog bi se pa morda kaj pametnega našlo. Eden izmed domačinov nama je pojasnil, da se vino sicer dobi, ampak moraš vedeti, kje. On je poznal trgovca (Kopta), ki je imel v svoji trgovini tudi kakšno steklenico vina. Obljubil nama je, da naju pospremi do tja. Žal je bila pot precej dolga, tako da bi se morala že vrniti proti avtobusu. Domačin je ustavil enega izmed njihovih moto-taksijev, obljubil, naj ga počakava, ker bo vino prinesel kar do tja. Res se je hitro vrnil, vendar brez vina: zaradi praznika je bila tista koptska trgovina zaprta. No, nekaj bakšiša za trud je pa vseeno dobil.
Egipčani so večinoma Arabci in alkohola sploh ne pijejo. Je pa v Egiptu krščanska manjšina (Kopti), ki teh pomislekov nima. Žal nama tokrat niso mogli pomagati. Tako se je moja utrujena štajerska duša vrnila do avtobusa brez zaželene vinske kapljice.
Zapeljali smo se še do starejših piramid v Sakkari (so manjše in bolj trapezno grajene) in skočili do Memfisa, ki je v neposredni bližini. V Sakkari je ena najstarejših piramid, kjer je pokopan faraon Djoser iz III. dinastije. Zgradil jo je arhitekt Imhotep, ki je oblikoval tudi celotni okoliški kompleks. V okolici je še več manjših piramid, vse so nastale v zgodnejšem obdobju starega kraljestva.
Memfis je bil pomemben predvsem v času I. in II. dinastije, saj je bila tam faraonova prestolnica. Danes na obrobju Memfisa na to spominja manjši arheološki park.
Vožnja v Kairu je precej drugačna kot v Asuanu. V Asuanu imajo semaforje in jih celo upoštevajo. V Kairu pa semaforjev praktično ni in vožnja je podvig, kjer zmaga močnejši in glasnejši. Glede na avtomobilski park sem dobil občutek, da za registracijo zadoščajo hupa in dolge luči. Hupo zares pogosto uporabljajo. Dolge luči pa tudi niso nobena izjema. So pa izjema kratke luči, saj tudi ponoči vozijo brez njih.
Prepričani so, da je javne razsvetljave dovolj, da osvetljuje tudi cestišče in dodatne luči na avtu niso potrebne. Zanimivo je njihovo obnašanje na večpasovnih cestah. Praviloma se pri vožnji držijo svojega pasu, izjema so križišča in zastoji. Tam pa se hitro zgodi, da na dvopasovni cesti stojijo štirje drug ob drugem. Promet v Kairu poteka počasi, pri prehodu čez cesto je pač potrebno samo kreniti preko ceste, opazovati avtomobile, ki se vozijo proti nam in počakati le toliko, da ustavijo in nas spustijo mimo. Če ne bomo stopili hitro mimo njih, nam bodo zagotovo pohupali.
Čakal nas je še ogled Kairskega muzeja, ki človeka presneti s svojo velikostjo in mogočnostjo. Tutankamonova zbirka je res veličastna. In informacija; če kdo želi dodatno na ogled mumij, mora pripraviti egipčanski denar (egipčanske funte, 1 EUR je cca 7 EF), tujih valut ne sprejemajo.
Še na večerjo in že je bil čas, da pričakamo najdaljšo noč v letu. Je pa vsaj pri večerji moja štajerska duša spet zapela. V gostišču so imeli tudi vinsko kapljico in ena buteljka se je znaša tudi v mojem žepu (tako, malo za nazdravit okrog polnoči).
Po večerji smo šli malo počivati, okrog enajstih zvečer smo se dogovorili, da se dobimo pri bazenu in zadnjo uro malo pomodrujemo o odhajajočem letu. Tudi najina sokompanjona sta privlekla iz žepa buteljko in tako je tista urica kar hitro minila. Za polnoč nam je že skoraj zmanjkalo vinca za na zdravje.
1.1.2012
Ja, kar zgodaj zjutraj so nas vrgli pokonci. Še en krožni prevoz skozi Kairo in pot na letališče. Polet proti Ljubljani in pozno popoldne sva že bila doma. Kar utrujena. Še dobro, da je bil naslednji dan še fraj.
Pripravil: Ramvili I. Štajerski |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
