tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 25 Avg 2021 12:34 Naslov sporočila: POLETNA BUDIMPEŠTA |
 |
|
BUDIMPEŠTA 2021 - POTOPIS
Najina prijateljica je dočakala ta okroglo - šestdeseto! In kot se spodobi, mora biti darilo za takšen dogodek primerno. Podarila sva ji izlet v Budimpešto! Zakaj? Zato, ker sva seveda šla zraven tudi midva! Zakaj bi uživali le drugi? In kako sva načrtovala?
DATUM KRAJ - POT PROGRAM
24.6.2021 Vrhnika-Ljubljana- Heviz, cca 325km / 3.5h Pot do Heviza mimo Lentija (nabava vinskih zalog), nastanitev v hotelu, plavanje v termalnem jezeru, sprehod po okolici. Kosilo oz. večerja in zajtrk v lastni režiji (domači pridelki)
25.6.2021 Heviz – ob Blatnem jezeru do Budimpešte, cca 200 km, 2h (opcija: po severni strani jezera in postanek v Tihany-ju. časovno dodatni 2h) Ob Blatnem jezeru proti Budimpešti. Ogled Budima (park kipov, stari del mesta- Citadela, Matijeva cerkev, galerija, lahko obisk podzemne jame Szelmo-hegy…; če bo čas, Margaretin otok ali kopališče Gellert), kosilo oz. večerja nekje v mestu, zajtrk v lastni režiji
26.6.2021 Budimpešta- Domonyvölgy, 45km od Budimpešte Dopoldan: Pešta: ogled parlamenta, bazilika sv. Štefana, narodni muzej (od zunaj), velika sinagoga, Vaci utca…
Popoldan pot v Domonyvölgy – Vili Granda vinska klet s poskušnjo vina in kosilom
Zvečer lahko po želji obisk opere ali kakšnega njihovega koncerta, če bo kje kaj – ali pokušanje vinčka na terasi apartmaja 😊
27.6.2021 Budimpešta - Ljubljana, cca 510km, dobrih 5h Dopoldan ogled (kar bo ostalo od prejšnjega dne); popoldan vožnja proti Ljubljani
Še kakšna slikca:
www.mediafire.com/file/0jxc4idajmktn5w/Budimpe%25C5%25A1ta_2021.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Pa poglejmo še to, kako sva to izpeljala.
V četrtek zjutraj sva bila že ob šestih na kavici v Ljubljani, kjer sva pobrala našo slavljenko in njenega moža. Jutranje ure so bile za potovanje povsem spodobne, spotoma sva se ustavila še pri njegovi mami, ki živi v Cerkvenjaku. Po osvežitvi (kavica, voda...) smo pot nadaljevali do meje, tam kupili vinjeto (na Madžarskem je elektronsko cestninjenje, zato zadošča vpis v sistem (ga opravijo na črpalki, voznik dobi le potrdilo o plačilu), ni posebne plastične vinjete kot v Sloveniji. Sonce je bilo sedaj že višje na nebu in tako se je počasi dvigala tudi temperatura. Ker smo bili še zgodnji, je prvi postanek pripadal Blatnemu jezeru oz. kraju Keszthelyi na njegovi zahodni obali. Zapeljali smo se povsem do obale in se sprehodili malo naokrog, šli pofirbcat na pomol in nato nazaj proti avtu. Bila je prava ura za malico, zato smo si privoščili njihovo specialiteto: langoše. Zraven je zelo teknilo ohlajeno pivo! Langoši so narejeni iz ocvrtega testa, nanje pa lahko dodajo različne sestavine, n.pr.: kislo smetano, nariban sir, šunko, tudi kakšno zelenjavo, pogosto so obogateni tudi s česnom. Da smo obogatili mizo, smo seveda naročili različne langoše z različnimi dodatki. Le prijatelj je bil izjema in si je privoščil golaževo juho. V vročini juhe prav tako zelo pašejo.
Dobro okrepčani smo nadaljevali proti Hevizu. Vmes sem poskušal najti še en domači diskont (tam sva z ženko že pred leti kaj nakupovala), bil sem presenečen, še vedno je bil tam (čeprav je res, da tudi na Madžarskem prevladujejo razni Lidli, Pennyji, Aldiji ipd.), cene so bile še vedno diskontne. Omejitev je bila le v prtljažniku - za štiri ljudi je tudi passatov prtljažnik relativno majhen. Smo pač nabavili le nekaj malenkosti za večer.
Z iskanjem prenočišča nismo imeli problemov. Lepo smo se namestili in malo posedeli pod krošnjo starega drevesa, ki je nudilo lepo senco tudi v tako vročih dneh. Še malo počitka in že je bil čas za kopanje v termalnem jezeru. Heviz se namreč ponaša z dokaj velikim termalnim jezerom (tudi pozimi voda ne pade pod 20 stopinj), ki velja za največje termalni jezero v srednji Evropi. Jezero tako predstavlja naravno kopališče. Kar peš smo se sprehodili do tja. Pri vhodu na kopališče pa nas je čakalo presenečenje: "Kontrola dokumentov in ustreznosti glede Covida!" nam je pojasnil varnostnik. Saj smo bili že vsi cepljeni, vendar: potrdilo o cepljenju (tisto dvojezično) ni zadoščalo, na njem ni QR kode. Zadoščal je cepilni listič, ki so ga izpolnjevali na lokaciji, kjer smo bili cepljeni, saj na tem lističu pa je QR koda. Dodatno še osebni dokument. Moški del družbe se je tokrat izkazal! Oba sva imela tako osebno kot cepilni listič s seboj. Pri puncah pa ni bilo čisto tako. So dokumenti ostali v stanovanju... Kaj pa zdaj? Saj veste, da v takšnih primerih najbolj nastrada organizator! Prijatelj se je šel kopati, punci sta šli na kavico, jaz pa peš nazaj do stanovanja po njuni denarnici...
Saj verjetno lahko domnevate, da jezero ni povsem v ravnini in je bilo do našega stanovanja razen tistega dobrega kilometra treba poskrbeti še za višinsko razliko (jezero je 110 m.n.m., naš hotelček pa 150m.n.m.). Pri temperaturah nad 35 stopinj je to prav prijeten sprehod, kajne?
Nazaj sem se kar zapeljal in parkiral pri tržnici (tam je bilo vsaj parkirišče zastonj). Punci sem našel, pa si nista privoščili kavice, ampak koktejle (medtem, ko sem jaz gagal v hrib...).
Skok v jezero je vsekakor pomenil osvežitev, pa čeprav je imela voda blizu 30 stopinj!
Po kopanju še osvežitev (s pivom oz. radlerjem), še malo sprehoda po mestecu (na uličicah je bilo že kar živahno) in nazaj v apartma. Punci sta nam zunaj pod košatim drevesom pripravili malico (nekaj langošev je še ostalo, pa tudi od doma smo vzeli kakšni prigrizek) in zvečer malo posedeli in poklepetali. Nadležni komarji nas sicer niso pustili pri miru, vendar smo jih vsaj skušali preganjati s tlečimi spiralami, ki smo jih zakurili v bližini.
Zjutraj nismo ravno pretiravali s hitenjem. V avtu sem malo preuredil prostor (določene stvari sem spravil na lokacijo, kjer je običajno rezervna guma, najin passat pa je ni imel in je bilo kar nekaj dodatnega prostora), tako da smo se lahko po obilnem zajtrku še enkrat ustavili v diskontu in obogatili naše zaloge. Proizvod, ki je količinsko zmagal: pivo Kozel (cena manj kot 70 centov). Seveda še kakšen tipičen vinček (Muskotaly, Tokayi, Egri Bikaveri...), pa še kaj se je našlo. Kar malce smo dodatno "otežili " naš avtoček.
Za pot proti Budimpešti sem izbral severno stran jezera. Pot pelje po lokalnih cestah skozi naselja, je kar precej slikovita (tudi stran nasproti jezera, saj so hribčki prekriti z vinogradi in zidanicami). Spremljala nas je tudi sivka, njeni nasadi so se v okolici Tihanyja kar namnožili. Tihany je bil naš prvi resni postanek. Avto smo pustili na parkrišču in se po nakupovalni uličici povzpeli do hribčka, na katerem stoji cerkev. Razgled preko jezera je bil čudovit. Presenetila nas je njegova barvitost in količina jadrnic, ki so izkoriščale dopoldanski veter na njem. Iz Tihanyja sicer vozi tudi trajekt na južno stran jezera, vendar smo se mi odločili, da sledimo severni strani. Saj se jezero kmalu konča in že smo se priključili avtocesti proti Budimpešti. Prometa je bilo kar precej, vendar nas je navigacija povsem solidno pripeljala do našega apartmaja v Budimpešti. Imeli smo celo ta luksuz, da smo avto pustili v podzemni garaži, lepo na hladnem. Apartma (oz. manjše stanovanje) je bil povsem soliden, kot dodatek je bila terasa, ki smo si jo sicer "delili" s sosedi (ki pa te terase takrat, ko smo bili mi tam, niso uporabljali). Na teraso je padla senca šele proti večeru, vendar nas to ni posebej motilo, saj smo načrtovali, da se bomo čez dan potepali naokrog.
Zopet nekaj okrepčila, malo počitka in tam nekje okoli četrte ure smo začeli z raziskovanjem Budima. Naš apartma je bil na Budimski strani zahodno od Donave, v njeni neposredni bližini, povsem blizu najstarejšega mostu (Szechenyi Lanchid), ki naj bi bil naš dostop do Pešte (vzhodni del mesta). Pa so nam malo prekrižali načrte: most obnavljajo in pot čezenj ni mogoča!
Na Budimski grič smo se odpeljali kar z vzpenjačo (je že v letih - tako kot marsikateri del mesta so jo uredili v letu 1896, ko so Madžari praznovali 1000-letnico prihoda na ozemlje današnje Madžarske pod vodstvom svojega kralja Arpada), sprehodili smo se mimo palač do Matjaževe cerkve, ki pa je bila žal že zaprta. Njihov kralj Mathias Corvinus, ki mu je ta cerkev posvečena (zgraditi jo je dal sicer že njegov predhodnik Bela IV), živi celo v slovenskem spominu kot kralj Matjaž. V njegovem obdobju kraljevanja je bila Madžarska kraljevina sploh največja, saj je s sposobno diplomacijo in uspešnimi bojnimi pohodi osvojil kar nekaj dodatnih ozemelj na področju slovenskega, hrvaškega, srbskega, ukrajinskega, slovaškega, češkega in rusinskega, delno pa tudi nemškega življa. Koroški je vladal od leta 1458 do 1490. Bil je dokaj odločen vladar, ki naj bi od svojih knezov zahteval, da primerno ravnajo s svojimi podložniki. To je verjetno tudi razlog, da si ga je koroški spomin zapomnil kot dobrega kralja, ki danes kot kralj Matjaž spi pod Peco in čaka na dan, ko se bo njegova brada devetkrat ovila okoli kamnite mize. Takrat naj bi se tudi na Koroško vrnili boljši časi...
Še kaj več o tem kralju pa si lahko preberete tui na https://sl.wikipedia.org/wiki/Matija_Korvin .
Preko Ribiške trdnjave smo se spustili nazaj do Donave. Ker smo bili že na pol poti do Margit hid, smo jo mahnili kar v tisto smer. Nazaj pa po drugi strani proti parlamentu, kjer nas naj bi zvečer ob osmih čakala ladjica za krožno pot po Donavi. So moji sokompanjoni malo jamrali, da sem jih na predolgi poti že kar utrudil! Pa saj nisem bil jaz kriv, da najbližji most prenavljajo!!!
Smo vmes še malo posedeli (pivo je kar sedlo) in se malo pred osmo odpravili do pomola, kjer naj bi bila naša ladjica. Pa je ni bilo. So nam pojasnili, da so spremenili kraj odhoda in da moramo še kakšen kilometer navzdol ob reki. Spet so me grdo gledali, pa tudi tokrat nisem imel nič pri tem!!!
No, na ladjici so se malo pomirili. Ohlajen šampanjec in nežni vetrič sta tudi punci spravili v boljšo voljo. Še kakšno malenkost smo prigriznili (tokrat je bila piščančja golaževa juha na sporedu, za dodatek pa še kaj sladkega). "Križarjenje" je trajalo kakšni dve uri, dvakrat smo ponovili pot navzgor do parlamenta in navzdol do Petöfi hid. Proti deveti uri se je pričelo mračiti in pogledi z ladjice so postajali vedno bolj slikoviti in romantični. Tudi njihova glasba se je razlegala po ladjici, kot je bilo obljubljeno. Sicer smo slišali igrati že boljše muzikante, so se pa fantje trudili in vsakemu od gostov kaj zaigrali. Tako smo tudi mi lepo obeležili naš državni praznik.
Ko smo s križarjenjem končali, pa skok v taksi in nazaj do apartmaja (jih nisem uspel prepričati, da smo čisto blizu Erszebet hid in da lahko še malo uživamo v večernem sprehodu.
Pa saj ni bilo tako slabo. Vince se nam je že ohladilo, punci sta nadaljevali s šampanjcem, terasa se je izkazala kot zelo dobra naložba!
Zjutraj smo kar malo pospali. Po zajtrku smo se z ladjico (ker je bil most zaprt, je ob njem vozila ladjica z ene stani na drugo stran Donave) zapeljali v Pešto. Prva lokacija: Štefanova cerkev. Štefan (rojen 975, umrl 1038, tudi sveti Štefan, ker je bil razglašen za svetnika) je bil tisti ogrski kralj, ki je sprejel krščansko vero. Ker je bila uradna vera v tistem času enaka kraljevi odločitvi, je polagoma prišlo do pokristjanjenja celotnega madžarskega ljudstva. Na slikah je pogosto s križem v roki, toda križ ima dve vzporedni prečni veji: ena predstavlja njegovo cerkveno oblast, druga predstavlja njegovo kraljevo oblast. Zato sodi v skupino treh največjih ogrskih kraljev (sem spadata še Arpad in Matthias). Štefanova cerkev je najvišja stavba v Budimpešti (96m - vezano na letnico prihoda Madžarov na to ozemlje, enako je visok le še parlament). Njena notranjost je sicer lepa, vendar ne preveč bogata.
Na trgu smo si privoščili še kapučino in se odpravili proti sinagogi. Sinagoga v Budimpešti je največja sinagoga v srednji Evropi, prav za njo se je včasih pričenjala židovska četrt, ki je bila dokaj velika, saj so bili Židje v Budimpešti pred drugo svetovno vojno izredno močna in vplivna skupnost. Nacisti so med vojno temeljito poskrbeli za to, da se je to spremenilo... Sinagoga je bila sicer za obiskovalce še zaprta (vzrok: covid), zato smo pot nadaljevali še do tržnice. Tržnica je lepa, spodaj je predvsem sadje, zelenjava in meso ter mesni izdelki (kakšna pašteta iz gosjih jeter je pristala tudi v naših bisagah), v zgornjem delu je nekaj lokalov s hrano, večinoma pa spominki in tekstil (se je moja ženka kar zamislila, ko je videla vse vezene prte, ki so bili razstavljeni tam zgoraj). Preko Szabadsag hid smo se vrnili na Budimsko stran (točno pred znan hotel Gellert s še bolj znanimi toplicami) in se s tramvajem odpeljali nazaj proti našemu apartmaju.
Še malo počitka (smo kar pospali) in popoldne pot proti vzhodu v smeri Miskolca. Cilj: moja klet!!!!
http://www.web-set.hu/webset32.cgi?Lovaspark@@EN@@13@@GOOGLEBOT oz. Granda Vili's cellar.
Klet je sicer dokaj majhna, ampak zares se ne zgodi pogosto, da bi se kakšna klet poimenovala po meni! No, slučajno isto zveni, razlogi te istosti so pa malce drugačni. Klet leži na dokaj velikem posestvu (cca 8 hektarjev) v okviru Lazar Lovaspark, kjer se ukvarjajo s konji in gostinstvom. Njihova konjušnica je povsem primerljiva naši Lipici, seveda pa imajo poleg lipicancev tudi pasme, ki so bolj madžarskega porekla. Družina Lazar je obogatela s prodajo tekstila že v prejšnjem stoletju. Takratni "poglavar" družine Vilmos je kupil to posestvo in pričel z vzgojo konjev. Temu sledita tudi oba sinova, ki sta prav tako navdušena nad konji. Njuna specialnost je vožnja s kočijami, tudi v tekmovalnem smislu, saj sta še zmeraj aktualna svetovna prvaka. Za pokale in medalje imajo povsem lastno sobo, ki je večja od našega apartmaja. Za dodajanje trofej sta sedaj zadolžena tudi že sin (preskakovanje ovir) in hčerka (dresurno jahanje). Na posestvu je zaposlenih preko 50 ljudi. Ker je bilo tega dne bolj malo dogajanja, si je njihov direktor osebno vzel čas za nas in nam posestvo razkazal. Je pa seveda vedno potrebna predhodna rezervacija, sicer ogled posestva, kleti ali restavracije ni možen.
Klet je dobila takšno ime zato, ker je Vilmos skrajšano "preimenovan" v Vili, na Madžarskem pa staremu očetu rečejo tudi Granda, zato klet "Vili Granda". No, pa se je razjasnilo tudi to...
V kleti je sledila pokušina vin. Svojega vina nimajo, imajo pa redne dobavitelje na Madžarskem pridelanega vina. Morda je potrebno omeniti predvsem dva:
- Polgar (http://polgarpince.hu/ ) v okolici Vilalnyja (južni del Madžarske, v bližini Pecs, nedaleč stran hrvaška meja in Osijek).
- Szöllősi pincészet (http://szollosipinceszet.hu/ ) v bližini kraja Neszmety (severni del Madžarske, ob Donavi, na drugem bregu je že Slovaška, nekje na pol poti med Györ in Esztergom).
Moram priznati, da pokušina vin ni bila slaba. Zelo prijetna je bila n.pr.: Kadarka (rdeče vino, ki obstaja tudi v "Siller" izvedbi kot rose), seveda pa se tudi med belimi najde kakšen izbor (n.pr.: tokayi furmint).
Po pokušini smo si privoščili še večerjo (sonce je bilo že malo nižje in vročina je že popustila), ki so jo pripravili po izboru šefa kuhinje (sploh ni bilo slabo, tudi račka je bila sočna, hrustljava in zelo okusna).
Ko smo se odpeljali nazaj proti Budimpešti, so moji kompanjoni kar pospali - očitno jih je moja klet zares utrudila!
Nedeljsko jutro je bilo kar sveže, toda kmalu je sonce ponovno pokazalo svojo moč. Po zajtrku smo naložili stvari v avto in se preko Petöfi hid zapeljali proti trgu herojev. Budimpešta je bila tega dne precej "obarvana" oranžno. Zvečer je bila namreč nogometna tekma med Nizozemsko in Češko in prav stadion v Budimpešti je bil edini, ki je lahko bil do konca poln. Trg herojev je na koncu dokaj dolge avenije, ki pelje od središča mesta (oz. notranjega cestnega kroga) proti vzhodu. Morda najbolj znana stavba na tej aveniji je njihova opera, ki velja za eno najbolj akustičnih oper v Evropi.
Trg herojev je namenjen spominu na njihovo zgodovino, na njihove prednike, njihove junake, njihove kralje. Ja, Madžari so na svojo zgodovino zelo ponosni!!! Za trgom se začne mestni park, v katerem je tudi živalski vrt, pa kakšne toplice se najdejo in še kaj.
No, mi smo se vrnili nazaj proti centru in parkirali v bližini parlamenta. Ogled madžarskega parlamenta toplo priporočam. Vhod za najavljene obiskovalce je sedaj na severni strani (Visitor centre), v kletni etaži.
Zopet smo morali pokazati osebno izkaznico in QR kodo (dokaz precepljenosti). Voden ogled se je pričel v prvem nadstropju (nas je najprej "pričakalo" dobrih 100 stopnic). Avla je res veličastna. Bogati ornamenti in barvna okna so impresivna. V osrednjem delu pod kupolo je steklena vitrina, v kateri so spravljeni dokazi kraljevske moči (krona, žezlo, zemeljska krogla s križem - že od Štefana naprej je krona ostala praktično enaka). Ob vitrini stalno stojita dva gardista z izvlečenimi sabljami.
Mogočna je tudi razpravna dvorana, v kateri se zbirajo parlamentarci, zanimivi pa so tudi okoliški prostori, ki so namenjeni njihovemu neformalnemu druženju. V foaeju (prostor velikosti cca 12 x 20m) je preproga iz enega kosa in seveda: velja za največjo preprogo v srednji Evropi!
Dobro uro in pol smo bili prijetno na hladnem v parlamentu. Zunaj so nas čakale popolnoma drugačne temperature. Še sreča, da smo imeli avto parkiran v senci. Pot nazaj domov se je kar vlekla (do Blatnega jezera so bili celo zastoji na avtocesti). Ampak na koncu sva se vseeno odločila, da od Ljubljane naprej (kjer sva odložila najina prijatelja) podaljšava kar domov v Goriška Brda. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
